Zlata ribica

Zlata ribica

Vir: Slovenske narodne pravljice, Zlata ribica; Mladinska knjiga, Ljubljana 2004 (ilustriral Maksim Gaspari)

Dovoljenje:	Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Zlata ribica

Neka mačeha nažene svojega pastorka z rešetom po vode. Nerodnež— kakor ga je imenovala — gre k studencu, zajame vode, pa namesto vode

ostane v rešetu le ribica, ki se je sedaj, ko je voda iz rešeta odtekla, pričela hudo premetavati. Že jo hoče namesto vode odnesti mačehi, a kako ostrmi, ko ga ribica takole nagovori:

»Ljubi moj, deni me v vodo nazaj, saj vidiš, da moram na suhem umreti. Tudi tebi bi se ne zdelo dobro, če bi te kdo v vodo pahnil in bi moral utoniti — saj ti ne bo zastonj. Kar boš v mojem imenu prosil, ti bo dano.«

Dobrega srca, kakor je bil, brez pomisleka vrže ribico nazaj v vodo in poskusi vodo zajeti, če se mu ni ribica morda zlagala. Z besedami: »Zlata ribica — da bi rešeto vodo držalo!« porine rešeto v vodo in ga spet dvigne. Toda sam skoro ni mogel verjeti, ko je videl, da rešeto drži vodo.

Ko pride domov, položi rešeto z vodo na klop in leže vznak na peč. Mačehi pa se nikakor ni zdelo prav, ker je v rešetu vode prinesel, zato si je mislila, da mora biti čarovnik. Nažene ga v hosto, naj ji hitro bukev za drva poseka in jo privleče domov.

Čeravno nevoljen, se ji vendar vda in se odpravi z doma.

Ko pride v hosto, zažene sekiro na tla, si izbere bukev in reče:

»Zlata ribica — da bi bukev padla!« in bukev že leži na tleh. On pa sede nanjo, spet spregovori znane besede in bukev se začne gibati naravnost proti domu.

Pot je vodila mimo gradu, v katerem je ravno mlada gospodična pri oknu stala. Čudno se ji zdi, da bukev sama Nerodneža nese, namesto da bi jo on s konji vlekel domov. Zato čudeč se zavpije:

»Glej ga, Nerodneža! Namesto da on bukev nese, pa bukev nese njega. Ti si zares čarovnik!«

To je bilo Nerodnežu preveč. Mislil si je: »Počakaj, ti bom že pokazal, ker praviš, da sem čarovnik!« Zato iz jeze v imenu zlate ribice poželi, da bi gospodična noseča postala, in gre svojo pot dalje.

Ko na bukvi prijaha domov, si mačeha misli: — No, zdaj pa vem, da zna čarati, — in ga z besedami:

»Poberi se mi, čarovnik, izpred oči, nič več te nočem trpeti doma!« spodi od hiše.

Ker ni vedel, kam naj se obrne, se ponudi v graščini za pastirja in tam ostane.

Gospodična pa je rodila prav zalega fantička, za katerega nihče ni vedel, kdo je njegov oče.

Ko je bil fantič že tri leta star, je povabil graščak vse viteze tiste dežele na veselico. Bili so prav dobre volje. Medtem pelje graščak svoje drage goste v prostrano dvorano, kjer je bil tri leta stari fantiček z zlatim jabolkom v rokah. Graščak je namreč rekel, komur bo fantič jabolko podal, tisti je njegov oče. Toda fantič ni hotel dati jabolka nikomur iz rok. O tem pa je slišal tudi pastir ter je šel v tisto dvorano, kot da išče gospoda. Ko odpre vrata, mu že priteče naproti otrok ter mu ponudi jabolko. Graščak pa še vendar noče verjeti, da bi bila njegova hči s pastirjem imela otroka, in pravi:

»Če boš ti prej vagan orehov preštel, kakor jaz pečeno kokoš razrezal, ti bom šele verjel, da je otrok tvoj.«

Pastir je bil s tem zadovoljen in si je dal prinesti orehe, gospod pa kokoš. Oba sta se spravila na delo.

Pastir gospoda niti ne pogleda, kaj dela, temveč hitro premetava orehe ter vsakikrat reče:

»Zlata ribica — in ta dva orešca!«

Graščak pa si je mislil, da bo tako prej gotov kot pastir in upira vanj oči. In glej! Pastir je orehe že preštel, preden je gospod kokoš načel. To ga razjezi. Nikakor še ne more verjeti, da bi bil pastir oče tega otroka. V jezi zapove, naj hčer, pastirja in otroka denejo v sod in vse skupaj vržejo v vodo.

Lepa gospodična je v sodu jokala, ker se je gotove smrti bala. Toda pastir jo je tolažil z besedami:

»Nič se ne boj! Dokler sem jaz pri tebi, se ti ne bo pripetilo nič hudega.«

Ko se je pastirju zdelo, da je sod po vodi že dosti daleč priplaval, reče, naj sod skoči na suho in se raztrešči. Že so na suhem in vidijo pred seboj lep grad. Vsi trije gredo naravnost vanj. Ko pridejo v grad, jih z veselim glasom pozdravijo:

»Zivio, naš gospod!«

Tu je prejšnji pastir zdaj ostal in postal imeniten gospod.