Zjutraj (Ivan Cankar)
| Zjutraj Ivan Cankar |
| |||||||||||||
Nikoli še se nisem čutil tako zdravega in krepkega kakor tisto jutro. Nikoli še se nisem zavedal tako jasno, da je ni moči nad menoj – da sem na svetu jaz sam, ki mislim in govorim in delam, kar mi je drago – jaz sam, ki spoštujem in priznavam samo to, kar je meni v prid in na veselje. Nikoli še se nisem smejal tako glasno vsem božjim in človeškim avtoritetam, vsem zakonom in vsem idejam, vsem nazorom in vsem načelom. Nikoli še se nisem brigal tako malo za zapovedi in teorije druzih ljudi; česar ne rabim, česar si ne želim ali česar si ne morem prisvojiti, to ni moje in me torej nič ne briga ... Solnce je sijalo v mojo sobo, na moj obraz, na moje roke, na mojo dušo; kajti to solnce je bilo ustvarjeno samo zaradi mene ...
Drugače se zjutraj ne počutim tako dobro. Ali prejšnjo noč se mi je pripetilo nekaj zelo neprijetnega.
Napisal sem bil neko reč in manuskript je ležal na mizi. Bilo je že pozno po polnoči in svetilki se je dremalo. Telesno sem bil jako utrujen, toda razburjena fantazija se je sprehajala po čudovitih svetovih onkraj zemlje. Videla je ljudi, ki ne živé med nami, a so klub temu bolj resnični in verjetni kot katerokoli pozemsko bitje, ki se oblači v frak in rokavice in čegar življenje, zapravljeno brez namena in brez koristi, ni druzega kot neumen sèn ...
Oči so se mi bile zatisnile.
Čez nekoliko časa sem se ozrl hipoma in skoro prestrašen po sobi. In soba se mi je zazdela popolnoma spremenjena. Svetilka je dogorela; samo na miznem prtu je trepetalo še nekoliko medle svetlobe. Strop je bil nenavadno visok in obokan v gotiškem slogu; okno je segalo skoro do tal in omreženo je bilo z debelimi železnimi palicami; stene so bile črne in vlažne, brez slik in brez tapet. Na tleh je bilo nakopičeno vse polno znanstvenih knjig, brošur in časopisov. Ravno na nasprotnem koncu mize je ležala temeljita estetična razprava, ki jo je bil spisal vsestransko izobražen človek poštenega vedenja in solidnega značaja.
Toda ko sem pogledal natančneje tja, sem opazil na svoje začudenje, da se je ta razprava dvignila s svojega prostora ter sedla komodno na stol, meni nasproti. Nato je nataknila naočnike, vzela v roke moj manuskript ter pričela listati po njem. Čez par sekund se je useknila ter prečrtala z rudečim svinčnikom cel stavek.
„Izrazi, kakoršne rabite, niso dostojni. Tega se odvadite, gospod! Družabna nedostojnost je nekaj nedotakljivega. Jaz sem namreč družabna dostojnost – oprostite ... Besede kakor: svinja, tepec, smrkavec itd. so pač slovniško pravilne, toda dobro vzgojen človek se jih ogiba. Na svetu je mnogo ljudi, ki niso pametni, ali tepca ni nikjer nobenega. Tudi nobene svinje ne. Tako je, gospod!"
„Ali vraga -"
Dvignila je roko in njen kazalec je segel do stropa.
„Dekorum!"
„- kako pridete do tega, da vtikate svoj nos -"
„Nos je nekaj nedostojnega!"
„- v stvari, ki Vas čisto nič ne brigajo? Kdor Vas je napravil svojim sodnikom, tistega sodite; mene pa, ki Vas vidim danes prvikrat, in ki se mi zdite jako smešni, -"
„Gospod!"
„- pustite pri miru!"
Nato sem se pripravil, da ji vzamem iz rok svoj manuskript. Toda v tistem trenotku mi je položil nekdo na ramo svojo težko roko, porinil me v stran ter sedel na moj stol. Oblečen je bil v irhaste hlače in kratko, obrabljeno kamižolo. Tudi po svojem dolgočasnem obrazu je bil podoben Kodrovim junakom. Segel je čez mizo ter se polastil manuskripta.
„Hm ... dà ... hm ... hm ... "naši slovenski" ... hm ... Vi!"
Spoznal sem ga po glasu. Ta človek je bil varuh spoštljivih tradicij. Potrudil se je k meni izza prašnih platnic različnih slovenskih literarnih zgodovin, iz resno pisanih kritik in iz objektivnih razprav.
„Kako se predrznete napadati ugledne može, ki so si pridobili teh in onih zaslug za domovino in njeno literaturo, in ki Vam niso storili nikoli nič žalega?"
Ozrl se je name z očitajočim, nekako otožnim pogledom. Mene je ta pogled kolikor toliko pretresel.
„Ali oprostite – ti ljudje so vendar mrtvi pri živem telesu in zato jih moji udarci ne morejo boleti ..."
„Mrtvi so. Toda zapomnite si, dragi moj – to so mrtveci na prestolu! Jeden sam izmed njih ima več avtoritete in uživa več spoštovanja kot devetindevetdeset živih ljudi. In to je v redu ... Poznam jih, ki so bili pokopani že trikrat, in vendar se odkrije vsakdo, ki gre mimo njih smradljivih grobov."
Dostojnost se je useknila vdrugič. Opomniti moram, da se je posluževala v ta namen velikega zelenega robca.
„Še jedenkrat torej: kolikor bolj je človek mrtev, temveč avtoritete ima in tembolj je spoštovanja vreden ... In naposled je tudi nepraktično zaganjati se v ljudi, žive ali mrtve, ki imajo ugleda med svetom. Predno koga napadate, morate vedeti, če Vam bodo drugi aplavdirali ali ne. Drgnite se ob ljudi, ki niso še priznani in ne ugledni in ne priljubljeni! Na tak način si pridobite brez posebnega truda slavo junaško ... A kakor pišete tukaj, dragi moj ... to prvič ne odgovarja tradiciji in Vam, drugič, ne bo čisto nič koristilo."
Prepričal me je v nekaterih ozirih s svojim resnim tonom; hotel sem se mu pokloniti in objednem sem segel mehanično po manuskriptu. Toda seglo je po njem tudi deset druzih rok. Vsa soba je bila polna najrazličnejših zakonov in obzirov; vstajali so iz časopisov in brošur, prihajali so od Bog ve kod. Verski zakoni, nravni zakoni, družabni obziri, literarni obziri. Človek bi nikoli ne mislil, da jih je toliko na svetu. Pri vsakem koraku se spotakne lahko ob kako abstraktnost ... Ali največ jih je literarnih. Dan za dnem ubijajo literatje stare formalnosti; a ubijajo jih samo zato, da ustvarijo namesto jedne stare desetero novih. Nikomur ne pade na um, da bi zametal še princip zakonov ...
Zlezel sem popolnoma v kot, ves majhen in preplašen. Listi mojega manuskripta so romali iz roke v roko. In stresalo se je tisoč glav in oziralo se je name tisoč razjarjenih in očitajočih pogledov. Ali da bi bilo ostalo samo pri tem stresanju in oziranju! ... Bližali so se mi, da so se me dotikale njihove mrzle roke; videl sem pred sabo dolge, koščene obraze s tisočletnim prahom nad obrvimi. Dvigali so suhe kazalce, molili mi pred nos različne moje grehe in prestopke, dokazovali mi neumnost in neopravičenost mojega početja ... Postajalo mi je vroče in tesno, ali branil sem se s poslednjimi močmi.
„Jaz vas nisem napisal in ne sankcioniral. Kakor ne uživam vaših dobrot, tako tudi udano odklanjam vaše okove ... Človek, ki ga bijem, naj me bije, če se mu pustim, toda ne prihaja naj mi z abstraktnimi stvarmi ... Napravim lopovu torto, a ko jo pogoltne z radostjo, mi gre dokazovat iz različnih knjig, da ni bila pravilno pečena in da tacih tort ne bodo več delali. Naj bi bil rekel, da je ne mara ali da mu ni teknila! ... Ljudje bi bili pošteni, toda pohujšale so jih ideje. Sveti zakoni so jih pohujšali in obziri ..."
Ko sem spregovoril zadnje besede, so stopile štiri morale v sobo: cerkvena morala, državna morala, obče človeška morala in posebna slovenska morala. Zamašile so mi usta z robcem in mi zvezale roke in noge; in prišla je dostojnost ter me pogrnila z velikim prtom ...
To se mi je pripetilo tisto noč.