V poševnih črtah pada sneg iz ogromnega sita,
ki ga zimski starci drže na rameh,
v našo dolino, da je kakor umita
po dolgih, v neskončnost se vijočih, blatnih dneh.
Delavske bajte stoje kakor račke-čopke na spolzki strmini,
po kateri otroci polže in črtajo vijugaste proge
po mehki, volneni, vdirajoči se snežni belini,
da je strmina ko koža, ki ima čez in čez temne maroge.
Prežalostne so med račkami bukve-pastarice.
Za vetrom se jim je pohotnost spustila, usahnil vabljivi smeh:
Sključene čepe ko pred oltarjem grbaste device,
ko jim na grbi čepi pesem o solnčnih dneh.
Hrasti-junaki stoje mršavi kakor gladili bolniki
na hrbtih zasločenih razritih gričev,
pod katerimi se obešajo na zasnežene topole vranji kriki
kakor pošastni krohoti hripavih hudičev.
... Zima! Ali pri nas je tako čudno spačena,
da me je strah, ko gledam to pohabljeno naturo,
ki je med razsekane hribe tako žalostno stlačena,
da se mi zdi, da se je dolina pretvorila v zlobno kreaturo.
(Iz zbirke Trbovlje)
