Zimsko cvetje

Zimsko cvetje. Ivan Cankar

Izdano:	Slovenski narod 8.–11. avgust (1910), 43/217–223
Viri:	dLib 217, 219, 221, 223
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Vsako jutro ob polu sedmih se napoti kancelist Maricelj iz mesta. Vsako jutro, poleti in pozimi, že dolzih petindvajset let. Pot ga vodi pol ure daleč v krčmo, ki stoji kraj cesarske ceste, skrita med vrtovi. Zapadel je sneg za tri čevlje visoko, Maricelj ga je gazil nacelo ob polu sedmih zjutraj. Od jesenskega dežja je bila cesta razmočena, da se je udirala noga preko gležnjev; Maricelj si je obul škornje, razpel je dežnik ter je nastopil svojo pot ob polu sedmih zjutraj. Korenjak ni bil Maricelj; bilo mu je dobrih šestdeset let, majhen je bil, šibak in sključen, ozka pleča je imel in tenke noge. Skrbno obriti obraz je razodeval veliko pohlevnost in blagosrčnost, skoraj otroško so izgledale njegove drobne, plahe oči.

Ko je dospel Maricelj v krčmo, je najprej pozdravil krčmarico, rejeno in priljudno gospo Francko. Narahlo je privzdignil klobuk, nato ji je ponudil desnico ter je vprašal, kako pač misli, da bo z vremenom. Če se je pripetilo, da gospe Francke ni bilo v veži, se je ozrl tako osupel, kakor da je bil pomotoma stopil v tujo hišo. Ko je gospa odgovorila — tako je odgovorila vselej — da z vremenom najbrž ne bo nič, vsaj v nedeljo ne, ko je solnca najbolj treba, je stopil Maricelj v izbo ter je sedel za peč. Tam je sedel vsako jutro, že dolgih petindvajset let. Ni sedel pred hišo v senco, kadar je v izbi parila zadušna poletna vročina in so muhe brenčale krog miz; tudi ni sedel na vrt, kadar so jablane cvetele.

Najprej je popil skodelico bele kave, nato si je zapalil kratko pipo, stisnil in sključil se je v kot, da ga človek dolgo ni opatil, če je stopil v izbo; z napol zatisnjenimi očmi je gledal v strop, miren in tih; komaj da je narahlo trenil, če se je prikazala gospa Francka. Tako je sedel in gledal in molčal do pol devetih. Ob pol devetih je vstal, pozdravil je v veži gospo Francko ter se je vrnil v mesto z umerjenim, neprenagljenim korakom, kakor je bil prišel.

Le enkrat se je zgodilo, da je kancelist Marincelj premeril svojo jutranjo pot ob belem poldnevu. Takrat je bilo, ko so pokopali krčmarja, moža gospe Francke. Oblekel si je črno prazniško suknjo ter je stopal za pogrebci poleg gospe. Nič ni jokala, zakaj krčmar je bil velik pijanec in kvartopirec ter bi bil zapil in zakvartal vse do zadnjega jabolka na vrtu, če bi ne bil nazadnje že tako obnemogel, da je zaspal ponavadi ob tretjem kozarcu. Gospa ni jokala, pač pa je kancelist Maricelj ob odprtem grobu nenadoma udaril v tako bridek plač, da so se pogrebci osupli spogledali; tudi gospa Francka je dolgo strmela nanj, nazadnje pa se je okrenila ter ni rekla besede. Maricelj ni šel s pogrebci, kakor so ga vabili, temveč se je vrnil naravnost v mesto. Zakaj da se je bil razjokal, ni povedal nikomur, tudi gospe Francki ne.

Kancelist Maricelj ni štel ne dni, ne let. Dan mu je bil enak dnevu, od tistega trenotka, ko je zjutraj odprl oči, do tistega, ko je zvečer upihnil svečo. Vsaki dan enaka pota, enako delo, enake besede, enake misli. V ogledalo se ni pogledal nikoli, tudi ne, kadar si je česal ob ušesih svoje zadnje sive lase. Čas je šel, Maricelj ga ni ne meril, ne opazil.

Ko je ob lepem jesenskem jutru sedel za peč, mu je postregla gospa Francka sama, postavila je predenj skodelico kave in v pleteni košarici lepo narezano, rumeno in dišečo rozinovo potico. Maricelj nikoli ni jedel potice; zato je narahlo odmaknil košarico ter je začuden strmel v smehljajoči obraz gospe Francke.

»Ali ne veste, gospod Maricelj, kakšen dan je današnji?«

»Lep dan je ... drugače pa je dan kakor dan!«

»Kaj ste otrok v plenicah, ki ne šteje ne ure ne dneva in ne ve, kaj je čas?«

Maricelj je začel premišljevati; na to stran je mislil in na ono, pa ni uganil ničesar, ker ni bil vajen premišljevanja.

»Koliko časa zahajate k nam, gospod Maricelj?« je smehljaje vprašala gospa Francka.

»Zmirom!« je odgovoril Maricelj nedolžno.

»Od vekomaj niste, gospod Maricelj! ... Danes je petindvajset let, ko ste prvikrat stopili v to izbo. Držali ste v roki skodelico, ko sem odprla duri in sem vas pozdravila. Pogledali ste me debelo in skodelica vam je padla iz roke, da se vam je razlila kava po belem telovniku in po črnih hlačah. Jeseni je bilo, dne petnajstega oktobra, pred petindvajsetimi leti. Zapomnila sem ni natanko, zato ker sem ponoči vstala ter kar tako brez minsli odtrgala listek s koledarja na steni in ga spravila med svoje spomine. Vsako nedeljo zvečer, predno molim, pregledujem te spomine ... veliko jih ni!«

Maricelj si je z dlanjo pogladil plešo ter je gledal v strop.

»Petindvajset let! ... Mislil sem ...«

»Da je eno samo leto!«

»Ne ... prav nič nisem mislil!« je odkritosrčno povedal Maricelj.

Gospa je prisedla k njemu.

»Nocoj boste večerjali z menoj, gospod Maricelj, in steklenico vina popijeva temu spominu na čast, steklenico starega štajerca. Pridite kmalu, še pred večerom!«

Maricelj je bil ves v skrbeh.

»Jaz večerjam v mestu, v krčmi ... ob pol osmih ... in ob pol devetih upihnem luč ...«

Gospa se je naglas zasmejala in pa je udarila z dlanjo po rami, da se je ves prestrašil.

»Nocoj bo ustavljeno to kolo, še dolgočasna luna časih mrkne!«

Tisto jutro se je Maricelj s težkim srcem vračal v mesto; bolj upognjen je bil v hrbet, stopal je hitreje in palico je postavljal daleč predse.

»Petindvajset let! ... Jaz sem mislil ... prav res sem mislil, da je eno samo leto ... ali en sam dan ...«

Občutil je tesnobo kakor človek, ki se je iz mirnih sanj predramil v dan in v srepo dnevno luč.

II.

Mračilo se je, ko je prišel Maricelj iz službe. Najprej ga je zaskrbela imenitna skrb.

»Kaj bi oblekel za ta prečudni večer?« je pomislil. »Ali bi šel kakor ponavadi ... kar tako ... kakor da ni bilo nič besed med nama ... Ali pa bi rekel, da je velik praznik, recimo pogreb, ali celo poroka ... Bog se me usmili zaradi teg nespametnih misli!«

Poiskal je tisto črno suknjo, ki jo je nosil ob pogrebu krčmarja; nato je vzel iz skrinje bel telovnik in ga je ogledoval. Spreletelo ga je kakor lep in žalosten spomin.

»Kaj ni to tisti telovnik? Pozna se mu še, da je bil s kavo polit!«

Oblekel je črno suknjo in bel telovnik ter se je napotil. Gredoč se je domislil:

»Ali bi bilo spodobno ... ali bi ne bilo spodobno?«

Sklenil je, da bi bilo spodobno ter je kupil velik šopek rdečih rož in rdečih nageljnov. Ko je držal šopek v roki, se mu je zazdel nenadoma zelo težak in sram ga je bilo.

»Glej, kakor otrok ... kakor dvajsetleten ženin! Smejala se bo do solz!«

Lep jesenski večer je bil, ko je romal Maricelj po svoji romarski poti. Cesta je bila vsa pokrita z rumenim listjem kostanjev in jablan; večerna zarja je tiho ugašala na požetem polju in pokošeni senožeti.

Zdelo se mu je, da vidi prvikrat to lepo ravno cesto in to prostrano pokrajino, razstrto pod čistim nebom, kakor bogata miza božja. Vse mu je bilo novo, tuje in tako čudežno, da mu je bilo srce močno ginjeno.

»Kod in kako sem hodil teh dolgih petindvajset let, da sem izpregledal šele zdaj, ob tej pozni uri?«

Tu pa tam je stala kraj ceste bela hiša, napol skrita za drevjem. Na prag je stopil človek ter je zazehal; zehanje pa se mu je takoj ustavilo, ko je ugledal Mariceljna; zasenčil si je oči ter je strmel.

»Kaj nisem videl tega človeka ... kedaj sem ga že videl? Ali ne pred petindvajsetimi leti ... ali ne davi ... ali ne vsako jutro? ... Kako je zašel ob tem času na ta kraj? Kakor sova na polje, ob belem dnevu!«

Zapihal je večerni veter, vzdramil je sence in vešče.

Ko se je Maricelj bližal krčmi, je bil plah in počasen njegov korak. Od praga pa ga je veselo pozdravljala gospa Francka.

»Kod se mudite in obotavljate?«

Šla mu je nasproti, vsa rdeča, žareča.

»Pozdravljeni!« je rekel Maricelj; in tedaj se mu je zgodilo, kar nikoli še v petindvajsetih letih: rdečica mu je šinila v obraz in povesil je oči. Zardela pa je tudi sama gospa Francka, ko je ugledala šopek iz rdečih nageljnov.

»Ali je zame ta čast?« je vprašala.

»Če se vam ne zameri!« je sramežljivo rekel Maricelj.

Stopila sta v vežo; najprej Maricelj s šopkom v roki, za njim gospa Francka. Ko se je ozrl na mizo kraj peči, je ves obstrmel. Miza je bila pogrnjena s čistim belim prtom, na prtu je stala visoka vaza, polna pisanih, dišečih cvetic, ki jim ni vedel ne imena, ne priimka, tik kraj vaze pa je ležala bahata, rumeno pečena torta, na kateri je bilo z belimi cukrenimi črkami napisano: »Petindvajset let«. Ob robu torte je tičalo v lepem krogu petindvajset mandeljnov.

Kakor prej gospa Francka, je vzkliknil Maricelj:

»Kaj je zame ta čast?«

»Če se vam ne zameri!« se je zasmejala gospa Francka.

Ker je bilo že mračno v izbi, je prižgala svetilko, ki je visela od stropa.

»Ali bi se ne spodobilo, da bi sedla za to mizo, pod svetilko?« je vprašala.

»Ne, ne za drugo mizo!« se je prestrašil Maricelj; ali ko je z urnim korakom stopil v svoj prijazni kot, je gledal začuden in plah. Namesto njegovega stola, ki ga je poznal in ljubil kakor starega prijatelja, se je bahal tam blazinast naslanjač, vse prevelik in pregosposki za to mizo, za to izbo in za Mariceljna samega.

»Kje je moj stol?« je vprašal malodušen.

»V drvarnici! tako ste ga presedeli in presloneli, da se ga je držala komaj še bilka slame. Čez leto dni bi bili sedeli na tleh. In vašim kostem, gospod Maricelj, bo dobro delo malo počitka na blazini!«

Gospa Francka je bila pripravila tako obilo večerjo, kakor je Maricelj ni okusil v teh petindvajsetih letih. Nosila je sama na mizo in je sama stregla svojemu gostu, kakor narodnemu in plašljivemu otroku. In prav resnično je bil Maricelj ob tej obili večerji plašljiv in neroden otrok. Vajen je bil, da je kosil in večerjal sam in skrit, zato ni vedel, kako bi sedel in kako bi se držal. Po večerji, še preden je bila torta načeta, je gospa Francka iz temne steklenice natočila rdečega vina sebi in gostu.

»Do dna izpijva ta kozarec ... na vaše zdravje, gospod Maricelj!«

»Na vaše, gospa Francka!«

Mehkobna, sladka toplota se mu je razlila po životu; z veselejšim in pogumnejšim očesom se je ozrl na gospo in je videl, da je lepša nego kdaj poprej, lepša nego pred petindvajsetimi leti.

»Saj ni mogoče!« je vzkliknil.

»Kaj da ni mogoče?« se je zvonko zasmejala gospa Francka. »Da je že petindvajset let za gorami? O, da bi jih toliko ne bilo! Ali nikoli ne pogledate v ogledalo?«

»Nikoli!« je po pravici odgovoril Maricelj. »Čemu? Vse se mi zdi kakor tisti prvi dan!«

»Tisti dan, ko ste si telovnik polili!«

In bilo je, kakor da se je nji in njemu povrnil v srce tisti dan: obadva sta gledala molče na beli prt in sta se zamislila. Tako pridejo s tihim korakom spomini v izbo, srce je otožno, ali mlajše je in čistejše.

Maricelj je pogledal gospo Francko s pogledom tako nedolžnim in odkritosrčnim, kakor je bil sam.

»Zaradi vas se mi je roka tresla ... Ko sem vas ugledal, se mi je tako zgodilo, kakor ... kadar da mi je luč omamila oči ... Zazibalo se je pred menoj ... vas sem videl in vso svojo veliko nesrečo ...«

»Svojo nesrečo?« se je začudila gospa Francka.

»Petindvajset let je spala ... zakaj ste jo zbudili?«

Oči so se mu zalile s solzami in ustna so mu trepetala kakor otroku, kadar mu gre na jok. V enem samem hipu se je vzdramil, pogladil se je z dlanjo po čelu ter je urno izpraznil kozarec.

»To so le nespametne besede ... spomin je bil, pa je šel mimo!«

»Odprite mu duri, da se vrne!« je rekla tiho gospa Francka in je položila svojo okroglo mehko roko na njegovo. Nič ni vedel, kako se mu je storilo: zaihtel je, sklonil je glavo prav do mize in je poljubljal njeno okroglo mehko roko.

»Otrok, otrok!« se je smehljala gospa Francka.

III.

Prinesla je drugo steklenico in točila.

»Vesela bodiva nocoj!« je rekla. »Spomini so prišli goli v izbo, lačni in žejni — ogrejva jih in napojiva!«

Maricelj je čutil, kako mu polagoma lije toplota v kri in dušo. Bilo mu je, kakor da se koplje v topli vodi pod toplim soncem; njegovo srce je bilo polno čiste, tihe sladkosti, udajal se ji je brez misli in brez strahu.

»Vesela bodiva nocoj!« je rekla vdrugič gospa Francka in je vzdignila kozarec. »Poznava se kakor brat in sestra, zakaj bi ne govorila kakor brat in sestra! Pijva bratovščino!«

Izpila sta, nato sta se poljubila. Ko je začutil Maricelj gorkoto njenih polnih ustnic, je vztrepetal in zatisnil oči.

»Zardel si ... kakor mladenič si zardel!« je vzkliknila gospa Francka.

»Kaj nisem mladenič?« je vesel in srečen odgovarjal Maricelj. »Prav zares se mi zdi, da ke bila ena sama noč med tistim in med današnjim dnem! Nič ne vem, kdeaj da je bila, kako se je začela in kako je minila moja mladost. Rekla si zjutraj, da nisem od vekomaj; nikar se ne smej — zdaj se mi zdi, kakor da sem res od vekomaj! V teh petindvajsetih letih — ti praviš, da jih je toliko, jaz ne vem! — se je dan tako mirno v dan prelival, da mi je bilo življenje kakor večnost, ki je človek ne vidi, ne sliši in ne občuti. Nič ni veselja, nič ni žalosti, nič spomina in ne hrepenenja — vse praznota v praznoti. Zdaj si me ti nenadoma prebudila, sam Bog vedi, kako se je to naredilo! Zdaj vem, vidim in občutim, da živim ... ali nisem novorojen otrok, ne mladenič?«

»Mladenič si — v petindvajsetih letih nisi toliko govoril, kakor v tej minuti!«

»Pa kaj vse to in tisto! Če bi sam ne vedel, da sem mlad, bi pogledal tebi v obraz! Kaj ni tebi dan tako kratek in tako dolg, kakor je meni? Saj ni čas kakor bogastvo, ali kakor pamet, da bi bil temu skopo, onemu obilo merjen! Na tvojih licih je mladost in v tvojih očeh je mladost, jaz pa jo hvaležen čutim v svojem veselem srcu ...«

Tako sta se lepo in prijazno razgovarjala ter sta pomalem pila. Gospa Francka je prinesla tretjo, za tretjo še četrto steklenico; sama ni vedela, kako je bila čaša polna in prazna in kako je ura pohajala.

Pozno je že bilo, ko je rekel Maricelj:

»Povej mi, Francka, če bi rada slišala ganljivo zgodbo!«

»Pripoveduj svojo ganljivo zgodbo!«

»Tako je bilo: pred tridesetimi leti je živel človek, ki je bil tako nepopisljivo zaljubljen, kakor nihče nikoli. Zaljubljen pa je bil v devico, ki je imela zaljubljencev, oboževalcev in ženinov kakor listja in trave. Ker ni bil najneumnejši med neumnimi ljudmi, je vedel, da je njegova ljubezen tako prazna in brezsmiselna, kakor bi bil skok preko morja. Tri leta je vzdihoval, gledal jo je od daleč, rekel pa ni besede in tudi napisal je ni. Mislim, da bi še ti, Francka, potočila usmiljeno solzo, če bi poznala njegovo trpljenje. Čutil se je tako majhnega in nevrednega, da si je komaj upal misliti nanjo, kaj šele, da bi nadlegoval njeno sveto podobo z nespametnimi željami. Čutil pa je tudi, da je bilo vse njegovo življenje takorekoč izpolnjeno in končano ob tisti uri, ko jo je ugledal ter se zaljubil vanjo. Kaj bi rekel: kolo je bilo zavrto za zmirom in se ni genilo več. Tri leta je bil zaljubljen; in povem ti, Francka, da so bila tista leta dolga in bridkosti polna. Četrtega leta spomladi se je omožila. Ne vem — in če bi vedel, bi ne mogel in ne smel povedati — ali je bil tisti človek vreden bogastva, ki mu je bilo dodeljeno. Nesrečni zaljubljenec je šel po svojih potih, nič se ni pritoževal, niti jokal ni. Kajti rekel sem, da je bilo njegovo življenje takorekoč izpolnjeno in končano. Spomin na sveto podobo je ostal v njegovem srcu prav tako, kakor ostane v skrinji vdove poročna obleka. Skrbno je zganjena, shranjena in pogrnjena, le ob vsaki obletnici jo vzdigne varno z obema rokama, razgane jo in jo ogleduje; ni več bolečine, skoro da je že sladkost v tem lepem, tihem spominu. Tako je bilo ... Ali zgodilo se je —«

Takrat mu je bistro pogledala v oči gospa Francka.

»Ali zgodilo se je ... Daj, da sama pripovedujem to zgodbo do konca! ... Zgodilo se je, da je tisti nesrečni zaljubljenec ob sedmih zjutraj sedel v krčmi kraj cesarske ceste ter držal v roki skodelico bele kave. Tedaj je stopila na prag mlada krčmarica; ko jo je zagledal, mu je sklodelica padla iz roke in kava se mu je razlila po belem telovniku. Tako je bilo, kakor da je vdova razgenila poročno obleko ter potočila nanjo drobno solzo ... Nato pa je vdova spravila obleko v skrinjo, zaklenila je skrinjo ter je ni več odprla celih dolgih petindvajset let!«

»Tako je bilo!« je rekel Maricelj in je gledal na mizo. Ko je vzdigal kozarec, se mu je roka hudo tresla; ali vzdignil ga je varno in ga je izpraznil na dušek.

»Do konca pa ni dognana ta genljiva zgodba!« je rekla gospa Francka. »Tisti nesrečni zaljubljenec je videl samo sebe, svojo ljubezen in svojo žalost. Ker ni rekel besede in je tudi napisal ni, ni slišal odgovora in ga ni bral!«

Takrat je uprl Maricelj roke ob mizo in je strmel s kalnimi očmi.

»Kaj, gospa Francka ... reci kar si rekla!«

»Ker ni rekel besede in je tudi napisal ni, ni slišal odgovora in ga ni bral!«

Vztrepetal je ves, planil je, nato je pokleknil ter je potegnil prt seboj, da sta se prevrnila obadva kozarca.

»Oj Francka ... ti milostna, usmiljena!«

IV.

Ko se je zjutraj predramil gospod Maricelj, se je silno prestrašil. Ležal je v tuji izbi, na visoko postlani otomani. Okno je bilo z rdečim ogrinjalom tesno zastrto; v izbi je bil mrak, skozi ozko špranjo pa je svetilo belo jutranje solnce. Stene so bile poslikane z velikimi temnozelenimi rožami, nad otomano je visela v zlatem okvirju slika gospe Francke. Okrogli, smehljajoči, blagodušni obraz je bil zelo mlad, še ves dekliški; oči so gledale veselo in čisto, kakor v spomladansko jutranjo zarjo. Maricelj se je ozrl na sliko in je vedel, kje da je in kaj se je zgodilo. Vzdignil se je na postelji ves trepetajoč in se je križal po čelu, ustnih in prsih.

»O Jezus in Marija! O Jezus in Marija!«

Od sramu in bridkosti je skril obraz v dlani. Najprej ga je spreletelo, kako da bi naskrivaj in neopažen pobegnil iz hiše. Vstal je, stopil je k oknu in je narahlo odgrnil zagrinjalo; okno je bilo precej visoko in je šlo na vrt.

»Če bi skočil, bi padel med koprive, morda bi še zakričal!« je pomislil; in takoj ga je bilo sram te misli.

V tistem trenotku, ko je stal ob oknu, je potrkalo na duri. Skokoma je planil v posteljo in se je odel do nosu. V izbo je stopila sama gospa Francka, v roki skodelico kave z visoko belo smetano in velik kos rumene potice.

»Dobro jutro! Kako si spal?« ga je pozdravila smehljaje in je postavila kavo in potico na mizo ob otomani.

»Ne zamerite, gospa Francka, za božjo voljo vas prosim ...«

»Kaj? Ali si pozabil na bratovščino? In kaj da bi ti zamerila?«

Gospa Francka je bila užaljena.

»Jaz sem bil ... Veste, gospa Francka, pil že nisem od tistega časa ... Snoči pa se je zgodilo z menoj, Bog sam vedi kaj! Gospa Francka — kar sem storil in kar sem govoril ... kako da je bilo, še sam več ne vem ... vse tisto ni bilo nič, ne pomeni nič, ne velja nič ... O moj Bog!«

»Kaj ne velja in ne pomeni?« se je čudila gospa Francka.

»Vse tisto ... Prosim vas, gospa, ne povejte nikomur, tudi sami ne mislite več ... recite, da tega večera ni bilo, te noči ... Zdaj bi rad vstal, gospa Francka, pozno je že ... za božjo voljo, že osem je!«

Ko ga je videla gospa Francka tako obupanega in žalostnega, je bila žalostna tudi sama.

»Tudi vi, gospod, mi ne zamerite, če sem vas žalila!« je rekla ziho in je šla.

Maricelj je urno vstal, nanaglo si je oplaknil roke in obraz, nato se je oblekel. Glava mu je bila težka, ves se je tresel. Odprl je duri samo toliko, da je videl v drugo izbo; ugledal je peč, ob peči mizo, za mizo naslanjač. Ko je vse to videl, mu je odleglo, kakor da ga je bil pozdravil drag prijatelj. Le naslanjač mu je bil tuj in nem, prevelik in pregosposki.

»Nič ni bilo, nič se ni zgodilo!« je rekel v svojih mislih. »Bodi kakor prej!«

Vzel je skodelico in jo je nesel v drugo izbo, v kot ob peči. Počasi je srebal kavo, kakor jo je srebal vsako jutro ob sedmi uri. Ko je videl, da je pol devetih, je vstal, vzel je palico in klobuk ter je stopil v vežo. In vse je bilo kakor pred petindvajsetimi leti. V veži je pozdravil gospo Francko, nato se je napotil v mesto z umerjenim, neprenagljenim korakom.

Vse je bilo kakor pred petindvajsetimi leti, le globoko v njegovih mislih je kljuvalo in glodalo. Šel je z umerjenim korakom, život pa mu je bil globlje upognjen, noge so mu bile bolj trudne, obraz bolj resen in potrt. Star in slab je bil, zato ker je bil nenadoma in ponevedoma okusil sladki sad mladosti. Zavrto kolo se je bilo razmajalo in zavrtilo, pognalo se je zibaje nizdol ...

Vsako jutro ob polu sedmih se je napotil kancelist Maricelj iz mesta v prijazno krčmo, ki stoji kraj cesarske ceste, skrita med vrtovi. Ko je dospel v krčmo, je najprej pozdravil v veži gospo Francko. Narahlo je privzdignil klobuk, nato ji je ponudil desnico ter je vprašal, kako pač misli, da bo z vremenom. Ko je gospa odgovorila — tako je odgovorila vselej — da z vremenom najbrž ne bo nič, vsaj v nedeljo ne, ko je solnca najbolj treba, je stopil Maricelj v izbo ter je sedel za peč. Najprej je popil skodelico bele kave, nato si je zapalil kratko pipo, stisnil in sključil se je v kot, da ga človek dolgo ni opazil, če je stopil v izbo; z napol zatisnjenimi očmi je gledal v strop, miren in tih; komaj da je narahlo trenil, če se je prikazala gospa Francka. Tako je sedel in gledal in molčal do polu devetih. Ob polu devetih je vstal, pozdravil je v veži gospo Francko ter se je vrnil v mesto z umirjenim, neprenagljenim korakom, kakor je bil prišel ...

Tisto zimo pa je zgodaj zapadel sneg. Snežilo je venomer ves teden, od ponedeljka do sobote. Kakor so gazili, kidali in orali, je bila v soboto zjutraj gaz na cesarski cesti za dobre pol klaftre pod snegom; kraj gazi pa je bilo snega za klaftro in višje.

Ob polu sedmih se je napotil Maricelj na svojo božjo pot. Od nizkega, sivega neba so gosto in tiho padali debeli, težki kosmi, padali so mu v oči, na lica, na roke, hladna vlaga mu je prepajala suknjo, segla je do kože, v prsa, čisto v srce. Gazil je preko kolen, v dve gubé sključen; sredi pota je začutil, da je tako truden, kakor ni bil nikoli. Ker je bil truden in počitka željan, je z dežnikom izdolbel klopico v visoki sneg kraj gazi. Ni še dolgo počival, ko se mu je hotelo zadremati. Tedaj pa je tik pred seboj ugledal jablan, ki je bila vsa bela, s košatim cvetjem vse posuta.

»Odkod ta čudež? Zahvaljen Bog in tudi ti zahvaljena, gospa Francka, da sta mi dodelila veselo pomlad v tej pozni zimi!«

Tako je pomislil, nasmehnil se je ter je smehljaje zaspal.