Zgradba in geološka zgodovina savinskih ali kamniških planin
| Zgradba in geološka zgodovina savinskih ali kamniških planin Ferdinand Seidl |
Ferd. Seidl; Seidl, Ferdo
| |||||||||||||
Št. 5 uredi
V smelem poletu ženijalne misli je pokazala Kant-Laplace-ova teorija, kako si moremo predočevati prvi postanek naše zemeljske oble in najpoglavitnejše poteze v nje nadaljnjem razvoju. Posebna znanost, geologija, si je nadela nalogo, da podrobno zasleduje ta razvoj in da razkrije, kako so vsled delovanja prirodnih sil po večnih, neizpremenljivih zakonih polagoma nastajala in se menjavala morja in celine, globine in gorovja, da se je končno ustanovil sedanji položaj, ki je seveda zopet le ena faza, prehodna doba v trajnem razvoju.
Šele v zadnjih desetletjih se je posrečilo najti vodečo misel, ki je na eden mah razkrila neizmerno vrsto davnih dogodkov iz zemeljske zgodovine. Še živi ženijalni ustvaritelj moderne geo-tektonike, predsednik dunajske akademije znanosti, Edvard Suess. Po znanstvenih središčih hodijo strokovni geologi pot, ki jo je bil nakrčil njih voditelj, vse kulturne države pa so si zasnovale posebne znanstvene zavode, da proučujejo geološko zgradbo in geološko zgodovino domovinskih tal, ki je teoretiške in praktiške važnosti.
Sedaj je že možno v lice zreti dogodkom, ki so ustvarili veličastne Alpe, in državni geološki zavod na Dunaju se je odločil, da prouči na podlagi novih znanstvenih spoznanj geološko zgodovino in zgradbo vseh avstrijskih dežel. Tako težavno, orjaško delo je možno zvršiti le iz enega središča, ki razpolaga ne le s potrebnimi, sporazumno delujočimi strokovnimi močmi, nego tudi z obilnimi znanstvenimi sredstvi in se obenem more opirati na sodelovanje velikega državnega geografskega zavoda.
Eden prvih strokovnjakov državnega geološkega središča, Fr. Teller, je sprejel nalogo, da je proučil geološko zgradbo naših Savinskih planin, in 1. 1896. je po njegovem večletnem trudu imenovani zavod izdal geološki zemljevid teh planin in njih bližnje soseščine in pa v mali knjižici potrebna pojasnila, namenjena strokovnjakom. Tellerjevo specijalno delo v svitu širših naukov geologije nam je bistveno poglobilo znanje o naših slavnoznanih, krasnih Savinskih planinah.
Najprej zvemo, da so neumorne prirodne sile neizmerno dolgo časa delovale, da so vzgradile orjaško množino kamenenega gradiva, ki je nagrmadeno v teh planinah, dalje predno so ga spravile v sedanji položaj in mu izklesale sedanje vnanje oblike.
V praveku zemeljske zgodovine so menda nastali kristalasti skrilavci, ki segajo od Črnilca na razvodju med Zadrečko in Črno dolino proti jugu v Nevljiško dolino, na severni strani pa tvorijo srednjegorsko skupino Kranjskega rebra in še enkrat prihajajo na površje ob vzhodni strani Menine na gorskem sedlu med Šmartnim in Vranskim.
Stari vek zemeljskega razvoja je trajal neizmerno dolgo časa. Takrat so nastale one raznolične kamenine, ki grade na poseben način oblikovano gorsko panogo, ki je vstavljena vmes med poglavitno skupino Savinskih planin (Kranjski Storžič, Grintavec, Ojstrica) na jugu, in vrsto Karavank (s Košuto in Olševo) na severu. One gore so obrasle s temnimi gozdi in zelenimi tratami, imajo dokaj položna pobočja in izrazito kontrastujejo z dosti mlajšimi, višjimi gorami poglavitne panoge Savinskih planin, ki so iz belega apnenika in dolomita ter imajo strme stene, rogljate grebene in smelo oblikovane vrhove. Gorovje iz staroveškega gradiva je zatorej v pokrajinski sliki znamenit činitelj, kajti kontrastujoči vtiski drug drugega uspešneje uveljavljajo in izpopolnjujejo. Kameneno gradivo onega gorovja je večinoma iz najstarejšega oddelka starega veka, iz silurske dobe. Ob državni cesti črez Jezerski vrh vidimo te silurske temnobarvne, drobno nagubane filite in ravnoploske, medlo blesteče glinave skrilavce na več krajih razgaljene. Odtod segajo proti zapadu do Stegovnika, proti vzhodu pa do Bistre ob koroško-štajerski deželni meji. V skupino teh mehkih kamenin so vložene nekatere plasti sivega kristalastega apnenca silurske dobe na tak način, da vzbujajo pozornost. (Iz takega apnenca je skalnata kleč na Jezerskem vrhu, ki se zove »prižnica«, istotako oblastna apnenčeva masa, ki je vanjo zarezana romantiška tesán na južni strani kopališča ob Beli.)
Še bolj vleče nase pozornost apnenec devonske formacije, ki je kakor skalnata krona postavljen na vrh Stegovnika (1694 m), enako Vernikovega Grintavca (1658 m) in Pristovnikovega Storžiča (1762 m). Ta apnenec hrani v sebi ogrodja koralj, ki svedočijo, da je tvoril koraljne kleči v morju, ki je ondod valovalo v starem veku zemeljske zgodovine.
Devonski dobi je sledila karbonska ali premogova doba. Takrat so se v srednji Evropi pojavile zelo izdatne gorotvorne sile. Vzdignile so kamenine, ki so se bile sesedle na dnu morij prejšnjih dob, in jih stisnile v velikanske gube, ki so nakopičene stvorile obsežno in visoko gorovje. Kmalu potem pa se je to gorovje jelo krušiti in razpadati. Drobljance je odplaknila voda, jih odnesla in drugje zopet nagrmadila ter iz njih naredila laboro, sprimek, peščence in skrilavce, ki jih nahajamo med gornjekarbonskimi usedlinami Savinskih planin in Karavank. Mednje so vloženi skladi apnenca v Konjščici in pri Dolžanovem mostu nad Tržičem ter drugod. Tolika raznovrstnost kamenin izpričuje, da je zemeljska skorja teh krajev tudi še v gornjekarbonskem času nemirno kolebala, čeprav manj kot prej.
V permski dobi, ki je potem nastopila, je še nadalje rušila tekoča voda srednjekarbonsko gorovje ter naredila iz drobcev porušenih kamenin permske rdeče labore, peščence in skrilavce. Slednjič je morje prevladalo. Na njegovem dnu je nastala skupina organogenskega, v debele plasti naloženega sivega dolomita, ki je v precejšnji množini nagrmaden v okrožju Tržiške Bistrice. Pa tudi ob gornji Kokri in njenih stranskih pritokih ustvarja ta dolomit značilne pokrajinske oblike: tesne, globoke debri s šumečim gorskim potokom ob dnu in s strmimi gozdnatimi pobočji, ki kažejo tuintam gole skalne stene, ali pa zro iznad njih osamljene pečine ter v ospredje pomaknjeni skalni stolpiči.
Permske usedline polagoma prehajajo v plasti, ki imajo že znake, da so nastale v srednjem veku zemeljske zgodovine. Ta doba je v geološki zgodovini Alp največje važnosti. Neizmerne množine apnenca in dolomita, ki so nakopičene v severni in južni panogi Vzhodnih Alp, so namreč večinoma usedline morja, ki je zlasti v prvem izmed treh oddelkov srednjega veka, to je v trijadni dobi valovalo na prostoru teh Alp.
Trijadna doba je razdeljena na našem ozemlju v več oddelkov, ki jih zastopajo po vrsti werfenski skladi, skoljkoviti apnenec, wengenski skladi, kasijanski skladi in dachsteinski apnenec.
Werfenski skladi so najstarejši, torej najbolj spodaj ležeči člen trijadne tvorbe. Nahajamo jih v Kokrski in v Črni dolini, zlasti pa v gornji Savinski dolini v okolišu Solčave. Zgrajeni so iz menjajočih se plasti pestre peščene in sljudaste opoke ter drobnih ali debelejših skladov apnenca in dolomita. Te kamenine tvorijo podlago, nanje pa so visoko naložene mlajše usedline trijadne formacije. Zatorej vidimo werfenske sklade večinoma le ondi, kjer so v gorovje zarezane globoke doline.
Zlasti mehka opoka, ki lahko razpada in prepereva, daje rodovitno zemljo in ta obilno hrani temne gozdove ter pestre trate. Vse te okoliščine, med njimi nemalo položaj ob vznožju gorovja imenitno ugajajo koristim človeka. Kjerkoli tvorijo werfenski skladi podlago tal, nahajamo na njih človeške naselbine: prijazne vasice ali pa raztresene širne kmetske domove, obdane s poljem in travniki.
Ponekod so kasnejši dogodki tako izdatno premeknili kameneno gradivo gorovja, da so bili werfenski skladi preloženi v višino, tako na primer na Kokrskem sedlu (1779 m) tam nad Frischaufovo kočo. Pa celo ondi obračajo werfenski skladi, dasi jih je le ozka proga, pozornost nase, ker kažejo voljno površje z bujno trato, ki dobrodejno kontrastuje med bledimi okorelimi stenami Grintavca na severni strani in Grebena na južni.
V Logarski dolini sta desno in levo pobočje vzgrajeni iz werfenskih skladov in skoljkovitega apnenca. Gozdovi ju pokrivajo in tako je po zahtevah pokrajinske estetike podano temno ospredje; v ozadju pa, ki ima po istih pravilih biti svetlo, se v isti ni iznad konca doline amfiteatralno dviga jasnobarvno visoko gorovje Ojstrice, Brane in sosednjih velikanov v bajno visočino ter vrsti v prostoru v čudnolepi perspektivi. Kontrast v barvah in oblikah med ospredjem in ozadjem je temeljni činitelj, ki ustvarja krajinsko lepoto mnogo slavljene Logarske doline. Podpira ga še nasprotje med mirnimi črtami ravnega dolinskega dna, ki je prijazno človeškim interesom, in med smelo v višino kipečimi črtami divjega, vsemu življenju protivnega visokega gorovja. Na sličen način je z razliko geološke podlage ustvarjen kontrast, ki prevladuje v krajinski podobi velikolepe Jezerske kotline z njenim visokogorskim okvirjem. Enako nasprotje povzdiguje lepoto Kokrske doline.
V gornjem oddelku trijadne formacije, ki je sledil dobi skoljkovitega apnenca, je valovalo čisto morje ob obeh straneh vzhodnih Osrednjih Alp in njegovo toplo vodovje je gojilo bujno živalsko in rastlinsko življenje. V neizmerni množini so se na njegovem dnu nabirale tisočletje za tisočletjem lupine nebrojnih generacij školjk in polžev, enako razrastki bujno brstečih koraljnikov in okoreli ostanki kamenotvornih halug, ki so uspevale na širnih morskih livadah. Apnenčevi izdelki vseh teh živih graditeljev so se v gornjetrijadni dobi nakopičili tako, da sedaj tvorijo tisoče skladov jasnobarvnega apnenca in dolomita, ki je iz njega vzgrajena poglavitna tvarina visokega gorovja Savinskih planin v ponosnih skupinah Storžiča, Grintavca, Ojstrice in sosednje Raduhe. Iz tega kamenenega gradiva so izklesani veličastni vrhovi, rogljati robovi, strme stene in divje razorana pobočja, in ona čudovita snov je sposobna, da najpopolneje izraža oblike, ki so značilna last in krasota visokega planinskega sveta.
Le tuintam prekinjajo nagrmadene nasade apnenca in dolomita druge plasti, namreč laporaste in peščene, ki se temu primerno vselej ločijo od okolice že po vnanjem licu z drugačnimi obrisi in različnim rastlinstvom. Tako na primer prihajajo wengenski skladi na površje v okolišu Velike in Male planine pri Poljanskem robu in diči jih bujna trata; takovi skladi leže v zarezi pri Kocbekovi koči in pri Korošici, a tudi tu jih značijo planinski pašniki in voljno oblikovano površje. Enako se javljajo rabeljski skladi pri Ovčjem stanu nad Gornjim gradom itd. (Konec prih.)
Št. 6 uredi
(KONEC.)
Izprememba kamenenega gradiva naznanja, da so posebni dogodki motili in prekinjali usedanje apnenca in dolomita. Moremo si edinole misliti, da se je bilo ob potresih premeknilo ali morsko dno ali pa sosednja trdnina. V resnici so se v zvezi s tektonskimi premiki v dobi wengenskih skladov pojavili jaki vulkanski izbruhi. V apnenih Alpah južnotirolskih je takrat iz podzemeljskih ognjišč privrela obilna lava in strjena tvori ondotnji melafir. Na ozemlju Savinskih planin pa je najbrže v istem času prikipel sivozeleni in rdečerjavi porfir, ki ga nahajamo v dolinah Kamniške in Tržiške Bistrice, v Jezerski kotlini, največ pa ob Kokri.
V jurski dobi, ki je sledila trijadni, je morje še nadalje pokrivalo ozemlje Vzhodnih Alp. Vendar se v Savinskih planinah ni ohranilo nič usedlin jurskega morja.
Enako pogrešamo ondi kamenin iz kredne dobe. Ob obratu med starejšim in mlajšim oddelkom te dobe pa so se pojavile oblastne gorotvorne sile in so vzdignile ozemlje Vzhodnih Alp iznad morja. Odkrhnil se je vzhodni konec Karavank in upadel je, da je nastala udrtina Slovenjegraška. Kar se je bilo dvignilo iznad morja, je bilo suha zemlja in izročeno razdevajočemu delu erozije.
Po sklepu kredne tvorbe se začenja novi vek zemeljske zgodovine — tista važna doba, ki je bistveno preobrazila geografske razmere, pospešila razvoj živalstva in rastlinstva ter davno minolost približala sedanjosti. Ob začetku novega veka niso še imeli kontinenti ne današnjih mej in oblik, ne današnjega gorovja. Šele v tej brez dvojbe neizmerno dolgi dobi so se zvršile velikanske izpremembe na morjih in trdninah, ki so pripravljale in dosegle današnji položaj. Ves novi vek se deli v dva poglavitna oddelka: v tercijarno in kvartarno dobo.
Čeprav so se že v prejšnjih dobah javili gorotvorni premiki (zlasti v karbonski, trijadni in kredni), vendar se je zvršilo najpoglavitnejše nagubavanje zemeljske skorje, ki je ustvarilo sedanja slemenska gorovja, v tercijarni dobi. Takrat so se tudi najizdatneje dvignile Alpe, ki dičijo sredino Evrope. Takrat so se orjaške gorotvorne sile pojavile na prostoru sedanjih Alp in so ondi stisnile na videz trdo in otrplo zemeljsko skorjo, da se je dvignila v visoke gube, ali pa so jo razcepile ob globoko in daleko segajočih prelomih in ob njih premeknile poedine kose v navpični in vodoravni smeri. Ob zevajočih prelominah pa so iz zemeljske notrine prikipele raztaljene prodorine ter so nakopičile okrog žrel obilico lave in groha.
Takovi dogodki so tudi Savinskim planinam začrtali oblastno notranjo zgradbo.
V starejšem oddelku tercijarne dobe so še nastale morske usedline, ki leže v dolini Kamniške Bistrice. Gorotvorne sile so v navedenem času svojega poglavitnega delovanja te usedline razčesnile in s podlago vred izdatno premeknile. Največji kos leži na dnu doline pred znanim prirodnim mostom Predosljem v nadmorski višini 560 m, odtrgane manjše grude pa nahajamo visoko na gorskih pobočjih in še v bližini Dola v visočini 1313 m.
Ravno tako je vsled preloma, ki je razcepil orjaško visokogorsko maso, in vsled vertikalnega premeščenja ob prelomini prišlo do tega, da nahajamo werfenske sklade na Kokrskem sedlu. Na tak način so prišle tudi wengenske plasti pri Kocbekovi koči in Korošici na sedanje iznenadno mesto.
Drug prelom je zasekan mimo Bistre na Koroškem in sega odtod mimo Šoštanja in Velenja čudovito premočrtno proti Vojniku. Ob njem so med drugim izbruhnile eruptivne mase, ki nakopičene grade Veliki Travnik (1634 m), Kameni vrh (1695 m) in Smrekovec (1377 m), in pa velika množina vulkanskega groha, ki je naložen na južni strani imenovane črte. Sedaj ga pokrivajo senčnati gozdi in skrbno obdelana polja, ki se razprostirajo okrog obilo selišč.
Ob severni strani Velikega Travnika (1634 m) je začrtan znamenit prelom, ki prihaja iz Karavank in sega proti Vitanju. Ob njem sta prikipela granit in tonalit.
Značilen prelom se je zvršil ob črti, ki se začenja blizu Bistre in teče proti jugojugozapadu blizu Luč proti gornjemu toku Črnega potoka. To črto zaznamuje strmi rob, ki so ob njem odrezani apnenčevi skladovi Ojstrične skupine in Raduhe na njiju vzhodni strani. Ob tej potezi neha visokogorska masa Savinskih planin. Njeno vzhodno nadaljevanje se je pogreznilo v globočino. Nastalo vdrtino pri Lučah, Ljubnem itd. pa je napolnil groh erupcijske dobe Smrekovčeve do precejšnje nadmorske visočine (Altarna peč 1528 m, Mlački vrh 1067 m, Atelski vrh 1406 m itd.).
Druga lomna črta je zaznamovala pot Črnemu potoku med Stahovico in Žago in se nadaljuje v Zadrečko dolino mimo Gornjega grada ob odkrhnjenem severnem vznožju Menine.
Prelomi so odrezali tudi južno stran Menine in Kranjskega Storžiča.
Na severni strani je odkrhnila jedro Savinskih planin lomna črta, ki je nekoliko usločeno potegnjena od Spodnjega Jezera mimo Jezerskega vrha in Hude peči proti Bistri.
Še v mlajšem oddelku tercijarne dobe je morje oblivalo južno vznožje Kamniških planin, pa tudi njegovih usedlin so se lotile gorotvorne sile in so jih zelo izdatno premestile iz prvotnega položaja. Ta zgled jasno kaže, da so te sile še prav krepko delovale v dobi, ki je geološki sedanjosti primeroma nepričakovano blizu.
Slednjič se je morje iz ozemlja Alp vendarle umaknilo in gorotvorne sile so odnehale.
Tercijarni je sledila kvartarna doba. Zavladalo je mrzlo podnebje in Alpe je pokril leden oklep.
V visočini 2700 m in više pada dandanes v Alpah v vseh letnih dobah le sneg in ne več dež. Vrhovi in grebeni, ki presegajo to črto, so trajno pokriti s snegom. Le strmine, ki se na njih sneg ne more držati, so gole. Izpod snežnega oklepa se porajajo ledniki, ki polagoma drče navzdol.
Nad črto vednega snega (približno 2700 m) je golo kameneno gradivo strmin trajno izpostavljeno zmrzali. Ko voda zmrzuje v razpokah kamenin, se raztegne z veliko silo in razžene vsakršno skalovje, da se odkrušijo robati kosovi razne velikosti. Ti padajo na lednike in se ondi nabirajo v veliki množini. Ledeni tok pa se pomika počasi navzdol ter s seboj odnaša groblje v nižino.
Zmrzal nad črto vednega snega je oblasten činitelj, ki dosti hitreje in uspešneje preminja površje nego tekoča voda. Med tem namreč, ko ledeno dleto krha skalovje, napravlja strminam, grebenom in vrhovom druge oblike, ki so posebnega značaja.
Tekoča voda (dežnica, snežnica, potočnica) izdeluje površje gričevju in srednjemu gorovju ter zarezuje vanje jarke in doline. Tako nastajajo zaokroženi vrhovi in položni obronki.
Visoki planinski svet pa ima povsem druge oblike: ostre grebene s strmimi, robatimi stenami in smele, vitke vrhove.
Te oblike, ki tvorijo veličastvo planinske prirode, se izdelujejo še dandanes v najvišjih oddelkih Alp. Kjer jih pa vidimo v nižjem gorovju, ki je sedaj prosto ledenega oklepa, ondi so delo diluvijalne ledene dobe, ki je morebiti pol miljona let vladala nad Alpami.
Dandanes ni lednikov v Savinskih planinah, ker njih vrhovi ne dosezajo označene višine. V ledeni dobi pa je osorno podnebje nastanilo črto vednega snega že v nadmorski višini 1500 m. Iz trajne snežne odeje na gorovju so vzklili ledniki in segali v doline celo do nadmorske višine 600 m. Lednik v Logarski dolini je bil dolg 10 km. Lednik, ki je koreninil v Gorenji in Dolenji Jezerski Kočni, je bil morda še daljši in je nagrmadil velikansko grobljo med Kazino in Podlogom. Tisočeri in tisočeri veliki in mali drobci te groblje so ostružki, ki so odletavali, ko je prirodna sila z ledenim dletom izklesavala čudoviti reljef Grintavčeve skupine.
Med tem, ko se je vršilo to delo v visočini nešteta tisočletja, so skobljali ledniki dno in obronke dolin ter ustvarili široke, koritaste globine Gorenje in Dolenje Jezerske Kočne ter slavljene Logarske doline.[1]
Tako je ledena doba oblikovala vnanje lice gorskega sveta Kamniških planin. V sedanjosti je delovanje ledu omejeno, namesto njega izvršuje tem bolj tekoča voda v družbi s preperevanjem oblikovanje površja.
Diluvijalna ledena doba se je umaknila aluvijalni, ki sega v sedanjost.
Od tedaj, ko se je bil velikanski kameneni čok Savinskih planin dvignil iznad tercijarnega morja, je prepereval ves čas in razdevala ga je ali tekoča ali zmrzla voda. Počasi, toda brez prenehanja rušita in odnašata ti dve sili kamenene mase, ki so jih bile prejšnje dobe zemeljskega razvoja nakopičile sklad za skladom. Pa ne le to, ta dva činitelja sta zarezala v kolosalni kameneni čok globoke doline Kamniške in Tržiške Bistrice, doline ob Savini, Dreti, ob Črnem potoku in Kokri. Seveda so tekoči vodi pot odkazali kolikor toliko prelomi, ki so jih bile provzročile gorotvorne sile. Prav tista dva činitelja sta nadalje izobrazila tudi žlebovita pobočja in izklesala rogljate robove ter obširna razgledišča ponosnih vrhov Grintavca, Ojstrice, Raduhe in Storžiča iz nagrmadenih plasti belega apnenca in dolomita, to je one čudovite kamenene snovi, ki je bolj nego katerakoli druga sposobna, da izobrazi visokoplaninski svet do največje lepote.
Tako je torej krasota sedanjega gorskega sveta proizvod neskončne vrste zelo raznovrstnih dogodkov. Vnanji nakit mu tvori z bogato menjavo barv in oblik rastlinstvo, ki se življenja veselo povsod polasti tal, kjerkoli mu prhneče kamenje daje ugodno, redilno podlago.
- ↑ Pojavi ledene dobe so bili še Tellerju neznani. V zadnjih desetih letih pa je proučavanje te zagonetne dobe zelo napredovalo. Dunajski geograf R. Lacerna je spoznal mnogovrstne sledove, ki jih je zapustila v Savinskih planinah, ter priobčil pred kratkim časom iznenadne uspehe svojega preiskovanja (Lacerna, Gletscherspuren in den Steiner Alpen, razprava v »Geograpihscher Jahresbericht aus Oesterreich, IV. Jahrgang, Wien, Denticke, 1906«).