Zgodovinske povedke
| ← Coprniške povedke | ZLATI BOGATIN Zgodovinske povedke Janez Dolenc |
Razlagalne povedke → |
| |||||||||||||||
Zgodovinske povedke
Pa pride dal z graščince,
nardi ti šekacjon;
ne najde v hlevu žvince,
ne v škrinu svetlih kron!
Vera Clemente-Kojić, Tolmin
zap. Marina Fili, 1972
90 Poljubinjska lakota
Tolminski grof si je želel dobit rodovitne Dobrave, ki so bile last Poljubinjcev. Odločil se je za zvijačo. Poljubinjske kmete je povabil na bogato večerjo. Sprva jim je stregel slabe jedi, potlej pa vedno boljše, nazadnje so dobili pečenko in vino. Silil jih je s pijačo, in ko so se mu zdeli dovolj pijani, jim je rekel, naj mu dajo Dobrave, pa bodo dvakrat na leto lahko imeli takšno pojedino. Kmetje so zavrnili ponudbo, a grof je takoj zahteval plačilo za večerjo - en tolar. Kmetje denarja niso imeli, zato so mu morali prepustiti Dobrave. Samo kmet Jermol je imel s sabo tolar in plačal večerjo, tako da mu je njegov del Dobrav ostal. Poljubinjcem še zmeraj nekateri nagajajo s »poljubinjsko lakoto«.
Tolmin, 1971
91 Tolminski grof in prepovedani vinograd
Na Klincu je živel reven kmet, ki se je težko preživljal, zato je iztrebil gozd nad svojo hišo, ki pa je bil last tolminskega grofa. Iztrebljeni del je ogradil in zasadil z vinsko trto. Grof že več let ni bil v gozdu na Klincu. Eno jesensko jutro pa je prišel na jago prav v ta gozd. Presenečen je obstal, ko je videl, da ga je en del neki tlačan iztrebil in spremenil v vinograd. Šel je v vinograd in tam našel tlačana. Pošteno ga je ozmerjal, ker se je polastil njegove zemlje. Ukazal mu je, naj v treh dneh podre ograjo in populi vse trte. Popoldne se je grof utrujen, žejen in lačen vračal s svojimi spremljevalci skozi isti vinograd domov. Tlačan je videl utrujenost in žejo na grofovem obrazu, zato je utrgal velik grozd in ga ponudil svojemu gospodu. Ta ga je z veseljem sprejel in zaužil. Ni se mogel načudit nad dobrim okusom tega grozdja in je še prosil zanj. Kmet mu je povedal, da se temu grozdju pravi katanje in da dobro uspeva na Tolminskem. Potlej je grof tlačanu dovolil, da lahko iztrebi še toliko gozda, kolikor se mu zljubi, samo oprtnik tega grozdja naj mu vsako jesen prinese na grad. Kmet je res izkoristil grofovo dobro voljo in še del gozda spremenil v vinograd.
Poljubinj, 1972
92 Tlačan reši grofu življenje
Tistemu delu Tolmina, ki mu pravijo na Logu, so po starem rekli Sodenca. Tu so tolminski grofi sodili tlačane in jih kaznovali. Enkrat je grof tu sodil tlačanu, ki ni prišel na tlako. Hotel ga je zapret v ječo, a služabnik je grofa opomnil, da pripravljajo lov na divjega merjasca in da rabijo goniče. Tako je tlačan moral z grofom na lov. Ko so na lovu zasledovali merjasca, je ta nepričakovano napadel grofa. Bilo bi po njem, da ni tlačan s svojo betico udaril merjasca tako močno, da ga je ubil. Grof, bled kot smrt, za Ion podari tlačanu za volovsko kožo zemlje. Tlačan pa je bil prebrisan in je kožo razrezal na jermene in z njimi obkrožil velik kos zemlje prav na Logu.
Tolmin, 1958
93 Kako so tolminskega grofa uši snedle
Tolminski grof je bil zelo žleht. Enkrat je ukazal Poljubinjcem, naj z zidom ogradijo podnožje gradu, da bo lahko imel dugačno kar za zidom. Glih takrat so imeli Poljubinjci žito za žet, a so morali prit delat zid za grofa. Grof je poslal svojega služabnika, naj gre poslušat, kaj govorijo Poljubinjci. Služabnik se je vrnil s sporočilom, da Poljubinjci grofa preklinjajo. Grof pa se je posmejal in rekel, da je to dobro. Za en cajt je spet poslal služabnika in ta je spet povedal grofu, da ga Poljubinjci še zmeraj preklinjajo. Prišla je toča in Poljubinjcem potolkla žito. Grof je spet poslal služabnika in mu naročil, naj dobro prisluhne, kaj govorijo Poljubinjci na tlaki. Služabnik se je vrnil s sporočilom, da molijo, da bi jih Bog rešil grofa. Takrat je grof vzdihnil: »Zdaj je po meni!« Začele so mu lest uši iz telesa in ga grist. Poklicali so dohtarja, a mu ni mogel nič pomagati. . Tako je prišla nad grofa božja kazen - snedle so ga uši.
Tolmin, 1958
94 Tolminski grof - pijanec
Na tolminski grad so poslali iz Gorice grofa, ki je bil pijanec in so se ga hoteli iznebiti. Njegove kleti so morale vedno bit polne vina. Enkrat je na grad povabil svojo žlahto. Vse jedi so bile zelo slane, da so ljudje bili žejni in veliko pili. Največ je pa pil grof. Ker se mu je zdelo, da točaji prepočasi natakajo vino, je ukazal, da naj v dvorano privalijo cel sod vina. Ko se je to zgodilo, se je grof ulegel pod sod in iz pipe mu je vino teklo naravnost v usta. Seveda je bil kmalu do kraja poln vina in tako pijan, da je kar pod sodom zaspal. Ko so zjutraj prišli na grad kmetje, so najdli vsa vrata odprta, vse služabnike in goste pijane, grof pa je spal pod sodom. Kmetje so nekaj cajta tuhtali, kaj naj naredijo z grofom. Vsi so ga bili že siti. Eden je predlagal, da bi ga na voz naložili in odpeljali v Gorico, ma en drug je pogruntal še bolje: grofa so stlačili v prazen sod in ga zabili. Potlej so sod valili do Soče in ga spustili v vodo, da je odplaval po Soči navzdol. V Gorici so ljudje zagledali sod v vodi in radovednost jih je gnala, da so potegnili sod iz vode in v njem dobili še živega grofa. Grof je potlej ostal kar v Gorici, saj se je bal priti nazaj na Tolminsko.
Tolmin, 1973
95 Turški križ pri Podselu
Turki so drli po dolini Soče navzgor. Kmetje iz Podseli so nad cesto nastavili past iz kamenja. Ko so Turki jahali pod steno, so kmetje sprožili cel plaz kamenja nanje in jih več kot pol pobili. Turški komandant, ki je ostal živ, je na tem mestu s sabljo zasekal v skalo križ in ukazal umik. Del je, da v dolino, kjer teče lepa plava voda, ne bo nikoli več stopila turška noga. Še danes je v steni pri Podselu vklesan križ, ki spominja na zadnji turški pohod po Soški dolini. V bližini stoji tudi kapelica, ki ji pravijo »turško znamenje«.
Čiginj, 1972
96 Prikazen Matere božje na Kobilniku
Pred sto leti se je na Kobilniku nad Zadlazom prikazovala Mati božja dvanajstletni Mažarevčevi pastirici Urški. Hotela je, da ji na Kobilniku postavijo cerkev. Novo prikazen je napovedala za svetega Matije dan - 23. februarja. Takrat je šla iz Tolmina na Kobilnik velikanska procesija več tavžent ljudi. Na čelu so nesli velik križ; ko je križ bil že pri Mažarevcu, so zadnji v procesiji šli šele čez Loče pri Tolminu. Prikazni ljudje niso videli, le gori v hrastu se je nekaj pobelilo. Ljudje so navalili na hrast, lomili veje in luščili lubje. Tonček Bartl ga je pa kar s sekiro tesal in ženske so se tako pulile za trske, da je eni še prst odsekal. Mažarevčeva pastirica pa je sedela s sklonjeno glavo pod hrastom in mimoidoči so ji metali denar v nastavljen predpasnik. Iz tega denarja so potem zgradili kapelico, ki je pa tolminski dekan ni hotel posvetiti. Uničila jo je prva svetovna vojna, a na prikazovanja spominja še vedno železen križ vrh Kobilnika.
Čadrg, 1990
97 Nastanek Čadrga
V Bohinju so nekoč obsodili na smrt tri tlačane, njihove žene pa naj bi se izselile in vzele s seboj le toliko, kolikor bi mogle same nest. Pravijo, da so žene obsojene može skrivš spravile v žakle, jih odnesle čez hribe in se naselile v bašku na mestu, kjer danes stoji vas Čadrg. Možje so bili tako rešeni in so izsekali del baška ter postavili prve hiše. Prva je bila mari postavljena Kumrova hiša. Za cajta tolminskih grofov je imel v Čadrgu svojo kočo tudi njihov lovski čuvaj. To je bila najsiromašnejša bajta v tej vasi, danes se reče tam po domače pri Kuščerju.
Čadrg, 1973
98 Podsmaganiška jama
Enkrat je šel en pob z Loma v Špile z volom vlačit drva iz ene kotline. Encajt je vlačil; ko je bil že dosti zmartran, je izpregel vola in si pripravil preprosto južino. Ko je pojedel, je popil še malo hruškovega mošta in šel iskat vola, ki naj bi se pasel ob meji. Iskal je in iskal, a te nesrečne živali ni bilo nikjer. Šel je gor po meji, prišel prav na vrh Ledince, a vola nikjer. Zagledal pa je eno jamo in okoli nje vse poteptano. Ves prestrašen je spoznal, da mu je vol padel v jamo. Šel je klicat ljudi na pomoč, a mu niso mogli pomagat. Vola je požrla Podsmaganiška jama. Leta so tekla in enkrat so pobi in čeče z Loma šli sami z Mosta domov. Ko so prišli pod Smaganico, so se zmislili, da bi šli pogledat Podsmaganiško jamo, ki je na pol poti med Mostom in Lomom. Res so šli in tam našli volovski jarem ponesrečenega vola s kambalo vred.
Kanalski Lom, 1981
99 Jezero v tolminski kotlini
Včasih je bilo od Mosta do Tolmina jezero. Po njem so plavale barke, ki so imele tudi pristane. Eden takih je bil pod Ključem, kjer je visok in strm skalnat rob. Tam so bili pritrjeni zlati rinki, da so zanje ljudje privezovali barke. Te barke so priklepali z zlatim ključem. A jezero ni ostalo za zmeraj. Gori na Slapu je živela tiste cajte velika žena z zelenimi lasmi. Ta je imela doma veliko plevenico. Z njo je šla dol na Most in prekopala jez, da je jezero odteklo.
Modrej, 1970
100 Huda lakota v Baški grapi
V ta starih cajtih so se ljudje preživljali največ s krompirjem, oblicami, s sirotko in kislim mlekom. Po treh slabih letinah je bila 1817 taka lakota v Baški grapi, da so Bukovci prodali celo planino za tri hlebe kruha. Takrat so otroka že drugi dan nesli h krstu, ker so se bali, da jim bo umrl. Od krsta so ga nesli naravnost domov, ta revni so ga pa celo pustili v gostilni, če jih je bilo doma že preveč. Ko je dozorelo ozimno žito, so ga hitro peljali v maln. Iz zmlete moke so hitro spekli kruh, a ga jim je bilo treba le malo pojest in so bili siti, ker so se jim tako skrčili želodci.
Hudajužna, 1978
101 Pasjemark
Enkrat je bilo na današnjem Stopškem polju mesto Moreja. V tem mestu je živel grof, kateremu je desetnica prerokovala, da bo vse v njegovi hiši nesrečno, kar bo prvorojeno. Najprej sta se rodila jagnje in hči. Skrbno so pazili na jagnje, da bi videli, če bo resnica, kar je prerokovala desetnica. Niso ga odgnali na planino, ki je bila na kraju, kjer so danes Logaršče. Ko je iz jagnjeta zrasel oven, so ga na grofov rojstni dan zaklali. Ko so ga pekli na ražnju, je pritekel volk in jim odnesel pečenega ovna. Še bolj pa so začeli pazit na hčer. Zaprli so jo v grad in skrbno varovali. Ko je dekle zraslo, si je zaželelo svobode. Ker njena prošnja ni bila uslišana, je prosila, naj ji dajo vsaj kako igračo. Grof je dovolil, da so ji dali psa. Čez nekoliko časa je s psom zanosila in rodila je sina, ki so mu rekli Pasjemark. Otrok je vedno najprej zalajal, predno je začel jokat. Grof je ukazal, naj dajo dete v škatlo in ga nesejo v reko Idrijco. Tok je odnesel škatlo s seboj in jo odložil v mestu Oglej. Tu so otroka rešili premožni ljudje. Deček je rastel in postal močan fant. Še vedno pa je zalajal, predno je začel govorit. Postal je vladar Benetk, a je sovražil rodno mesto Morejo. Vzdignil je vojsko in z njo pokončal Morejo, da danes ni več sledu o njej.
Logaršče, 1965
102 Turški križ
Tudi v Podbrdo so v starih cajtih pridrli Turki. Tudi pri nas so jemali pobe za janičarje. Peljali so jih v Turčijo in jih naučili, kako se morajo vojskovat. Enkrat se je spet zgodilo, da so prišli Turki v Podbrdo. Njihov komandant je bil zelo mlad in lep. Turki so ropali in pobijali, kjer so mogli. V eni hiši sta bili doma samo mati in hči. Turki so obe ubili in pokradli vse po hiši. Mater je ubil prav tisti mladi komandant. Ko je žena padla, ji je izpod bluze pogledala verižica. Komandant je verižico iztrgal in z grozo spoznal, da ima on glih tako verižico že od rojstva okoli vratu - torej je ubil svojo mater! To ga je tako pretreslo, da je ob odhodu iz Podbrda vrh Pigeljna s sabljo vsekal v živo skalo križ, ki se še danes lepo vidi.
Podbrdo, 1985
103 Turki na Bukovem
Ko so Turki ropali po Baški grapi, so videli velike štale na Bukovem. Namerili so se hitro tja, da bi še tam ropali. Že okoli enajste ure so prišli na Spodnje Bukovo in tam vse opustošili. Ko so od tam skozi meje jezdili proti Bukovem, je začelo v cerkvi sv. Lenarta na vso moč zvoniti. En turški ropar na konju se je ves ihtav obrnil proti cerkvi in zavpil: »Prej kot boš nehal zvoniti, bodo moji konji jedli oves s tvojega tabernakeljna!« Takrat pa je začelo še bolj zvoniti, turškim konjem se je pa začelo udirati v živo skalo. Najbolj se je udiralo tistemu Turku, ki je prej tako govoril, zato je s sabljo zasekal križ v skalo in dejal, da Turki ne bojo nikoli več šli na Bukovo. Šele potlej so se ljudje zavedli, da jih je rešil sam sveti Lenart, ko so videli, da so zvonovi sami zazvonili in je bil mežnar doma. Od takrat se tista meja kliče Žrelo in še vedno se pozna križ, ki ga je Turek zasekal v skalo.
Bukovo, 1974
104 Turkom se udre v Žrelu
V tistih cajtih, ko so Turki razsajali po naših tleh, je bilo zelo hudo. Tudi v Baško grapo so parkrat vdrli. Enkrat je več tednov deževalo. Ko se je zvedrilo, so po hribih zagoreli kresovi. To je bilo znamenje, da grejo Turki. Ljudje na Bukovem so videli, da so se namerili k njim, zato so se zaprli v cerkev svetega Lenarta in prosili božje pomoči. Ko so Turki prijezdili v Žrelo, v od dolgega deževja razmočen ilovnat svet, se je konjem začelo udirat. Nikamor naprej niso več mogli. Turški paša se je bil zaklel, da prej kot bo zvonilo poldan, bo njegov konj jedel z oltarja bukovške cerkve. Paša je spoznal, da se je zmotil. Bolj če so Turki rinili naprej, bolj se jim je udiralo. Ko pa je na Bukovem zazvonilo poldan, se je paša ujezil in zasekal v skalo križ. S tem je zaprisegel, da jih v te kraje ne bo več. Stari ljudje pravijo, da vedo, kje je ta križ; jest ga pa še nisem videl.
Grahovo, 1973
105 Turški križ pod Štefičkom
Turki so hoteli pridreti na Bukovo in ga oropat. Ljudje so se zaprli v cerkev svetega Lenarta. Žene so molile, možje so pa pripravljali kamenje, gorečo smolo in panje čebel, da jih vržejo na Turke. Vendar je sveti Lenart naredil, da Turki iz Žrela niso mogli več naprej. Vsi jezni so se obrnili in lajtman, kaj grd človek, je potegnil sabljo in zasekal velik križ v skalo pod Štefičkom. Od takrat Turkov ni bilo več k nam. Tisti kamen, kamor je lajtman zasekal križ, imajo še danes vzidanega v ognjišče pri Futrinu na Bukovem.
Grahovo, 1960
106 Jezero, kjer je vas Logje
Stari ljudje pravijo, da je pred dosti leti nazaj bilo tu, kjer je naša vas, jezero. Da je bilo to res, nam dokazujeta dve veliki kljuki, ki sta še danes zabiti v eno veliko skalo gor na hribu Prado in kamor so pripenjali čolne.
Prišel pa je velik potres in jezero je izginilo. Ostala je lepa rodovitna ravnica, na kateri stoji vas Logje. Pod vasjo je začela teči reka Nadiža, ki je prej ni bilo. Čez Nadižo pa pelje most, ki ga je zgradila Napoleonova vojska in mu zato pravijo Napoleonov most.