Zimski izlet na razvaline Hudega grada (Guttenberg)
| Zimski izlet na razvaline Hudega grada (Guttenberg) J.Š. |
| |||||||||||
Človek se naveliča zimskega časa in zaduhlih sob, na katere je navezan. Zato vsakdo hrepeni, da se nasrka čistega zraka, in hiti v prirodo ali na snega prosti solnčni hrib, ker v gore ob tem času ni lahko priti.
Tako se nas je dogovorilo nekaj prijateljev, da pojdemo prihodnjo nedeljo po obedu na Hudi grad.
Nedelja je prišla, bil je krasen zimski dan. Bilo je začetkom meseca svečana. Sosedne gore je še pokrival debel sneg, a hrib sv. Jurija in hrib Hudega grada, katera sta ločena po mali dolinici, sta bila na južni strani kopna in radi tega je bila tudi hoja lažja.
Cesta na Podnart pelje iz Tržiča proti Bistrici vedno malo navkreber mimo vile Dembergerjeve in gostilne Peskarjeve do loma; tu stoji malo znamenje sv. Jurija. Pri tem se začenja na desno steza in se vije za vilo bistriško po travnikih, dalje po pobočju Hudega grada, iz katerega izvirajo hladni studenčki, do dolinice, katera meji griča sv. Jurija in Hudega grada. Tu stoji mala kapelica, lovska kapelica imenovana. Od te kapelice na levo drži steza na hrib sv. Jurija, na desno pa pelje na Hudi grad. Od tod je malo bolj strm pot, po katerem pridemo na severozahodni strani na razvaline skozi podrto obzidje.
Južna in vzhodna stran je skoro nepristopna zaradi pečin, na katerih stoji grad nekdaj mogočnih Paradajzarjev.
Nekdanji pravi vhod je bil od severovzhodne strani, kakor kaže stolpova podrtina. Na sredi razvaline je zasut vodnjak. Pred več leti je v to vodnjakovo globočino padlo živinče, vsled te nesreče so ga zasuli. Ljudje pripovedujejo, da so v ta vodnjak skrili zaklade, predno je sovražnik razdejal grad. Zid tega gradu je še jako trden. Ko so leta 1885. gradili predilniško tovarno v Tržiču, so hoteli kamenje tega zidu uporabljati in začeli zid z dinamitom streljati; pa to ni imelo zaželjenega uspeha in zato so delo opustili.
Ko smo si ogledali gradu notranje zidovje — o gradu samem je malo sledu — smo se podali na vrh zidovja ter pri toplih solčnih žarkih ogledovali okolico in si ta ali drugi predmet v prirodi drug drugemu razlagali. Razgled črez krasno Gorenjsko je lep, četudi hrib ni visok.
Prijatelj 1. začne pripovedovati pravljico o zakleti grajski hčeri, katera je razširjena med prostim ljudstvom, takole:
Neko jutro je šel bistriški cerkovnik k sv. Juriju dan zvonit. Ko dospe do studenčnih izvirkov, vidi tam ležati veliko kačo, poleg nje pa velike košare cekinov. Kača nagovori cerkovnika z milo prosečiin glasom: "Jaz sem zakleta grajska hči, in lahko me rešiš, za plačilo pa dobiš vse te cekine. Pojdi pa k potoku in si vreži tri vrbove šibe, katere so zrastle v enem letu; s temi šibami pridi o polnoči na grad in udari me z vsako šibo trikrat in rešiš me. Ko bi se ti tudi grozila, ne straši se me.
Cerkovnik si vreže pri potoku tri vrbove mladike in gre ob napovedani uri na grad. Kača se mu sikaje in žvižgaje privali nasproti, da so se cerkovniku kar lasje ježili in se je jel strahu tresti, pa vendar se ohrabri in začne tepsti kačo; čim več udarcev ji je dal, tem hujši se je zvijala in sikala. Z dvema šibama je že opravil, ko pa začne z zadnjo, tretjo palico, se je pa kača tako zgrozila, da je cerkovnik izgubil pogum in zbežal. Ko beži po hribu navzdol, sliši s grada obupen glas: „Nesrečni človek, kateri nisi imel toliko poguma, da bi bil mene še enkrat udaril, in bila bi rešena muk, ti pa bogat in srečen"! Na te besede vrže veliko skalo v vznožje tega hriba z besedami: „Na tej skali zraste drevo, iz katerega narede zibel, in deček, kateri bo ležal v tej zibeli, bode me šele rešil". Na veliki skali raste res drevesce, katero stare ženice kažejo kot rešilno drevo. To pa radi neplodovitosti ne more takšno zrasti, da bi se deske rezale iz njega, toraj bo grajska hči morala vedno čuvati svoje zaklade.
Nadalje pripovedujejo, da se o polnoči na razvalinah spečemu prikazujejo številke, katere gotovo zadene pri stavi v loteriji.
Mimogrede omenjam, da je loterijstvo zelo razširjeno v Tržiču. Neki strasten loterijec, kateri se bi bil rad opomogel s kako terno, nagovori svojega srčnejšega tovariša, da bi šla gori spat. Določila sta za to soboto, ker bo ta dan luna pozneje vzhajala.
Soboto zvečer gresta pri čarobnem mesečnem svitu ob 11. uri po noči na Hudi grad. Loterijec je bil oborožen zoper hude duhove z molekom in blagoslovljeno vodo, tovariš pa s samokresom. Loterijec, kateri se je poprej navlekel rakije za korajžo in z namenom, da bi hitro zaspati mogel, je poškropil z blagoslovljeno vodo zemljo in se vlegel ter res kmalu zaspal. Njegov tovariš je med tem stal na straži. Sove so začele skovitati in zbudile loterijca; v njegovo veliko žalost se mu ni ničesar sanjalo in tako sta trud in terna splavala po vodi.
Po teh in drugih pogovorih smo se podali navzdol proti Bistrici v gostilno Lov. Aljančiča in pri rujnem vincu nadaljevali pogovore.