Zgodovinska seja
Zgodovinska seja. Ivan Cankar |
|
Po deveti deželi se je bil nenadoma razlegal glas, da je umetnost na svetu. Nekateri so reki, da je bil razglasil to novico židovski kramar, ki je romal od vasi do vasi s pisanimi rutami, trakovi in podveznicami; drugi so rekli, da si je bil izgubljen študent v svoji pijanosti izmislil ta čudni evangelij; bili pa so tudi ljudje, ki so rekli, da se je bil v kresni noči oglasil klic iz nebes. Imenitniki, veljaki in učenjaki se za take govorice niso veliko menili. Vedeli niso natanko, odkod da je, kaj da je in čemu da je umetnost. Ali ker je posel imenitnikov, veljakov in učenjakov, da skrbe v vsakem oziru za blagor tega otroškega in takorekoč zmirom smrkavega naroda, so sklenili v svoji modrosti, da je treba narod spet enkrat usekniti, da je namreč treba to novo stvar, umetnost imenovano, podpirati, pospeševati in razumno voditi, kakor živinorejo, mlekarstvo in čebelarstvo.
Začeli so s tem podpiranjem in pospeševanjem, kakor je treba zmirom začeti: osnovali so odbor, odbor pa je izvolil odsek. Poglavitno opravilo je bilo opravljeno; imenitniki, veljaki in učenjaki so si otrli potno čelo, vsaki posebej in drug za drugim. Nato je šel odsek po svojih potih, kakor je šega. In kakor je tudi šega, si je čez leto dni pritisnil kozarec med obrvi, domislil se je, da je odsek ter je sklical sejo.
Tista seja se je tako vršila, kakor bo veren zapisnik pričal rodovom.
Dvanajstero častitljivih obrazov je tiho in temno strmelo v svoje lastno strmenje. Ob polu osmih zvečer je predsednik vstal, pozvonil ter je izpregovoril s slovesnim glasom:
»Častita gospoda! Zbrali smo se, ker nas je klical ta naš mili narod, da ga useknemo! Dovolite mi, da vas najprej pozdravil po vrsti, vas imenitnike, voditelje in prvoboritelje, veljake, prvake in učenjake, zastopnike duhovnih in posvetnih oblastnij; da pozdravim takorekoč snažni robec nesnažnega naroda! Kakor vam je odzdavnaj znano in kakor so nam dokazali ter nam še dokazujejo pismouki, je naš narod v vsakem oziru, tako v duševnem kakor v telesnem, najubožnejši med narodi; obsojen je takorekoč, da ostane samosrajčnik na vekomaj. Ali ni je v zgodovini primere, da bi se bil narod tako junaško in zmagovito vojskoval zoper svojo usodo. S kratkimi in tenkimi svojimi nogami hiti na vseh stezah, cestah in poljih za bogatimi in mogočnimi svojimi sosedi; kmalu, mislim, da jih bo dohitel, dasi upehan in zasopljen. Toda kakor človek, ki gleda na vse strani in na vse cilje, izpregleda marsikatero stran in izgreši marsikateri cilj, tako je tudi naš narod v svojem lahkomiselnem hlastanju zanemaril preimenitno in prekoristno polje razumnega čebelarstva ...«
Odborniki: »Kaj?«
Predsednik: »Ne? ... Je že res! Tako je tudi naš narod v svojem lahkomiselnem hlastanju zanemaril preimenitno in prekoristno polje zadružnega mlekarstva ...«
Odborniki: »Kaj?«
Predsednik: »Ne? ... Je že res! Ne govorimo o posameznih strokah narodove gospodarske samopomoči, temveč govorimo kar o tistem cilju, do katerega vodi vseg stotisočero razorov naših njiv in léh ... do, kaj bi rekel ... do kmečke komune ...«
Odborniki: »Kaj?«
Predsednik: »Ne? ... Je že res! Izprevideli smo v teh poslednjih časih, na svojo žalost smo izprevideli, kako propada in hira naša nekoč tako sloveča cerkvena glasba ...«
Odborniki: »Kaj?«
Umetnik: »Smo že blizu, hvala Bogu!«
Odborniki: »Kdo pa je govoril? Kdo pa je ta človek?«
Predsednik: »Kdo je ta človek? ... Je že res! Tajnik, odpri knjigo, da bomo videli po pravici!«
Tajnik odpre knjigo: »Tega in tega ... seja umetniškega sveta ...«
Odborniki: »Je že res!«
Predsednik: »Je že res! Seja umetniškega sveta ... in ta človek je umetnik ... in jaz sem predsednik ... Častita gospoda! Ni je še bilo stvari v deveti deželi, ki bi je mi veljaki in imenitniki ne bili uredili, vodili ter nadzorovali. Naš trezni razum ne skače na poti napredka kakor razposajen otrok: tàmtadra — tàmtadra ... temveč koraka počasi in važno: tàp-tàp-tàp-tàp ...«
Umetnik: »Ne v daktilih, temveč v spondejih!«
Odborniki: »Kaj?«
Predsednik: »Kdo pa je ta človek? ... Je že res! ... Naša trezna razposajenost ... naša razposajena treznost ... naš tàmtadra ... Kaj pa skačete v mojo modrost, kakor muha v vino? ... Naš trezni razum je še vselej našel način in pot, da je nov pojav v našem kulturnem življenju umil, ostrigel, počesal in preoblekel, da je takorekoč ukazal kulturi: Roke na klop! ... Častita gospoda! Razustili so, da je umetnost v deželi, ali da je vsaj že na meji. Tako se je za nas imenitnike in veljake porodilo vprašanje, kaj da je umetnost, kje da je in čemu da je. Kadar razrešimo ta vprašanja po vesti in pameti, novo stvar, umetnost imenovano, umijemo, ostrižemo, počešemo in preoblečemo ...«
Odborniki: »Res je!«
Umetnik: »Prosim ...«
Odborniki se ozro začudeni nanj: »Kaj?«
Prvi odbornik: »Častita gospoda! Učeno je govoril naš učeni presednik in njegove besede zaslužijo, da bi jih z zlatimi črkami zapisali v knjigo naše kulture. Toda pozabil je, v svoji preveliki skromnosti je pozabil ...«
Drugi odbornik: »Pardon! Weswagen sitzen wir denn da? Worüber geht denn eingentlich die Rede?«
Predsednik vstane: »Wir reden, mit Respekt zu sagen, über unsere Kunst ...«
Drugi odbornik: »Danke! Genug! Setzen Sie sich!«
Predsednik séde.
Prvi odbornik: »Pozabil je, da nismo le redniki naše kulture, temveč njeni pravi očetje. Česar mi nismo vstvarili s svojo besedo, ni živelo in ne živi. Dokler nismo rekli in ukazali, da je umetnost, je ni bilo, je ne more biti in je ni. Da torej skrbljiva mati otroka umije in počeše je najprej potreba, da je otrok tu. Ni dovolj, da pijan štodent razblekne in raztrosi: Umetnost je! ta se je porodila brez našega dovoljenja, je mrtva potvora, dokler ji mi ne vdahnemo pravega življenja in prave podobe. Zatorej je prvo in poglavitno, da rečemo ter oznanimo: ali je umetnost ali je ni, ali sme biti, ali ne! Razrešimo najpoprej, če je našemu ubogemu narodu in naši ljubi deveti deželi zares treba take reči, nato šele premišljujmo, kakšna da bodi ta reč, v katerem kotu naj stoji, kakšno hrano naj uživa in kako se ravna. Pripetilo se je že ...«
Umetnik: »Prosim! ...«
Odborniki: »Kaj pa bi rad človek? Kdo pa je ta človek?«
Drugi odbornik: »Was gibt’s denn?«
Predsednik pokaže na umetnika: »Der da stänkert!«
Drugi odbornik: »Danke! Setzen Sie sich!«
Predsednik séde.
Tretji odbornik: »Prelepo je govoril moj častiti predgovornik, ali vendar naj mi ne zameri, da mu prekinem besedo. Globoka je bila njegova logika, le za ped je segla premalo globoko. Do današnjega dne ni bilo umetnosti, nihče se ni zmenil zanjo, nihče ni govoril, ne pisal o nji, kakor pač ne pišemo in ne govorimo o tistih zvezdah, ki jih zvezdogledi še niso razodeli. Ako pa umetnosti ni bilo ter je ni, dokler je ne oznanimo — odkod in kje umetniki?«
Odborniki se ozro na umetnika.
Umetnik povesi oči.
Tretji odbornik: »Vprašam namreč: kjer ni ne cerkve, ne službe božje — odkod in čemu duhovnik? Kje smo videli vejo brez drevesa, rožo brez stebla, luč brez svetilke, streho brez hiše? Nismo še zapisali in oznanaili, če je umetnost v deželi, ali če je ni — pa sedi tam človek, ki ima dolge lase in godrnja!«
Odborniki se ozro na umetnika še temneje.
Umetnik: »Že pred tisoč leti ...«
Odborniki: »Pred tisoč leti?«
Umetnik: »Že pred tisoč leti je bila umetnost v deželi!«
Vsi odborniki planejo užaljeni, tudi tisti, ki so dremali.
Predsednik: »Ne morem si kaj, da bi s trpko besedo ne dal duška ogorčenemu srcu vsega odbora! Po dolgem, požrtvovalnem trudu smo osnovali odbor ter izvolili odsek, da bi v bolečinah porodili umetnost ter jo nato po svojem treznem razumu vzgajali, umivali ter usekavali, kakor je naša sveta narodna dolžnost. Pride človek ter pravi, da je bila umetnost že pred tisoč leti med nami! Zdaj vas vprašam, častita gospoda: Ali smo mi živeli pred tisoč leti?«
Odborniki: »Nismo!«
Predsednik: »Ali je bil pred tisoč leti osnovan naš odbor ter izvoljen naš odsek?«
Odborniki: »Ni bil!«
Predsednik: »Ali je bila torej umetnost pred tisoč leti v deželi?«
Odborniki: »Ni je bilo!«
Predsednik: »Ta človek se je bil potemtakem pritepel med nas veljake in imenitnike, kakor Judež med aposteljne!«
Odborniki: »Tako je!«
Predsednik pozvoni: »Jaka!«
Služabnik se prikaže na pragu.
Predsednik: »Jaka, nesi ven to umetnost!«
Služabnik vzdigne umetnika v naročje ter ga nese ven; duri se treskoma zapro za njima.
Drugi odbornik: »Was gibt’s denn?«
Predsednik: »Der Jaka hat die Kunst hinausgeworfen!«
Drugi odbornik: »Danke! Setzen Sie sich!«
Predsednik sede.
Prvi odbornik: »Ta nevšečnost je torej pri kraju; ne mislimo več nanjo! Kaj more kolač za to, če sede nespodobna muha nanj? ... Razložiti sem nameraval, kako se je že mnogokdaj zgodilo, da se nam je takorekoč v rokah ponesnažil kulturen pojav. Mi veljaki in imenitniki smo ga vzgajali po svojem treznem razumu, nazadnje pa nas je zatajil, rekel je, da nas ne pozna, pokazal nam je osle ter je šel nepočesan po svojih potih. Kaj nas ne zaboli srce, kadar se ozremo na našo literaturo? Toliko smo ji dajali tečnih naukov, da bi jih bilo dovolj za Schwarzenbergov hlev, pa se nam je čisto izpridila. Nekoč je služila živinoreji in nam; zdaj pa ... kaj bi govoril! Ali ni mogoče, da bi se z umetnostjo takisto zgodilo? Ali ni mogoče, da bi nas, svojih skrbljivih očetov in zmernih jerebov, ne poznala več, kadar bi bila nasičena in napojena? Častita gospoda, bodimo previdni!«
Odborniki: »Bodimo previdni!«
Predsednik: »Previdni bodimo!«
Prvi odbornik: »Ne prenaglimo se, ne recimo besede, ki bi jo radi oporekli, kadar bo neoporečna! Ob tej uri še ni umetnosti, zato ker je še nismo sklenili. Kadar jo sklenemo, bo na svetu enkrat za vselej; križi in težave bodo ž njo. Še je ura, še je čas — pretresimo!«
Odborniki: »Pretresimo!«
Prvi odbornik: »Premislimo!«
Odborniki: »Premislimo!«
Prvi odbornik: »Preudarimo!«
Odborniki: »Preudarimo!«
Četrti odbornik se vzdrami iz spanja ter si pomane oči: »Sanjalo se mi je, da se mi je prikazal angelj Gospodov ter da mi je velel z mogočnim glasom: Izvolite pododsek!«
Odborniki vstanejo: »Božja volja, božji glas!«
Drugi odbornik: »Was gibt’s denn?«
Predsednik: »Aus ist’s!«
Drugi odbornik: »Danke! Setzen Sie sich!«
In izvolili so pododsek.