Zgubljena vera
← Sila spomina | Zgubljena vera (Poezije) France Prešeren |
Mornar → |
|
Nebeško sijejo oči,
ko so sijale prejšnje dni.
Rudeče lica zorno še
cvetêjo, ko so préd cvetlè.
Se usta smejajo ko préd,
sladkost ni manjši 'z njih besed.
Otemnil ni ga časa beg,
nič manj ni bel prs tvojih sneg.
Život je tak, roké, nogé
so, kakoršne so préd bilé.
Lepota, ljubeznivost vsa
je, kakoršna je préd bilá.
Al' vérvat' v tebe moč mi ni,
kakòr sem vérval prejšnje dni.
Le svéta, čista glorija,
ki verá da jo, je prešla.
En sam pogled je vzel jo preč,
nazaj ne bo je níkdar več.
Ak' bi živela vékomej,
kar si mi b'la, ne boš naprej.
Srce je moje b'lo oltar,
préd bogstvo ti, zdaj — lepa stvar.