Pojd' Minka, zapri duri,
s panači peč podkuri!
Luč v lešerbi napravi,
stol k peči mi postavi.
Pa sedi semkaj k meni,
kolovrat svoj zaženi.
Govor' od brata svoj'ga,
edin'ga sina moj'ga.
Kak preč se je podajal,
k slovesu roko dajal.
Ti si oči brisala,
na glas je mat' jokala.
In šel je v kraju ptuje,
kjer vojska, smert gostuje.
Preteče mnogo časa,
od njega ni ga glasa.
Čez pet let list poslani
nam njega smert naznani.
Od tiste dôbe mati
nehala je jokati.
Čez kratke tri nedelje
je v rokah smerti bele.
Govor' od nju, da vlažim
okó, serce vtolažim.
