Zgodi se volja Tvoja
| Zgodi se volja Tvoja ... Franja Golob |
| |||||||||||||
Dekleta, ali veste, kako lep je tisti dan, ko zagledate na svoji gredici droben listič in veste: rdeča roža je vzklila?
Ali veste, kako ste vesele takrat, ko rdeči nagelj svoje rožnate ustnice odpre in svojo drobno glavo spusti po zidu navzdol, kličoč: »Mladenka živi za temi zidovi. Njena roka me goji.«
In, ali veste, kako presunljivo svetal je tisti dan, ko privriska mimo okna kraljevič in prosi: »Daj mi nagelj ... « Pa mu ga daš. Pripne si ga na prsa in odvriska na zelena polja. V tvoji duši ostane njegova podoba, a njegovo srce se vrača na okno, kjer tvoj rdeč nagelj žari ...
Enkrat v svojem življenju je sleherni postavljen pred vprašanje: »Ali daš nagelj?« Marsikdo zelo zgodaj, drugi zelo pozno.
Toda vsak!
Nada je bila še mlada. Niti dvajset let še ni dopolnila, ko je njeno srce odprlo okno v svet. Skozi to okence, ki je bilo prav majhno, je priplaval prvi svit rožnate zarje do živega zaklada, ki ga je Gospod Bog položil v srce vsaki od nas. Ko so se rožnati prsti zarje zapletali v bogastvo njenega srca, je vstala in poiskala cvetlični lonček. Mehko prst je nasejala in posadila rdeči nagelj.
Mali nagelj je tako lepo klil na oknu njene sobe, da se mu je sleherni čudil. V Nadinem srcu pa je vstalo hrepenenje. Tisto tiho, tajno, nikomur sluteno hrepenenje, ki mu še nihče ni izmeril višine poleta in ki mu še nikdo ni postavil meja.
A rožnata zarja je vabeče trepetala in tako živo sijala, da Nada ni mogla odvrniti pogleda od nje. Njeno hrepenenje je rastlo vedno više. Vsa njena duša je stopila na pot, da poišče ... Koga ? ... Kaj ? ... Nada ni vedela, koga išče in ni vedela, kaj išče.
Bila je mlada. Bila je lepa. Bila je dobra in inteligentna.
Takrat se je Zgodilo, da je prišel mimo njenega okna sosed. O, kolikokrat je že šel mimo, pa ga ni videla, pa on ni nje opazil. A danes ... Sklonjene glave stopa po poti. Ne poje, ne vriska. Saj, ko bi pel in vriskal, ga Nada niti opazila ne bi. Toda, sklonjene glave stopa ... Kako to?
Glej, dvignil je glavo. Njegov motni pogled plava, plava širom okrog. Pa se zdi, da ničesar ne razločuje in tudi ničesar ne išče.
Zagledal je Nado. Prestrašil se je je. Zmedeno je pozdravil: »Nada, dober dan!«
»Bog ti ga daj, Andrej! Kako to, da si tako žalosten?«
Njegov motni pogled se je zavil v še globljo kopreno. Splaval je okrog in nazadnje obstal na njej.
»Ah, Nada! ... « Bilo je gorje v tem glasu, bil je obup, bila je prošnja: Pomagaj!
Zasmilil se ji je. Za roko ga je prijela in ga posadila na stol v svoji sobi. »Pripoveduj!«
»Ah! ... « Samo to, nič več. Nada pa gleda, gleda, gleda. Mar res teko — solze? Iz sinjih, živih, veselih Andrejevih oči — solze?
Da, solze teko. Solze, ki jih je porodilo gorje mladega fanta, ki bi rad dobro po svoji poti naprej, a mu sleherni izpodbija korak.
»Andrej, kaj misliš!«
»Ti ne veš! Ne morem več, uničen sem ... «
»Ne! Nikdar! Nikoli!«
»Da ne? ... «
»Ne!«
Lahen žar zašije v njegovih očeh. Vstal je. »Iti moram.« Tam zunaj je sonce zašlo. Mrak je legel na majniško polje.
»Zbogom!« Prožil je roko.
»Zbogom!« Stisnila sta si desnici in si poiskala oči. Hip, dva morda, sta gledala v srce drug drugega. Roke so se močneje stisnile. Po dekletovi desnici je teklo upanje v fantovo dušo. Vera, močna, da vse zmore, je napolnila njegovo srce.
Ko je odhajal, se je ozrl. Ob rdečem nagelju je stala in zrla v mrakotni večer. Zasanjane so bile njene oči.
»Zbogom!« je vzkliknil in mislil: »Ah, Nada! Ti dobra duša! ... «
Na Nadinem oknu je rdeči nagelj zacvetel. V svetla jutra in mirne noči je žarel, v vroče dni in hladne večere dehtel tako opojno kot noben drug. Za koga? ... Bo prišel postavni fant še kdaj mimo? Bo li videl cvetoči nagelj? Se bo vprašal, za koga cvete? Bo li pomislil, da — zanj?
Gojila je nagelj. Čakala je, da pride še kdaj mimo, pa najsi bo pojoč ali jokajoč.
Ni ga bilo.
Nagelj je že odcvetel. Le en cvet še ni umrl. Dolgo, dolgo je vztrajal. Hotel je kljubovati zimi in smrti.
Hrepenenje Nadinega srca se je vračalo samo vase. Umiralo je.
»Zakaj, zakaj okušam ta kelih, moj Bog? Zakaj, zakaj odcvete moj nagelj in nikoli več zacvetel ne bo?« je jokalo njeno srce.
Angel varuh je odgovarjal: »Davno že si spoznala, da ti ob rojstvu ni zacvetel dehteči, rdeči nagelj, ampak beli, bodeči glog. Čemu žaluješ, če odcvete nagelj? Mora odcvesti!«
»A zakaj je potem nagelj vzcvetel!?«
»Vsakomur mora zacveteti, a cvete ne vsem. Tebi je zacvetel, a cvetel ti ne bo. Ne nagelj, ampak glog!«
Nada se bori za svoje zadnje hrepenenje. Bori se za zadnji cvet. Neguje ga. Hoče ga obdržati, a glej! Že oveneva ...
Le na njenem oknu še cvete nagelj in na vrtu se rdeča vrtnica bori z jesenjo. Oba cvetova sta bolna, a edina daleč naokrog! ... Bo li prišel mimo sedaj? ... Bo? ...
Ni ga.
Jesen. Megle. Mraz.
Nageljev cvet je odmrl. Vrtnica se je usula.
In tudi hrepenenje Nadinega srca je moralo umreti. Angel, čuvar zaklada njenega srca, je opominjal in prosil. Nada se je vdala njegovim prošnjam. Spoznala je in se odločila: »Umri, moje hrepenenje! Ob začetek moje poti je Gospod Bog napisal: »Sama« in ob konec prav tako: »Sama.« Smem li njegov ukaz zavreči? Ne, ne smem! Moram ostati sama. Glog beli, bodeči, le dehti in sveti na mojo pot. Tvoje trnje me ne bo bodlo in ne ranilo ... Oče moj ... zgôdi se tvoja volja ... !«
Čudno. Takrat je mir navdal njeno srce. Rdeči nagelj je ... odcvetel.
Spet je pridehtel maj. Rdečih nageljev so se veselile dekliške oči. Pomlad so pile, življenje so blagoslavljale ...
Sredi dehtečega maja je Nada pisala: Maj. Cvetovi. Dehtenje. Rdeči nagelji ... Nocoj sem sanjala o Andreju in o mojem lepem rdečem nagelju, ki sem ga zvesto negovala. O Andreju, o tistem, zaradi katerega je hotelo vzcveteti moje srce, a sem tisto cvetje do korenin uničila. Danes sem mirna in vem, da je moralo tako biti in da je bilo prav tako. Če je bilo od vseh vekov pisano na moji poti: Sama!, kako bi mogla drugače! Toda takrat je krvavelo moje srce in rešila me je molitev: »Zgôdi se Tvoja volja!« Zato tudi danes ponavljam: Zgôdi se ... !«
Vsakomur zacvete nagelj po volji Gospodovi, a po želji Sinovi cvete le nekaterim. In tistim ga Duh vedno znova napaja s svojo roso, da cvete rdeče kot kri človeškega srca.
O, naj bi vsi nagelji vsem odbranim cveteli in dehteli lepše, kot je cvetel in dehtel meni na mojem oknu ...
Zato tudi v ta namen: Zgôdi se Tvoja volja ... !