Otrok z nočjó sem hodil v travo
sedet in gledat na zvezdé,
ki šle so na neba širjavo,
kot čeda ovc na pašo gré.
Prijazno vsaka je sijala;
pa ene le sem bil vesél,
le ena mi je tak migljala,
da za njo sem se ves unél.
Zamaknjen v njene žarke mile
prečul sem marsiktero noč,
ji tožil serca britke sile,
in zvedil nje hladivno moč.
Al en večér so mi oblaki
prevlekli višnjevo nebó,
in več nočí po zvezdi vsaki
in tudi moji je biló.
Nebo se je sicer vjasnílo,
sijale zopet so zvezdé;
le moje viditi ni bilo,
če še tak gledal sem po njé.
Serca britkost utolažiti
me v ptuje kraje gnalo je;
pa želj zgubljeno zaslediti
mi dano ni znebiti se.
Prehodil sem kaj polj širocih,
samotnih dolov, mest, vasí,
planin zelenih, gor visocih;
nikjer je zaslediti ni.
Al so očí mi oslabele?
Al ona je ugásnila?
Povejte zvezde mi vesele,
da mine me britkost sercá.
