Zlata doba
| Zlata doba Ivan Hrast |
Objavljeno v Slovenec 1910, št. 118 (28. maj) v rubriki Listek
| |||||||||||||
Zlata doba uredi
Pisatelj Reven je ležal vznak na svojem skromnem ležišču. Bilo je popoludne in zelo vroče. Na stolu zraven njega je visel njegov ponošeni jopič, pod stolom so tičali čevlji, ki so imeli na prstih na eni strani ventilacijo, a na drugi odtok za deževnico. Na njih so se sumljivo svetlikale nogavice, na prvi je manjkal sprednji del, a na drugi zadnji, gotovo zopet samo zaradi ventilacije, ker je bilo poleti in zelo vroče. Poleg njega je ležalo odprto Golarjevo »Pisano polje«.
Reven je ležal vznak, ovratnik njegove srajce je bil odpet, lakti do komolcev razgaljene in podvite pod glavo. Po sobi je brenčalo nebroj muh, skoro črn je bil strop od njih, a ena je sedla Revnu na obrvi, se izprehajala nekoliko časa po njih ter lezla potem počasi čez nos proti ustnicam, kjer je obtičala prav na sredi v razorčku ter radovedno vanj vteknila svoj sladkosnedni rilček.
Revnu se je uprav sanjalo, da sedi pri prijatelju župniku na kosilu. Tam v samotni ogrski vasi je bilo, za tiho belo cerkvijo. Na krožniku pred njim so rumeneli kosi ocvrtega piščanca, v stekleni brušeni skledi zraven njih se je svetila mehka bela solata in se mu ponujala. Namuznil se je Reven, ustnice so se mu razširile in muha mu je zlezla skoro na jezik. Izpljunil je v spanju in potegnil z dlanjo preko ustnic ter si pogladil brke pod nosom, zadovoljno se smehljaje.
»Dobro si se izmislil, prijatelj župnik, kakor bi vedel, da nisem kosil že dva dni. Tako nekam čudno se je oglašalo v mojem želodcu, da nisem vedel, kaj bi počel. A sedajle bo kmalu dobro. Saj sem rekel, takšnole župnišče na deželi je včasih tudi pribežališče za lačnega poeta in pisatelja.«
Vzel je Reven s krožnika in položil predse tri kose, najbolj tolste, ter jih obkrožil z mehko solato. Sline so se mu pocedile po blazini.
Hipoma je izginilo vse v njegovem želodcu in Reven si je brisal ustnice z belim prtičem, vrteč v roki konec zamazane rjuhe.
»Kaj praviš, prijatelj župnik, da naj vzamem še? Zakaj pa ne, saj nisem kosil že dva dni!«
In Reven je naložil drugič in si popravil prtič pod podbradkom. Ko je spravil tudi to pod streho, so jo ozrl po mizi. Dlesknil je z jezikom in namežiknil je z očmi.
»Prijatelj župnik, ali ne veš, česa še manjka sedaj?« Nasmehnil se mu je župnik veselo in pozvonil. Na mizi je bila takoj steklenica črnega vina.
»Ti si še stara korenina, prijatelj župnik, ni Te še izpridil svet. Ti veš, kaj potrebuje takšenle človek kot je pisatelj Reven. Bog Te živi!«
Izpraznil je kozarec do dna in natočil drugega. Tudi tega je zvrnil in še tretjega. Župnik pa je nalijal.
Pogladil se je Reven po trebuhu, dobro mu je delo, dvignil je glavo in iztegnil vrat kakor gos ter je zapel: »Prijatlji, zdaj vesel' bodimo, dokler vinca kaj dobimo!«
Potem pa se je ozrl po sobi. Njegov pogled je obvisel na mehkem divanu ob oknu. Gledal ga je kakor svojega najboljšega prijatelja ter se m u nasmihal.
»Kaj se boš ženiral, prijatelj pisatelj, misli si, da si doma!« mu je dejal župnik in mu natočil nov kozarec.
Izpraznil ga je Reven, potem pa se je opotekel proti divanu. Razprostrl je roke in vzkliknil: »Oj zlati vek zdaj muzam kranjskim pride!« Zavalil se je na divan, iztegnil dolge noge ter takoj zaspal.
Župnik je izginil natihoma iz sobe.
- * *
Ni še dolgo ležal in spal tako pisatelj Reven, ko se mu je hipoma zazdelo, da nekdo trka na vrata. Dvignil je glavo ter prisluškoval. Zopet je trkalo prav pošteno. To je moral biti stari znanec, sicer ne bi udrihal tako kmetiško.
"noter, kdor si, prijatelj božji!" je zavpil Reven. In v vratih se je pojavil sam samcati prijatelj, pisatelj Vgankar.
"Salve amice!" je zavpil Reve prav tako, kakor pokojni Dolef blaženega spomina.
Vgankar se je vstopil pred divan, pogladil si brke ter napol odprl usta, kakor bi hotel zapeti "Marija k Tebi, uboge reve". A premislil se je s potjo ter se je samo lokavo nasmejal.
"Prijatelj Reven, poslušaj me, kaj Ti povem! Škoda Te je, da bi takole spal. Škoda Te je, da bi samo vsaki četrti dan jedel in samo vsake kvatre enkrat bil pijan. Priznan pisatelj si, spadaš v našo družbo. Glej, povabim Te s seboj, videl bodeš, da se gode še čudeži, da boš odzdaj vsak dan jedel meso in pil kraški teran ali pa sladko rebulico, kakor si boš izvolil. Vstani in hodi za menoj!"
In Reven je vstal in ponižno in z upanjem v srcu stopal za Vgankarjem.
Hodila sta po dolgih, širokih, blestečih ulicah. Vgankar je hitel urnih krač, kakor bi se bal, da bi zamudil, za njim je copatal Reven.
Obstala sta pred veliko, mramornato, z zlatom okoli in okoli okvirjeno palačo. Začudil se je Reven, zakaj te palače ni videl prej še nikoli. Nad vratmi so goreli namesto navadnih svetiljk zlati lestenci in po veži so se vile težke perzijske preproge, kakršne je dozdaj videl Reven samo v sanjah vsake kvatre enrkat.
"Tukaj noter pojdeva, Ti Jakob Nesreča," je dejal Vgankar. "Škoda bi Te bilo, če bi Te zdajle videl moj kritik doktor Melhijor, kako si neroden, da Ti je celo sapa zastala, ko si zagledal na svetu lepšo hišo kakor je župnišče, kjer si se najdel in napil za prvo silo. Kakšen mazač si!"
Reven je pogledal kvišku in šele sedaj je zapazil visoko gori velik zlat napis: "Pisateljski dom". Spodaj pa je bilo tudi z zlatimi, toda nekoliko manjšimi črkami povedano: "Ustanovili in postavili slovenskim pisateljem hvaležni ljubljanski prvaki."
Tesno mu je bilo pri srcu, ko je stopal po veži, kjer bi bil kmalu spodrsnil in padel. Da bi tudi on kdaj prišel v takšne prostore, da bi imel celo do njih pravico, se mu je zdelo tako gorostasno, da si niti sanjati ni upal.
Toda vse je bila gola resnica.
Prijatelj Vgankar ga je vodil dalje. Pred velikimi, z demanti obrobljenimi durmi je stal vratal v gala-uniformi, v kateri so bila z zlatimi črkami vtkana vsa imena priznanih slovenskih pisateljev, ki so bili sprejeti v to palačo. Prav spodaj ob robu suknje je zagledal Reven tudi svoje ime, in tedaj mu je zrastel pogum in tedaj se je "začutil".
Vratar je dvignil v pozdrav zlato palico, priklonil se skoro do tal ter odprl duri.
"Vstopita, gospoda slavna, dika našega naroda! Vama enakovrednih najdeta že obilico zbranih v zlatem salonu . . ."
Pri mizah, s svilo pogrnjenih, so že sedeli skoro vsi od prvega do zadnjega, kar jih je kdaj pisalo slovensko. Vsak je imel pred seboj neprikrajšane porcije najizbranejših jedil, serviranih na srebru in zlatu. Šampanjec se je iskril v buteljkah in čašah. Na hrbtu je imel vsak vtkano svoje popolno slavno ime, da so ga natakarji vedeli poklicati in da ga je lahko oddaleč spoznalo ljudstvo, ki je gledalo z galerije ter ploskalo, kadarkoli je kdo izmed slavnih mož odprl usta in pogoltnil grižljaj ali požirek. Kdor je imel razen svojega imena še kaj psevdonimov, je imel prednost. Tako je imel neki debeli rdečelični gospod pred seboj nebroj krožnikov in buteljk, da je moral imeti sam zase posebno mizo. Na hrbtu je imel namreč toliko imen, da ni bilo mogoče spoznati, katero je pravo in katero je največ vredno. Kadar so ga hoteli natakarji imenovati, so morali moliti cele litanije raz njegov široki hrbet, da ni bilo pomote ...
Reven je obstal sredi salona in prav neestetično odpr usta, tako se je začudil. Tedaj pa se je hipoma pred njim pojavil nekdanji pisatelj Emil Leon, sedaj dohtar slavnega imena. Prožil mu je nasproti roko in dejal:
"Servus, amice!..."
Takoj pa je poskočil in začel plesati po dvorani. Privzdigal je noge, da so plavale čez stole, metal jih je od sebe, kakor bi ne bile njegove ... "Kaj Vam je, Reven, da plešete po postelji sedaj popoldne kakor bi bili znoreli? Tu imate, vem, da niste danes še nič jedli!"
Reven si je začel mencati oči, zbudil se je. Pred posteljo je stala stara gospodinja in mu ponujala krožnik fižola.
Tako grdo ni še nikdar zaklel pisatelj Reven kakor ob tej priliki.