Zgrešeni poklic
| Zgrešeni poklic Š. |
Objavljeno v Domoljub 1896, št. 19 (1. oktobra) v rubriki Listek
| |||||||||||||
Na gimnaziju se je ravnokar dovrtil zrelostni izpit. Oni, ki »o bili tako srečni, da so imeli povoljen uspeb. razhajali so se veseli na svoj dom. V vsakej glavi kovali so se vsakovrstni načrti za bližnjo prihodnost, srce pa je veselja poskakovalo pri misli, da mu je odprta pot v prosto, veselo življenje.
A kako bi tudi ne bilo razburjeno veselja, ko je prosto vseh oklepov, ki vfiasih tako neprijetno režejo v dušo, in se mu sladko, prosto življeqje obeta? Ni ga bilo dijaka, kateremu bi srce mirno io ravnodušno bilo, ko je držal v rod spričevalo, za katerega se je toliko let trudil in mučil, — slednjič je pe dosegel.
Izjema ni bil niti Vekoslav Hostmk. Bil je izvršil izpjt * odliko Tudi njemu so rojile po glavi vsakovrstne arft, ko m j« poslov* od ^ t* kjer m j« toliko let uč,l. toliko veselega ,n t a k * ,^ dol.«! Bil je blag mladenič. - ta Vtkotiav. Sioe mu ^ tik) *e ne; okvar eno T pr*FA m duta se mu je zrcal ii n. odkntc*rfnem obrazu. Obrai je bil prikuplj.v Pod nosom imel je črno liso t*t vsklilih brtc in brada Bu je b la tudi uže po maea PoraS:ena Oči so imele nekak dobrohoten in Ijudomil izraz kar je vsakega na mah osvojilo mladen.ču.
Poslovil se je teda, Vekosiai Hostnik od stare So!e. »Kam pa zda;?« povpraševal se je. Bd je uže vebko m;s.;l o svo. ^m bodočem stanu.
Vekoslav m bil lahkomišl.en. drugače bi tudi ne napravil izpita z odliko. Zato je prevdaijal na vse načine, premetaval stan za stanom v glavi, preiskal vse soinčne in senčne plati, primerjal in preidar.ai, kaj bi se njea.u najbolj prileglo, n jtgovim s-abostim :n prednostim. C m bolj je misl 1 in pr.merjal tem bolj mu je silila m:sel na duhovski stan. Lahko bi se podal na Dunaj Študirat kako posvetno znanos«, ker stariSi niso b:li rrvni in bi g» lahko podpirali, poleg tega so ga pa (tarifi tudi ljubili kot svojega jedinea. Vendar pn vsem tem m.siil je Se najbolj ta semenišče. Slednjič pa sklene v resnici iti v duhovsko hišo
- n postati Božji svečenik.
»:>e čuti moram, kaj poreko star al Mati, vem. da bi me na.ra.ie videla duhovna, saj zato je tudi preprosila očeta, da me je poslal v mesto. Materi se imam torej največ zahvaliti za to. kar sem Spodcbi se. da se oziram na njeno ieljo. A kaj pereče oče? bo ludi on zadovoljen, da grem v <emen;Sče? On, kakor vem, ni kaj posebno caklonjen temu stana«, tako je premišljeval Hostnik. ko je stopal proti kolodvoru, da se popelje domov.
Sedel je na vox ter bil kmalu v svoji rojstni vasi. Veselo je stopal, ko je priSel na koncu vsakega leta dcmoT, da prebije pri domaČih počitnice Kako se je veselil vedno, ter Kel dneve in sešteva! ure, kdaj bo prost lole!
A zdaj? Zdaj g* navdajajo vse drugačne misli, ko stopa po znani stezi proti hiSi svojega očeta. Menil je preje, kako bo »ele takrat vesel pnSel domov, ko bode vso Solo izvrti! in bo prost . . . A zdaj ? Zdaj je tudi rese!, vendar na srce SJ se ulegle oie skrbi, ki so tako sovražne pravemu veselju. Kaj poreče oče? Mu li dovoli, da gre v semenišč«? Dospel je do rojstnega doma prijazne hišice, popolnoma zidane, v sredi gospodarskih poslopij. Bilo je to precejšnje posestvo pnletnega Hostnika. Zdajci se mu pri pogledu na svojo rojstno hišico, kjer je prelite! neskrbna otročja leta, raijasn. obrai. Iz •rca zgine mu za hip skrb.
Stopi * biSo. a ni bilo nikogar. Grf torej za hiSo, kjer so stali lepi orehi in v njihovi sena karaenita m>za Za mizo pa so sedeli vsi domači: oče. mat. in družma. Julinali »o. Veselje zavlada v krogu, ko zapaz.jo pnš.eca. V« se osiplje krog njega, rsak b, mu najraje prvi roko podal. Mati, stara žen.ca, častitljivega, veleg*, obraza in prijaznih in dobrohotnih očij, kakor njen sin, stiskala je sinu roko, sin pa jo je najprvo poljubil Samega veselja so se zasvetile dobri materi, videči sina, katerega je izredila. da stoji zdaj blizu svojega cilja, solze v očeh. Zadej pa je stal oče, priletni, koščeni Hostnik, čegar gladko obriti obraz je pričal o trdosti in neomahljivosti, kar je slovenskemu kmetu lastno. Bil je Hostnik prava, stara, kmečka korenina. G.edal je sina z ravnodušnim obrazom, a ne smemo pa reči, da ni bil vesel krepkega mladeniča, svojega sina. Vendar svojega veselja ni nikdar pokazal Hostnik. Objemši mater, stopi Vekoslav k očetu in mu pod& roko : »Tu sem. oče, skušnjo sem dobro napravil in prišel sem, da preži (itn zadnje počitnice tu pri vas. Potem pa grem. kamor . . .<
»l~že dobro. Da si le napravil dobro! Ti že verjaai m. Zdaj pa sedi, bodeš pil, saj si menda žejen, ne?c m stopil je k mizi ter natočil kozarec. Vekoslav je živel zdaj pri stariSih veselo, vendar ne brez skrbi. Med stariSi <"a njem Se ni prišlo do pogovora o bodočem stanu. Sam ni hotel, ne hotel — marveč bal se je, — oče ni nikdar začel, materi pa tudi ni palo v glavo, da bi uže mislila na odhod sina, katerega je celo leto pogrešala in ga zdaj imela pri sebi.
Bližal se je konec počitnic. Treba je bilo misliti na odhod. Zdaj se zbudi z novo in večjo močjo strah v srcu Vekoslava, strah pred očetom. Videl je, da bo treba pogovoriti se, a ni mogel in ni mogel začeti. To skrb mu je odvzel oče sam. Bilo je neko nedeljo po kosilu. Mati je imela v hiSi opravka dovelj. Hostnik pa se je po navadi vsedel ali vlegel za h:So v travo in ondi zadremal. Vekoslav pa je Sel navadno v gornjo sobico in ondi čitaL
Danes pa je mignil Hostnik sinu, ki je hotel ravno iti v sobico, in mu dejal: »Pojdi z menoj, da se zmeniva!« Brez ugovora mu je sledil Vekoslav. Nekaj je mislil, o čem bi oče rad zmenil ae, in Sel j« ne brez strahu. Prisedsi za hiSo, vsede se Hostnik za mizo in veli tudi sinu usesti se.
»Poslušaj me! Ti si zdaj Solo naredil in s pravico te zdaj vpra&m. kaj meniS zdaj storiti. Govori !« Boječe molči sin nekaj časa. Beseda mu neče iz grla
»So, zakaj molčiš? vsaj imaS že nekaj brk pod nosom s tebo j ing obvroarditei' «t udi že nekaj, menim, da se d& možko
»Oče, ne zamerite! M.slil sem, mislil in slednjič sem sprevidel, da je najbolj pripraven zame . . . duhovski stan.« Zadnje besede Sle so mu težko iz ust in kri mu je Sinila v obraz.
»Kaj. moj sin pa duhoven! Haha!... Menis, da sem te zato izredil. da boš po spovednicah? Ti Se ni dovelj, da si jih toliko let v Soli? Haha!. ..« tu je nekako zlobno zasmejal se, da je Sinilo Vekoslavu, kakor blisk po kosteh.
• Iz te moke ne bo kruha! Si razumel?« dodal je x odvalnim, strogim glasom. Vekoslavu Sinila je kri iz lic in postal je smrtnobted. Tako hudo «i ni mislil.
»A, oče, kaj čem pa storiti ? Kam pa vi hočete, da grem?« dejal je boječe.
»Naredi, kar hočeS, — le v semenišče ne ! Mojega doma se ogibaj za večne čase, ako oblečeS tisto črno haljo! —« Umolknila sta oba.
Slednjič prične Hostnsk z manj strogim glasom : »Jaz ti dam denar, pojdi na Dunaj in ondi se kaj izuči, kar ti prija! Poglej, koliko mladeničev bi rado Slo na Dunaj, a jim starisi ne puste in če puste, pa nimajo s čem iti. — Jaz pa ti dovolim, da celo prosim in dam ti denarja, da ne bos stradal.« M ilejše so bile te besede. Vender glasile so se ob jednem trdo in z naglasom, da se ni bilo mogoče ustavljati.
»Naj bo, oče, storim, kakor pravite, da spolnim Vašo željo!« dejal je naposled udano Vekoslav.
Bilo je leto na okoli. Zopet so bile počitnice tu. Nekega dne proti večeru stopal je po ozki stezi proti posestvu Hostnikovemu mlad mož. — Solnce je ravno zailo za bujne gorice in holmi v ozadju so žareli v krvavem sijaju. Tihota vladala je v naravi. Bil je prekrasen poleten večer.
Mladi mo2, ki je stopal po stezi, zavit v suknjo navzlic letnega časa, oziral se je žalostno v ono stran, kjtr so žareli hribje. Oko ma je zrlo žalostno v svet, na bledorumenem obrazu bila mu je razlita nekaka otožnost in stopal je mož počasno. Dospel je do Hostnikoveg& domovja.
Šel je v hiSo, a ker ni bilo nikogar notri, Sel je za hišo. Zopet, kakor pred letom, sedeli so domačini ob kamnitej mizi.
Zapet so se vsi vzradostili zagledavli prisleca. Mati pa, pogledavli sina v obraz, zadrhteče in prestrašena vsklikne: »Kaj ti je, moj sin ? Si bolan ?« in strastno se ga oklMe.
Hostniku pa, ki je zadaj stal, bila je Citati prestraSenost na obrazu. PrestraSd se je pri pogledu na žolti, suhi obraz sina.
Vekoslav sedel je na klop in mati hitela je, da prinese vina in večerje. Sin pa jo astavi: »Mati, ne bom pil vina in tudi jedel ne bom 1« »Zakaj ne bos pil in jedel? Mar nisi lačen?« oglasi se oče.
»Ne . . . smem . . .«, odvrnil je počasi Vekoslav. »Kako (o? Ali si bulan ?«
•Zdravnik mi je prepovedal.«
»Jezu*, Marija! Kaj si v resnici bolan ?« vsklikne Se bolj prestrašena mati.
»Da, ne vstraflite se . . . res, bolan sem. Na Dunaju sem se prehladil... A bo kmalu boljSe. Nič se ne bojte. Zdaj pa bi Sel najrajSe spat, ker sem truden.« In podal se je k počilku.J
Da, zbolel je Vekoslav. Na Dunaju ni bil zadovoljen, vedno je zamišljen hodd okrog in vedno bolj je bledel. Vedno je upal, da ozdravi in priSel je srčno rad domov, na milejši domači zrak.
Vender ni okreval. Bilo je od dne do dne hujše. Mati mu je na vse mogoče načine stregla, mu kuhala po navodilu mestnega zdravnika, katerega je pripeljal Hostnik, vsakovrstna zelišča, — a bilo je vse zaman. Stari Hostnik nosil je žalosten obraz in bil je vedno zamišljen. Najrajši je sedel poleg sina, ko se je ta grel pred hiSo na solncu, kajti v senci je bilo bolniku že prehladno.
Bolezen je rasla. Slednjič ni imel bolnik več moči, da bi sam Sel pred hiSo in stari Hostnik prijel ga je vsak dan v naročje in ga nesel pred hiSo na solnce. Vekoslav, sedeč sam pred hiSo, premišljeval je svoje stanje in življenje in vsakokrat kanile so mu debele solze po velem, upalem licu.
• O Bog! . . .« stokal je in se o::rl na sv. razpelo, viseče nasproti na jablani. V pričo očeta pa se je delal veselega in mater je s sladkimi besedami tolažil. Bevica preplakala je cele noči na svojem ležiSCu in molila, molila. A bilo je vse zaman. Vekoslavu bile so ure štete.
Nekoč, ko ni bilo nikogar razun matere doma in je bila ta v hisi, pripravljajoč zdravilo, zaspal je ubogi Vekoslav na veke pred hiSo na solnci. Zadnji pogled obrnil je na sv. razpelo.. . . Srečni Vekoslav 1
Iz vse okolice prihajali so kropit truplo »ranjkega Hostnikovega Študenta.«
V sobici v podstrešji, kjer je vse počitnice prebil, bil je napravljen oder. Ob obeh straneh gorele so debelo sveče. Pod oknom, ki je bilo pregrqjeno z višnjevim prtom, spaval je sladko Vekoslav. Obraz se mu je držal na smeh, kakor od veselja, da je dokončal ta mučni tek, — zdaj pa mirno počiva.
Ni treba opisovati žalosti jadss matere. Bila je stara, delala je trdo, vživala malo veselja: vse njeno veselje je bil Vekoslav. Kader je prav hudo trpela, pa si je pomislila: čakaj, ko bo Vekoslav gospod, se ti ne bo treba truditi, vživala bos na stara leta in veselo, tiho. A mahom bile so te njene misli postale — sanje. Zdaj je osamljena, brez tolažbe, brez veselja, birez opore na stara leta!
Stari Hostnik ni kazal svoje žalosti, a iz bledega obraza in plaSnih očij sevala je globoka žalost. A da bi bila samo žalosti V njegovem srcu kljuval je neumoren črv, vest in kes.
»Da bi ga ne silil na Dunaj in mu spolnil željo, bil bi morda Se živ,« mrmral je med zobmi, ko je bil sam in polastila se ga je v takih trenotkih globoka žalost, da, skoro obup.
.0 Vekoslav ! . . . Li preklinjaš svojega očeta?. A Vekoslav ne kolne, on je v nebesih . . . a vender.« Taval je okrog, doma ga ni bilo čez dan. razun pri kosilu in večerji. Prišel je čas pogreba.
Iz Dunaja prišlo je nekaj pevcev sošolcev, da zap0j6 ranjkemu tovarišu zadnjo pesem in mu položč na grob venec.
Sklonjena je korakala mati zraven nemo zročega Hostnika.
Žalostno se je razlegala nagrobna pesem in donela skrivnostno odmevajoč v globoko jamo. — Prevelika žalost spravila je ubogo osamelo mater na postelj.
Ni Se trava na grobu Vekoslava ozelenela, ko so ie skopali jamo poleg njega — njegovi materi. Stari Hcstnik pa je ostal sam, sam ni svetu. — Hrbet se mu je uklonil, lasje obeleli in z nemo žalostjo čaka tudi on, kdaj pride ponj božja dekla, da ga zjedini s sinom in ženo.