Zgodovinske povestice (Feodor Jaromilov)

Zgodovinske povestice. Feodor Jaromilov

Izdano:	Slovenske večernice, Izdala družba Sv. Mohorja, Celovec (57. zvezek), 1905, 156–159
Viri:	dLib
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

1. Osramočen zasmehovalec.

Pruski kralj Friderik je povabil nekdaj med drugimi plemiči tudi francoskega modroslovca Voltérja na obed. Ta je mnogo govoričil o Bogu in o nebesih; slednjič je rekel: „Jaz prodam svoj prostor v nebesih za pruski cekin!“

Pri obedu je bil tudi neki svetovalec, ki ni bil sicer učenjak, pač pa dober kristjan. Ko je slišal Voltérja tako govoriti, je vstal in rekel: „Gospod, vi niste sedaj v Franciji, temveč na Pruskem, kjer imamo postavo, da mora vsakdo, kdor hoče kaj prodati, dokazati, da je njegova lastnina. Če mi dokažete, da imate v nebesih svoj prostor, dam vam zanj več ko en cekin!“

In francoski modrijan je molčal.

2. Najvišji vojni svetovalec.

L. 1717. je nastal boj s Turki. Cesar Karol VI. je izročil nadpoveljstvo princu Evgeniju z besedami: „Ljubi princ! Vam in vojski postavim na čelo zapovednika, v čigar imenu morate začeti.“

Po teh besedah mu izroči razpelo, na čigar podnožju je bilo zapisano: „Jezus Kristus, največji vladar!“

Cesar je še dostavil: „Ne pozabite, da se borite za stvar onega, ki je prelil za človeštvo na križu kri; pod njegovim božjim vodstvom zgrabite za orožje in premagajte njegove in krščanskega imena sovražnike!“

3. Važna straža.

Poveljnik nekega mesta je pregledoval mestne straže. Pri nekem nadzorovanju je naletel na stražo, ki je stražila ob neki stari, že črvivi ograji. Pozvedoval je okrog, zakaj stoji tu straža, a ničesar ni mogel zvedeti. Vsakdo je rekel, da stoji že jako dolgo tu, a zakaj, nihče ni vedel.

Poveljnik je jel iskati po starih listinah in spisih ter je slednjič našel, da je bila ona ograja na novo pobarvana in straža naj bi pazila, da bi se je nihče ne dotaknil.

Tako je sveže pobarvano ograjo stražilo 35 let okoli 95.600 mož.

4. Zvest čuvaj svojega bogastva.

Znani bogataš Karol Brunšviš, ki je imel svoje premoženje v ogromni množini demantov, je živel v Parizu. Kakšen suženj svojega zaklada je bil Karol, nam poroča neki sodobnik takó-le: „Pariza si ne upa zapustiti, njegov denar je veriga, na katero je priklenjen. Niti eno noč si ne upa biti izven mesta. Njegova hiša je nekaka trdnjava, tako da je tatovom nemogoče priti v njo. Obdana je z visokim debelim zidom. Na vrhu je bilo vse polno bodečih predmetov, ki so bili tako urejeni, da so jeli po celi hiši zvoniti, ako se jih je kdo dotaknil.

Demante ima v predalu v zidu, pred katerim stoji njegova postelja, tako da se mora on prebuditi, ako bi kdo hotel priti do denarja. Ako se predal odpre, sproži se na odpiralu sedem strelov, ob enem pa jame po bližnjih sobah zvoniti.

Na nočni mizi leži dvanajst samokresov!

Niti ene mirne ure nima bogati Karol!

Kdo bi menjal z njim?“

5. Prorokba.

Škof v Ajačiu na Korziki, stric francoskega cesarja Napoleona I., je bil jako razumen in učen mož. Nekega dne so bili pri njem mladi Napoleon in njegovi bratje. Na enkrat se udere v sobi strop; vsi bratje zbežé, le Napoleon ostane in izkuša podpreti strop. Stric, to videč, reče:

„Ti boš nekdaj mož!“

Ko so se pozneje zbrali Napoleonovi bratje ob njegovi smrtni postelji, je rekel: „Ti, Jožef, si najstarejši, a Napoleon bo največji!“

6. Ženska — vojak.

Aleksandrina Barreau (Barô) je vstopila za časa prve francoske ljudovlade s svojim možem in bratom v neki francoski polk.

Dne 13. velikega srpana l. 1793. je dobil njen polk povelje, osvojiti si mesto Alloqui.

Sovražniki so hrabro branili mesto. Aleksandrina je bila na strani moža in brata. Prvi je bil začetkom boja smrtno ranjen, slednji pa ubit. Dvojna nesreča je ohrabrila in navdušila žensko borilko.

„Predno ti pomagam, vaju maščujem!“ je kriknila ter planila na okope, ki so bili kmalu osvojeni. Ko ji je zmanjkalo streliva, je planil nad njo neki Španec. A ona mu je v s sabljo razklala glavo in je drla naprej.

Še le, ko je bila zmaga gotova, je zapustila bojišče in šla k možu.

Ko je ta ozdravel, sta šla zopet v polk in se udeležila mnogih bojev. L. 1843. je umrla kot stotnik in je bila pokopana z vojaško častjo.

7. Zaprti kralj.

Znano je, kako strogo je ravnal cesar Napoleon s svojimi brati, katere je bil posadil na prestol, če ga niso ubogali.

Jerome, kralj vestfalski, je bil največkrat kaznovan. Ko ga je nekdaj Napoleon v nekem pismu oštel, svetoval je Jeromu svetovalec Lebrün, da naj odgovori bratu, da ni otrok. Jerome je rekel: „Dobro! Vi morate to pisati bratu v mojem imenu.“

Lebrün je storil to.

Črez nekaj dnij pride iz Pariza pismo. „Kralj, moj brat, naj bo zaprt en dan, pisar pa tri mesece! Napoleon.“

Oba sta prestala kazen.

8. Kaznovani bahač.

Cesar Franc je bil nekdaj v cerkvi, kjer je cerkovnik s pušico pobiral milodare.

Franc položi pred se na klop zlat. Bogat kmet to zapazi in stori isto. Cesar pridene še en zlat, kmet tudi; cesar jame polagati po zlatu na kupček, kmet ga zvesto posnema.

Kmalu pride cerkovnik in gre najprej h kmetu. Ta dá vso svoto v pušico in ponosno pogleda na cesarja.

Ta pa spravi ves kup nazaj v žep in dá le prvi zlat nabiralcu.

To je bahati lakomnik gledal debelo!

9. Skopost.

Slavni angleški vojskovodja Malborough je bil jako skop in blagaželjen ter je porabil vsa sredstva, da bi obogatel.

Svoj vpliv je češče zlorabljal, da je za velike svote pridobival visoke službe največ plačujočim prosilcem; tako je bilo le bogatinom mogoče doseči višje službe.

Nekoč je prišel do njega sin nekega bogataša, ki bi bil rad dobil neko službo, in ga je prosil za njegovo posredovanje.

Rekel je:

„Če dobim službo, vam dam tisoč goldinarjev in častno besedo, da tega nikomur ne povem.“

„Daj mi jih dva tisoč,“ reče vojvoda, „in to lahko potém vsemu svetu poveš.“

10. Kaznovana pozabljivost.

Maršal Berthier, ki je bival v Boulogni-sur-Mer, je pozabil odpovedati svoje stanovanje, ko ga je bil Napoleon hitro odpoklical. Gostilničar mu je hranil stanovanje deset let in je po njegovi smrti (1815) vložil tožbo, ki se je rešila zanj ugodno. Dediči so mu morali plačati stanarino za deset let.

Isto se je dogodilo nekemu Angležu. Ta je naročil nekega izvoščka, ki ga je vozil po Parizu. Ko pa je Anglež odpotoval v Francijo, je pozabil vozniku odpovedati službo.

Ta je čakal vedno na Angleža pred hotelom; ker ga pa le ni bilo več tednov, je najel v bližini hotela stanovanje in čakal Angleža šest mesecev. Ko se je ta vrnil, je voznik zahteval odškodnino. Ta je ni hotel dati; voznik je tožil in Anglež je moral plačati voznino ter stroške zanj in za konja.