Zlata orehova vejica.
| Zlata orehova vejica Babica pripoveduje Kristina Brenkova |
| |||||||||||||||
Štirje godci, ki so hodili od vasi do vasi in godli po gostilnah ter se tako preživljali, so prišli nekega večera do podrtega gradu. Mesec je obseval razpadle zidove in skoz okna so molele veje dreves. Tedaj je rekel eden izmed godcev:
— Tovariši, napravimo nekdanjim grajskim prebivalcem podoknico.
Drugi godci so bili s tem predlogom zadovoljni in vsi skupaj so zaigrali veselo poskočnico. Ko so prenehali gosti, je stopil iz razvalin majhen, star možiček, se jim zahvalil za godbo in dal vsakemu orehovo vejico, rekoč jim prijazno:
— Nesite te vejice svojim otrokom!
Godci so vzeli vejice, toda med potjo so jih pometali v travo in zabavljali nad starcem:
— Kaj drugega naj bi nam bil raje dal. Čemu bodo otrokom te vejice, saj jih imajo doma dosti.
Samo eden je vtaknil vejico v žep in jo dal otrokom, ko je prišel domov.
Drugo jutro pa so otroci vsi presenečeni priskakali k njemu in rekli:
— Oče, zakaj si nam pa prinesel tako trde orehe, da jih še raztolči ne moremo. Pa tako lepo rumeni so vsi. Takih orehov še nismo videli.
Godec je začuden gledal orehovo vejico, na kateri je viselo vse polno zlatih orehov. Hitel je pripovedovat o tej čudni zgodbi svojim tovarišem. Ko so drugi godci to slišali, so šli iskat svoje vejice. Ves dan so iskali po travi, vendar so se morali nazadnje vrniti praznih rok domov.
Otroci hvaležnega godca pa so prodali zlate orehe in revščina nikoli več ni potrkala na njihove duri.
Ta pravljica nas uči, da človek ne sme nikdar zavreči še tako majhnega daru.
Zapisal Gvidon Sajevic