Zimska romanca (Anton Aškerc)
| Zimska romanca Anton Aškerc |
| |||||||||
"Pet mesecev?! ... Do maja, se mi zdi,
ko kuriti nehámo že peči ...
Saj veste, kaka moč je lepe žene!
Jaz ljubil njo sem, ona, ona mene.
Če vrabec sme iskati si družice,
kdo to človeku braniti bi kanil?
No, nama zákona ni nihče branil,
naravne, pravijo, so to pravice. -
Ljubezen bila vsa je dota njena,
jaz njej dal kos sem svojega - imena! ...
Gospod sodnik! Prijetno tu pri vas je.
Ej gorka peč, ej ljuba ti toplota, -
ko godci godli bi okrog života!
A druga pela v koči tam pri nas je!
Ko zdajle brilo je krog prhle koče,
na oknih led je vence vil cvetoče.
Na smrt je bolna ona mi ležala,
ki črvom lačnim je življenje dala.
In jaz doma, gospod sodnik, brez dela;
brez dela pa nas eden nima jela ...
Odrveni, okameni že s časom
človeku srce v revnem tem življenju
in v borbi tej za kruh in v tem trpljenju.
A bede naše odoleti glasom
več mogel nisem. Planem tja na grad:
'Otroci zmrznejo mi v eni uri ...
drv prosim malko, da se peč zakuri!' -
'Ha, če jih zebe, pa naj gredo spat!'
'Gospod premilostni, pa prosim kruha!'
'Beračem tu ne peče se, ne kuha!'
'Obleke stare bodo morebiti,
da mogel deco golo bi pokriti' ...
'Poberi se!' ...
Ostavil bil sem grad -
in tisto noč sem moral biti - tat!
In 'greh je krasti,' rekla mi je mati,
pokojna mati - Bog ji nauk plati! -
Srce imate, sodni vi gospod!
Usmilite še mojih se sirot!
Da moji ne bi to kar jaz postali,
da ne grešili bi in ne jemali:
Kar dajte z mano vred jih vse zapreti,
da jesti bodo mogli in se greti! ...
Ej, draga peč, preljuba ti toplota,
tu godci godejo okrog života,
A zunaj tam kako spet s snegom mete
in v divjem plesu vihra suče pete!"