Zgornjim Pivčenam

Zgornjim Pivčenam
Miroslav Vilhar
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 7, št. 34 (22.8.1849)
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Sosedje! Prijatli! Priserčno veselje me je obšlo, slišati, de ste Vi namenili, mene za svojiga vikšiga oskerbnika Svoje srenje izvoliti, kér po tem spoznam Vaše zaupanje do mene, kar si v svojo veliko čast štejem! Veliko veči veselje pa čutim še le za tó, kér takó se mi odpira priložnost, naši dragi domovíni, ktere sreča in blagor je nevgasljiva želja mojiga serca, s svetam in z djanjem, z vsim mogočim trudam in prizadevo kaj koristiti in k dosegi njeniga davno željniga blagostanja pripomoči.

Ravno zató pa, kér te želje v sercu nosim, me tudi dolžnost, kakor zvestiga sina domovíne veže, Vam v natanjčni prevdark nekaj predpoložiti. Kar iz serca pride, se tudi serca prime! ‒

Od 15. sušca p. l. to je, od časa preterganiga stariga, za ljudstva žalostniga vladanja se našimu mogočnimu avstrijanskimu cesarstvu lepši in srečniši prihodnost pripravlja. De pa še dandanašnji obljubljeniga polajšanja čakati moramo, so le hude prekucíje in silne vojske, posebno na Laškim in Ogerskim, krive. ‒ Eno ministerstvo se je za drugim menjalo. Komaj se je ena ministerska vlada z dnevam rodila, že je z nočjo druga zrastla in poprejšnjo nadomestila, dokler se ni s pomočjó večine miroljubnih sedanja vstanovila, ktera si z vso mogočo hitrostjo prizadeva, potrebne in davno željene premembe vpeljati.

Čudim se zares tolikim naredbam, ktere so po odpravljenim deželnim zboru v Kromerižu že na svitlo prišle, ‒ škoda le, de dozdaj mertve čerke se niso oživele! Čudim se krepkimu ravnanju ministerstva, ki vkljub tolikim zaderžkam vender potrebne poprave dozdaj takó rekoč zarujoveniga cesarstva takó razumno napotuje, ‒ škoda le, de se vidi, kakor bi se hiša popred zidala, predin se temeljni kamen postavi!! Moja misel je: pred vsakim politiškim razdeljenjem kake dežele primerjeno razdeljenje srenj napraviti, in gotovo bi se bili takó vsi Pivčeni v eno edino srenjo, v eno edino sodnijo združili, namesto, de so zdaj v tri okroge, in žalibog! v mnogo srenjic raztergani! Ne, de bi se jaz hotel z ministri pretezovati, tolikomanj, kér jih častitljive in razumne možake spoznam, tudi ni to namen pričijočiga spiska, zakaj zanesti se smemo, de se bo za to pervi deželni zbor krepko potegnil! Tukaj sim le opomniti hotel: naj bi se soseske po pametnim, domovíni koristnim načinu zedinovale.

Namén ministerstva je očiten: preveliko število nepotrebnih uradnikov zmanjšati, zató je mnogo politiških opravil srenjam izročenih. Nespametno bi bilo tedaj le pomisliti, kakor de bi nemara s tem, de vlada toliko politiških opravil srenjam izročí, kaka nova težava ali jarm soseskam naložen bil! Marveč mislim, de z obudenjem častimarnosti se tudi povzdiga vikšiga omikanja ljudstev podpíra. To je ponatorno, zakaj vsaki posamezni deželan čuti nekakšno častimarnost, ko vidi, de vlada do ljudstva toliko zaupanja ima, in takó se tudi v vsakim obudí gorečnost, po svoji moči pridu svoje dežele kaj koristiti, kar zopet vsaciga deželana obuduje, se po svetu bolj marno ozirati, z oziranjem po svetu si vsaki več skušnje pridobí, skušeno dobro se v deželo vpelje, in dežela se le z dobrimi naredbami obogati, ter blagor duha in telesa zvestim udam nanaša. Takó postanejo po ponatornim poti domači sinovi pripravni, svoji domovíni koristiti, svoji srenji z delam in svetam pomagati! Takó si bodo domači rojaki lahko v domačim kraji domači kruh služiti zamogli!

Vsaka srenja po postavi mora narmanj eniga vikšiga oskerbnika, dva svetovavca in eniga pisarja imeti. V kolikor srenj se tedaj en okrog ali zavoljo prevzetne, ali zavoljo samosvoje, ali zavoljo nepodučene glave prebivavcov razdelí, tolikokrat po štiri uradnike bo treba več imeti, in takó se iz dežja pod kap hodi, ali pa iz vajšnice na slamo!

De se pa soseske lahko in po svoji volji zedinijo, ni dvoma! ‒ Dozdaj je politiške opravila kakih čvetero ali petero uradnikov brez posebniga truda oskerbelo; odzdaj bo nemara manj peres in černila potreba (sicer ima navada železno suknjo, pa vender ne bo mende vse po starim kopitu), takó de bodo morebiti trije uradniki vse tiste opravila oskerbeli, tode s tem imenitnim razločkam, de uradniki ne bodo ne cesarski, ne ptujci, ampak soseskini možje in naši rojaki.

Druga korist je: Če bo manj srenj, koliko manj bo pisaríje z vikšimi uradništvi in pisarnicami, toraj koliko manj uradnikov tudi pri vikših uradništvih? Prevdarimo, koliko bi bilo brez potrebe zaverženiga, če bi 4 ali 5 srenj ravno eno reč pisariti moglo? To bi bilo grozno slabo gospodarstvo, očitna potrata!

Zadnjič pa, če več ljudí k enimu cilju in koncu doklada, toliko manj plačila na eniga pride, in ko bi vsak izmed nas blagá in blagá imel, bi vender nobedin po nemarnim denarja zametavati ne hotel!

Prijatli in sosedje! Kakor si bomo postlali, takó bomo ležali! Ne smemo rok križem pokladati! Serce veljá! ‒ Prevdarite, presodite dobro moje besede in zedinite se, de bomo na celi Pivki samo eno, k večjimu dve srenji imeli! Zagotovim Vas, de so to želje Vašiga in za celo domovino dobro mislijočiga prijatla!

Na Kalcu 18. veliciga serpana 1849.

Miroslav Vilhar.