Zlati časi

Zlati časi Ivan Sivec

Spisano:	Petra Švajger
Viri:	(COBISS)
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Naenkrat ostaneš sam. Ni več matere, h kateri bi se vračal v stiski po nasvet, ni več očeta, da bi ti pomagal iz svojih bogatih izkušenj, ni več drugih starejših ljudi, ki so v življenju mnogo prestali in so ti kot otroku veliko stali ob strani. In ko si sam, se vse pogosteje zatekaš k spominom. Spomini so zlati okvirji življenja. Slabe dogodke pozabiš, ostanejo pa tisti, ki so še vedno polni človeške topline, žarkov mladosti, življenjskih vrednot. Spomini prinašajo čas, ki ga ni več in ga nikoli več ne bo. A vendar vsakomur bogatijo življenje in ga spominjajo, koliko lepega in zanimivega je doživel, kako čudoviti časi so za njim. Pred tabo je meglena negotovost, za tabo pa, kakor koli obračaš preteklost - zlati časi! Z zlatimi časi vred pa niti nisi več sam ...

ZLATI ČASI

Radijski sprejemnik je pomenil za povojni čas na podeželju največji napredek. Najprej smo oddaje hodili poslušat k sosedu, ko pa je mama prinesla majhno plastično škatlico iz Trsta v naš dom, se nam je bistveno spremenilo življenje. Radijski sprejemnik je na lepem postal najpomembnejši družinski član, okoli katerega se je zbirala vsa družina. “Koliko ve!” ga je občudoval ata. “Toliko kot vsi časopisi skupaj.” “In kako prijazno govori,” je bila navdušena nad njim mama. “Bolj kot vse ženske na vasi.” “Meni so všeč predvsem radijske igre,” je povedal starejši brat Ciril. Imel je enajst let več kot jaz in mi je bil ves čas v nekem pogledu veliki vzor. “V radiu nastopajo vsi tisti igralci, ki drugače igrajo na vseh najboljših slovenskih odrih. Z radiom smo dobili v našo hišo največje slovensko gledališče.” “In koliko dobre glasbe se vrti po radiu!” je bil navdušen tudi Andrej, drugi brat. Od mene je bil starejši osem let in je znal marsikaj takega, kar meni še ni uspevalo. Meni je bilo všeč vse. Kako tudi ne, ko pa sem šele začel hoditi v šolo in odkrivati veliki beli svet. Prek radia pa sem spoznal, da svet ni sestavljen samo iz učiteljic in ravnatelja, vaščanov in župnika, temveč še iz mnogih drugih nadvse zanimivih ljudi. Zato smo radio poslušali vsak dan vsaj nekaj ur. Začel nam je igrati od zgodnjih jutranjih ur, ugasnil pa ga je tisti, ki je šel zadnji spat. Jutra so se seveda začela z živahno domačo glasbo. V prvi vrsti z Avseniki. Prav v času, ko je prišel radio v hišo, so bili Avseniki v velikem vzponu. Ker je bilo tovrstne glasbe malo, so jih na radiu vrteli vsako jutro, vsak četrtek pa je bil za vse na podeželju praznični dan - zaradi oddaje Četrtkov večer domačih pesmi in napevov. Najbolj živo mi je ostala v spominu Avsenikova skladba Čujte me, čujte. Marija Ahačič je sila vneto prepevala. “Čujte me, čujte, oj, mamica vi, kaj se pri mojemu srčku godi, možila bi se rada, sem deklica premlada ...” Mamica pa ji je z vso življenjsko modrostjo prav po gorenjsko odgovarjala: “Merkaj, le merkaj, kaj govoriš, zakonski stan je velik križ!” Do tistega časa smo na šolskih in krajevnih proslavah poslušali samo borbene pesmi, zato so nam bile takšne osebne izpovedi toliko bolj všeč. Ata je celo menil, da si na radiu ’veliko upajo’, mama pa je dejala, da je tale pojoča Marija tako neprevidno dekle, kot je bila sama, ko se je primožila k nam v Moste. Skladba je doživela vrhunec priljubljenosti prav sredi zime. Ni bilo jutra, ko je ne bi predvajali. Tiste zime je padlo precej snega, zato smo radio lahko še toliko bolj zbrano poslušali. “Čeprav po golih kolenih grem za njim, samo da ljubega dobim ...” O tej Marijini želji smo se v družini na dolgo in široko pogovarjali, češ predpustna sila mladega dekleta mora biti pa res huda. Ata pa je celotnemu razpravljanju dal piko na i: “Si pa res hudo želi ženina! Zunaj meter snega, ona bi šla pa kar po golih kolenih za njim! Revica!” Tudi sam sem si predstavljal brhko sosedovo Marto, kako se v sami spalni srajci po golih kolenih prebija po snegu za ženinom. K maši smo navadno hodili tako, da sta starša odšla zjutraj, otroci pa k dopoldanski, deseti. Tako smo lahko ob nedeljah zjutraj otroci še nekoliko poležali, starša pa sta imela nedeljsko dopoldne zase. Navadno smo pri živini opravili mi, mama pa je dala samo še krmo prašičem. Nekega nedeljskega jutra je brat Ciril začel premikati gumb z radijskimi postajami. Vedoželjni, kot smo bili vsi, smo si želeli ujeti še kaj drugega, kot samo domače radijske valove. Res je radio začel naenkrat govoriti tudi po nemško, italijansko in celo češko. “Dobro je, da človek ve, kaj se dogaja za sosedovim plotom,” je menil Ciril pametno in premikal gumb sem ter tja s tako ihto, kot bi v nevihti iskal rešilno bilko. Naenkrat se je kazalec na skali sprejemnika ustavil daleč stran od ljubljanske radijske postaje. Iz zvočnika pa se je oglasila - na naše veliko začudenje - prav tako slovenska beseda. “In zdaj naj golobček na strehi ponese mile želje za dobro zdravje naši ljubljeni mami Mariji Smrečnik iz Podroža ...” Vsi smo ostrmeli kot vkopani. Slovenija ni samo ena, Slovenija je še nekje drugje. “Ne premikaj!” je poskočil brat Andrej. “Tole je Radio Celovec. Viktor mi je povedal, da tudi njihov radio lovi celovško postajo.” Poslušali smo oddajo vse do konca slovenskega programa. Na sporedu so bile čestitke, najprej voščilo, zatem pa - o, saj človek ne bi verjel ! - čudovita slovenska glasba. Avseniki, ljudska pesem, cerkveni zbor ... Vse je najbolj presenetilo, da je na tem radiu cerkveni zbor kar na lepem zapel pesem: Lepa si, lepa, roža Marija. Od tiste nedelje naprej smo vedno ob pol osmih zjutraj preklopili na Radio Celovec. Oddaja se je začela z duhovnim nagovorom. Poslušali smo ga s trikrat večjim zanimanjem kot vsak drug govor na šolski proslavi. “Na celovškem radiu pa lahko povedo vse tako, kot je res,” smo bili presenečeni. Ata je k temu pripomnil, da je bil tudi v naših šolah verouk do leta 1952, potem pa so ga oblasti prepovedale. “In ni res, da Slovenci na Koroškem ne smejo govoriti slovensko,” smo ugotavljali v šolskih odmorih. Po časopisih in tudi na ljubljanski radijski postaji so kar naprej govorili o tem, kako so Slovenci na Koroškem zatirani. “In kakšne lepe čestitke imajo. Čisto drugačne kot v Ljubljani!” smo občudovali napovedno besedilo skladbe. Na celovškem radiu so se res znali približati poslušalcem. Kmalu smo postali redni poslušalci Radia Celovec vsi v vasi. Veliko je bilo takih, ki so celovško postajo poslušali tudi zvečer med tednom, verjetno pa je bilo zelo malo tistih, ki ne bi vsaj v nedeljo preklopili na Celovec. “Ni vse tako, kot nam pripovedujejo v šoli ...” smo se pogovarjali med odmori, brez slabe misli v srcu. Všeč pa nam je bilo, da smo odkrili nekaj drugega. Dvom je vedno napredek. “Pa tudi ljudem se znajo bolj približati,” so menili starejši poslušalci. “Pri nas pa je vse tako zategnjeno, tako uradno, kot da ne bi bili ljudje.” In tu se začenja zgodbica, ki je spodbila sodu dno ... Na šoli smo imeli proslavo ob dnevu republike. Ob tem velikem prazniku so bili cicibančki vedno sprejeti v pionirje. To je pomenilo, da je bila v dvorani velika proslava z recitacijami in glasbenimi točkami, na koncu pa so cicibančki prejeli značke, modre rutke in titovke. To je bil za vsakega učenca velik dogodek, na katerega so nas učitelji dolgo pripravljali. Veselili smo se ga tudi zato, ker je veliki proslavi sledila tudi zakuska z neomejenim pitjem malinovca. To pa je bilo razkošje, ki je pomenilo celo več kot sam sprejem med Titove pionirje. Nekoč sva sedela s sošolcem Rajmundom na brvi, z nogami bingljala v prazno, ter na ves glas, od veselja, da nama je koža prav, prepevala: “Zlati časi, kam hitite, se gotovo spremenite, star sem dvajset let, pa moram it’ po svet’, domovina hoče me imet’!” Pesem ni bilo slišati nikjer drugje kot samo na celovškem radiu. Šlo je za narodno pesem, izvedeno v narodnozabavnem slogu tistega časa. Izvajali so jo Podjunski fantje, ki so prav s to pesmijo postali na mah skoraj tako priljubljeni kot Avseniki. V nekem pogledu je šlo pravzaprav za koroške Avsenike. Besedilo pesmi smo si prepisovali kot neke vrste tajno sporočilo. V dveh tednih v Mostah ni bilo hiše, ki pesmi ne bi imela zapisane vsaj na škrniclju, vsi maljši pa smo jo znali na pamet. “Mam’ca moja, kaj rečete, ko vam sinko to izreče: Bodi mam’ca ti, brez vseh skrbi, ko moram jaz odha-odhajati.” Šlo je seveda za odhod k vojakom. Slovenski fantje tedaj niso radi odhajali k vojakom, saj so jih navadno pošiljali v najbolj oddaljene predele Srbije in Makedonije, vojaški rok pa so služili dve leti, pri mornarici pa tri. Kdor je regrutiral v mornarico, je bilo videti, kot bi mu zapisali smrtno obsodbo. Tri leta skupaj, daleč stran od slovenskega doma, je bilo res nekaj nezaslišanega. Verjetno je prav zaradi te bolečine, ki je bila v pesmi povedana preprosto, a odkrito, skladba postala še trikrat bolj priljubljena kot katera koli druga. “Mam’ca moja zajokala, vsa drhteča je dejala: Bodi Bog s teboj, in angel varuh tvoj, pa oh, adijo-dijo sinko moj!” Prav te vrstice so pri vseh poslušalcih zbudile še posebno pozornost. Danes se morda sliši smešno, tedaj pa smo se o tem pogovarjali šepetaje: “Vidiš, v Celovcu pa lahko zapojejo: Bodi Bog s teboj! Pri nas pa bi bila pesem prepovedana!” Na ljubljanski radijski postaji vse do prvega uradnega praznovanja božica ob koncu devetdesetih let niso smeli predvajati nobene skladbe, v kateri je bil omenjen Bog, Marija ali katerkoli druga božja oseba, prav tako pa ne pesem, ki bi bila tako ali drugače povezana s cerkvijo. To smo za tiste čase sprejemali sicer samoumevno, kljub temu pa se nam je celovški radio prav zaradi bolj sproščenega napovedovanja, predvajanja vseh ljudskih pesmi in vključevanja cerkvenih pesmi zdel veliko bolj naš. Še preden sva s prijateljem tistega dne pesem na brvi zapela do konca, se je pred nama pojavila tovarišica Cvetka. Tovarišice so bile takrat vse učiteljice. Doma je bila iz iste vasi, po naravi zelo prijazna in poštena, seveda pa je morala delovati po načelih šole in države, tako kot vsi tedanji pedagogi. Ko sva jo zagledala, sva skočila na noge in jo strumno pozdravila: “Zdravo!” “Zdravo!” je odzdravila ona, pri tem pa se nama je prav prijazno nasmehnila. Do učiteljev smo imeli vsi veliko spoštovanje, podobno kot do duhovnika, zato smo vsi učenci komajda čakali, da je bilo takšno srečanje na poti čim prej mimo. Tovarišica pa je tokrat pred nama kar obstala, čez trenutek pa rekla: “Lepo pojeta! Zakaj pa sta utihnila. Zapojta jo do konca! Še nikdar je nisem slišala ...” Temu sicer nisva verjela, kajti med ljudmi se je šušljalo, da tudi učitelji poslušajo ob nedeljah zjutraj celovški duhovni nagovor in veselo muziko, jasnih dokazov pa ni imel nihče v rokah. Nekateri so celo menili, da si tovarišice in tovariši na ta način predstavljajo, da so pri nedeljski maši. V cerkev pač niso smeli hoditi. Naša tovarišica je v resnici sodila med tiste poštene učitelje, ki niso hoteli nikogar izzivati, spoštovali pa so prav vse, tako preteklost kot sedanjost. “No, le zapojta jo do konca!” naju je priganjala. “Morda pa bi jo lahko zapela na proslavi ob dnevu republike!” Kar na brvi sva se postavila zravnano pokonci ter začela na ves glas prepevati pesem še enkrat od začetka. “Zlati časi, kam hitite, se gotovo spremenite. Star sem dvajset let, pa moram it’ po svet’, domovina hoče me imet’. Mam’ca moja, kaj rečete, ko vam sinko to izreče: Bodi mam’ca ti, brez vseh skrbi, ko moram jaz odhaja-odhajati! Mamca milo zajokala, vsa drhteča mu dejala: Bodi ...” Pri besedici “Bog” je obema naenkrat zmanjkalo glasu. Pred tovarišico je besedica od strahu kar sama poniknila v grlo in ni je bilo nikjer več. “Dobro, dobro,” je bila zadovoljna z nama tovarišica. “Lepo pojeta. Kdo pa vaju jo je naučil? Domači?” “Domači, domači,” sva odgovorila oba v en glas. Če bo kaj narobe, naj kar starejši odgovarjajo za to. Posebno moj brat Ciril, ki je kar naprej premikal gumb s postajami. “Lepa pesem z globokimi domovinskimi čustvi!” je prikimala tovarišica in nama naročila, naj jo dobro zvadiva, ker bova z njo nastopila na proslavi. Tako sva postala del sporeda na proslavi ob dnevu republike. 29. november je bil na vseh koledarjih zapisan kot največji državni praznik, sprejem v pionirje pa največji dogodek za vse na šoli. “Lepo ljudsko pesem o domovini, sicer tlačeni koroški domovini, bosta zdaj zapela naša učenca Rajmund in Ivan!” naju je napovedala sošolka. Da bi bilo vse skupaj slišati še lepše, naju je eden od sošolcev spremljal na kitari. Že pri prvih besedah besedila se mi je zazdelo, da nekaj ne bo v redu. Vsi učitelji so začeli gledati v tla, ravnatelj se je obrnil in odšel proti vratom dvorane, v dvorani pa je zašumelo kot v panju. “Zlati časi, kam hitite, se gotovo spremenite ...” Ne da bi kdo komu dal kakšen znak, je začela z nama vred prepevati vsa dvorana na ves glas. Zazdelo se mi je tako lepo, kot bi s cerkvenim pevskim zborom naenkrat zapela vsa cerkev. “Mam’ca milo zajokala, vsa drhteča je dejala: “Bodi Bog s teboj, in angel varuh tvoj, pa oh, adijo-dijo sinko moj!” Pri tej vrstici je dvorana naenkrat utihnila. Vsi so se začeli spogledovati, midva z Rajmundom pa sva pesem le nekako spravila do konca. Že zaradi vrstice, ki se je ujemala z dnevom republike: “Lepa naša domovina, onkraj Drave je planina, tam je hiš’ca, hiš’ca iz lesa, tam je tekla moja zibelka.” Vsi trije smo pričakovali bučen aplavz, toda zaploskal ni prav nihče. Trije tovariši so dvorano zapustili protestno, ravnatelj pa je jezno pihnil predse in stopil na oder: “In zdaj sledi slovesna podelitev pionirskih značk, rutic in titovk!” Za odrom je tovarišica jezno skočila v naju in vsakemu primazala krepko klofuto. Pri tem je jezno dejala: “Sta me pa pošteno potegnila za nos! To si bosta zapomnila! Ali sploh vesta, o čem sta pela! Nezaslišano!” Tudi sama sva bila prepričana, da sva prekoračila vse meje. “Vidiš, zdaj bova dobila še ukore!” je bil jezen name prijatelj Rajmund. “Saj sem ti rekel, da raje zapojva tako, kot so zapeli na prireditvi v Kamniku!” Pesem je bila namreč tako priljubljena, da se je preprosto ni dalo prepovedati, zato so marsikje, posebno v hišah, kjer niso hodili k verouku in v cerkev, prepevali: “Mam’ca milo zajokala, vsa drhteča je dejala: Ljubi sinko moj, naj sreča bo s teboj, pa oh, adijo-dijo sinko moj!” Glede na to, da najina tovarišica tedaj na brvi ni nič rekla, da morava besedilo spremeniti, sva pač menila, da je prav, če pesem zapojeva tako, kot jo prepevajo na Radiu Celovec. Ker sva se oba z Rajmundom počutila kriva, sva jo takoj - brez tega, da bi se nacedila z malinovcem in pojedla celo pest piškotov - potegnila domov. Doma nisva nikomur povedala, kaj se je zgodilo. Kljub temu so vsi takoj izvedeli in po vsej fari so govorili samo o škandalu na proslavi ob dnevu republike. Sreča pa je bila v tem, da sta proslavi sledila dva praznična dneva, prosta sobota in še nedelja povrhu. Štirje prosti dnevi. V tem času pa se je župca, ki sva jo skuhala, precej ohladila. “Če vaju bodo v šoli zasliševali, recita samo to, da sta tako zapela zato, ker nista hotela popačiti izvirne ljudske pesmi,” so nama svetovali starejši. “Če bosta zato res dobila ukora, bom izstopil iz vseh odborov,” je dejal ata. Kljub temu, da smo bili vzgojeni tako kot naši starši, so se učitelji pri nas veliko ustavljali. Ata pa je imel v najbolj plodnem obdobju kar sedemnajst družbenih funkcij, edino v partijo ni hotel vstopiti nikdar. “Če vaju vržejo v šole, se bomo odselili na Koroško in bosta tam nadaljevala šolanje,” je dejal nama v tolažbo. Kdo ve, kako je teklo med prazniki partijsko in vse drugo kolesje, resnica je ta, da nisva dobila nobenega ukora, temveč sva bila oba samo pri vseh predmetih izprašana do obisti. Kateri koli učitelj je vstopil v razred, vsak je k tabli poklical samo naju dva. V tednu dni sem si tako nabral ocen za vso konferenco. Ker sem to med drugimi kaznimi pričakoval tudi sam, sem jo kar dobro zvozil, pa tudi Rajmund se je čez praznike učil kot nor in ni dobil nobenega količka. Tovrstno življenjsko šolanje mi je na široko odprlo oči. Radijski sprejemnik je v resnici naš veliki prijatelj. V hišo ne prinaša samo poročil, glasbe, radijske igre, temveč predvsem širino duha. In kadar podvomiš, da vse ni tako, kot si misliš sam, je dobro obrniti gumb na drugo postajo. Če pa drugi radio pripoveduje o istem na enak način, potem je z ljudmi vse v redu. Da tega nismo občutili sami mi, nam je le nekaj tednov zatem - kot da bi naš veliki škandal prispeval celo do ljubljanske radijske postaje - potrdil tedaj najbolj priljubljen humorist Ježek. Poleg Četrtkovega večera domačih pesmi in napevov smo na ljubljanski radijski postaji najraje poslušali ob sobotah zvečer zabavne oddaje z naslovom Veseli večeri. Ježek je prav tedaj spravil v eter tale skeč. Sredi Ljubljane se srečata dva znanca. Prvi nosi pod pazduho radijski sprejemnik. Pa ga drugi vpraša: “Kam pa kam, Janez? In to kar z radiom pod pazduho!” Janez pa odgovori: “Nesem ga k mojstu, ki popravlja radijske sprejemnike.” “A res?! Ali se ti je pokvaril? Ali radio ne govori več?” “Govori še, toda res je videti, da se je pokvaril. Kar naprej ponavlja ene in iste besede.” “A res? katere pa?” “Videti je, kot da se mu je zataknilo. Kar naprej ponavlja: ce-ka, ze-ka, ce-ka, ze-ka!” Ce-ka je pomenilo centralni komite, ze-ka pa zveza komunistov. Po Mostah se je tedaj govorilo, da je Ježek za to šalo prejel mesec dni zapora. Ljudje so vedeli povedati, da ga vsako soboto po oddaji zaprejo, pred drugo pa spet spustijo, da poslušalci ne bi opazili, da manjka. Meni je radio od tistega trenutka naprej pomenil še veliko več. Spoznal pa sem tudi, da so Zlati časi lahko takšni in drugačni. Tisti, na silo prepovedani, pa so bili tudi zame vedno najslajši.

MOTIKA

Za sedmi rojstni dan sem dobil svojo prvo - motiko! Starši so me privajali k delu že pred tem, motika pa je pomenila, da sem postal že velik in da se lahko vključim v delo enakovredno z odraslimi. Ker sem bil še premajhen, da bi vihtel veliko motiko, so mi kupili malo, vendar nasajeno na dolgem ’štilu’. Tako sem imel že skoraj vse svoje delovno orodje. Male grablje sem namreč dobil že za šesti rojstni dan. “No, vidiš, kako te imamo radi!” mi je rekel ata. “Zdaj si pa res velik mož!” “Pa le pazi nanjo!” mi je naročila mama. “Ni bila poceni. Mojstru sem morala trikrat naročiti, da jo je prinesel. Raje bi mi prodal veliko motiko, a kaj, ko si zanjo še premajhen.” Seveda nisem niti trenil z očesom, ko so mi čez dva dni, na dan mladosti, ko smo imeli v šoli prosto, rekli, naj grem z njimi vred okopavat krompir. “To je pravzaprav velik ponos zate!” mi je dejal ata. “Zdaj si kot jaz. Če mene kdaj ne bo doma, boš gospodar ti. Saj imaš vendar že motiko!” Krompir in tudi vse drugo smo navadno okopavali tako, da sta starša okopavala dve vrstici, otroci pa smo imeli na skrbi eno vrstico. Sam sem do tedaj okopaval le razorje, ker tam ni bilo nevarnosti, da bi podkopal krompir ali tisto pač, kar smo okopavali. “Tale vrstica je vsa tvoja!” mi je določil ata na njivi. “Ko prideš do konca, si pa prost. Lahko se greš osvežit v Tujnico ali pa gresta z Rajmundom na jago. “ S prijateljem Rajmundom - tako smo mu pravili, ker si je to sam želel, sicer pa je bil Rajko - sva namreč veliko hodila po gozdu in se delala, da sva neprestano na lovu. Ujela pa sva le redkokdaj kaj koristnega. Navadno le kakšen prehlad ali kakšno buško. Ata je tudi tistega dne vzel v precep prvi dve vrstici, tretjo so dodelili meni, naslednji dve pa je imela na skrbi mama. Tako sta starša ves čas pazila, da ne bi pri okopavanju naredil česa narobe, pa tudi drugače smo bili ves čas skupaj in smo se tako lahko na dolgo in široko pogovarjali. Z novo, priročno motiko, mi je šlo delo od rok brez težav. Bila je dobro nabrušena, v rokah pa sem jo vihtel brez posebnega napora. “Pazi samo na to, da bo krompir ostal živ, plevel pa naj gre rakom žvižgat!” me je podučeval ata. “In pazi, da boš plevel res podkopal. Če ga samo raniš, je tako trdoživ, da se bo ob prvem deževju spet postavil pokonci, kot da mu ni nič,” je menila mama. Okopavanje res ni bila nobena posebna umetnost. Resnici na ljubo pa je treba takoj povedati, da je bilo okopavanje v bistvu izredno dolgočasno delo. Če ne bi bilo ata, ki je znal vsako delo popestriti z dolgotrajnim pripovedovanjem, bi se enoličnega dela hitro naveličal. “Pri vas je tako prijetno delati,” je navadno rekla dninarica Angela. “Drugod so med delom tiho, ti, Andrej, pa znaš toliko zanimivega povedati!” Ata je to tako vzpodbudilo, da je govoril še trikrat bolj navdušeno in slikovito. Včasih je pripovedoval tudi tako zagnano, da smo kljub temu, da smo imeli v načrtu okopati samo nekaj vrstic, samo zaradi atove pripovedi nadaljevali delo še kakšno uro. Nasploh je bil ata vztrajen kot le malokdo. Če ni odšla okopavat na njivo cela ekipa, je šel kar sam. Kadar smo otroci sami opravili pri živini, je ata dal na ramo motiko že ob petih zjutraj, domov pa je prišel zvečer ob desetih. Mama mu je vmes nesla na njivo kosilo, to pa je bilo tudi vse. Pri tem ni nikdar tarnal ali se jezil nad vročino, dežjem ali čemer koli drugim. Ko sem prvič okopaval s svojo malo motiko, sem mi je vse do sredine njive zdelo, da je okopavanje prava pesem. Motika dobro reže, plevela ni bilo preveliko, stik z zemljo sem imel rad, ata pa je res pripovedoval takšne zgodbe, da sem jih poslušal z veseljem. Nekje na sredi njive je začelo pritiskati sonce. Okopavali smo še dobro uro, potem pa smo odšli na malico. Mama je na mejo med našo in sosednjo njivo razgrnila prtiček in na njem se je znašel kos kruha, za pijačo pa je imela s seboj krhljevko. Na polju je bila boljša kot vsaka druga tekočina. Verjetno tudi zato, ker smo imeli vsi grla že čisto izsušena, krhljevka pa je tudi v resnici delovala izredno blažilno in tolažilno na naše počutje. “Zdaj pa le pohiti z delom, da ti v vročini ne bo prevroče!” mi je predlagal ata. “Nikjer ni rečeno, da se moraš držati nas. Glavno je, da okoplješ svojo vrstico do konca, potem pa si prost kot ptiček na veji.” Atove besede sem si vzel takoj k srcu. Res ni nujno, da delam počasi, glavno je, da naredim svoje delo do konca. Ko smo se vrnili k okopavanju, sem se na delo vrnil z dvojnim zanosom. Okopaval sem tako hitro, kot bi začel naenkrat vrteti film s podvojeno hitrostjo. “Pazi, da si ne boš kaj naredil!” me je opozorila mama. “In pazi, da bo krompir vendarle ostal na svojem mestu,” se mi je smejal ata. Preden sem okopal svojo prvo veliko dolgo vrstico s krompirjem do konca, je bila ura že krepko čez poldne, vroče pa tako kot v peklu. Močno sem zavidal prijatelju Rajmundu, da so imeli pri njih same kratke njive in da mu ni bilo treba nikdar okopavati tako dolgo. Ko sem svojo vrstico le dokončal, sem vrgel motiko na tla in stekel do potoka Tujnica. S čela mi je tekel znoj, grlo sem imel suho kot poper, po vsem telesu mi je bilo obupno vroče. “Pazi, da se boš počasi shladil!” je zaklicala mama za menoj. “In pazi, da ne bosta z Rajmunodom ujela takšne ribe, da je ne bi mogli pojesti!” ni izgubil smisla za humor ata. Ob vodi sem se takoj umil in se v senci vsaj toliko ohladil, da je bilo znosno. Z Rajmundom sva potem res odšla po senčnatih gozdovih na jago, vmes pa sva tu in tam skočila v vodo, da sva si malce osvežila vsaj noge. Domov sem se vrnil šele zvečer, lačen kot ris. “Danes naj dobi dvojno!” je ata naročil mami. “Prvič v življenju je okopal sam svojo vrstico na naši najdaljši njivi!” “In pri tem podkopal en sam krompir,” je dodala mama. “Res si bil priden.” Pohvala mi je dobro dela, še bolj pa kaša in krompir v oblicah, ki ju je mama pripravila za kombinirano kosilo-večerjo. Naslednjega jutra sem se zdrznil. Pred hlevom je na klinih viselo vse naše orodje, le moje male motike ni bilo nikjer. “Kje pa je moja motika?” sem vprašal ata. “Ali je nisi prinesel domov?” “Jaz že ne. Morda jo je mama. Njo vprašaj” Kje pa si jo pustil?” “Na njivi, na koncu moje vrstice.” “Ah, motike že ne bo nihče ukradel,” je zamahanil ata z roko. “Če bi jo ukradel, bi moral delati z njo. Za delo pa se ljudje ne tepejo več.” Mene je kljub temu za motiko tako zaskrbelo, da sem jo takoj ubral na polje. Če je zvečer nista vzela ne ata ne mama, pomeni, da je ostala tam. Onadva sta se s polja vrnila že v mraku in je nista mogla opaziti. Zvečer ali ponoči pa je tudi ni mogel nihče vzeti. Toda moje male motike na njivi ni bilo nikjer več. Pregledal sem vse razore na koncu okopane njive po dolgem in počez, motike pa nikjer. Smola je bila v tem, da je na koncu naše njive peljala med polji steza do sosednje vasi Križ in da so tam na veliko hodili Križani domov. Bil sem ves obupan. Domov sem prijokal, kot bi mi kdo vzel vse igrače: “Moje motike ni nikjer!” “Vidiš, jaz ti jo kupim, ti pa takole!” se je jezila mama. “Za svoje orodje mora skrbeti vsakdo sam!” “Res je videti, da si jo nekje na njivi vsejal. Morda pa bodo jeseni zrastle tri,” je dodal ata bolj resno kot običajno. Tistega junija sem hodil nabirat borovnice še trikrat bolj vneto kot druga leta. Mamo sem ves čas spraševal, če je cena borovnic na trgu kaj zrastla, pa je rekla, da je le nekoliko padla. Kljub temu sem nabral toliko borovnic, da sem sam privarčeval za - novo motiko. “Tako je tudi prav,” je rekla mama. “Narava ti jo je vzela, v naravi si dobil spet nazaj za njo.” In tako sem spet lahko vse poletje okopaval, okopaval skupaj z odraslimi. Jeseni se je pripetil mali čudež. Ko smo pobirali krompir, je ata naletel na mojo motiko. “Poglej, poglej!” jo je privlekel izza meje ves navdušen. “Res je zrastla nova, vendar ena sama. Vidiš, z motikami ni tako kot s krompirjem, ko jih zraste iz semena pet ali celo več.” Ugotovili smo, da je verjetno motiko nekdo našel odvrženo na koncu njive in jo je, da je ne bi kdo od otrok pohodil, položil tesno k ruši ob mejo. Čez leto se je meja raztrasla in motiko povsem prekrila. Zdaj pa je bila spet v mojih rokah, le nekoliko je zarjavela. “Vidiš, zdaj pa imaš kar dve motiki!” je bil vesel ata. “Eno boš imel za delovnike, ene pa za državne praznike.” Na cerkvene nismo delali, na državne pa tedaj še vse. Sam sem sklenil drugače. Dveh motik ne potrebujem. Eno lahko prodam. Na vso moč sem se trudil, da bi jo prodal prijatelju ali komu drugemu, a otroci niso imeli denarja, starši pa so se me podučevali: “Motiko si vendar dobil za darilo. Darilo pa se ne sme prodati.” In tako sem veliko motiko dočakal s kar dvema malima. Več kot desetletje sta potem ostali obešeni na klinih pri hlevu. Ata mi je tik pred smrtjo dejal: “Mali motiki pa lahko dobiš za doto.” “Le kaj mi pa bosta?!” sem se čudil. “Podari jih sinu za sedmi rojstni dan. Tako, kot gre zemlja iz roda v rod, naj gresta še motiki.” Moj sin za motiki ni pokazal posebnega zanimanja. V nekem pogledu pa je prav tako poljedelec. Za sedmi rojstni dan si je namreč zaželel velik bager. Bager za prevažanje zemlje. Koristi pa s tem ne bo prevelike. Kaj hočemo: drugi časi - druge igrače!

BOGATAŠ

Vsaka jesen nam je pokazala, koliko smo bili prizadevni med letom in koliko nam je bila naklonjena narava. Medtem ko so marsikje pospravili v kašče veliko mernikov žita, pri nas ni bilo kakšne posebne bogatije, kajti navadno smo imeli seme slabo, na njive se je rad zalezel smolec ali kak drug plevel, pa tudi drugače nismo imeli posebne sreče. Ker pa je bilo podobno pri sosedu, tega nismo niti opazili in nismo kaj dosti tarnali. Bilo je že lepo, da nam je mama za praznike spekla kruh iz domače moke in da smo se do sitega najedli vsaj za semanjo nedeljo, božič in veliko noč. Vse bi bilo v redu, če ne bi bilo v vasi takšnih kmetov, kot je bil Micnik. Ker smo bili tudi nekoliko v žlahti - ata je bil bratranec z Micnikovo ženo - smo se redno srečevali, jim pomagali pri delu, tu in tam pa nam je svojo naklonjenost pokazal tudi Micnik sam. “No, le pripeljite k meni tistih nekaj košev jabolk, da jih bomo sprešali pri nas!” je postal Micnik širokogruden na jesen. Navadno mu je ata opravil nekaj najgrših del na polju in v gozdu, Micnik pa je potem nam v zahvalo pokosil s strojem najslabši travnik Za mejo in nam omogočil, da smo na njegovo prešo stisnili naše sadje v mošt. Prešo je imel postavljeno v gospodarskem delu poslopja, tik ob potoku Tunjica. Ker je čez potok vodila ozka brv, smo navadno znosili sadje kar čez brv ter ga stresli v Micnikove gajbice. Micnik je namreč vso zimo izdeloval kot prvi v vasi gajbice za krompir in sajde, ob tem pa je naredil tudi klopco in še marsikaj drugega. Ročno je bil izredno spreten, pa tudi drugače je bil gospodar, ki mu v naši vasi ni bilo para pod soncem. Pri Micniku je bilo vse kot v raju. Doma smo sadje mleli še na roke, z ročnim mlinom, pri Micniku pa so imeli že mlin na električni motorček. “Paziti morate le na to, da se ne bo kdo porezal!” nam je zabičal. “A vi ste pametni fantje in boste že pazili na to. Motor nič ne ve, kaj je v mlinu: sadje ali roka.” Sam nam je nato samo pokazal, kam naj zmleto sadje stresemo, kako naj prešo zapremo, potem pa nam je dal še posodo in pokazal, naj kaj moramo paziti pri stiskanju sadja v mošt. Res smo vsi trije opravili stiskanje brez težav popolnoma sami. “Tvoje fante imam rad zato, ker so tako odprte glave!” je rad rekel proti atu. “Pri vseh drugih moram biti pri delu zraven, pri vaših pa se lahko zanesem nanje.” Brata sta bila zadolžena za samo stiskanje in lovljenje mošta v posodo, meni pa so dali odgovorno mesto ob velikem kamnu, iz katerega sta gledala dva ročaja, narejena iz cevi. Moje delo je bilo samo to, da sem kamen previdno vrtel in s tem zategoval prešo. Brata pa sta na drugem koncu debelega trama podkladala klade, tako da je preša vedno bolj pritiskala na sadje. Največ mošta je priteklo iz preše na začetku stiskanja. Kot po pravilu se je tedaj Micnik vedno pojavil ob preši, kot bi hotel kontrolirati, če smo naredili vse tako, kot je naročil. Očitno pa je imel tudi veliko veselja s tem, da je sam videl, kako se ulije na spodnjem delu preše na plano sladak mošt. Tedaj se je vedno z zadovoljstvom ozrl v posodo z moštom in na ves glas zapel: “Donava, Tisa, Sava, vse mostove pobrala ...” Očitno je šlo za neko pesem o poplavah, vendar jo je prepeval tako vzneseno, kot bi šlo za največje veselje. No, glede mošta je bilo res veselo! Ko se je iz preše ulilo večino tekočine, je vedno prvi mošt zajel z lesenim korcem in nas poklical k sebi: “Poskusite, fantje, kako je dober!” Vsi smo ga popili po več korcev zapovrstjo. Vedeli smo, da je to edina priložnost, da se napijemo sladkega mošta do sitega. Pozneje doma te priložnosti ne bo več. “Kar pijte, kar pijte!” nas je priganjal še sam. “Tako dober ne bo nikoli več!” Micnika nismo videli nikoli pijanega, pa tudi drugače je bil nadvse preudaren mož. Očitno mu je sladka pijača pomenila veliko več kot vsak poznejši, delno alkoholizirani mošt. Vedno smo popili toliko mošta, da smo vsi dobili drisko, a kaj, ko človek pri mladih letih nima mere, pa tudi ponudba je bila preveč vabljiva. Tistega leta je ata Micniku nakosil pet voz mahu. Šlo je za izredno težko opravilo. Z mahovito koso je bilo potrebno tako rekoč ves mah izruvati iz tal ter ga v gmajni posušiti in tako pripraviti za steljo. Ata je to delo opravljal vedno pred velikim šmarnom, torej v največji vročini. Micnik za tako delo ni imel časa in verjetno tudi ne volje, oddolžil pa se nam je z drugo pomočjo. Naenkrat se je pred nami znašla Micnica s pladnjem, na katerem je bilo narezanih pet zagozdic kruha in - saj skoraj verjeti nismo mogli! - kakšnih petnajst koščkov domače salame. “Letos si nakosil toliko mahu, da se ti bomo kar težko oddolžili!” je rekla hvaležno proti atu. Pir Micniku je bilo res vsega v izobilju, vendar vse tudi natanko izmerjeno, takor rekoč na grame. Sam sem takoj ugotovil, da vsakomur pripada za malico kos belega kruha in tri rezine salame. “Malo pa morate pomalicati, ko pa ste tako garali.” Stiskanje mošta je bila prava pesem, kljub temu pa se nam je zdelo dobro, da kdo misli na nas. Po sladkem moštu še čudovit bel kruh in zraven celo trije koščki salame! Kot v malih nebesih! “Usedite se, fantje, usedite in predahnite! Kdor dela, mora tudi jesti. Prazen žakelj ne stoji pokonci!” Vsi smo pomlatili kruh in salamo v eni sami minuti. Prepričan sem bil, da je tako lepo samo še v raju. Brata sta potem odšla nazaj k preši, sam pa sem se smukal okoli ata in Micnika. “No, Andrej, pa še midva nazdraviva!” je rekel Micnik slovesno. Izpod gajbice je privlekel pollitrsko stekleničko z žganjem. “Tole je samo za naju! Fantje so še premladi, da bi pili šnops!” Ata je - zadovoljen, da ga je Micnik sploh jemal kot enakovrednega kmeta - z veseljem trčil. “Na zdravje, France!” “Na zdravje, Andrej!” Navadno je Micnik vedno odhitel nazaj na delo - v hlevu je imel sedem rejenih krav in najlepši par konj na vasi, v svinjaku pa vedno dve veliki svinji in kup prašičkov - tokrat pa je kar obsedel. “Bova še enega?” je vprašal ata po daljšem pogovoru. “Veš, v hlevu sem že opravil, drugega pa danes nimam več v načrtu. Jeseni si mora človek tudi malce oddahniti.” Ata mu ni upal oporekati, videlo pa se tudi je, da mu prija, ko se Micnik tako na široko pogovarja z njim. Navadno za pogovor ni imel veliko časa. Večkrat je kar naravnost dejal: “Pametnega pogovora je hitro konec. Babjih čenč pa ne maram.” Tokrat pa sta kramljala kot ženski ob vaškem vodnjaku. Res se je temu reklo, da sta ’moževala’, pogovor pa se je bolj kot o ženskih rečeh vrtel okoli gospodarjenja na kmetiji. Čez pol ure je Micnik natočil obema šilce in nazdravil: “Še tegale bova stisnila, pa čeprav bova oba okajena.” In sta ga stisnila. “Ja, pri tebi je lahko!” je hvalil ata Micnika. “Imaš lep par konj, imaš vse stroje, na njivah ti ne raste prav nič plevela, kašče imaš polne žita, repa in pesa sta ti dobro obrodili, ja, saj si pravi bogataš!” Čutil sem, da ata s tem ni mislil na bogatijo v denarnem pogledu, temveč predvsem to, da imajo pri Micniku jeseni vsega na pretek, vsega tistega, kar kmet lahko pridobi v enem letu. Micnik se je proti pričakovanju zagledal v daljavo in nenavadno tiho dejal: “Andrej, bogataš si ti, ne pa jaz!” Ata je to tako presenetilo, da se je vidno zdrznil. Takšnega odgovora očitno ni pričakoval. Micnik je rad videl, da so ga drugi hvalili in da je bil glavni na vasi. “Kako to misliš, France?” “No, kar poglej tele tvoje tri fante!” si je zamišljeno prikimal Micnik. “Vse znajo, vsak dan so večji, kmetija bo imela vsak dan močnejše korenine. Kaj pa pri nas?! Bog ve, kaj bo! Otrok nama je umrl na porodu, zdaj pa si ne upava več poskusiti znova. Kdo ve, če bi Micka to prenesla. Lahko bi mi še umrla. Vdala sva se v usodo in bo, kar bo. Če bi nama Bog naklonil otroka, ga bova sprejela, a se bojim, da je za to že prepozno.” Ata na te besede ni rekel nič. “Vidiš, pri vas ste v stiski zdaj, ko fantje rastejo, ko jih morata oblačiti in hraniti, jim kupovati šolske potrebščine in jim pomagati pri vsakdanjih stvareh, toda čez nekaj let bo vse drugače. Zato jaz nisem noben bogataš, bogataš si ti, ker imaš otroke, zdrave otroke!” Atu se je na ustih ujel zadovoljen nasmeh. Verjetno ob vseh vsakdanjih skrbeh na to niti sam ni pomislil. “Ja, Andrej, bogat si ti!” je ponovil Micnik, vzel steklenico in trdih korakov odšel v hišo. V njegovih korakih je bilo čutiti ves obup in žalost najboljšega kmeta v vasi, kmeta brez naslednika ... In kako prav je imel! Ko sta oba Micnika odšla po plačilo k Bogu, je najbolj cvetoča kmetija daleč naokrog res kmalu - propadla!

PRVI GREH

Ko nas je pri verouku gospod dekan Demšar začel pripravljati na prvo obhajilo, sem se šele zavedel, kakšen velik grešnik sem. Prej se menil, da je vseeno, če prijatelju Rajmundu pokažem jezik, če sošolko pocukam za kito, če stečem na dvorišče, ko mi mama reče, naj prinesem drva, če se potuhnem, ko mi ata naroči, naj mu prinesem k hlevu brezovo metlo, potem pa sem čez noč ugotovil, da je z menoj hudo narobe. “Vsak dan morate narediti kaj dobrega, kaj plemenitega, kaj takega, da se boste dobro počutili,” nam je razlagal dekan in nas prebadal s svojimi strogimi očmi. Čeprav je bil po srcu sila dobra duša, je vedel, da nismo ravno angelčki. In res je bilo tako. Ko smo se začeli pogovarjati o grehih, smo vsi ugotovili, da nismo kaj dosti boljši od Judeža Iškarjota. “Jaz bi se rad poboljšal,” sem nekega dne po veroučni uri stopil k dekanu in se mu zagledal v oči. “Pa si storil kaj slabega, sinko moj?” me je pobožal z roko po skuštranih laseh. “Sem. Atu nočem prinesti metle pred hlev,” sem priznal svojemu spovedniku kar javno. “Kje pa je tista metla?” me je radovedno pogledal dekan. “Za kakšno metlo pa gre?” Razložil sem mu, da imamo doma eno samo veliko dvoriščno metlo, s katero pometamo ob sobotah po dvorišču, vsak dan pa pred hišo in tudi v hlevu. Ker mama vsak dan pomete pred hišo, metla vedno ostane pred hišnimi vrati. Ata pa zvečer, ko opravi pri živini, pomete, preden zapre hlevska vrata, tudi pred hlevom. In ker se navadno tedaj vrtim na dvorišču, mi ata vedno naroči, naj mu prinesem metlo k hlevu. Vsega skupaj je trideset korakov, vendar zoprno dolgih trideset korakov. Navadno se naredim, da ata ne slišim in jo smuknem v sadovnjak samo zato, da mu ni treba prinesti metle k hlevu. “Ja, ja, sinko moj, lepše bi bilo, če bi atu kljub vsemu metlo prinesel k hlevu,” je zmajeval dekan z glavo ničkaj prijazno. “Vsak dan je treba narediti kakšno žrtvico tudi za druge.” “Kakšno žrtvico?” sem ga pogledal debelo. O tem, kaj so žrtvice, nisem imel pojma. “Veš, žrtvice so kot slamice. Na videz se zdijo močne in velike, v bistvu pa gre za kratko slamico, ki jo zlahka prestaviš,” je začel govoriti dekan v prispodobah. Ker je spoznal, da ne vem, o čem govori, je še dodal: “Za to gre, da Bog vse vidi in vse ve. Šele ko tako slamico premakneš, jo v škatlici prineseš v cerkev. Škatlica pa je tvoj srček. Ali si me razumel?” Pokimal sem mu, da mi je zdaj vse jasno. V resnici pa sem ugotovil samo to, da bo treba v cerkev nositi nekakšne škatlice s slamicami. S prijateljem sva to potem natančno premlela in ugotovila, da je treba pač ukrepati tako, da tedaj, ko storiš kaj dobrega, odlomiš majhno slamico, jo daš v škatlico za vžgalice, vse skupaj pa prineseš v cerkev, da Bog vidi, da si naredil nekaj dobrega. Ker niti jaz niti prijatelj Rajmund nisva hotela biti velika grešnika, sva se od tistega dne naprej precej poboljšala. Med seboj se sploh nisva več tepla, dekletom nisva več nagajala, doma pa sva naredila skoraj vse, kar so nama naročili. In tako ni bilo čudno, da sva v nedeljo odnesla v cerkev vsak svojo škatlico, polno slamic. Rajmund je imel v njej devet slamic, jaz pa sedem. Sklenil pa sem, da ga naslednji teden prehitim. Drugače mi je šlo kar dobro, le pri metli se mi je spet zataknilo. “Ivan, prinesi mi metlo k hlevu!” mi je zaklical ata zvečer, jaz pa sem spet potegnil ušesa navzdol in se kot senca umaknil v sadovnjak. Ata je potem godrnjaje šel po metlo sam, jaz pa sem ves večer trpel ob misli, kakšen grešnik sem. Potem je prišla prva spoved. Najprej smo se naučili obrazec pri verouku. “Ko se okenček odpre: Hvaljen Jezus! ... Prosim svetega blagoslova, da se svojih grehov prav in čisto spovem ... Danes sem prvič pri sveti spovedi ... Moji grehi so ...” Učil sem se z lahkoto in sem si ves obrazec, pa tudi vse molitve takoj zapomnil. Dekan, ki me je imel sicer zelo rad, je na meni med prvimi prezikusil, če sem se doma pripravil na spoved. “No, Ivan, sinko moj, pa ti povej, kaj boš rekel v spovednici, ko boš pokleknil pred okenček!” Na izust sem mu izdrdral celoten obrazec: “Ko se okenček odpre: Hvaljen Jezus ...” “V redu, v redu,” me je pohvalil. Pri tem očitno niti sam ni pomislil, da tisti “Ko se okenček odpre”, kar je sicer pisalo v veroučnem učbeniku v oklepaju, ni del obrazca, ampak samo navodilo. “No, že prej pa naj vsak pri sebi ugotovi, kakšne grehe je storil ... Vest si izprašajte že doma, da ne boste potem v spovednici predolgo premišljevali ...” Pred mojimi očmi se je prikazala velika brezova metla, ki ni in ni hotela sama priti od hiše do hleva, za njo pa je stal ata v modrem predpasniku. Do spovedi smo se prav vsi zelo poboljšali. Skupaj z Rajmundom pa sva v cerkev odnesla še tri škatlice s slamicami. Rajmunda sem močno prehitel, lahko pa bi ga še bolj, če bi atu odnesel k hlevu tudi tisto presneto metlo. To mi še vedno ni šlo od rok. Navada je pač železna srajca, tudi kar se tiče grehov. Pri naslednji veroučni uri smo odšli v cerkev ter na licu mesta, kot so rekli tedaj, poskusili, kako se bomo vedli naslednji teden pri prvi sveti spovedi. Vse je potekalo tako, kot nas je dekan naučil, le pri prvem stavku sem rekel narobe. Ko sem namreč pokleknil v spovednico in ko je dekan odprl linco, sem dejal: “Ko se okenček odpre: Hvaljen Jezus!” Dekan mi je prav prijazno dejal: “Tisto o okenčku nič ne rečeš. Ti rečeš samo: Hvaljen Jezus! Okenček pa odprem jaz sam!” Bil sem tako zmeden, da sem mu samo prikimal, njegovega napotila pa nisem dojel. Preveč sem imel opraviti z brezovo metlo. Potem je prišla sobota, ko smo se pred mašo vsi prvič v življenju spovedali zares. Kljub temu, da sem ves teden pazil, da ne bi naredil kaj narobe, sem imel občutek, da stopa v spovednico hkrati največji tat, prevarant in umazanec. Ko sem v temi pokleknil na desko pred lino s spovednikom, mi je začelo srce utripati kot ponorelo. Vse drugo bi še kar šlo, edinole glede metle sem spet zamočil. Ne vem, kaj se je dogajalo z menoj, toda ko mi je ata rekel, naj metlo prinesem k hlevu, mi je hudobec vedno prišepnil, naj raje zbežim v sadovnjak in tako sem tudi storil. Naenkrat je na drugi strani nekaj zaropotalo. Pred seboj sem v medli svetlobi zagledal dekanov obraz. Sam pa sem, ker nam je dekan naročil, da moramo biti čim bolj razločni, dejal: “Ko se okenček odpre: Hvaljen, Jezus!” Dekan me tokrat ni nič popravljal, temveč mi je odgovarjal natanko tako, kot je bilo zapisano v učbeniku. “Moji grehi so ... Moji grehi so ... Da včasih neprimerno govorim, se pravi zakolnem ... Da redno ne molim pred jedjo ...” “No, še kaj?!” je strogo vprašal dekan. Očitno je pričakoval veliko izpoved. “Da atu nočem prinesti metle pred hlev!” Potem sem se oddahnil. Od srca se mi je odvalil največji kamen. Kaj kamen, prava skala! Bil sem zelo presenečen, kajti dobil sem - glede na greh - majhno pokoro. Le tri očenaše in tri zdravemarije. Med seboj smo se potem še vse popoldne pogovarjali, tudi v šoli, koliko je kdo dobil za pokoro. Skoraj vsi so dobili precej več. Sveto obhajilo sem doživel zelo svečano in slovesno. Za vedno mi bo ostal v spominu vonj čudovitih belih nageljnov, žareče oči staršev, zadovoljen dekanov obraz. Bil sem presrečen, da nisem več grešnik in da sem postal del vesoljne Cerkve. Doma je mama zaklala najlepšo kokoš in imeli smo tako pojedino kot že dolgo ne. Kmalu po prvem obhajilu se je na našem dvorišču znašel dekan. Na obiske je hodil zelo redko, pa tudi za obnovo cerkve je prosil malokrat. Zanj je bilo najpomembnejše duhovno življenje. Zato je bil obisk še toliko bolj nepričakovan. Ko je pristavil kolo k zidu, me je prijazno pozdravil ter vprašal, ali sta ata in mama doma. Prikimal sem mu, v duši pa sem na hitro naredil pregled vseh velikih grehov zadnjih dni. Največji med njimi je bil ta, da nisem več nosil v cerkev škatlico s slamicami. Prijatelju je namreč nekdo povedal, da se je cerkovnik jezil, ker mu neki mulci v cerkvi nastavljajo čudne škatle od vžgalic. Tik preden je dekan vstopil v hišo, se je ustavil ob vežnih vratih in se zagledal - v našo veliko brezovo metlo! Z očmi sva se srečala: “Aha, za tole metlo gre!” mi je pomežiknil nagajivo. Sam sem bil tako iz sebe, da bi najraje ušel v gozd, a sem se bal, da me bodo starši poklicali, pa tudi pred dekanom se nisem hotel narediti pretirano plahega. Zato sem se usedel na dvorišču na tla in ga počakal, da se je v hiši s starši pogovoril sam. Opravili so na hitro. Mama je dekanu dala še kos kruha, ata pa je obljubil, da mu bo prinesel ob sv. Andreju za starše za dve maši. To pa je bilo tudi vse. Ko se je poslavljal, je še enkrat pogledal proti metli, mi pomežiknil in se počasi povzpel na kolo. “Po kaj pa so prišli gospod k nam?” je mama vprašala pri kosilu. “Ne vem ... Menda kar spotoma,” ni bilo jasno niti atu. “Čudno, pa ravno k nam ...” Še danes sem prepričan, da je dekan prišel k nam samo zaradi tiste velike brezove metle. Od dekanovega obiska naprej sem se poboljšal. Od tistega večera naprej sem metlo sam dostavljal atu pred hlev. Na lepem sem namreč sam ugotovil, da je to taka malenkost, da si zaradi nje res ne splača obremenjevati duše!

BUČA S SVEČO

Življenje na kmetih je včasih teklo že kar preveč enolično, zato smo si ga skušali popestriti sami. Jeseni smo imeli vedno največ veselja in zabave z bučami, s katerimi smo strašili najmlajše in tudi vse tiste, ki so še verjeli v strahove. Pri tem je treba odkrito povedati, da se je marsikdo ujel v lastno zanko, pa tudi marsikaj nepredvidenega se je zgodilo prav zaradi buč. Nekega večera je sosedov Rajmund prišel k meni in mi dejal: “Buče so že zrele. Treba bo ušpičiti kakšno neumnost. Če bova prva, bova zagotovo uspešna.” Ponudba je bila tako vabljiva, da nisem mogel ostati doma. Brž sem jo potegnil z nožem vred k sosedu in takoj sva se spravila nad največjo bučo. Od zadaj sva jo odprla, iz nje izrezala peške in vso drugo vsebino, potem pa sva s prednje strani izrezala še oči, nos in usta. “Naj bodo usta vesela ali žalostna?” sem vprašal prijatelja. “Žalostna. Kje pa si še videl, da je bil strah vesel!” “Potem je treba usta izrezati tako, da bosta konca obrnjena navzdol.” Rečeno - storjeno! Zataknilo se je pri sveči. Doma nismo imeli nobene, pri prijateljevih pa tudi ne. Kadar se nama je kaj zataknlo, sva se vedno napotila po pomoč k starejšim bratom. “Košček sveče imam še od lani,” je povedal brat Ciril. “In rdeč celofan tudi.” Skupaj smo tako prižgali svečo in jo postavili v notranjost buče. Na mestu, kjer so bile oči, nos in usta, pa smo namestili rdeč celofanski papir. “Odlično!” smo bili zadovoljni vsi. “Če strahu ne bi naredili mi, bi se ga še ustrašil.” “Zdaj je pomembno samo to, kam bomo to bučo postavili,” je na glas razmišljal Ciril. “Če jo postavimo preblizu poti, nam jo lahko kdo od starejših še uniči, če jo postavimo predaleč od poti, je ne bo nihče opazil.” Po dolgem razmišljanju smo se odločili, da bučo postavimo pred naš pod, pred naš skedenj. Pravzaprav na podnožje poda, ki je stalo na debelem kamnu. Na tem tramu sva se z Rajmundom neštetokrat sončila in se pogovarjala o velikem belem svetu, na tem tramu sva sedela ob nedeljah popoldne in čakala, da bi prišla mimo kakšna deklica iz šole, na tem tramu so se rodile vse sanje in strahovi zgodnjih let. Ker je mimo poda vodila pot do naše hiše in treh sosednjih hiš, hkrati pa je bil pod že sam po sebi precej skrivnostna in nenavadna zgradba, je bilo to mesto kot nalašč za bučo s svečo. Brat je kmalu odšel po svojih opravkih, midva z Rajmundom pa sva se skrila na drugo stran poda in čakala, da se bo kdo pripeljal mimo s kolesom ali pa bo prišel peš. Ni minilo niti pet minut, ko se je na cesti pojavil sosed. Ko je zagledal bučo s svečo, mu je korak za trenutek zastal, potem pa je glasno zaklel: “Prekleta mularija, ali res nima nobenega drugega dela!” Midva sva se ustrašila, da bo šel k buči in jo vrgel na tla, vendar jo je na srečo pustil pri miru. Kmalu za njim so prišli na nočni obhod otroci s spodnejga dela vasi. Radi smo si ponagajali, včasih pa tudi stepli in se vsaj pošteno zlasali. Ker so bili preveč zaverovani v pogovor, buče dolgo niso opazili. Ko pa so jo zagledali tik pred seboj, so vsi zavreščali v en glas: “Strah! Bežimo! Spomin!” Midva z Rajmundom bi se kmalu podelala v hlače, tako sva se smejala in tako sva jima privoščila. Če buča ne bi prestrašila nobenega več, je že dosegla svoj namen. Potem je nalepem zacingljala kanglica na koncu poti do naše hiše. “Aha, Košarjeva Angela gre k nam po mleko!” sva si rekla veselo. “Ta se je bo zagotovo prestrašila.” Angela je bila vaška preužitkarica, ki je živela samo od tega, kar so ji dali dobri ljudje, v protiuslugo pa je vse leto hodila pomagat delat. K nam je hodila zelo velikokrat, mi pa smo ji dnevno dajali liter mleka, jeseni pa tudi nekaj moke in drugih dobrin s kmetije. Ko je Angela prišla že skoraj do poda, je naenkrat zavrisnila, kot bi jo zagrabila za vrat sama smrt s svojimi velikimi koščenimi rokami. “Jezusmarija, spomin!” V tistem času so veliko govorili o tem, da ljudje, ki so imeli na vesti kak greh, ne morejo mirno počivati v grobu, temveč hodi duša z drugega sveta nazaj na ta svet kot spomin. Od strahu ji je kanglica za mleko padla iz rok, sama pa se je v trenutku obrnila in jo jadrno ucvrla nazaj po poti proti domu. “Angela je pa res strahopetna!” sva se režala midva z Rajmundom kot pečena mačka. Ker me je zaskrbelo, da ne bi kdo drug pobral kanglice, sem odšel ponjo in jo odnesel domov. Seveda pa ne mami ne atu nisem povedal, kaj se je zgodilo. Angela je večkrat pustila kanglico kar pri nas in je po mleko prišla šele naslednejga jutra ali pa ga je vzela spotoma nazaj grede domov, ko je končala z delom pri nas. Kanglico sem postavil na staro mesto v kuhinji v kot, sam pa odšel dežurat za pod. Buča z gorečo svečo je prestrašila še mnogo vaščanov, najbolj otroke in ženske. Pa tudi nekateri moški so se na lepem premislili in niso zavili mimo našega poda. Ko je bila že pozna ura, sva z Rajmundom svečo ugasnila in bučo spravila na seno - za naslednji večer. Zjutraj se je zadeva močno zapletla! Ata je povedal, da bodo šli ruvat repo na polje, za pomoč so zaprosili tudi Angelo, Angele pa od nikjer. “Navadno ne zaspi,” je bil ves nestrpen ata. “K dežju se pripravlja in kod ve, če ne bo vrglo sneg. Tako mrzlo piha s Krvavca. Danes moramo narediti čim več, drugače je lahko prepozno.” Angele pa ni in ni bilo. “Ura je že pol osmih, ona pa še zmeraj spi,” se je jezil ata. “To pa res ni njej podobno.” “Morda pa je šla v cerkev,” je pomislila mama. “Mogoče pa je maša za kakšno njeno žlahto.” “Če bi šla k maši, bi povedala. Zaspala je, kaj pa drugega! Še četrt ure jo počakamo, potem pa bom napregel konja in bova šla sama. A brez Angele bova naredila veliko manj.” Stekel sem k Cirilu in mu povedal, da je bila med preplašenimi tudi Angela, zdaj pa je očitno prav zato ni k nam. “Vidva sta kriva, kdo pa drug!” je bilo Cirilu takoj jasno. “Brž daj torbo na ramo, se naredi, kot da greš v šolo, toda pred tem pojdi k Angeli. Opraviči se ji v imenu vseh treh in povej, da je šlo samo za bučo s svečo. Moraš jo prepričati, drugače bo ata preveč jezen.” Cirilov nasvet se mi je zdel pravi. Res sem brž stekel k njej. Ni je bilo doma. Tudi njenega starega kolesa ni bilo nikjer. Vse, kar je imela, je bila koza, ki pa tiste dneve zaradi brejosti ni dajala mleka. “Verjetno je šla res k jutranji maši. Toda če je šla k maši, bi se morala že vrniti domov.” Čakal sem jo še pet, deset minut, nato pa sem obupan odšel v šolo. K pouku bom zagotovo zamudil, Angele pa tudi ne bo k nam. Toda vendarle sem imel srečo. V Angelo sem trčil tik pred križiščem, ko bi moral sam zaviti proti šoli. Res je bila v Komendi pri maši, vendar se je vračala peš, kolo pa je vodila ob sebi. “Veriga se mi je strgala. Sama nesreča za nesrečo. Tako sem molila, pa me Bog še ni uslišal. Kaj hočemo, sem pač prevelika grešnica!” V resnici ni nikomur skrivila lasu in je šla ob smrti zagotov še vroča v nebesa, tako je bila dobra. “Doma te čakajo, da prisedeš na voz. Ata je že hudo nestrpen.” “Saj vem,” je prikimala Angela vznemirjeno. “Toda včeraj me je preganjal spomin, pa sem morala iti k maši. Veš, že pet dni nisem bila pri spovedi in obhajilu, pa me je zapekla vest. Kdo ve, kdo se je vrnil z onega sveta. Da se niso morda oče!” Gledala me je s tistimi svojimi velikimi začudenimi očmi. Iz njih je gledal en sam samcat strah. “Strah je od zunaj votel, noter pa ga nič ni,” sem se ji zasmejal. “In spominov tudi ni. In mrliči se ne vračajo na naš svet. In tudi včeraj te ni preganjal očetov duh, ampak - moja buča s svečo!” Napeti sem moral vse moči, da sem ji razložil, za kaj je šlo v resnici. “O, ti smrkavec, ti!” se je navidezno razjezila. “Jaz pa celo noč nisem spala zaradi tega! O, kako sem neumna!” Na obrazu pa se ji je videlo, da vendarle še ne verjame popolnoma, “Pohiti raje k nam! Drugače boš mogla peš v Zabrežje! Naši te čakajo! Menda ne boš hodila tako daleč peš!” “Ah, se bom vsaj umirila in spokorila za vse svoje grehe ...” Ata in mama sta tako tistega dne odšla res sama ruvat peso, Angela pa se jima je pridružila šele sredi dopoldneva. O buči s svečo ni povedala nikomur, opravičila se je samo s tem, da je šla k maši zaradi nočnih strahov. Ata je bil vesel, da je sploh prišla in je ni nič jemal v precep. Pozno popoldne, ko smo imeli naložen že drugi voz pese, se je na njivi naenkrat znašel - Ciril! Z Angelinim kolesom. “Mojster mi danes ni dal nobenega popoldanskega dela, pa sem vam prišel pomagat,” je povedal vzneseno. “Spotoma pa sem Angeli popravil še kolo.” “O, kako dober fant si!” se ga je razveselila. “Vas je pa res ena sama dobrota.” Vsi trije, z Rajmundom vred, pa smo potem ves čas molčali, da nas je k tej dobroti nagnal pravzaprav strah. Strah, da ne bi domači zvedeli, kako smo z bučo prestrašili našo najboljšo pomočnico na kmetiji.

MOŽ BESEDA

V zgornjem delu naše vasi je bilo pet močnejših kmetij. Pri nas in še pri štirih. Vsi smo imeli približno enako zemlje, vse je po vojni približno enako prizadela obvezna oddaja živil in ustanovitev kmetijskih zadrug, vsi smo si podobno želeli izplavati iz težav. Pridne roke so bile doma povsod, velik problem pa je bil denar, ki ga je povsod močno primanjkovalo. Zato je bilo nemogoče napredovati tako kot je na primer Micnik, ki je imel sicer manj zemlje, vendar je vse znal obrniti v svoj prid. Gospodarji, ki niso mogli biti tako napredni kot Micnik, so bili zato prisiljeni povezovati se med seboj in pomagati drug drugemu. Že v prvih letih po vojni so spoznali, da se kmetijske zadruge in podobni poskusi skupnega kmetovanja ne bodo obnesli, po drugi strani pa so tudi videli, da je sodelovanje nujno. Vendar sodelovanje z lastnimi interesi. In tako so kmetje z zgornjega konca vasi kupili skupni kultivator, skupno čistilnico za žito in nazadnje še skupno sejalnico za žito in to na konjsko vprego. Šlo je za avstrijsko sejalnico znamke fahr. Nasploh je veliko strojev prihajalo k nam z avstrijske Koroške in skoraj vsi so bili fahrovi. “To pa bo velik napredek!” je žarel ata. “To je takšna sejalnica, da jo vlečeta dva konja, žito se natrese v velik železni zaboj na vrhu sejalnice, zrna pa potem padajo skozi posebne cevčice naravnost v zemljo. Zrna se že spotoma zagrebejo in do njega ptice sploh ne morejo priti. Vse je posejano enako globoko in enakomerno po vsej njivi. Prava revolucija!” Kmetje so se med seboj dogovorili, kje bo kakšen stroj stal pod napuščem in sicer vsak pri drugem kmetu, tako da je bilo za vse enomerno razporejeno tudi glede tega. “Ali bi jaz svoj delež lahko plačal jeseni?” je prosil ata Žirovca, ki je navadno dal povod za nakup novega stroja, takoj pa so pristopili tudi Boštjanovčevi, Šunkarjevi in Kovarjevi. “Prav, prav, bom že jaz založil,” je bil Žirovc vedno širokogruden. “Saj vem, da mi boš prinesel prvi denar, ki ga boš jeseni dobil.” Segla sta si v roke in ata je vedno na koncu rekel: “Med poštenimi ljudmi je glavno biti mož beseda.” Res je bilo tako, da nismo hoteli biti dolžni nikomur niti minute dlje, kot se je dalo biti. Kadar koli je ata prodal prašičke, kravo ali konja, je takoj povrnil ves dolg, zraven pa je primaknil še kakšnega stotaka za dobro voljo. Obresti si med seboj niso obračunavali. Sicer pa jih nihče niti ni pričakoval. Videti je bilo, da je šlo za najbolj spontan način sodelovanja, brez papirjev, brez prisile, vse samo na mož besedo. Pri sejalnici se je prvič zataknilo. Eden od kmetov - recimo, da mu je bilo ime Pepe - je prvič odpovedal sodelovanje. “Moj ded je že sejal na roke, jaz sem vse življenje sejal s sejalnico v rokah, pa naj tako dela še moj sin!” je rekel Pepe, ki je zadnje čase vse pogosteje zahajal v gostilno in se za napredek kmetije ni več toliko brigal. “Ampak sejalnica je takšen napredek, da bomo jeseni poželi pol več žita kot doslej. Kakor seješ, tako pa žanješ,” je Pepeta prepričeval ata. “Poglej, Pepe, doslej imamo vse stroje skupaj in vsem se je kmetovanje izboljšalo. Škoda bi bilo predvsem zate, da ne pristopiš k sejalnici. Žirovc bo zagotovo tudi na tvoj denar počakal do jeseni.” Pepe pa se ni pustil omajati. Odkar se je več kot s kmetovanjem ubadal s posedanjem po gostilnah, mu je na njivi rastel plevel, to pa ga je še bolj spodbujalo k nerganju in negodovanju. V nedeljo so ga po maši pred cerkvijo počali prav vsi kmetje z našega konca vasi. Videl sem jih, kako so ga obstopili in ga vzeli v precep. “Pepe, zadnjič te vprašamo, ali boš tudi ti pristopil? Prihodnji teden bo prepozno.” “Ah, briga me tista vaša sejalnica!” “Pepe, doslej imamo še vse skupaj ...” “Že res, a prav jaz moram vedno čakati na vrsto, kdaj bom dobil kultivator na voljo.” “Pepe, še žal ti bo. A vedi, da boš lahko uporabljal le vse druge stroje, sejalnice pa ne.” “Pa kaj potem! Bom že na roke posejal tisto, kar imam.” Na koncu je Žirovc modro odločil: “No, če se boš premislil, pa pridi povedat. Navsezadnje, če si zdajle v stiski, lahko pristopiš k sejalnici jeseni ali drugo leto. Prav bi bilo, da bi imeli vsi vse stroje enakovedno na razpolago.” Pepe je bil očitno jezen tudi zato, da ga podučujejo, zato je takoj zavil naravnost v gostilno. In tako so vsi drugi kupili sejalnico sami, brez Pepeta, shranjena pa je bila pod našim toplarjem. Šlo je za velik stroj, večji od kultivatorja in obračalnika. Nam se je zdelo, da smo naenkrat postali izredno bogati. Mama je sejalnico pokrila s starimi vrečami, ata pa je pristavil ob sejalnico nekaj desk, da ob nevihti ne bi pršel nanjo dež. Setev s sejalnico je bila prava pesem. Vse, kar je bilo treba narediti, je bilo to, da je ata natresel žito v železni zaboj na vrhu sejalnice, potem pa ga enakomerno porazdelil na vse konce in hajdi s konji po njivi gor in dol. Delo je bilo opravljeno hitro, že od daleč pa se je tudi videlo, da kakovostno. Na njivah, kjer je bilo posejano s tako sejalnico, je žito prišlo iz zemlje v enakomernih vrstah, nikjer ga ni bilo preveč in nikjer premalo, vse skupaj pa je tudi na zunaj delovalo izredno urejeno in lepo. “Sejalnica je pa res vredna zlatega denarja,” je dejal ata vedno, kadar smo se s konji peljali na vozu mimo njiv, posejanih s sejalnico. S posebno pozornostjo smo vsi opazovali Pepetove njive. Na njih je bilo posejano tako neurejeno, kot bi sejala burja ali pa bi zrnja zabrskale kokoši. Po nekaterih mestih je bilo po cel šop rastlin, vmes pa po cele pedi prazno. Res so naenkrat postale njive, posejane na roke, kmetu v pravo sramoto. Pepe je med letom sicer uporabljal vse druge skupne pripomočke in stroje, vendar se je ob vsakem sposojanju samo jezil, da mu niso na voljo tedaj, ko jih sam v resnici potrebuje in da bo jeseni zahteval denar nazaj za vse ter da bo izstopil iz skupnosti. “Saj nihče niti vstopil ni,” se mu je smejal ata. “Pri nas velja nekaj samo tisti, ki je res mož beseda.” Pepe jeseni ni izstopil, denarja za sejalnico pa tudi ni prinesel. Nekega večera se je znašel nekoliko okajen pri nas: “Jutri bom pa jaz sejal. Saj lahko pridem po sejalnico?” Ata je za trenutek pomislil, potem pa ga vprašal: “Pa si bil pri Žirovcu? Ti je on dovolil? Si mu obljubil, da boš mož beseda?” “Briga me Žirovc!” je zamahnil Pepe z roko odločno. “Z njim sva prišla že lani navzkriž. Sejalnica je pri tebi in ti mi jo boš posodil. Če seje res tako odlično, kot se hvalite, bom morda drugo leto vendarle pristopil k njej.” “Nič ne bo, Pepe!” mu je ata povedal naravnost. “S tem, da lahko seješ z njo in da boš ob doglednem času poravnal tudi svoj delež, se moramo strinjati vsi.” “Hočeš reči, da mi je ne daš?” je pozelenel Pepe. “Pojutrišnjem pa bo dež in kdo ve, če ne bo padel še sneg! Pozneje bo prepozno!” “Brez privoljenja Žirovca in drugih je res ne moreš dobiti.” Pepe je jezno vstal in grdo zaklel: “Primojduš, Andrej, za tole ti bo pa še žal!” Odšel je ter ni več pogledal nikogar od nas več tednov. Potem je prišla pozna jesen. Ata in mama sta kuhala na dvorišču žganje, sam sem nalagal na ogenj, na dvorišču pa se je naenkrat znašel Pepe, vidno okajen. “No, en ’štamperle’ mi ga pa lahko daš!” je rekel namesto pozdrava. “Sam ga tako in tako ne boš mogel vsega popiti.” Ata je bil dobra duša in mu je takoj natočil dve šilci. Vidno je odleglo tudi njemu, da se je Pepetova jeza vendarle ohladila. Pepe pa ga je imel očitno precej več pod kapo, kot je bilo videti na prvi pogled. “Andrej, greva v hišo, da se nekaj pomeniva!” je predlagal atu in ata je bil takoj za to. Ker je zanimalo tudi mene, o čem bosta govorila, sem hitro naložil na ogenj in se prislinil k njunemu pogovoru. “Daj, nalij mi še en ’štamperle’, da bo pogovor lepše stekel!” je zaprosil Pepe. Ata se je usedel za mizo nasproti njega in se zagledal vanj. “Takole ti bom rekel, Andrej! Doslej si bil pošten človek, ampak tole s sejalnico ste pa naredili tako grdo, da je lahko vse sram. No, nalij mi še en ’štamperle’, pa ti bom povedal, kaj mi gre na živce!” Ata mu je nalil še enega. Tudi tega je Pepe izpil takoj do dna. “Doslej smo bili dobri sosedje in dobri sodelavci. S sejalnico pa ste šli močno čez rob.” Ata je presenečeno dvignil pogled. “Ne vem, kdo je šel čez rob!?” “Vi, vsi skupaj! Vsaj ti bi bil lahko drugačen. Pa si potegnil z Žirovcem. Zdaj pa se kar naprej šopirite po vasi in govorite samo o prednosti sejalnice. Sejalnica gor, sejalnica dol. Kamorkoli pridem, samo sejalnica. Ti pa mi je nisi hotel posoditi!” “Toda sejalnica ni moja. Je last vseh.” “Kdo pa bi videl, če bi mi jo posodil! Hotel sem jo samo preizkusiti. Če bi dobro sejala, bi tudi jaz pristopil. Ne morem pa vzeti mačka v žaklju. Ej, Andrej, hudo si me razočaral, hudo! Daj, natoči mi še en ’štamperle’, da ti razložim podrobno, zakaj sem tako razočaran nad teboj. Zame si navaden figa mož!” Tedaj je ata v trenutku pobesnel. Takega nisem videl še nikoli. Rekel ni nobene, zapihal pa je tako kot ranjen ris. In - nad tem sem bil najbolj presenečen! - meni nič tebi nič je na lepem zagrabil suhljatega možica za ovratnik in hlače ter ga kot lutko - odnesel ven! Zunaj ga je trdo postavil na tla in mu dal še brco v zadnjo plat! “Zgini, da te nikoli več ne vidim na našem dvorišču! Ti boš meni govoril figa mož, ti!” Pepe je bil nad atovim početjem tako presenečen in očitno tudi tako prestrašen, da se je res takoj pobral z dvorišča. “Ja, kakšen pa si?!” je bila presenečena mama nad možem. “Tako podivjanega te še nisem videla.!” “Hitro mi ga daj en ’štamperle’, drugače bom šel za njim!” ji je odvrnil ves nasršen. “Vse ima svoje meje!” Pepe tudi pozneje ni nikoli pristopil k sejalnici. Pijača ga je vlekla vse bolj navzdol. Vsem nam pa se je od tistega časa naprej zdelo, da naš ata niti ni tako pohleven in miren človek, kot je bil vsa leta do tedaj. V naših očeh je močno zrastel in tudi veliko bolj smo ga spoštovali. Kadar pa je omenil, da je nekdo “mož beseda”, smo vedeli, da je prav tak poštenjak kot je bil on sam. Ni hudo biti reven, ni hudo živeti v pomanjkanju, hudo je, če ne držiš besedo, hudo je, če si “figa mož.”

SLAMNATI COPATI

Miklavž nam je nekdaj pomenil veliko. Že več tednov prej smo se pogovarjali samo o tem, kaj si želimo in kaj nam bo Miklavž prinesel. Teden dni pred Miklavžem smo dali na okna listke z željami in če je listke pobral, je že skorajda pomenilo, da bomo vse tisto, kar smo pričakovali, tudi dobili. Seveda so bile naše želje zelo skromne. Največkrat smo na listek napisali splošne želje, zraven pa je bila pripisana še posebna želja. “Dragi Miklavž! Prinesi mi jabolka, orehe, rogljiče in še kaj lepega.” ’Še kaj lepega’ smo napisali vedno tedaj, kadar nismo imeli posebnih želja ali pa je bila želja tako velika, da se je nismo upali izraziti, staršem pa smo že prej namignili, kaj bi si želeli. Velikokrat pa smo se tudi v resnici raje pustili presenetiti. Glede na to, da kaj velikega nismo mogli pričakovati, je bilo tisto ’še kaj lepega’ v resnici vse, kar bi bilo lahko presenečenje, pa naj bi bila to mala igrača ali pa kakšna stvar, narejena doma. Meni je od vseh Miklavžev najbolj ostal v spominu lesen tovornjak, ki ga je izdelal brat Ciril. Med razočaranji pa mi je najbolj ostal v spomini tisti Miklavž, ko sem dobil za darilo slamnate copate. V tistih časih je imel navadno vsakdo le ene čevlje, pred začetkom šole pa mi je mama vedno prinesla iz Kamnika gumijaste škornje. “Pazi, da jih ne boš zmočil!” mi je vedno narekovala. “Če jih enkrat zmočiš, ne bodo nikoli več tako topli!” Seveda je bilo naročilo odveč. Z Rajmundom sva prevečkrat stikala ob vodi in tudi po vodi, da ne bi prejkoslej zajela vode v škornje in da jih ne bi povsem zmočila tudi v notranjosti. Nekoč sem ene - ker sem jih dal sušit v pečico štedilnika - celo skuril, vendar pa potem nisem dobil novih, ker preprosto zanje ni bilo denarja. Tistega leta mi je Miklavž poleg jabolk, orehov in rogljičev prinesel tudi - slamnate copate! Ob tem sem bil nemalo razočaran. Pričakoval sem kaj drugega, čeprav še sam nisem vedel, kaj. Vesel bi vsega drugega, le copate mi niso šle v račun. Pa čeprav jih je imel v šoli vsak drugi in čeprav so doma veljale za najbolj udobno in toplo obuvalo. “Kako, ali jih nisi vesel?” je bil presenečen ata nad mojim zmrdovanjem nad Miklavževim darilom. “To so najboljši copati pod soncem. Tako zdravih, varnih in hkrati toplih copat nimajo nikjer drugod kot samo v Mostah pri Komendi!” Ata se je znal navdušiti nad vsem, tudi nad malenkostjo. Copati sicer niso bili malenkost, mene je motilo predvsem to, da sem dobil samo del garderobe, del splošnega. “U, kako lepe tople slamnate copate si dobil!” je bila navdušena tudi mama. “Tebe pa ima Miklavž res posebno rad!” Tudi brata Ciril in Andrej, ki sta bila že toliko starejša, da jima je Miklavž prinesel le simbolično darilo v obliki jabolk in rogljičev, sta dejala, da se je Miklavž tokrat posebno dobro odrezal. “Ali ti je Miklavž prinesel kaj lepega?” se je zjutraj znašel pri meni prijatelj Rajmund. Največje veselje je bilo namreč v tem, da smo si Miklavževa darila kazali drug drugemu in se bahali, kaj smo dobili. “Aha, samo slamnate copate!” Navadno smo vsa manjša darila na Miklavžev dan nesli tudi v šolo pokazat sošolcem. Sam copat, čeprav so bili mnogi drugi obuti vanje tudi med poukom, nisem odnesel v šolo. Čemeren sem sedel sam zase in premišljeval, kaj sem naredil tako slabega, da me je Miklavž tako hudo spregledal. Ker sem bil popoldne še vedno slabe volje, ata pa ni trpel, da bi imel čemerneža v hiši, mi je pomignil s prstom, da greva na vas na obisk. Navadno smo zahajali k Micniku, Boštjanovcu ali pa k žlahti na Krakaršah, k Ivanovemu Ivanu. Tokrat sva res zavila proti Ivanu, vendar sva se ustavila šele eno hišo naprej, pri Dolčičevih. “Dober dan!” je ata prijazno pozdravil. “So mama doma?” Tedaj je bilo še povsod v navadi, da so starejše ljudi onikali. “So. V hiši so. Copate delajo.” “No, ravno prav!” Stopila sva v hišo in se znašla pred suhljato ženico, ki se je sklanjala nad dolge slamnate kite. V rokah pa je imela lesen model, na katerega je te kite šivala. “O, dober dan, dober dan!” je bila vesela obiska. Tedaj so še marsikje rekli: Gost v hiši, Bog v hiši. “No, saj ne bova veliko motila. K Ivanovemum Ivanu greva, pa je našega malega fantiča zanimalo, kje je Miklavž naročil copate. Letos mu je namreč Miklavž prinesel veliko darilo - slamnate copate!” Dolčičeva mama me je presenečeno premerila od nog do glave, kot bi hotela ugotoviti, ali sem s copati zadovoljen ali ne. “Ja, pa jih je res naročil za tebe prav pri nas. Prejšnji večer je prišel k nam, s tisto svojo veliko zlato palico in z velikanskem košem. Rekel mi je, da je v Mostah kar nekaj zelo pridnih fantičev in da bi potreboval vsaj nekaj parov slamnatih copat. Zdi se mi, da je nekaj omenjal tudi tebe. Ja, prav v tisti svoji veliki zlati knjigi je imel zapisano, da si priden fantič in da ne potrebuješ nič drugega kot tople slamnate copate.” Presenečen sem dvignil pogled. Prvič sem zvedel, da hodi Miklavž po hišah in naroča pri drugih ljudeh tisto, kar prinese pozneje otrokom. To, da je bil pri Dolčičevi mami tudi zaradi mene, se mi je zdelo nadvse imenitno. “Našega fanta nadvse zanima, kako nastanejo taki copati,” je nadaljeval ata. “Menda niso narejeni kar čez noč ...” Dolčičeva mama je zavzeto prikimala in razložila: “To je pa tudi res! Za slamnate copate je več dela kot za škornje ali čevlje. Škornje ali čevlje zdaj naredi že stroj, kar ulije jih iz enega kosa, za copate pa je treba veliko priprav in precej dela. Posebno za take ljudi, kot smo mi, je še težje.” Iz atovega pripovedovanja sem vedel, da imajo pri Dolčičevih kopico otrok, manjših in večjih, oče pa jim je umrl še mlad, niti štirideset let star. Zato so se prebijali težko, tolkli noč in dan revščino, ker pa so imeli samo hišo in le košček zemlje, je mama veliko pomagala tudi pri kmetih. “No, pa le povejte, kako naredite take copate!” Dolčičevi mami so zagorele oči: “Ja, začeti moram že poleti. Če hočem dobiti ličkanje za copate, moram kmetom že poleti pomagati okopavati koruzo. Brez nič ni nič. Potem pa me povabijo jeseni na ličkanje koruze, kjer si za plačilo lahko izberem najlepše ličkanje. Najlepše pa je na sredini, ne na storžu in ne na njegovi zunanjosti. Zunaj je pretrdo, na storžu pa premehko. Po vsakem ličkanju mi tisti kmetje, kamor sem hodila čez poletje pomagat, dovolijo, da si naberem v koš vse tisto ličkanje, ki je primerno za pletenje kit. Ličkanje potem znosim domov in ga spravim na podstreho. Preden začnem iz njega plesti tele dolge kite, ga močno navlažim, da se mi pri pletenju ne lomi. Ko pa so kite spletene, gre delo hitro od rok. Kite med seboj povezujem z vrvico, ki jo imam napeljano v tole veliko šivanko. Posebej naredim obod copat, posebej podplat in posebej peto.” “Koliko kit pa porabite za en copat?” “Za same copate tri metre kit, za podplate poldrugi meter, za peto pa slabe pol metra. In če pri tem pomislim, koliko je bilo treba naličkati dobrega ličkanja samo za eno kito, potem ... potem to res ni šala. V nobenih drugih copatih ni toliko truda, toliko znoja in dela. Lahko bi rekla tudi, da ni v nobenih drugih copatih toliko - ljubezni!” Čeprav Dolčičeva mama ni vedela, zakaj me je ata pripeljal k njej, sem sam od sebe sklonil glavo. Bilo me je pošteno sram. “Pa vam je Miklavž copate dobro plačal?” je zanimalo ata. “Dobro. No, toliko pač, kolikor je mogel. Miklavž mora obiskati vse otroke na svetu, bele in črne, pridne in malo manj pridne, in zato ni čudno, da ne plačuje najbolje. A drugače še tega ne bi bilo ...” “Pri vas je kar veliko otrok ...” “Ja, sedem otrok, dva sta pa umrla kmalu po rojstvu. Rodila sem jih devet. No, saj jih poznaš. Najstarejši je Jože, sledijo pa mu Ludvik, Peter, Mici, Ančka, Ivan in Jelka. Sam veš, da so najstarejši šli že s trebuhom za kruhom, služit h kmetom, da bi se lahko vsaj preživeli. Za najmlajše pa moram poskrbeti sama. Še dobro, da Miklavž sploh kaj naroči pri meni. Če tega ne bi storil, čez zimo ne bi imeli niti za kruh.” Postajalo mi je vse bolj nerodno. “Pa izdelujete samo copate ali tudi kaj drugega?” “Iz slamnatih kit naredim tudi kaj večjega, recimo predpražnik ali kaj podobnega. Ličkanje ima to prednost, da je toplo in da se ne zrabi hitro. Moji copati zagotovo zdržijo celo šolsko leto, pa naj šolar še tako skače in teka v njih. Ja, bolj zdravih in zdržljivih zagotovo ni!” Postalo mi je naravnost vroče pod nogami. Pocukal sem ata za roko in ga milo pogledal, da bi odšla čimprej domov. “Si bil copat vesel?” me je pogledala Dolčičeva mama naravnost v oči. “Veš, Miklavž mi je rekel, da si priden fant in da moram zate narediti posebno tople copate. Takšnih nima nihče v Mostah!” Odsotno sem ji prikimal in potegnil ata za roko ven iz hiše. Bilo mi je tako nerodno, da bi se najraje kar vdrl v zemljo. “Greva domov, moram narediti še nalogo!” Ata, ki je bil odličen psiholog, je videl, da je srečanje vendarle doseglo svoj namen. Na hitro se je poslovil, Dolčičevi mami pa je rekel, da se bova še oglasila. Res nisva šla k Ivanovemu Ivanu na obisk niti za minuto. To je pomenilo, da obisk pri Dolčičevi mami ni bil naključen, temveč namenski. Doma sem se zaprl v sobo in se zjokal sam nad seboj. Kako sem nehvaležen! Potem sem se z molitvijo opravičil tudi sv. Miklavžu. “Oprosti, da sem tak!” sem mu rekel. Prepričan sem bil, da sem ga tako polomil, da mi prihodnje leto ne bo prinesel niti rogljičev. Slamnate copate pa sem od tistega časa naprej cenil trikrat bolj kot vse drugo na svetu. Kadar sem jih obuval, sem pazil, da jih ne bi pošvedral, ko pa sem jih sezuval, sem jih vedno poravnal in dal oba copata skupaj, kot bi se bal, da bi me drugače sama začela pripovedovati, koliko truda je vloženega v njuno izdelavo. Še mnogo let pozneje se mi je zdelo, da niso narejeni iz svetlorumenega ličkanja, temveč iz suhega zlata!

OB MRLIČU

Kadar koli se je na vasi oglasil navček, vedno nas je zazeblo pri srcu. Spet je nekdo umrl, spet je v vasi smrt. Zazdelo se nam je, kot da nas je obiskala velika koščena starka v beli rjuhi s koso na rami. Sam sem si vedno predstavljal tisto dolgo koso, ki jo je imel ata obešeno poleg komatov na klinu ob hlevu. Smrt pa je bila ena od sosedovih dveh tet, ki sta živeli sami. Zakaj sem si predstavljal, da sta to prav onidve, ne vem, morda zato, ker sta bili obe izredno visoki in suhi ženski. Starejši teti je bilo ime Franca, mlajši pa Mana. Obe pa sta bili v času moje mladosti že stari. Nekega dne je navček na vasi spet zapel. Vsi smo prisluhnili. Če je zazvonil v dveh delčkih, je umrla ženska, če pa v treh, moški. Zapel je samo v dveh. Umrla je sosedova teta Franca. Še preden je mežnar dobro odzvonil, že je vedelo pol vasi, koga ni več med živimi. Pravzaprav je bila smrt vedno edina, ki je pretresla ljudi. “Hitro moram k sosedu, da pripravimo pare,” je dejala mama. Navada je bila, da sosedje pomagajo postaviti mrtvaški oder, ga okrasiti in priskrbeti sliko ob mrliču, za krsto in največji venec pa so poskrbeli domači. Kot prva je pohitela k mrliču Škafarica, ki je imela nalogo, da je velevala boglonaj in vaščane vabila na pogreb. Frančina smrt je mene pretresla veliko bolj kot katera koli druga smrt v vasi. Franca mi je večkrat dala kakšen bonbon, večkrat me vprašala, kako mi gre v šoli, večkrat pa se je tako ovila v svojo nedostopnost, da se mi je zdela kot ženska z drugega sveta. Zdaj pa je naenkrat postala samo še truplo. Navada je tudi bila, da smo se zvečer pri mrliču zbrali vsi vaščani s tistega konca vasi, od koder je bil mrlič, nosači krste so bili vedno sosedje, kropit pa so prišli vsi iz vasi in tudi vsi isti iz fare, ki so mrliča poznali. Škafarica pa ni velevala samo boglonaj in vabila kropivce na pogreb, temveč je potem, ko je vsakdo mrliča pokropil s cipresovo vejico in zanj zmolil očenaš in zdravomarijo, vsakomur postregla tudi s pijačo. Navadno s šilcem žganja. “Enega ta kratkega moraš spiti, Andrej! Da bo Frančina duša čim prej prišla v nebesa.” In ata je, proti svoji navadi, zvrnil šilce žganja. Tako so naredili tudi vsi drugi, otrokom pa so navadno dali v peharju krhlje in suhe hruške, kar je bilo za tiste čase velika dobrota. Nasploh so se ob mrliču takoj ustvarile skupine: moški so posedli na stolih ob mrliču, ženske navadno ob peči, otroci pa smo se igrali nekje pri tleh pod mrtvaškim odrom in med nogami moških. Glede na to, da je umrla sosedova teta - teta so ji pravili zato, ker ni imela otrok, enako pa je bilo z Mano - sem pričakoval, da bodo vsi bližnji sosedje zelo žalostni in da bodo solze tekle kar v potokih. Bilo pa je ravno nasprotno. Celo sestra Mana ni bila preveč žalostna: “Bog je tako hotel, da gre pred menoj po plačilo k njemu,” je dejala vsakomur, ki ji je stisnil roko. “Bog ji povrni vse dobro.” “Je revica vsaj dotrpela,” je menil marsikdo. “Življenje je tako in tako ena sama solzna dolina.” “Kakršno življenje - takšna smrt! Kap je lepa smrt. O, jaz bi si tudi želel tako na hitro umreti!” “Franca je bila dober in deloven človek, zato zdajle zagotovo že sedi na božji desnici in se nam smeji z nebes. Mi pa, reveži, smo še vedno tu in čakamo, kdaj nas doleti smrtna ura.” Bilo je slišati, kot da ni smrt nič posebnega. To me je močno presenetilo. Pozneje sem ugotovil, da je tako povsod tam, kjer človek umre v visoki starosti. Mrliča so objokovali le tedaj, kadar je umrl mlad. Za starejše pa je bilo povsem samoumevno, da se prejkoslej poslovi s tega sveta. Ko se je med kropivci znašel Tomaževčev Johan, je takoj zastavil s šalami. Napisane je imel kar na listku - toliko pač, da se je spomnil, katero mora povedati - potem pa je na veliko začel pripovedovati take vesele zgodbe, da moški niso mogli več dolgo zadrževati smeha. “A veste tistega, kako je bilo, ko je prišel cigan k spovedi? Ne? No, vam bom pa jaz povedal. Cigan pride k spovedi in pravi, da bi se rad svojih grehov prav in čisto spovedal. Takoj, ko je izrazil to željo, je opazil, da je župnik v spovednici obesil svojo ročno urico na žebelj, da bi vedel, koliko časa koga spoveduje. Včasih so bile kakšne ženske v spovednici tudi po pol ure in več, pa je bilo treba tako na hitro vreči ven. No, cigan pripoveduje, kaj vse je storil, medtem pa - smuk! - ukrade župniku uro. - ’No, imate še kakšen greh?’ - ’Imam,’ odvrne cigan. ’Uro sem ukradel ...’ Župnika pa mu reče: ’To pa ni lepo, sinko moj! Uro moraš takoj vrniti!’ - Cigan vzame župnikovo uro iz svojega žepa in jo skuša pomoliti skozi rešetke župniku. Župnik pa pravi: ’Ni je treba vrniti meni, ampak tistemu, ki si jo ukradel!’ - Cigan zadovoljno spravi župnikovo uro v svoj žep, rekoč: ’Saj se mu jo ponujal, pa je ne mara!” Vsi moški so planili v tak krohot, da se je zatresla vsa hiša z mrličem vred. Meni pa se je zazdelo, da se je celo Franca na parah nekoliko nasmehnila. “No, ali ste slišali tistega ... “ je nadalejval vaški veseljak v svojem znanem slogu naprej, z novo šalo. V kotu so si drugi moški izborili toliko prostora, da so začeli kartati. Karte je drug sosed prinesel s seboj, sicer pa so bili sestavni del posedanja ob mrliču, podobno kot pitje šnopsa. Med kvartopivci se je občasno razvnel tako živahen pogovor, da je preglasil vse navzoče. Posebno tedaj, kadar je partijo s kartami izgubil kdo s spodnjega dela vasi, ki je znal sicer dobro kartati, poraza pa ni znal prenesti. “Dajmo, vrzimo za denar, pa bo vse drugače!” so se začeli razvnemati najbolj strastni. “Prav, pa za denar! Vendar ne za velikega, drugače se bomo še stepli! Franci pa to ne bi bilo všeč!” Ob vsakem koncu igre so se navadno tako skregali, da jih je bilo slišati do soseda, ne samo po celi hiši. Meni se je zdelo, da bi jim celo mrtva Franca rada rekla, naj vendarle malce tišje mečejo na mizo tiste čudne hudičeve podobice. Ob peči se je hitro razvil pogovor o tem, katera ima novo ruto in kdo hodi h komu v vas. “Ali ste videli Hribarjevo! Nezaslišano! Niti sedemnajst let nima, pa ima že fanta. Sinoči je šel domov šele ob enih zjutraj. Pa tako pobožni se delajo. Sramota, za celo vas je to velika sramota!” “Saj ni res, da je šel domov ob enih. Pet minut čez pol dveh je že bila. Ja, sem nalašč za to vstala in šla pogledat v hišo, koliko je ura. Pol dveh, pomislite! Stari Hribar se je pa delal norca iz poštenosti Podlipnikove Pepce, ko je šla noseča pred oltar. Ampak otrok je bil pa zakonski!” “A veste, katera je tudi noseča?” je pogledala vse prisotne zmagoslavno teta s severnega konca vasi. “Ne veste? No, vam bom pa jaz povedala. Zvedela sem čisto po naključju. Bila sem pri zdravniku za oči, pa je prišla z drugega konca ambulante sestra in me vprašala, če poznal Vrtačnikovo Mojco, ki je že drugič splavila, zdaj pa je vse v redu. Ja, Mojca je noseča. Za veliki šmaren bodo zibali!” “Kaj ne poveš!” so zazijale ženske. Ves večer so na veliko stikale glave in se čudile, kaj vse se dogaja v vasi. Zdelo se mi je, kot da jih z enim ušesom posluša tudi Franca. Vsaj tako je bila obrnjena proti ženskam, da je bilo tako videti. “Raje eno zapojmo!” so predlagale ženske ob desni strani mrliča. Kakšno takšno narodno, ki jo vsi znamo. Pa ne preveč veselo, da ne bo Franca huda!” In so zapele, prav lepo zapele, tisto znano narodno Po jezeru bliz’ Triglava. Sledile so tudi cerkvene, največ pa so zapele narodnih. Sčasoma tudi bolj vesele. “Regiment po cesti gre, pa moj fantič zraven je ...” Meni se je zdelo, da se trese vsa hiša od petja. Kako tudi ne, ko pa so med smehom in udarjenjem kart večkrat pritegnili tudi moški na drugi strani krste. Franca ustnic sicer ni premikala, videti pa je bilo, kot da je petje prav nič ne moti. Zdelo pa se mi je, kot da je ušesa naostrila še trikrat bolj kot prej. Petje je imela rada in zagotovo ga je tudi zdaj z veseljem poslušala. Otroci smo zlezli za peč in vrgli špano. Tako kot doma ob dolgih zimskih večerih. Vsi so imeli dovolj dela s seboj, zato nas ni nihče priganjal k spanju, kar se nam je zdelo še posebej imenitno. Ko je bil v vasi mrlič, so nas pustili pokonci do polnoči in še čez. Tu in tam smo si skočili z vriščem v lase, vendar smo se hitro umirili, kajti zavedali smo se, da zaradi starejših, ki nas bi radi takoj napodili domov spat, prevelike pozornosti ne smemo vzbujati. Meni se je zdelo, da celo Franca od tam spodaj našo igro spremlja z zanimanjem in da bi tudi ona sama rada premikala fižolčke po temenu peči sem ter tja. Vmes je ves čas krožila Škafarica, nalivala žganje ter delila krhlje in piškote. Temperatura v sobi je vse bolj naraščala, prav tako pa živahnost kropivcev. “No, ali poznate tsitega, ko je furman prišel v gostilno, pa je ...” “Goljufaš, jaz sem imel najvišjo karto!” “Ne boš me preslepil! Ti si me udaril po riti!” “Ženske, ali veste, da je Francelj z vasi zadnjič pretepel svojo ženo. Ja, na lastne oči sem videla, kako jo je udaril za uho ...” “Zdaj pa eno tako, da jo res znamo prav vsi. Recimo tisto Pozimi pa rožice ne cveto ...” “Če v naslednji igri ne spustite mene zraven, bom povedal atu, kako goljufate!” In tako naprej in tako naprej ... Videti in slišati je bilo bolj hrupno in bolj živahno kot na vsakem sejmu. Zame je bilo najbolj nenavadno to, da so tako rekoč vsi na Franco kar pozabili. Videti je bilo, kot da sploh ne bi več ležala sredi sobe na mrtvaškem odru. Potem se je naenkrat zgodilo nekaj sila nenavadnega. Sredi najhujšega hrupa je v krsti nekaj zaropotalo. Čeprav prej ni nihče slišal drug drugega, smo zdaj prav vsi natanko videli in slišali, da se je v krsti nekaj premaknilo. Vsi smo ostrmeli in pogledali proti Franci. In res! Njena glava ni bila več na istem mestu kot prej, temveč se je pogreznila za več centimetrov vznak nazaj. Kot da bi bilo Franci dovolj vsega hrupa in da se je hotela uleči v miru za cele pol pedi bolj vznak in s priprtimi očmi poiskati mir na stropu. “Ježešmarija, slab znak! Njen spomin se je vrnil!” “Bežimo, oživela je!” “Glej, glej, res se je premaknila!” Razbežali smo se v nekaj sekundah. In to ne samo ženske in otroci, temveč tudi vsi moški. Doma sem se skril pod prešito oddejo, še dolgo pa sem videl samo tiste priprte Frančine oči. Drugega dne mi je ata povedal: “Samo zglavje se ji je podrlo. Mi je Cirilov Ciril povedal, ko ga je popravljal. Tista deščica pod oblazinjenim zglavjem se je speljala. Franca pa je v resnici mrtva.” Pogreb je bil prav zaradi Frančinega premikanja še veliko bolj dostojen in spoštljiv. In zdi se, da smo le malokrat molili tako iskreno in zavzeto kot za Frančino dušo. Šele pozneje sem se zavedel, da v bistvu vsakogar smrt pretrese samo zato, ker se boji, da ne bi bil sam na mestu mrliča. Ker pa ima vsakdo raje življenje kot smrt, se na hitro želi znebiti misli na smrt. S šalami, kartami, bitjem Rihtarja, pripovedovanjem in petjem smo pravzaprav bežali od smrti.

PARKELJNI

Lepo ti je toliko časa, dokler v nekaj verjameš. Tako sta menila moja starejša brata Ciril in Andrej ter pri tem mislila predvsem na Miklavža. Že v drugem razredu se je namreč začelo po šoli šušljati, kdo sta v resnici Miklavž, vendar sam kar nisem mogel verjeti, da bi bilo res tako. “Če bi bila Miklavž res ata pa mama, potem Miklavž ne bi že mesec dni pred tem pekel na nebu piškotov ... “ sem oporekal sam. Ata mi je namreč pred adventom večkrat pokazal na večer rdeče nebo in mi ob tem razložil, da je zato tako lepo zlatorumeno rdeče, ker Miklavž peče piškote. “Če bi bila Miklavž ata pa mama, potem Miklavž ne bi že teden dni pred svojim prihodom vzel listka na oknu ...” sem bil trdno prepričan. “Listek vzameta ata in mama, na okno pa ga moraš dati teden dni prej samo zato, da vesta, kaj je treba kupiti,” so odgovarjali starejši, meni pa se je zdelo to sila neumno. “Parkeljni pa so samo starejši bratje,” je povedal prijatelj Rajmund v šoli. “Doma sem jih na lastna ušesa slišal, kako so se pogovarjali o tem, kdo se bo letos napravil v parkeljne.” Glede parkeljnov se mi je zdelo še najbolj sumljivo. Morda res pridejo s sv. Miklavžem tudi angelčki, skoraj nerazumljivo pa se mi je zdelo, da bi ravno tistega večera ali celo nekaj večerov prej udarili na plan tudi hudobci iz podzemlja. Kako pa vedo, tam doli v peklu, da prav tedaj sv. Miklavž s svojo ekipo peče piškote, pobira listke po oknih in nosi s svojim velikanskim košem dobrote vsem pridnim otrokom! Ker je imel parkeljne na sumu tudi prijatelj Rajmund, sva sklenila, da bova zadevi prišla sama do dna. Naredila sva bojni posvet. In to na sam večer pred sv. Miklavžem. Zvečer se bova delala vsa ponižna in pohlevna, ko bodo prišli parkeljni v hišo, bova molila, da bo kar cingljalo naokrog, pri tem pa si bova natanko zapomnila vse podrobnosti o njihovi obutvi in obleki. Potem bova kot pridna otroka odšla spat, takoj zatem pa bova vstala in odšla po parkeljnevih sledeh preverit, kako je s stvarjo. Res so parkeljni zvečer pod oknom začeli rožljati na vso moč. “Zdrava Marija, milosti polna ...” sem začel moliti kot obseden. Vsi smo vedeli, da parkelj takemu, ki zna moliti, ne storiti ničesar hudega. Molil pa sem vendarle nekoliko bolj potiho, da bi parkeljne zvabil v hišo. Res so kmalu prirožljali noter, sam pa sem začel moliti takoj precej glasneje. “Bu-bu-bu!” so tiščali vame z vilami in gorjačami. “Če ne boš molil, te bomo nasadili na tele vile in te odnesli naravnost v pekel.” Seveda sem molil, molil na ves glas, saj tudi sam nisem bil več prepričan, ali gre za prave parkeljne ali samo za našemljene starejše fante. Prišlo jih je namreč kar pet, vsi so bili oblečeni v črne kožuhe, le eden je imel belega, v obraz so bili vsi črni kot zamorci, na glavah pa so imeli rogove. “To pa je naša ’žlajdra’!” sem zaklical proti parkeljnu, ki je imel največ opravka z menoj. Spoznal sem namreč našo debelo verigo, verigo, ki smo jo imeli za zaviranje desnega zadnjega kolesa, kadar smo vozili mah iz Starih borštev po hribu navzdol. Parkelj je odskočil, kot bi ga pičila osa, potem pa izginil v noč. Zdelo se mi je, da sta med parkeljni tudi oba moja brata, pa vsaj eden od Rajmundovih bratov, pa Boštjanovčev Ivan in morda Šunkarjev Peter in še kdo z vasi. V veži so se parkeljni posvetovali, nato pa ropotajoč izginili v noč. Jaz pa naravnost v posteljo. “Nocoj pa le glej, da boš pred spanjem še dolgo molil in potem trdno zaspal!” mi je naročila mama. “Drugače se bodo parkeljni vrnili.” “In če boš zelo priden, ti bo sv. Miklavž zagotovo prinesel kaj lepega,” je dodal ata. Potegnil sem oddejo čez glavo ter zmolil še tri očenaše in zdravemarije, potem pa se - ker je v spodnjem delu hiše vse utihnilo - hitro oblekel in se splazil ven. Moram priznati, da me je bilo tako strah, da bi od tega kmalu skoprnel, a obljuba je bila obljuba. Najbolj sem se bal, kaj se bo zgodilo, ko bom stopil na plano. Prepričan sem bil, da me bo tedaj zagrabilo s strani najmanj ducat parkeljnov in me odvleklo naravnost v pekel. A na srečo ni bilo nikjer nobenega. Za podom me je prijatelj že nestrpno čakal. “Kje pa hodiš? Ali ne vidiš, kako svetla noč je?! Lahko bi me vsak trenutek opazili in me odvlekli v Tunjico.” Parkeljni so namreč imeli navado, da so tistega otroka, ki je na večer pred Miklavžem kolovratil po vasi, odvlekli do potoka, ga potunkali v vodo, namlatili po zadnji plati, potem pa ga napodili domov. “Je vse čisto?” “Vse! Pojdiva na vas! Zdi se mi, da je bil tisti v belem kožuhu Boštjanovčev Ivan. Lani so imeli prav tako ovco in zdaj se je oddel prav v tisto kožo.” Na brvi pri Tunjici sva se dobila z Boštjanovčevim Andrejem. “Nobenega dvoma ni,” je povedal takoj, ko smo se srečali. “Parkeljni sta vajina brata, pa naš Ivan, pa še dva z vasi.” Sklenili smo, da stopimo previdno za njimi in se tako na lastne oči prepričamo, ali naša sklepanja držijo ali ne. “Najbolje je, da jih počakamo za obzidjem pri cerkvi. Tam so se oblekli in tam se bodo tudi razpravljali.” Za cerkvenim obzidjem sredi vasi, za ’cvingarjem’, kot smo rekli po domače, ni bilo še nikogar. “Verjetno so odšli v Žeje. Ali pa v Suhadole. Se bodo že vrnili. Počakajmo toliko časa, da se vrnejo.” Za cvingarjem je bilo nekaj očitnih dokazov, da se je od tam pohod parkeljnov res začel. Na tleh so ležale tri gorjače, očitno premajhne, da bi jih vzeli s seboj, pa star suknjič in veliki stari čevlji. “Poglejta!” je nenadoma vzkliknil Boštjanovčev Andrej. “Tule sem našel njihovo navadno obleko. Vsa je na kupu!” V najbolj temnem kotu je bila za cvingarjem lepo zložena vsa tista obleka, ki je niso potrebovali: trije suknjiči, dvoje hlače in celo troje čevlje. Drugi so si očitno nadeli samo kožuhe in se namazali s sajami po obrazu. Ni minilo niti četrt ure, ko se je sredi vasi ustavil - avtomobil! “Nekaj se dogaja!” smo se spogledali. Stisnili smo se skupaj kot mokri golobje. Opazili smo namreč, da je avtomobil pobarvan modro-belo, na njem pa piše MILICA. Če bi imeli še čas in če se ne bi bali, da bi nas milica odkrila, bi jo vsi trije potegnili domov, a je bilo že prepozno. Milica je šla naravnost proti nam! “Tu nekje morajo biti!” je dejal eden od njih. “Prijavili so pet hudičkov.” “Reče se pet parkeljnov,” ga je popravil kolega, ki je imel v rokah baterijo. “Posveti, morda pa so tamle za obzidjem!” “Tja pa že ne grem - na sveto zemljo!” se je posmehljivo zarežal eden od miličnikov. Stisnili smo se močneje k cvingarju in se tresli kot šibe na vodi. Prepričani smo bili, da bi miličniki ujeli in zaprli nas, pa čeprav nismo bili oblečeni v parkeljne. “Če jih ujamemo, jim ne bo prijetno. Kaljenje nočnega miru je hud prekršek,” je menil prvi miličnik. “In vznemirjanje občanov tudi,” je dodal tisti z baterijo. “Posveti proti cerkvi, morda se skrivajo pod zvonikom. Občan, ki jih je prijavil, je dejal, da se zbirajo pri cerkvi.” Z močno baterijo so obsvetili vso cerkev do vrha zvonika. Na srečo nas niso odkrili, ker smo se stiskali k obzidju tako tesno, da nas šop svetlobe ni mogel oplaziti. Miličniki pa so bili le dobra dva metra od nas. Če bi stopili za obzidje, potem bi ... Na srečo so se cerkvene zemlje bali kot hudič križa. “Gremo pogledat po vasi!” “In na drugo stran potoka! Če jih dobimo kje pod oknom, jim bo še trša predla. Zalotili jih bomo pri samem kaznivem dejanju.” “Potem jim poboljševalnica ne uide. No, zakaj pa rovarijo po vasi! Treba jih bo kaznovati že zato, da se zadeva ne bo preveč razpasla tudi drugod.” Ko so odšli, smo mi trije planili izza obzidja in se zapodili v dolgem loku čez travnike naravnost proti Žejam. “Moramo najti naše parkeljne, moramo jih rešiti!” smo si dejali in nobeden niti najmanj ni pomislil na spanje. V Žejah parkeljnov ni bilo. Pač pa smo opazili, da se je tja preselilo miličniško vozilo. Stekli smo proti Suhadolam. Tudi tam parkeljnov ni bilo. “Le kje so?” smo bili ogorčeni. “Kot bi se vdrli v zemljo?” “Morda pa so šli domov spat ...” “Ali pa h kakšnemu dekletu. Maskirali so se samo zato, da so lahko prišli v hiše ...” Po kratkem posvetu smo sklenili, da se vrnemo k cerkvi in jih počakamo tam. Vedeli smo, da smo za obzidjem še najbolj varni pred miličniki. Zdelo se mi je, kot da bi se tam lahko branili pred njimi tako silovito, kot so se nekdaj naši predniki pred Turki. Ni minilo niti pol ure, ko so končno le prirožljali parkeljni naravnost pred cerkev. Očitno je bilo, da se je njihov pohod po vaseh zaključil in da se nameravajo preobleči v navadne obleke. “Bo, kar bo!” smo si rekli ter stekli na cesto, da so nas parkeljni videli od daleč. “Hej, otroci na vasi!” so zavpili navdušeno. “V vodo z njimi!” V trenutku so nas obkolile velike črne pošasti v črnih kožuhih, edino eden je imel povsem belega. “Bu-bu-bu, kaj pa delate tu?!” so začeli skakati okoli nas kot nori. “Zdaj pa vas bomo odvlekli v pekel!” “Nikar ga ne lomi, Ciril!” sem rekel bratu. “Na vasi so miličniki in prav vas iščejo!” “Kakšni miličniki!” se je ustrašil parkelj. “In jaz nisem noben Ciril, ampak strašen parkelj Bu-bu-bu!” “In ti si Ivan, Boštjanovčev Ivan,” je vzkliknil Andrej. “Spoznal sem te po kožuhu.” “In ti France, Strškov France!” je dodal Rajmund. “Po čevljih sem te spoznal.” “Ne, ne, mi smo strašni parkeljni Bu-bu-bu. In zdaj vsi v vodo!” “Nikar ga ne lomite, miličniki bodo vsak hip tu!” sem poskočil jezno. “Vse nas bodo polovili in zaprli.” “Rekli so, da vam poboljševalnica ne udie.” “Za primer drugim vas bodo kaznovali trikrat bolj, kot je treba. V šoli vam ukor ravnatelja ne udie, potem pa še vsi nekaj let v poboljševalnico.” Ob takšni naši zgovornosti in nazornosti so parkeljni naenkrat nahitro popustili. Prvi se je zresnil Boštjanovčev Ivan. Dejal je: “Imate prav, z miličniki ni pametno zobati češenj.” Za njim so se zbali tudi vsi drugi. “Hitro se preoblecimo in domov v postelje!” “Pa res! Hitro, da ne bo prepozno!” Komajda se je izšlo. Vsem petim strašnim parkeljnom smo pomagali, da so se preoblekli v svoje stare obleke in se obuli v svoje prave čevlje, potem pa smo mi trije zagrabili njihovo opravo in hajdi domov. Prav v trenutku, ko smo skočili čez brv proti zgornjemu koncu vasi, se je pred cerkvijo znova ustavil miličniški avtomobil in obsvetil cerkev z močnim žarometom. Še danes ne vem, kako smo prišli domov. Strah pred miličniki je bil stokrat večji kot pred parkeljni. Pred parkeljni si se lahko ubranil vsaj z molitivjo, miličniki pa so bili tedaj še nedotakljivi in neranljivi. Ko smo se vsi trije splazili v hišo, so nas na mizi že čakale Miklavževe dobrote. Tudi bratoma je Miklavž nekaj vendarle prinesel, a samo simbolično. “To pa zato, ker smo bili vsi trije tako pridni,” se je smejal Ciril. Kljub temu, da sem že dvomil v to, kdo je Miklavž, se je pri meni tistega leta še posebej odrezal. Poleg obveznih krhljev, rožljičev in piškotov so se v peharju svetile tudi domine. Velike črne domine z belimi pikami. “O, domine!” sem jih stisnil k sebi presrečen. “Miklavž je pa res dober po srcu!” Brata sta naenkrat stopila k meni in mi tiho rekla: “Kaže, da je to letos tvoj zadnji Miklavž. V parkeljne zagotovo ne boš več verjel. In ker ste nas, parkeljne, obvarovali pred modrimi parkeljni, je prav, da se ti zahvaliva. Kdo ve, morda bi bila drugače zdajle v Kamniku v zaporu.” V moj pehar sta stresla prav vse, kar je bilo v njunih dveh peharjih. Globoko v srcu sem začutil, kako lepa je prava bratovska ljubezen.

CIGANI

V mojih mladih letih se ni še nič razpravljalo o tem, da bi bili Cigani lahko tudi Romi oziroma da se Ciganom ne sme reči Cigan, ampak samo Rom, ker se menda tako lepše sliši. Zagotovo je še zdaj pravim Ciganom popolnoma vseeno, kaj so in ali jih pišemo z veliko začetnico ali z malo. Za nas so bili cigani nekako nujno in hkrati simpatično zlo. “Zlo” zato, ker smo se tedaj, ko so se pojavili v vasi, vedno zbali, da nam bodo kaj ukradli, “nujno” zato, ker smo ob njih spoznavali, da vsi nimamo te sreče, da bi imeli vedno streho nad glavo in toplo ognjišče, “simpatično” pa zato, ker se je skoraj vsakomur v življenju pripetilo, da bi najraje vrgel vse od sebe in se napotil brez vseh obveznosti po svetu, brez cilja in brez koledarja. Ker sta bila starša po srcu zelo dobra, so se cigani pri nas radi ustavljali. Celo več! Kadar so prišli v naš kraj, v Moste, so se s konjem preprosto ustavili na našem dvorišču ter se nastanili zmeraj samo pri nas, pod dvojnim kozolcem, toplarjem. Kot da bi imeli pod našim toplarjem enega izmed tisočerih stalnih domov. Po svoje so bili cigani za vse nas tudi koristni. V tistih nekaj dneh, kolikor so bili pri nas, so nabrusili v vasi vse nože in škarje, seveda pa so naostrili tudi vse drugo. Po njihovem odhodu je tu in tam kdo potarnal, da mu je prav tisti teden zmanjkalo tudi kaj drugega: kokoš, kos mesa v dimniku, morda celo kak manjši bankovec. Vendar se ni nihče pretirano jezil nanje. Zdelo se je, kot da bi vsi vedeli, da je treba tedaj, ko so v vasi cigani, vse čuvati še toliko bolj pod nadzorom in da so cigani, če jim je vendarle uspelo smukniti to ali ono, vredni pravzaprav občudovanja, ker jim to kljuib vsemu uspeva. “Mi smo pošteni cigani,” je vedno govoril tisti zagoreli starejši cigan, ki se je s svojo družino ustavljal pri nas. “Naša edina drugačnost je ta, da smo doma na vseh straneh sveta. Drugače pa živimo samo od naših žuljev.” Res je ta cigan - imena ni nikoli povedal - ves ljubi dan vrtel svoj veliki kamen za brušenje rezil ter brusil, brusil, kot da je svet eno samo brušenje. Bolj sumljivi so se nam zdeli drugi člani njegove družine. Žena ali kar je že bila, je hodila po vasi z dvema umazanima otrokoma v naročju in z veliko bisago ter prosila za pod zob, ob tem pa je z veseljem tudi vsakemu, ki si je to zaželel, iz kart ali kavne usedline prerokovala prihodnost. Večji otroci so se podili po naših travnikih, se preganjali po hosti in se nasploh vedli napol podivjani. Mi smo jih občudovali predvsem zato, ker jim ni bilo treba hoditi v šolo. “Njihova največja šola je življenje,” jih je zagovarjal njihov oče. “Pisati in brati pa tudi jaz ne znam in kaj bi to koristilo otrokom.” Ne vem, kaj je nekoč pičilo našega ata, toda ko so cigani prišli k nam morda že sedmič, desetič - navadno so se ustavljali po dvakrat na leto, včasih pa tudi samo enkrat letno - jih je neke pozne jeseni ustavil že kar sredi dvorišča. In da bi bil videti bolj resen in odločen, si je oblekel v debel zimski suknjič, na glavo pa si je poveznil star dedov klobuk zelene barve. “Kam pa kam, prijateljčki? Tu ni nobenega prehoda. Cesta se konča v našem sadovnjaku. Obrnite voz in hajdi naprej!” Cigan je ustavil konja in debelo pogledal očeta. “Kako, ali ne smemo tu prenočevati?” je bil nadvse začuden. “Ne smete!” je pribil ata. “Ustavljanje je tu s kaznijo prepovedano.” Vedel se je tako, kot bi bilo naše dvorišče središče Ljubljane. “Toda mi smo se tu ustavili tudi lani in predlani ...” je ugovarjal cigan. “Nič ne vem za to!” je bil kratek moj ata. “O, jaz se pa še dobro spomnim! Tu vedno počakamo ...” “Nič ne vem ...” Cigan je stopil z voza in se zagledal v atove oči. “Čakajte, ali ste vi sploh pravi?” je vprašal negotovo v polomljenem svetovnem jeziku, med katerim je bilo največ hrvaških in srbskih besed. “Ste vi sploh - gazda?” Gazda je seveda pomenilo, če je ata sploh tu gospodar, glavni pač. Ata je očitno vprašanje prizadelo in se je v trenutku zlagal: “Ne, nisem gazda! Jaz sem tu - hlapec!” “Kaj pa je to - hlapec?” ni razumel cigan. “No, nič. Gazde ni doma, jaz pa sem delavec, hlapec, nihče.” Tedaj se je ciganu razjasnil obraz in se mu razglezel v širok nasmeh: “A, saj se mi je zdelo, da vi niste gazda. Gazda nam je vedno dovolil, da smo se tu ustavili za nekaj dni. Konjem pa je vedno sam prinesel seno. In otroci so dobili mleka, kolikor so ga hoteli. Jaz pa sem gazdi nabrusil vse nože zastonj ... No, ja, ga bomo pa počakali! Kdaj pa se vrne?” “Čez tri dni.” Cigan je atu takoj dal vedeti, kot da se s hlapcem pač ne more kaj dosti pametnega pogovoriti. Skočil je nazaj na voz, pognal konja proti toplarju in tam velel vsej svoji družini, da se po stari navadi razkomoti. Ata je ves jezen prihitel v hišo. “Rekel sem jim, da sem hlapec in da se ne smejo ustaviti pri nas, pa ni nič zaleglo. Cigani so pa res trikrat cigani!” Mama jim je po stari navadi odnesla dva litra mleka - za otroke, da ne bodo lačni - ata pa je konju, kljub temu, da je bil sam zdaj samo navaden hlapec, odnesel veliko klajo sena. “Ampak pri nas ste lahko samo eno noč,” je sitnaril po starem naprej. “Drugače bo gazda preveč jezen name.” Igro o negostoljubnosti je očitno hotel speljati do konca. “Ne delajte si skrbi po nepotrebnem!” ga je potrepljal cigan po rami. “Ko se vrne gazda, bo takoj vse v redu.” A ponoči se je hudo zapletlo. S Krvavca je pridivjal močan jesenski veter, grmelo je kot ob sodnem dnevu, vmes pa se je ulil takšen dež, kot bi ga kdo ulival s škafom z neba. Po hribih je že padal sneg, pod toplarjem pa je tudi bilo prav peklensko mraz. Sredi noči je ata vstal in se napotil v samih spodnjicah pogledat k oknu, kam je udarila strela. Zaropotalo je namreč tako močno, da smo se vsi prebudili, zazdelo pa se tudi je, kot da nekje nekaj smrdi. “Pa ne, da je strela udarila v toplar!” se je zbala mama. “V cigane!” sem dejal jaz. Moram odkrito povedati, da so se mi pošteno smilili. V tem čudnem vremenu ni bilo prijetno niti v hiši, kaj šele zunaj, na prepihu in med udarjenjem strel. “Ponje pojdi!” je rekla mama atu. “Tudi cigani so ljudje. Saj jih bomo imeli še na vesti, če se jim kaj zgodi.” Ata ni pomišljal niti trenutka več. Očitno je enako mislil tudi sam. Brž si je ogrnil tisti veliki suknjič, spodaj pa je bil kar v samih spodnjicah, ter se z dežnikom v roki podal pod toplar. Toda takoj, ko je odprl vrata, je butnil v človeka pred vrati. Na hišnem pragu je stala ciganka z dvema malima otrokoma v naročju. Potrkati si ni upala, očitno pa bi rada vsaj najmanjšega otroka postavila v hišo na suho. “Kar naprej, kar naprej!” se je ata naredil naenkrat sila gostoljubnega. “Zunaj se boste vsi prehladili!” Res se je ciganka takoj znašla v hiši, z njo vred pa kar šest otrok. Vsi so bili premočeni do kože. Njihove oči so švigale sem ter tja kot pri ujetih živali. “Čakajte, vam bom skuhala čaj,” jim je rekla mama. “Drugače se boste še prehladili.” Drgetajoča ciganka ni rekla nič, po očeh pa sem videl, da ji je od daleč hvaležna za to. Čez trenutek se je v hiši znašel tudi cigan, prav tako ves premočen do kože. “Na konja sva vrgla plahto!” je povedal ata. “No, saj bo kmalu bolje. Nevihta se bo vsak čas unesla.” Vsa ciganska družina se je stisnila tako tesno k peči, da bi jo kmalu podrla. Ata pa, zgovoren, kot je bil, se je s ciganom zapletel v dolg pogovor, kako je drugod po svetu. Kadar je imel le malo časa, je rad pripovedoval, kako je služil vojaščino v Bitoli, na skrajnem južnem delu Makedonije, kako je nosil kamenje iz Grčije v Jugoslavijo, ko so gradili cesto in kako je s puško pazil na to, da meje niso prestopili bolgarski komiti. Ker je cigan vse kraje dobro poznal, sta si z atom imela veliko povedati. Ko so vsi mali in nekoliko večji cigančki posrebali čaj, so kar na klopi zaspali. Toplota jih je povsem prevzela. Mati ciganka se je naslonila v kot pod veliko stensko uro in tudi meni nič tebi nič zaspala. Bili so pač navajeni biti doma povsod, zato zagotovo niti pomislili niso, da bi se vrnili nazaj pod toplar. Po dveh urah je zmanjkalo pripovedne štrene celo atu. Močno je zazehal in dejal proti mami: “Mici, kakšno uro pa ga morava ujeti!” Mislil je seveda na spanec. Sam je rad ponavljal ljudsko reklo, da je spanec boljši kot žganec. Slekel je suknjič in se podal v posteljo. “Tudi tebi ne bo škodilo,” je rekel proti mami. “Vi pa se lahko uležete na tla. Pokrijte pa se z mojim suknjičem!” je velel ciganu. Cigan je debelo pogledal. “Hja, pa vendar vi ... kako bi rekel ... no, če se vrne gazda ... Vi pa v njegovi postelji ...” “Pst!” je dal ata prst na usta, naj molči, potem pa mu pomežiknil, češ, moški smo pač od vraga. Ko sem se zjutraj zbudil, ni bilo v hiši, kot smo rekli dnevni sobi, v kateri pa sta bili tudi družinski postelji, nobenega cigana več. Pa tudi pod toplarjem ne. “Kdaj pa so odšli?” sem vprašal ata. “In zakaj tako nenadoma? V hiši jim je bilo vendar veliko lepše kot zunaj?” “Cigani ne morejo dolgo zdržati na enem mestu. Najbolj pa se bojijo zime. Povedali so mi, da gredo zdaj proti jugu. Tja proti Makedoniji ali pa še nižje. Stran od mraza in zime.” Kljub temu se mi je zdelo čudno, da so jo popihali tako znenada. A mi je mama še tistega jutra odprla oči. “Poglej, kaj so nam pustili!” V loncu, v katerem jim je ponoči skuhala čaj, so se svetile velike škarje. Zraven pa je bil listek, na katerem je z okorno pisavo pisalo: ZA GAZDU! Aha, škarje so bile torej namenjene gospodarju! “Vidiš, da so tudi cigani lahko dobri ljudje. In da ni res, da samo kradejo. Nam so podarili celo škarje.” Ata je škarje dolgo vrtel v rokah in jih občudoval: “Takšnih škarij pa še ne! Skoraj nove in tudi izredno dobro nabrušene. Kot nalašč, zate, Mici, da si boš lahko urezala kakšno novo bluzo ali krilo!” Mama je namreč - podobno kot vsa druga boljša dekleta tistega časa - pred poroko opravila kuharski in šiviljski tečaj in je tako poleg kuhe dobro obvladovala tudi osnove šivanja. “Že, že, toda saj škarje niso tvoje,” se je pošalila mama proti atu. “Škarje so namenjene - gazdi.” “No, saj to sem pa jaz!” se je na široko postavil ata. “Ti si samo hlapec.” “Daj no mir!” bi se kmalu zjezil. “Škarje bodo sicer res tvoje, toda podarili so jim meni, gazdi. Ali ne vidiš, da so to, kljub temu, da pravijo, da so nepismeni, črno na belem napisali na papir. Kar čutim, da bi radi zraven pripisali še HVALA, a to bi bil za njihove sposobnosti prevelik napor.” “Kje pa!” se je zasmejala mama. “Škarje so gazdine, ti pa si navaden hlapec. No, vsaj za hlapca si se izdajal pred njim ...” Ata je sklonil glavo. Videti je bilo, da mu je iskreno žal. “Drugič pa raje govori resnico!” mu je poočitala mama. “Še nikdar se nisi tako debelo zlagal.” “No, ja ...” “Samo zaradi tebe so jo tako nahitro potegnili naprej. Veš, cigani so glede zvestobe zelo natančni. In ker so videli tebe - kot hlapca - v gazdovi postelji, takšnega prešuštva pač niso mogli prenesti! Vidiš, da se tudi od ciganov lahko kaj naučimo!” “No, saj se bom poboljšal ...” je tiho dejal ata kot majhen otrok in postavil škarje na mamin šivalni stroj. Zdelo se mi je, da so od tistega trenutka naprej vedno, kadar jih je mama razprla, govorile: Ne laži, ne laži! Ciganov po tistem k nam ni bilo več. Verjetno so si našli drugo stalno hišo. V tej se jim je očitno zdelo prenevarno. Gotovo so se bali, da bi se zgodilo kaj sila hudega, če bi se tedaj, ob nevihti, sredi noči vrnil - gazda!

POMARANČE

Nekdaj je nekaj pomenil tisti, ki si je za cvetno nedeljo naredil butarico doma in to čim večjo. Pri nas seveda nismo hoteli biti slabši od drugih, zato smo se vsi trije otroci izdelovanja žegnov, kot smo rekli butaricam, lotili z velikim veseljem. Na srečo smo imeli za to tudi nekaj naravnih danosti: naša hiša je stala nedaleč stran od gozda, kjer je kar mrgolelo leskovic palic, nad sosednjo vasjo je nekdaj stal grad, kjer se je zdaj na ruševinah bohotil lep zelen bršljan s črnimi jagodami, v hiši pa je bil tudi mizarski vajenec, moj brat Ciril. Na cvetno nedeljo smo se pripravljali že več tednov prej. Najprej v pogovorih, da smo si izdelali natančen delovni načrt, potem pa na samem terenu. “Letos moramo mi narediti največji in najlepši žegen v celi fari!” smo sklenili neke nedelje za pečjo. Prejšnje leto so nas prehiteli s Klanca in to po velikosti, še eno leto prej pa z Gore z lepoto okrasitve. Šlo je sicer za nenapovedano tekmovanje, toda po fari se je potem še dolgo govorilo, kdo je bil glavni na cvetno nedeljo. “Glede velikosti se pač ne da veliko storiti,” sta ugotavljala starejša brata. “Neke cvetne nedelje se bo pripetilo, da bodo prinesli v cerkev takšen žegen, da ga ne bodo mogli postaviti niti pokonci.” “Lahko pa smo prvi v kombiniranih posebnostih: velikosti, lepoti in izjemnosti!” smo sklenili na koncu. Najprej smo nabrali leskove palice. Teh je bilo povsod dovolj, posebno pa v gozdu za našo domačijo. Vsak posebej smo si ogledali grmovja z leskovkami, potem pa smo komisijsko ugotovili, katere palice bomo porezali in katere pustili za drugo leto. Nekoliko težje je bilo zaradi vrbovih vejic, bek, kot smo jim rekli, s katerimi smo zvezali ogrodje žegna. Beke so uporabljali tudi za vezanje butar, zato so tiste prave, najbolj upogljive in s tem najbolj uporabne, najhitreje pošle. Rasti pa so morale naravnost iz štora, sicer se ne bi dobro zvijale. Potem je bil na vrsti bršljan. Kadar koli smo se odpravili na Križ po bršljan, vedno se je ob tem v atu prebudila zgodbica o nekdanjem kriškem gradu: “Kakšna škoda, da so ga partizani med vojno požgali! Že res, da so imeli v njem Nemci svojo upravo, toda Nemci bi se ob propadu nacizma v vsakem primeru umaknili, grad pa bi ostal nam. V njem bi lahko imeli prekrasno kmetijsko šolo ali celo hotel, za gradom pa sprehajalne steze za turiste. Zdaj pa je ena sama razvalina. A ni škoda?!” Za nas je bilo glavno, da je rastel na enem od velikih grajskih zidov bršljan, ki ga ni nikoli zmanjkalo. Ponj so seveda hodili tudi drugi izdelovalci žegnov, videti pa je bilo, da je bršljana vedno enako. Edino, na kar smo pazili pri nabiranju, je bilo to, da nas niso dobili kriški fantje ali pa kak siten domačin. Tistega leta se je brat Ciril prvič spopadel tudi z izdelovanjem oblancev. Ker se je na Gori učil za mizarja, oblanje pa mu je šlo dobro od rok, je iz deske naoblal za cel koš oblanja, midva z Andrejem pa sva ga potem nastrigla na dve pedi dolge konce ter oblanje pobarvala z različnimi barvami za pirhe. Tako so nastali rdeči, modri, zeleni in rumeni oblanci, nekaj pa smo jih pustili v naravni, beli barvi. Nekaj dni pred cvetno nedeljo se je začelo največje veselje: izdelovanje žegna. Na pripravljeno ogrodje je bilo treba privezati bršljan, ki smo ga imeli namočenega, da se ne bi posušil, v kadi za zelje, zraven pa smo dodali živopisane oblance. Seveda smo imeli pripravljeno tudi brinje za na vrh žegna in celo oljčno vejico. To je prinesla mama iz Kamnika s trga. “Jabolka pa boste navezali šele v soboto zvečer, drugače bodo preveč ovenela,” je rekla mama. Kljub pomanjkanju je vedno prihranila za cvetno nedeljo pet najlepših jabolk, za vsakogar po enega. Pojedli smo jih slovesno pri kosilu na cvetno nedeljo. “Ja, letos imate pa res lep žegen!” nas je občudovala mama. “Gotovo bo med najlepšimi v fari.” “In kako je velik!” je bil zadovoljen tudi ata. “Saj ga je za celo hišo!” Sami smo noč in dan premišljevali, kaj bi še obesili nanj, da bi vzbujal posebno pozornost. “Pisane trakove!” je dejal brat Ciril. “Poznam nekoga iz Kamnika, ki bi jih mi priskrbel za majhen denar.” “Najbolj bi vse presenetili s pomarančami!” je menil brat Andrej. “S pomarančami, ki jih nikjer ni.” Tedaj je bilo pač tako, da so vsi trgovci v času pred veliko nočjo pomaranče skrili in jih ni bilo mogoče dobiti nikjer. Na lepem pa so se pojavile za prvi maj, za praznik dela. Kot da bi za prvi maj šele dozorele. Naključje je naneslo, da smo nedeljo pred cvetno, na tiho, odšli vsi na obisk k teti Angeli na Črnuče. Poročena je bila s človekom, ki je bil od peta do glave komunist. Toda ne komunist, ki bi bil to iz koristoljublja, temveč pošten komunist. Ata je večkrat rekel, da je Srečko, kot je bilo Angelinemu možu ime, komunist, ki bi ga lahko iskal z lučjo pri belem dnevu. Komunist v svojo škodo. Izjavo je podkrepil z dejstvom, da ni hotel sprejeti zaradi zaslug, ki jih je pridobil med vojno, niti dvojnih let za pokojnino, kaj šele hišo in kaj drugega. Zato smo Srečka vsi spoštovali, čeprav je bil za nas iz drugega testa. A glavna je bila poštenost. Sam pa je bil tudi toliko pameten, da je spoštoval vse naše šege in običaje ter da se ni vtikal med nas po nepotrebnem. Na obisk smo se odpravili vedno z zapravljivčkom. Od Most do Črnuč je bilo več kot petnajst kilometrov, cesta pa slaba, zato je bila vožnja s konjem na lahkem vozu veliko lepša kot s kolesom. Teta Angela nas je vedno tudi dobro postregla in nasploh smo se vsi počutili na Črnučah izvrstno. Ata in Srečko sta na takem obisku navadno izpila tudi liter vina, česar si doma nismo tedaj nikoli privoščili. Ata je ob pomoči alkoholnih hlapov postal še trikrat bolj zgovoren in tako se je vsak obisk navadno zavlekel v večer. “No, Mici, zdaj pa le pojdimo domov, krave v hlevu naju že težko čakajo,” je navadno vendarle ata prekinil žlobudranje med sestrama. Tokrat pa ga ni. Zato je Srečko rekel meni: “Skoči, Ivan, v klet še po en liter! Žejna pa res ne bova!” Ata začuda ni oporekal. Nikoli ga nisem videl pijanega, res pa je, da je znal vse dobrine uživati z občutkom, tudi vinske. Tetina klet je bila v primerjavi z našo vedno nabito polna s kozarci za marmelado, s steklicami soka, z vinsko zalogo ... Na policah je bilo toliko vsega, da se mi je kar zameglilo pred očmi. Na veliki leseni polici, narejeni iz lesenih letvic, so mi takoj padle v oči tudi - tri debele pomaranče. Tri pomaranče velikanke. Sam sebi nisem mogel verjeti. Pomaranč ni bilo še prav nikjer, Srečko pa jih je imel že v kleti. Do prvega maja pa je bilo še skoraj štiri tedne. “To bi bilo nekaj za naš žegen!” sem si rekel polglasno. Nihče drug v fari jih ne bo imel. Mi pa bi jih imeli. Bili bi od daleč pred vsemi drugimi! Ne vem, kaj mi je bilo, toda kot brez uma sem takoj vse tri pomaranče zagrabil, jih spravil pod srajco ter hkrati vzel steklenico z vinom. Naredil sem ovinek ter najprej pomaranče odnesel ven, na voz. Skril sem jih v vrečo s senom za konja. Šele potem pa sem odnesel vino k stricu. Ata in stric sta popila še dva kozarca, potem pa smo se med velikim objemanjem in dobrimi željami za praznike le razšli. Stričeva družina je praznovala prvi maj, mi pa veliko noč, a kljub temu smo spoštovali drug drugega. “Za prvega maja pa se vidimo!” je rekel Srečko ob odhodu. Tedaj so vedno oni prišli k nam na obisk, mama pa je vedno pazila, da je še kaj ostalo od velikonočnih dobrot. “Seveda, tedaj se pa vidimo!” Bilo je nenavadno, a ata tega ni hotel prelomiti. Medtem ko so drugi na praznik dela še na veliko delali, smo si pri nas zmeraj vzeli čas za žlahto s Črnuč. Domov grede sem vseskozi sedel na vreči s senom in se delal, kot da sem zaspan, čeprav sem v resnici čuval samo pomaranče. Doma pa sem pomaranče z vrečo vred takoj rešil z voza in jih odnesel v našo sobo ter jih skril pod posteljo. Zvečer pa sem povedal bratoma, kaj sem storil. “Odlično!” je vzkliknil Ciril. “Zdaj smo glavni!” “To bodo ljudje zijali!” je bil zadovoljen Andrej. “Kakšen bo še pomislil, da imamo zvezo s komunisti.” V nedeljo zjutraj smo poleg petih jabolk na vrh žegna navezali tudi vse tri pomaranče. Ker smo se bali staršev, smo to naredili nazadnje, tako, da tudi ata in mama tega nista videla. V cerkvi je završalo kot ob povodnji. “Sivčev je najlepši! Le kje so dobili pomaranče?! Poglej, kako so iznajdljivi, pa še nikogar se ne bojijo!” Zdelo se je, da je vsa cerkev gledala samo naše pomaranče. Res so bile v vsej cerkvi edine! Doma nas je mama trdo prijela. “Ali so Srečkove? Vam jih je dal on?” “Srečkove,” sem priznal jaz. O tem, kako sem jih dobil, pa sem raje molčal. “No, ja, samo da jih niste kje ukradli ...” Nesporno je bilo, da smo s pomarančami vzbudili toliko pozornosti kot nihče drug. O našem žegnu so po vsej fari govorili še vse tja do konca maja. Seveda smo vseh pet žegnanih jabolk in vse tri pomaranče še na cvetno nedeljo pojedli. Pri tem pa se nihče ni izdal. Nobeden pa me tudi ni več spraševal o pomarančah. To me je še posebej veselilo, saj sem se bal, da bo tudi ata hotel zvedeti, kako sem prišel do njih. Vse je bilo torej v redu, edinole Srečku smo morali še plačati račun. A bil je dober človek in je imel veliko razumevanje za otroke. Ko sta se s teto Angelo prvega maja pojavila na našem dvorišču, je najprej z veliko dobrohotnostjo obdaril mamo in ata, nato pa je vse nas poklical za hlev in nas vprašujoče pogledal: “Tudi za vas imam darila, za vse tri!” V rokah ni imel prav nič, zato smo ga toliko bolj začudeno pogledali. Vsak posebej je raje z enim očesom oprezal, v katero stran bo ušel pred zasluženo kaznijo. “No, ob vsakem prvem maju sem vsakomur posebej podaril pomarančo. Letos pa jih, kot vidite, nimam.” Vsi smo se namuznili, češ, smola pa taka! “No, ampak za tako neumnega me pa tudi ne smete imeti, da ne bi vedel, kdaj so pomaranče dobile noge.” Vsi smo sklonili glave, meni pa je šlo kar na jok. Gotovo mi bo pripeljal kakšno krepko, zato pa nas je povabil stran od hiše. “A je že prav tako. Takole vam bom povedal. Tudi med vojno ne bi nikoli zmagali, če ne bi bili naši fantje v hosti tako hrabri, tako pogumni, tako smeli. In prav takšni ste tudi vi. Ne bom rekel, da niste šli čez rob, pa vendar vam vse odpustim. V bistvu ste me samo prehiteli. Hkrati pa ste potrdili, da se lahko zanesem na vas, če bi sovražnik še kdaj napadel našo deželo! Tako smeli fantje, kot ste vi, jo boste zagotovo branili pred njim.” “Bomo, bomo,” smo mu začeli prikimovati drug čez drugega. “Hvala, stric Srečko!” sem dahnil na koncu jaz prav na glas in se tako izdal, da sem prav jaz smuknil tiste pomaranče. “Včasih smo rekli: Smrt fašimu, svoboda narodu! Danes pa pravimo: Živel prvi maj, praznik dela!” “Živel!” smo mu pritrdili mi v en glas, zadovoljni, da imamo v žlahti tako poštenega in razumevajočega človeka.

ROBUTANJE

Svet je bil vedno tako narejen, da nima nihče vsega. Najbolj presenetljivo pa je, da imajo navadno prav pri sosedu tisto, kar je nam najbolj všeč. V tistem času je vladalo povsod pomanjkanje, a zaradi tega nismo imeli občutka, da nam česa kaj manjka, saj je bilo podobno tudi pri sosedu. Razlika je bila samo ta, da je tu in tam vendarle kdo odstopal od povprečja. Posebno pri Micniku, kjer so imeli veliko kmetijo in so bili odlični gospodarji, so kar peveč odstopali. Edino, kar jim ni šlo na roko, je to, da so imeli premalo delovnih rok. Poleg gospodarja in gospodinje je pri Micniku delala samo še ena dekla - ki je sicer hodila v tovarno, na kmetiji pa je pomagala za hrano in stanovanje - ob večjih delih pa so morali delovno silo najemati. Toda glede na to, da so pri Micniku imeli vedno dovolj za pod zob, smo se kar tepli za to, kdo jim bo šel pomagat. Tisto poletje je bilo vroče in soparno. Vreme se ni ustalilo niti poleti. Po dva ali tri dni je pritisnila taka vročina, da smo vsi komajda čakali, da bi se zatekli v senco, potem pa je izza hribov pridivjala taka nevihta, da je v trenutku ohladila vse. Večkrat je vmes padala tudi toča in naredila veliko škode. Seno smo tedaj še vsi obračali na roke, z grabljami, edinole pri Micniku so imeli že obračalnik na konjsko vprego. Ljudje po vasi so govorili, da si je Micnik kupil ogrodje v Avstriji, ostalo pa je naredil sam, od oj za konja do vsega drugega, in si tako na veliko pomagal pri obračanju. Medtem ko smo drugod v največji vročini seno obračali po pet, šest, včasih tudi sedem ljudi, je Micnik to s konjem brez težav opravil sam. Sedel je na obračalniku, brez posebne ihte priganjal konja in si vmes ves čas žvižgal pesem Kraljevo znam’nje, križ stoji ... S konjem in obračalnikom si je lahko pomagal na vseh večjih travnikih, obračanja pa ni mogel opraviti v razprostrtem sadovnjaku, ki je bil nedaleč stran od naše hiše oziroma nekako na sredini poti med našo in domačijo prijatelja Rajmunda. Ker sva bila midva z Rajmundom v tistih letih, ko sva lahko že dobro vihtela grablje, hkrati pa tedaj nihče niti pomislil ni, da bi bilo treba otroka pri delu plačevati, nama je Micnica, neke vrste organizatorka dela, večkrat dejala: “Jutri pa le pridita seno obračat! Med jablani pač ne moremo z obračalnikom.” Bilo je slišati, kot da sva midva kriva, ker imajo med kozolcem in velikim travnikom še bogat sadovnjak. Seveda sva hodila rada pomagat, saj je bila Micnica radodarnega srca in nama je vedno dala kaj za pod zob, večkrat celo kakšen bonbon ali napolitanke. Torej kaj takega, o katerem smo doma lahko samo sanjali. Nekega soparnega opoldneva - ko smo obrnili vse seno nedaleč stran od Micnikovega sadovnjaka, Micnik pa je obrnil seno z obračalnikom na velikem travniku nad sadovnjakom - naju je ujela, ko sva se ravno hotela potuhnit in skočit ohladit v potok Tunjico. “Vidva sta gotovo še polna moči,” nama je rekla. “No, pa tudi prevelika nista. Zagotovo bosta z veseljem obrnila tistih nekaj metrov med jablani.” Po izkušnjah je bilo to za poldrugo uro dela za tri ljudi. Pomeni, da sva bila pečena za najmanj dve uri. “Saj ne bo zastonj ...” Kaj sva hotela drugega, kot da sva kopanje preložila na popoldanski čas, ter se podala v Micnikov sadovnjak. Edina tolažba glede dela je bila poleg napovedanega plačila v tem, da med drevjem vendarle ni bilo tako salamensko vroče kot na odprtem travniku. “No, saj vama bom tudi jaz pomagala ...” Z drugimi besedami je to pomenilo, da bo ves čas z nama in da naju bo krepko nadzorovala. Pri Micniku se ni nikoli lenuharilo. Ko so delali, so trdo delali, znali pa so se tudi veseliti in biti vse praznike prosti. Tako smo skupaj obračali seno debelo uro. Midva s prijateljem sva imela vedno za življenjsko vodilo besede, da ni ničesar hudo, kar je pač treba storiti. In Micnikovo seno med jablani je bilo pač treba obrniti, pa čeprav so šli vsi drugi domov počivat v senco. Na koncu je le prišel veseli del. Micnica je iz cekarja, ki ga je imela tako rekoč zmeraj s seboj na kolesu, potegnila cel zavitek bonbonov ter jih obema nasula polno pest. “Nekaj pa naj jih še ostale, za slabše čase,” se je zasmejala. Midva niti pomislila nisva na to, da bi nama jih lahko dala vse. Sedeli smo pri kozolcu in lizali bobone, ko je naenkrat nedaleč stran priletelo v travo veliko rdeče jabolko. “Glej, glej, so že zreli!” je ugotovil Rajmund veselo. Doma so bili navadno še večkrat lačni kot mi, zato je bil na darove narave še toliko bolj pozoren. “Tale je verjetno črviv;” je dejala Micnica. “Zreli še niso, bodo pa kmalu. Tale Ta rdeč je res zgoden.” Medtem ko smo se hladili v senci, sta iz krošnje priletela na tla še dva rdeča sadeža. “Pa se res že začenja,” je bila zadovoljna Micnica. “Letos je vse zelo zgodnje.” Stopila je pod jablano, pobrala vse tri sadeže in jih pravično razdelila med nas. Vsakemu po eno. Jabolko je bilo tedaj pravo bogastvo. Ko so dozorela jabolka, je pomenilo, da tudi mi ne bomo več lačni. Nikjer, ne pri nas in ne pri Rajmundovih. “U, kako je dobro!” se ni mogel načuditi Rajmund. Dobro sem ga videl, da ves čas pazi samo na to, če bo v travi pristalo še kakšno jabolko. “Boljših ni na svetu, kot so tile vaši!” sem ugotavljal sam. Najboljši so bili tudi zato, ker so bili najzgodnejši. “No, če bo še kakšno pristalo na tleh, ga le poberita!” nama je na koncu dovolila Micnica. “Po vejah pa ne plezajta. Naj jabolka le sama dozorijo! Zelena niso nič kaj prida.” Učinek njenih besed je bil ravno nasproten. Bilo je videti, kot bi nama rekla: ’Če bosta pa še kaj lačna, le splezajta v veje in jablano otresita. Zelena jabolka so bolj zdrava kot tista, ki padejo na tla.’ Izpod kozolca smo odšli vsi hkrati, toda midva sva se napotila samo do Tunjice, potem pa sva se takoj vrnila nazaj pod jablano. Med tem je na tleh pristalo še eno jabolko in nemogoče ga je bilo razdeliti na dva dela, zato sva le toliko dregnila v drevo, da nama je podarilo še en sadež. “Po Marijinem zvonjenju za kozolcem!” sva si rekla potem, ko sva se sita razšla. “Če jih ne bova narabutala midva, jih bodo drugi. Tega pa si ne moreva dovoliti v svojem rajonu.” Tako sva tudi storila. Ko se je znočilo, sva oba splezala v drevo ter mu krepko ožela veje. Na tleh se je v trenutku znašlo toliko sadežev, da sva se jih napokala do sitega, vsakdo pa jih je domov odnesel še celo naročje. “Kaj pa je zdaj to?” me je zagrabila mama pri večerji trdo. “Kje pa si dobil tista jabolka, ki so v kleti. Si jih pri Micniku narobutal?” “Ne, ne, dala mi jih je Micnica za plačilo, ker sem ji pomagal obračati seno.” Izgovor je bil verjeten, zato ni nihče več drezal vame. Vsakemu sem razdelil po enega, druge pa sem prihranil za naslednji dan. Naslednejga dne je bilo treba pri Micniku spet obračati seno med jablani. Spet sva dobila za plačilo pest bonbonov in dve jabolki. Postajala sva vse bolj domača in pogumna. Veliko jablano z zgodnjimi rdečimi jabolki sva z Rajmundom tokrat otresla že proti večeru. In to kar v pehar. Vsakdo je odnesel domov poln pehar jabolk. Bila je že trda noč, ko se je na naših vratih na lepem znašla prav - Micnica! Tako sem se je ustrašil, da bi se kmalu podelal v hlače. Prepričan sem bil, da je prišla zaradi robutanja. A ni bila slabe volje. Celo več! V vrečki je prinesla najmanj dva kilograma domačih jabolk. “Ponoči nam jih nekdo krade, pa mi je Francelj rekel, da je najbolje, če jih kar sam otrese. In ker mi vaš fant tako pridno pomaga pri obračanju, sem si rekla, da je še najbolje, če jih kakšno kilo dam vam. Verjetno ti bodo prišla prav, Mici, ali ne?!” Mama je stresla jabolka v pehar in ga dala na skrinjo. “Veš, saj še prejšnjih nismo vseh pojedli,” si ji je skušala pohvaliti, da vendar nismo tako lačni in požrešni. V dokaz, da to res drži, je iz kleti prinesla pehar z narabutanimi jabolki. Micnica je samo skomignila z rameni, rekla pa ni nič. To pa še ni bilo vse. Še istega večera je mama odšla k Rajmundovim in jim odnesla nekaj naših jabolk: “Pri Rajmundovih imajo še več otrok in jim gre še slabše. Jabolka pa so zgodnja in lahko hitro zgnijejo.” Pri Rajmundovih pa jabolk niti niso bili tako lačni. Ko jih je naša mama postavila na mizo, so se tam zasvetila v velikem peharju do pičice enaka jabolka. “Kako, ali vam jih je Micnica prinesla?” “Ne, Rajmund je rekel, da mu jih je Micnica podarila, ker ji je ves teden pomagal obračati seno.” Mama je postavila jabolka na mizo in skoraj jezno dejala: “Ah, nazaj jih pa že ne bom nosila! Kar vaša naj bodo, pa čeprav jih že imate!” Na lepem je bilo jabolk povsod dovolj, tistih podarjenih in tudi narobutanih. Videti je bilo, kot da vlada po vseh hišah pravo blagostanje. No, saj v nekem pogledu tudi je! Ko se je vse skupaj kolikor toliko mirno rešilo, sva midva z Rajmundom staknila glavi in ugotovila: “Zvečer pa na robutanje! Če ne bova pohitela, nama bo Micnik obral vse do zadnje veje.” In tako sva tudi storila. “Micnikovi jabolk tako in tako ne potrebujejo, ko pa nimajo svojih otrok. Midva pa si z robutanjem samo sama plačujeva tisto delo, ki sva ga že opravila.” Izgovor je bil sicer privlečen za lase, a robutanje ima pač svoj čar. Prepričan sem, da je Micnica vedela, kdo je ponoči otresel jablano. A vedela je tudi, da ničesar ni zastonj, posebno pa ne delo v vročini in na kraju, kamor niti stroj ne more!

TRANZISTOR

V Pavlihi, tedanjem humorističnem listu, ki so ga radi prebirali vsi pametni Slovenci, je izšla karikatura, na kateri je imela ženska, ki je plela na vrtu plevel, okoli vratu - podobno kot krava vodnica zvonec - privezan tranzistorski sprejemnik. Radio je v tistem času, ko še ni bilo televizije, poslušalce povsem osvojil in največja težava je bila v tem, da ga nisi mogel odnesti s seboj kamorkoli. Še najmanj pa na vrt. Marsikdo je, da ni bil med delom prikrajšan za vse tisto, kar je radio ponujal, sprejemnik postavil na okno ali pa tudi kar na sredi dvorišča. Seveda pa je bilo treba do tja potegniti elektriko. Ko so izumili tranzistorske sprejemnike, je bila to prava revolucija na vasi. “V Ljubljani imajo že take radijske sprejemnike, da govorijo brez elektrike,” je nekega dne prišel k nam povedat fant z vasi, ki se je na radijske sprejemnike dobro spoznal. Ime mu je bilo Albin, toda ker je kar naprej ponavljal učena izraza cosinus fi, se je med vaščani hitro prijelo to ime. Seveda smo oba matematična izraza govorili skupaj in se pri tem nismo zavedali, za kaj gre. Kozinusufi pa se je tudi dobro zdelo, da so mu vaščani nadeli takšno imenitno ime. “Kako? Brez elektrike ne more delovati noben aparat? Ali ga napajajo s karbitom?” smo se delali pametni Sivčevi fantje, ki smo tudi že z enim očesom pokukali v Ljubljano. Brat Ciril je tam namreč obiskoval delovodsko šolo, Andrej pa je bil namenejn za kmetijsko v Poljčah na Gorenjskem. “Kakšen karbit!” se je smejal Albin, star skoraj toliko kot brat Ciril. “V tranzistorskem sprejemniku je vse narejeno drugače. Bolj pametno. Sprejemnik pa dela na - baterije! Velika skrivnost. Pravi kozinusfi!” O baterijah je bilo tedaj malo govora. Le malokdo je vedel, da je v tem primeru elektrika spravljena v majhnih okroglih škatlicah. A mi smo to kmalu preštudirali. Tudi zato, da Kozinusfi ne bi bil najpametnejši v vasi. Ko je brat Ciril prodal tri lestve, ki jih je kot mizarski strokovnjak sam naredil doma pod toplarjem, je iz Ljubljane prinesel - tranzistorski sprejemnik. Sprejemnik je bil na zunaj v celoti iz plastike, zgoraj je imel velik podolgovat ročaj, deloval pa je na baterije. Ciril je imel to navado, da je ob vsakem nakupu naredil pravo predstavo. Že domov je prišel ves v ognju, vendar se je toliko zadržal, da smo vsi pojužinali, potem pa je dejal: “Zdaj pa si vzemite trenutek časa!” To je pomenilo vsaj eno uro. Seveda smo si ga vzeli, saj je bilo časa tedaj na pretek. Iz cekarja je privlekel tranzistor in ga postavil v hiši, kot smo rekli dnevni sobi, na mizo tako slovesno, kot bi predstavljal novega člana družine. Pozneje se je izkazalo, da je imel prav: tranzistor je pomenil celo več kot kdor koli drug v hiši. “Poglejte čudo sveta! Tale čudoviti tranzistorski sprejemnik igra brez elektrike!” Vsi smo nejeverno pogledali v plastično škatlo na mizi. Posebno midva z bratom Andrejem nisva bila toliko čez les, da bi temu verjela. Ciril je slovesno zakrilil z rokami in se tranzistroskega sprejemnika dotaknil nekje pri strani. Res je iz njega naenkrat prišla čudovita glasba, takoj zatem pa glas napovedovalke. “Ob udarcu na gong bo ura natanko sedemnajst!” Pri nas smo sicer rekli, da je ura pet - sedemnajst ni bilo nikoli, pa tudi več od dvanajst ne - vendar je bilo v tem trenutku pomembno to, da je radio brez elektrike res igral. Ciril ga je prestavil na teme peči in tam je radio še vedno žlobudral. “Nemogoče!” je vzkliknila mama. “Saj to je pa čudež!” Ciril je radio prestavil v bogkov kot in radio je razlagal, da bo naslednjega dne sončno vreme. “Tole je pa skoraj tako, kot so rekli za vlak, da ne more peljati brez hudičeve pomoči,” je komentiral novo pridobitev ata ter odšel nazaj na polje. Ciril je prestavil tranzistorski sprejemnik v vežo. Tudi tam je igral brezhibno. Nato ga je odnesel še ven ter ga postavil na vodnjak. Tam je igral še glasneje. “No, ali vam nisem rekel!” je ponosno gledal naokrog, kot bi prinesel v hišo marsovčka z drugega planeta. Razburjenje se je kmalu umirilo. Posebno nama z Andrejem se je zdelo povsem običajno, da lahko nekaj deluje tudi na baterije. Celo več! Ko Cirila ni bilo doma, je brat tranzistorski sprejemnik odprl ter ročno izbezal iz njega dve veliki bateriji. Če bateriji nista bili v sprejemniku, pa radio ni igral. Bil je smešno odvisen od tistih dveh velikih škatlic z elektriko. Na začetku smo tranzistorski sprejemnik poslušali samo doma. V hiši, v spalnici, v kuhinji. Nobene radijske igre nismo zamudili, nobene glasbene oddaje, nobenih poročil. Kmalu nas je začel spremljati tudi na dvorišču. Posebno ob sobotah, ko je moral eden od nas dvorišče pomesti. Večkrat je odšel z nami v hlev. Krave so ga gledale nekoliko nezaupljivo, bale pa se ga niso. Varovanje malih prašičkov s tranzistorjem, kot smo skrajšano rekli tranzistorskem sprejemniku, je postalo pravo veselje. In nazadnje je tranzistor pristal z nami tudi na polju. Tako kot v karikaturi. Karikatura je postala resnica. Verjetno je marsikdo v vasi menil, da nismo čisto pri pravi, vendar smo bili tako vedoželjni, da nismo hoteli nikoli zamuditi nobene stvari. Na radiu pa so bile tako čudovite oddaje. Zadeva je imela tudi praktično plat in predvsem varčevalno. Ob četrtkih zvečer so se poleti spraznila vsa polja, kajti skorajda ni bilo človeka, ki ne bi odhitel domov poslušat najbolj priljubljene radijske oddaje Četrtkov večer domačih pesmi in napevov. Mi pa smo tranzistor preprosto postavili v razor, ga navili do kraja in okopavali, recimo krompir ali peso, ob glasbi vse do trde teme. Okopavanje se je tako odvijalo v ritmu polke, pa čeprav bi se na radiu vrteli sami valčki. Navdušenje je bilo toliko večje tudi zato, ker drugi v vasi tranzistorja še niso imeli. Tako smo s pomočjo tranzistorja doživljali na polju večino glasbenih večerov, na tekočem smo bili z vsemi poročili s sveta, velikokrat smo kar na polju ali domov grede spremljali tudi radijske igre. Potem se je nenadoma pripetila nesreča. To je bilo tedaj, ko smo se vračali domov iz Zabrežja. Ko smo prišli do jezu pri mlinu, se je vsem trem zazdelo, da se je v vodi zasvetilo nekaj velikega. “Povodni mož!” sem vzkliknil jaz, vedno s prebujno domišljijo v glavi. “Glej, glej, kakšne postrvi!” sta zavpila brata in se naslonila na leseni ročaj ob jezu. Naenkrat se je zgodilo najhuje. Tranzistor, ki ga je imel Andrej obešenega kot kravji zvonec okoli vratu, je meni nič tebi nič zdrsnil navzdol in - čof! - v vodo. Vsi trije smo videli samo še to, da so se okoli mesta, kamor je padel tranzistor v vodo, naredili veliki kolobarji, iz tranzistorja pa je cvrkutnilo nekaj balončkov zraka kot iz potopljenca. Andrej, pogumen kot je bil, ni okleval niti trenutka. Takoj je slekel srajco ter se takoj pognal za tranzistorjem v vodo. Ciril je zagrabil dolgo palico ter skušal doseči tranzistor z brega. Sam sem nemočen stal na mostu nad jezom, v očeh pa so se mi nabirale solze. Andrej je preplaval ves jez po dolgem in počez, se vmes kar naprej potapljal in se spet dvigoval iz ne preveč tople Pšate, tranzistorja pa ni bilo nikjer. Po več kot polurnem prizadevanju, da bi ga le dobili, smo se do kraja obupani sestali na mostu in složno sklenili: “Ponoči ga ne more nihče drug odkriti. Postavili bomo stražo in počakali jutra.” Res smo stražili, izmenjaje, do enih ponoči, potem pa smo ugotovili, da ni nobenega zanimanja za potopljenca, kajti nihče niti vedel ni, kaj se nam je pripetilo. Doma pa si tudi nismo upali povedati, pa čeprav je bil tranzistor Cirilov. Ob enih ponoči smo vsi trije odšli spat. Sklenili smo, da vstanemo s prvim svitom in da tedaj, ko se bo bolje videlo, rešimo naše veliko bogastvo iz vode. Zbudili so me šele okoli šestih. Pred Cirilom in mano pa je stal na mizi - tranzistor! “Zaril se je v tla, v blato. Baterije so težke, pa ga je potegnilo na dno. Zjutraj sem ga v vodi takoj opazil.” Andrej je namreč vstal še pred svitom ter popravil napako, ki jo je storil. Ciril je skušal tranzistor prižgati, da bi nam vse jutro delala veselje glasba, toda - o, groza! - tranzistor naenkrat ni več igral. Iz njega ni prihajal noben zvok več. “Čakajta, že vem, kaj bo!” so se zasvetile oči Cirilu. “Baterije so zanič. Malenkost! Dobro, da imam rezervne.!” Spretno je zamenjal obe bateriji. Tranzistor pa je še vedno molčal kot grob. V hiši je postalo tako mrtvo, kot bi zgubili družinskega člana. Tisti sprejemnik v dnevni sobi je sicer kar naprej igral, a kaj, ko smo ga lahko poslušali le ob kosilih in po večerji. Tri noči skupaj smo spali nemirno in premišljevali samo to, kaj bi naredili s tranzistorjem. Novega si nismo mogli kupiti, stari pa je očitno obmolknil za zmeraj. “Že vem!” je četrtega dne vzkliknil Ciril. “Kozinusfi!” Dal je tranzistor pod pazduho ter ga odnesel k prijatelju. Kozinusfi se je sicer izučil za finomehanika, na veliko je popravljal kolesa, bil pa je tudi tisti v vasi, ki je prenekateremu popravil radijski sprejemnik. Seveda je do tedaj popravljal le tiste na elektriko. Kozinusfi je imel delavnico kar v dnevni sobi. Obkrožalo ga je več velikih radijskih sprejemnikov, na komodi je imel razstavljene debele elektronke, na mizi pa se mu je v škatlah valjalo na ducate malih uporov, kondenzatorjev in drugega materila. “Hm, tole je pa kot kozinusfi!” je takoj ugotovil Albin. Vsi trije smo ga pogledali kot boga na oblaku. Zdaj naj se pa le izkaže, ali je res strokovnjak ali ne. Nekateri v vasi so namreč govorili, da bolje popravi kolesa kot radijske sprejemnike, Albin pa je tedaj, kadar mu popravilo ni uspelo, vso krivdo zvalil na shemo radijskega aparata. “Če bi imel šemo, bi vam radio že popravil, brez šeme pa ni nič.” Shema je bila po njegovo pač šema. Ker je imel pred sabo prvi tranzistorski sprejemnik, ga je znal komajda razstaviti, kaj šele popraviti. “Hudo je to, ker ne dela na elektriko!” je ugotovil Kozinusfi. “Pri vseh drugih najprej dam vtikač v električno dozo, potem pa vidim, do kam je elektrika speljana in kje je prekinjena. Tako takoj ugotovim, kje je kozinusfi. Če pa imam pri roki še šemo, lahko sledim tudi radijskemu delu sprejemnika. Veste, kozinusfi je v tem, da gre za napajalni in radijski del sprejemnika. Tu pa niti ne vem, če napajalni del sploh dela.” Mi smo se delali pametni, da je vse enako, le s to razliko, da je napajanje brez elektrike, sprejemnik pa nima elektronk, temveč male tranzistorčke. “No, saj v tem je pa tudi kozinusfi!” Sprejemnik je bil na opozovanju pri Kozinusfiju cel teden, učinka pa ni bilo nobenega. “Brez šeme sem mrzel,” je na koncu povedal Kozinusfi in nam tranzistor vrnil. Vsi smo bili nad Albinom močno razočarani. “Kaj pa invalidi?” se je zabliskalo mami, ko smo ji razložili, da je Kozinusfi pregorel, še preden bi kaj naredil. “Saj res: invalidi!” smo poskočili vsi trije. V Kamniku je obratovala invalidska delavnica, kjer so na veliko popravljali vse, kar je bilo majhnega in lepega, od ur do radijskih aparatov. Mama je v soboto ob cekarjih z mlekom, jajcih in moko navezala na kolo še cekar s tranzistorjem in hajdi v Kamnik. “Do druge sobote bo popravljen. O, invalidi so strokovnjaki!” je povedala mama, vsa žareča v obraz. Žal tudi invalidi tranzistorju niso znali pomagati. “Plačala nisem nič, čeprav so se pet ur ukvarjali z njim. Pravijo, da se ne da popraviti!” Potem je Ciril odnesel tranzistor v Ljubljano. V Iskrin servis. Tako rekoč na najvišji inštanco. “Težka bo, težka!” so mu povedali že ob sprejemu. “Ves je premočen. Bolje je, da si kupite novega.” Na servisu je ostal cel mesec. Doma je vladalo takšno vzdušje kot po pogrebu stare mame. Nič nam ni šlo od rok, vsi smo bili potrti in žalostni, in celo radia na elektriko nismo hoteli več poslušati, ker nas je preveč spominjal na tranzistor. Po mesecu dni je Ciril prinesel tranzistor nazaj - nepopopravljen. “Pravijo, da se ne da popraviti!” Plačati pa je vendarle moral. Sedem ur dela in zamenjavo treh delov. Kaj smo hoteli drugega. Upali smo, da bomo kaj kmalu zaslužili za drug prenosni radijski sprejemnik, toliko časa pa bomo pač brez njega. Kot spomin na najlepše čase z glasbo, poročila in radijskimi igrami je Ciril postavil tranzistor na vrh omare. Približno tako kot bi tja postavil sliko najljubšega družinskega člana po smrti. Čez dobra dva meseca se je zgodil čudež. Pravi pravcati čudež! Nekega večera smo sedeli v sobi, se pomenkovali o neki knjigi, ko je tranzistor na lepem in na ves glas, sam od sebe - spregovoril! Kmalu bi nas od presenečenja zadela vse po vrsti kap! Mislili smo, da je nekdo na hitro vstopil in začel na ves glas vpiti nad nas, a se je le oglasil tranzistor na omari. “Govori, spet govori!” je skočil Ciril k njemu. “In tudi igra, igra kot prej!” ga je previdno objel brat Andrej. “Kako lepo!” sem ga sam pobožal previdno po ročaju. Tisti večer smo ga iz samega občudovanja poslušali vse do zaključka radijskega sporeda. Ko smo Kozinusufi naslednjega dne povedali, kaj se je pripetilo, je modro dejal: “No, saj sem vedel, da bo tako! V bistvu sem ga že jaz popravil. Vendar je popravilo začelo delovati šele zdaj. In to brez šeme. V tem pa je tudi kozinusfi!” Šele mnogo pozneje smo izvedeli, da so se na omari čez poletje izsušile vse tuljave in vse drugo v tranzistorskem drobovju in da ni prišlo do nobenega čudeža, temveč je tranzistor sam zaigral pač tedaj, ko so elektroni spet stekli brez ovir po njem. Uporabljali smo ga še leta in leta. Le tisto vrvico, ki je bila v karikaturi narisana zelo tenka, smo močno ojačali. Da vendarle ne bi še kdaj padel v vodo in brez posebnega razloga umolknil!

DIHUR

Jajca so bila v tistem času pravo bogastvo. Doma smo jih jedli le za praznike - največ ob veliki noči - drugače pa jih je mama v večini znosila v Kamnik mestnim gospem ali pa jih je prodala na trgu. “A veš, s kakšno lahkoto jih prodam!” je bila vedno navdušena nad tem, da vsa jajca odda kar stalnim strankam na domu. “To pa zato, ker so res dobra jajca. Kako tudi ne bi bila, ko pa se kure lahko po ves mili božji dan pasejo po celem dvorišču in sadovnjaku!” ji je odgovarjal ata. Tedaj so že nastajale prve farme kokoši in zato je vrednost domačim jajcem takoj poskočila. Žal se to na ceni ni prav nič poznalo, edino prodaja je tekla bolje. Potem se je naenkrat vse spremenilo. Na domačiji se je pojavil - dihur! Na mah je za vse postal sovražnik številka ena. Namesto da bi mama nosila jajca v Kamnik in od tega nekaj iztržila, za nas pa bi ob koncu tedna ostalo vsaj eno jajce za vsakogar, ni bilo jajc ne za trg ne za domače. “Vse je izpil dihur!” je povedal ata žalostno, ko je sam preveril na gnezdih, da so ostale samo lupine. Kot najmlajši sem imel namreč posebno nalogo, da pred večerom vsa jajca na gnezdih poberem in jih prinesem v kuhinjo. Nekega dne pa so tam ostale samo lupine. “Najbolje je, da greš k Micniku po past in mu jo nastavi!” je menila mama. Z dihurjem se očitno ni hotela prav nič šaliti. “Ali ga mislita ubiti?” sem se ustrašil jaz. Doma smo imeli namreč železno past za skobce, v kateri je končal prenekateri skobec, pa tudi vrana in včasih celo prebrisana sraka. Zdelo se mi je, da je to za takšen prekršek vendarle veliko prekruta smrt. “Kaj pa hočemo drugega!” je skomignil ata z rameni. “Drugače nam bo požrl vse sproti. Lahko se spravi tudi na piščance.” Še tistega večera je odšel k Micniku po past, vendar je ni dobil na posodo. Tudi pri Micniku so opazili dihurja in so jo imeli pravkar nastavljeno. “Ko ga ujamem, ti jo pa lahko posodim,” je bil širokogruden Micnik. Odločili smo se drugače. Ker je bil Ciril spreten v mizarskem delu, je šel k Micniku pogledat, kako takšna past izgleda. Šlo je za škatlo, v kateri je bilo na prečki nastavljeno jajce. Ko je dihur začel jajce premikati, se je letvica na drugem koncu iztaknila in škatlin pokrov se je sam od sebe zaprl. Potem pa so škatlo odnesli v potok ter jo toliko časa pustili v tolmunu, da se je dihur v njej utopil. Ker smo naslednjega dne spet ostali brez jajc, se je Ciril takoj lotil dela in v dveh dneh naredil lično past. Nalašč jo je naredil še za deset centimetrov daljšo, kot je bila Micnikova, tako da dihur ne bi ušel iz nje. Vsi domači smo se medtem natanko poučili, kakšen je dihur in kako živi. Je približno toliko velik kot maček, vendar daljši in tanjši, po vsem životu je črn, gleda grdo, smrdi pa - kot dihur! Čeprav smo ga vsi po vrsti zaradi jajc zasovražili, je mene kot najmlajšega vendarle stiskalo pri srcu, ko sem premišljeval o tem, kako mora biti dihurju potem, ko se škatla zapre in ga odnesejo v tolmun. “Pa se ne bi dalo to urediti kako drugače ... Recimo, da bi ga za vedno pregnali z naše kmetije ... “ “Kje pa!” je povedal ata. “Ko se enkrat navadi na jajca, vedno hodi na isto mesto. Past mu bom nastavil prav tam na otepih, kjer je največje gnezdo za kure.” Ciril je bil na svojo past zelo ponosen, prav tako pa ata na sina, da zna kaj takega narediti. Več kot eno uro sta razpravljala o tem, kje bo duhir zagrabil jajce in kako z lahkoto se bo ujel. Mene pa je še vedno stiskalo pri srcu. Naslednjega jutra nas je čakalo presenečenje. Jajca v škatli ni bilo več, vratca pa se niso zaprla. “Nemogoče!” je bil še najbolj razočaran Ciril. “Kaže, da sem premalo pooblal stranico. In vratca bi moral bolje nastaviti.” Meni pa se je po svoje vendarle zdelo dobro, da je bil dihur spretnejši od nas. Res je, da je spet požrl vsa jajca, z nastavljenim vred, vendar sem bil na njegovi strani zato, ker je bil bolj zvit od vseh nas. Naslednjega jutra je ata ves vesel prihitel v našo sobo. “Smo že skupaj!” Ciril je poskočil kot navito prožno pero, sam pa prvi trenutek niti nisem dojel, za kaj gre in s kom je ata “že skupaj”. Ker pa so vsi pohiteli k hlevu, sem šel tja tudi sam. V škatli je nekaj grozno ropotalo, iz nje pa je tudi v resnici prav pošteno smrdelo. “Aha, zdaj boš pa videl hudiča!” je rekel ata z vidnim zadovoljstvom, dal škatlo pod pazudho ter jo odnesel proti potoku. Sam nalašč nisem hotel iti z njimi, kajti nikakor nisem mogel prenesti, da bodo dihurja preprosto utopili. Ni minilo niti deset minut, ko sta se ata in Ciril, oba sila ogorčena, vrnila. “A veš, da nama je ušel!” je bil ata čisto iz sebe. “Kako: ušel?!” ni mogla razumeti mama. “Ušel, preprosto ušel!” je razložil ata. “Ko sva prišla do tolmuna, je v notranjosti postalo naenkrat vse mirno. Mislila sva, da se je dihur medtem od skakanja sem ter tja in od zaletavanje v steno škatle že poškodoval ali celo zadušil, pa je Ciril samo za dober prst odprl pokrov na koncu škatle. Dihur pa - flek! - ven in že ga ni bilo več.” “No, nazaj ga tudi ne bo več. Smo se ga vsaj rešili.” Vsi smo se oddahnili. Res je bilo do potoka Tunjice skoraj dvesto metrov, pred našo domačijo je stala še sosedova, zato bi bilo sila nenavadno, da bi se vrnil prav k našim jajcem. Naslednjega dne sem na gnezdih nabral pet jajc in mama je vseh pet - v Kamniku so stalne stranke že težko čakale - odnesla njim. “O, kako so bile vesele!” nam je povedala pri kosilu. “Pravijo, da so tiste iz kuric čisto zanič!” “Ja, naša jajca so pa res dobra!” je bil spet zadovoljen ata. “To pa je zato, ker imamo tako veliko dvorišče in sadovnjak.” Potem se je pripetilo nekaj nenavadnega. Iz zabojev sta nam ušla dva mala zajčka. Iskali smo jih po vsem hlevu, v stelji, pod napuščem, zajčkov pa nikjer. “Morda pa sta se skrila pod pod!” je glasno razmišljal ata. “Ti si najmanjši in pojdi pogledat še tja.” Leseni pod je bil postavljen ravno toliko od tal, na debelih kamnitih temeljih, da je bil varen pred poplavo in da se je na njem vse sušilo še toliko lažje. Otroci smo pod podom večkrat shranili kaj takega, kar ni bilo dobro, da bi starši videli. Ata mi je večkrat povedal, da ima pod podom mlade tudi naša mačka Pika. Res je navadno na prvo spomladansko sonce pripeljala mačka svoje male mucke prav izpod poda. Splezati pod pod mi je bila malenkost. Pod skednjem je vedno ostalo kaj, na kar so drugi pozabili, za nas, otroke, pa je bilo nadvse zanimivo tudi to, da se je tam zmeraj našel kakšen kos orožja, del starega orodja ali celo še kaj bolj skrivnostnega. Pod podom je bilo vedno suho in nadvse prašno. Navadno se je mama vedno jezila, če sem plezal tam spodaj, tokrat pa sem imel celo nalogo, da to opravim v imenu cele družine. Ko sem se potegnil dobra dva metra pod pod, me je čakala grozljiva slika. Čez in čez so ležale razmetane male mačje tačice in trije gobčki, pred seboj pa sem zagledal objokano - mačko. Našo mačko Piko! Ko sva se pogledala iz oči v oči, je kot človek žalostno zacvilila in nemo pogledala razdejanje okoli sebe. Nedaleč stran je tičal za velikim kamnom tudi prestrašeni izgubljeni zajček. Ko me je zagledal, jo je smuknil ven, zunaj pa ga je v istem trenutku, ko se je zapodil izpod poda, zagrabil ata in ga odnesel nazaj v zajčnik. “Pod podom je tudi mačka ... In polno krvavih mačjih tačic ... In trije gobčki ...” Ata je takoj vedel, koliko je ura. “To je pa dihur! Na jajca si ne upa, se je pa spravil na Pikine mladičke! Prekleti!” Sestali smo se v kuhinji in takoj naredili bojni načrt. Ciril je bil še vedno razočaran nad delovanjem svoje pasti, ata in mama sta bila še jezna zaradi jajc, mene pa je najbolj presunilo, kaj je dihur naredil z malimi mucki. Vedno sem se rad igral z njimi. Bilo je, kot bi bila Pika njihova mama, jaz pa njihov stric. Tokrat pa bo pomlad minila brez Pikinih ljubkih mladičev. “Samo eno je možno!” sem rekel možato. “Smrtna obsodba!” Vsi so me začudeno pogledali, kaj se je naenkrat zgodilo z menoj. “Ja, za dihurja - smrtna obsodba!” je pritrdil Ciril. Tokrat smo past nastavili kar pod podom. Bal sem se, da se bo vanjo ujela Pika, toda v tem primeru bi jo že sami izpustili. Ata je dejal, da Pika ne bo šla jest nastavljenega jajca, sicer pa je tako in tako le žalovala in se ni nikamor premaknila. Naslednejga jutra je v škatli zares spet ropotalo. Močno ropotalo. Zagotovo se je ujel prav tisti dihur, ki nam je enkrat že ušel. Ker je slutil, kaj ga čaka, je bil še toliko bolj hud. Tokrat Ciril zapore ni nič premikal. Ata je meni nič tebi nič škatlo postavil naravnost v najgloblji tolmun, nanjo pa položil debel kamen. “No, zdaj bo pa videl, koliko je ura.” Ni minilo niti pet minut, ko se je v škatli vse povsem umirilo. Bilo je kruto, a drugače ni šlo. Dihur se je v petih minutah utopil. Ata ga je potem odnesel Vorvovemu Franceljnu, ki je zbiral kože. Za dihurja je dobil toliko, kot mama na trgu za pet jajc. “Pet nam ste jih pa le dobili nazaj,” je dejal proti nam. Sam sem tedaj spoznal, kako kruto je življenje. Če ne bi uničili mi njega, bi on nas. V nedeljo zjutraj mi je mama proti navadi spekla jajce in mi ga postavila na mizo: “To pa je zate! Ker si odkril dihurja!” Počutil sem se kot zmagovalec. Ponosen in v srcu trd. Zmagovalec pač!

OFREH

V naši vasi je bilo največ Janezov oziroma Ivanov, sledili pa so jim Franceti, Jožeti in Andreji. Začuda je bilo na zgornjem koncu vasi največ Andrejev. Verjetno zato, ker je bilo na kmetih več časa za ljubezen pozimi in okoli pusta, ob sv. Andreju, na koncu novembra, pa so očitno dojenčki kar serijsko prihajali na svet. Tudi naš ata je bil Andrej, pa moj brat, od starejših pa so imeli Andreja tudi pri Bošjtanovcu, Ulčarju, Marinu in Žirovcu. Tako sem dobil občutek, kot da je zgornji konec vasi iz samih Andrejev oziroma Hrabroslavov, kot je pisalo na nekaterih koledarjih. Pomeni, da je bil naš konec izredno pogumen, hraber. Otroci smo imeli pred sv. Andrejem posebno veselje z ofrehom. Beseda izvira seveda iz nemščine, gre pa za popačenko, ki pomeni veselje, ki smo ga želeli narediti na predvečer praznika slavljencu. Doma smo vzeli pokrovke, kravje zvonce, mahovito ali navadno koso, potem pa hajdi pod okno slavljenca in smo mu zagodli takšno muziko, da se je slišala po vsem našem koncu vasi. Čeprav je šlo v bistvu za ropotanje in ne za kakšno posebno glasbo, je bil slavljenec vendarle vesel pozornosti. Navadno se je takoj zatem, ko smo mu “odigrali pod oknom serenado”, pojavil na vratih in nam prinesel nekaj dinarjev ali pa nas je postregel s kosom kruha in brezalkoholno pijačo. Prav zaradi daril smo otroci zato radi “delali ofreh” pri vsaki hiši, kjer je bil le vzrok za to. Navadno nas je na koncu ofreha slavljenec obdaril, mi pa smo mu rekli: “Pa veliko zdravja, stric Andrej!” “Hvala, hvala, in drugo leto ne pozabite priti!” Seveda nismo pozabili, saj smo z malo truda vendarle na hitro dobili nekaj za pod zob. Kruha smo se vedno bolj razveselili kot denarja, kajti za denar smo si potem naslednji dan kupili bonbone, pri tem pa ostali - lačni kruha. Ker sta bila tudi pri naši hiši dva Andreja, smo ofreh vedno začeli pri nas. Ata je že prejšnjega dne naročil mami, naj speče svež kruh, da bodo “ofrehovci” bolj zadovoljni. In res je bilo tako. Kruha tedaj pač ni bilo v izobilju, če pa se je v naših ustih znašel svež kruh, je bilo to še toliko večje razkošje. Običajno so nam, ofrehovcem, sledili pravi godovalci, sosedje in prijatelji, ki so s seboj prinesli kakšen liter mošta ali celo pollitrsko steklenico žganja, mama je narezala kruh in dala na mizo še kakšen piškot in tako se je začelo slavlje do poznih večernih ur. “Na zdravje, Andrej, in na mnoga leta!” “Da bi bil zdrav in vesel, da bi ti polje dobro obrodilo in da bi bilo pri živini vse dobro!” “In da bi se v zakonu dobro razumela!” Zdravic in dobrih želja je bilo navadno toliko, kot je bilo vsebine v kozarcih. Ko pa je zmanjkalo pijače, so se tudi sosedje in znanci kmalu razšli. Otroci se takšnih zdravic in proslavljanj nismo udeleževali, starši pa so nam dovolili, da smo bili tistega večera dlje pokonci in da smo v miru prešteli denar, ki smo ga nabrali pri ofrehu ali pa pojedli vse tisto, kar smo dobili za darila. Med ljudmi se vedno najde kakšen, ki je ustvarjen drugače in ki noče spoštovati ustaljenih navad. Navadno se je skoraj zmeraj zataknilo pri Novakovih. Pri hiši je bil prav tako Andrej, svojega svetnika je sicer spoštoval in ga imel rad, edinole njegova žena Gizela je bila zoprno ženšče, ki se je pred ljudmi vedno skrila, kadar bi se morala pojaviti v javnosti. Prišla je od nekod s Štajerskega, le z malokom se je pogovarjala, drugače pa je bila pridna in čista ženska. Po stari navadi smo naredili ofreh tudi pod Novakovim oknom. Razlika je bila samo ta, da smo poropotali s pokrovkami, zvonci in kosami sredi dvorišča, z eno nogo pa smo bili že na begu. Skoraj vedno se je namreč pripetilo, da je Gizela tisti trenutek, ko smo začeli s svojo godbo, prihitela iz hiše s polnim lavorjem vode ter pošiljko poslala naravnost proti nam. Kdor je ne bi opazil ali kdor ne bi znal pravočasno nabrusiti pete, bi bil takoj moker in ne bi mogel iti naprej po vasi. Tistega leta se je pripetilo nekaj nenavadnega. Ko smo se ustavili z godbo pri Novakovih, se je iz hiše takoj pojavila Gizela z nočno posodo v rokah. Še preden smo začeli ropotati na vso moč, že smo bili deležni vsebine nočne posode. Skoraj do vsakega je priletela kakšna kaplja, nekateri pa so bili deležni tudi trše smrdeče vsebine. “Čakala nas je!” smo bili vsi ogorčeni. “Eno je voda, drugo pa je scalnica in drek!” smo jezno škrtali z zobmi. “Vse, kar je prav! Prihodnje leto ji bomo vrnili z dvojno porcijo!” Bili smo tako ogorčeni, da smo šli povedat vsem sosedom, kaj se nam je pripetilo. “Res je zadnje čase jezna na ves svet ...” je rekel prvi sosed. “Mogoče pa ji koža ni prav ...” “V spečega vraga ni pametno drezati ...” Ko smo se vračali s svojega večernega pohoda, so skoraj po vseh hišah gorele luči in povsod so na veliko nazdravljali in si želeli vse najlepše, edinole pri Novakovih luč ni gorela. “Poglej, poglej!” smo se čudili. “Kaže, da gospodarju Andreju ni prišel voščit prav nihče! To pa je slab znak!” Potešeni smo šli domov. Navadno je Gizela nas, otroke, pregnala, starejši pa so bili kljub temu dobrodošli v hiši. Tokrat pa ni bilo nobenega. Vaški telefon je deloval veliko bolje kot vsi drugi. Še tistega večera je izvedlo pol vasi, kaj se je pripetilo Novakovim in kako so jih kaznovali sosedje zaradi nas. Nam se je zdelo nadvse imenitno, da smo odigrali v medsebojnih odnosih na vasi tako pomembno vlogo. Med letom smo že skorajda vsi pozabili, kaj se nam je pripetilo pri Novakovih. Ko je prišel sv. Andrej, smo se vsi ponovno oborožili s svojimi ropotuljami in hajdi pod okno. “Kaj pa Novakovi?” smo se spogledali. “Bomo k njim šli?” “Pojdimo! Nalašč pojdimo!” sem zaklical sam razvneto. Takšne ljudi, ki niso bili za stike z drugimi, nisem imel nikoli rad. “Ampak ofreh jim naredimo na koncu dvorišča. Dreka že ne bo metala v nas!” so menili drugi. Res smo Novakovemu Andreju poropotali v varni razdalji daleč proč od vrat in okna. Začuda se vrata dolgo dolgo niso odprla. Okno pa tudi ne. S kotičkom očesa smo ves čas opazovali, če nas morda Gizela ne bo napadla s kakšno neprijetno tekočino s strani. A je ni bilo nikjer. Mislili smo že oditi naprej, ko so se vrata počasi le odprla, na njih pa se je pojavila - saj ne more biti res! - Gizela v belem predpasniku in s pladnjem v rokah. “No, le naprej!” nas je povabila nenavadno prijazno. Vsi smo se boječe spogledali. Prepričani smo bili, da gre za past. Gizela nas bo gostila, Novak pa nas bo pretepel ali polil z gnojnico. Toda zgodilo se ni nič takega. Najprej sem stopil proti njej sam, zatem pa še vsi drugi. Na pladnju je imela velike sveže piškote, v kozarcih pa se je svetil malinovec. “No, le vzemite, niso zastrupljeni!” Lakota in radovednost sta storili svoje. Ko so drugi videli, da zna biti Gizela povsem normalna ženska, so s še toliko večjo slastjo vse do zadnjega piškota kar tam pojedli in popili vseh sedem kozarcev malinovca. “Boglonaj, boglonaj! O, kako sladek malinovec imate pri vas! In kako dobre piškote znate speči!” Ko smo ravno hoteli oditi, se je na vratih pojavil tudi Novak. “Vse najboljše, slavljenec Andrej!” sem zaklical vzneseno. “Vse najboljše!” so zaklicali vsi drugi. “Boglonaj, boglonaj!” se nam je zahvaljeval ves presrečen. Potem je segel v žep in dal vsakomur tudi nekaj denarja. “Za ’cukre’!” je dejal. Bonbonom so starejši rekli ’cukri’. Bili smo tako presenečeni in vzneseni, da smo mu na samem mestu še enkrat naredili ofreh. “No, tako je prav!” je prikimala Gizela. “Prejšnji ofreh je bil za mojega moža, ta pa je zame. Ali je tako?” “Kako, ali imate tudi vi god?” “Seveda!” je vzkliknila. “Zato pa sem tudi bila jezna, ker niste meni nikdar prišli voščit. Kot da ženske nismo nič vredne!” Od tistega časa naprej smo pri Novakovih vedno naredili dve ’rundi’, posebej za Andreja in posebej za Gizelo. Ona pa je zmeraj prinesla na pladnju velike sveže piškote. Sosedje pa so od tistega časa naprej prihajali voščit še s toliko večjim veseljem.

KONJI NA ŠTEFANOVO

Na dan sv. Štefana je bila v bližnji vasi, na Križu, vedno maša. V podružnične cerkve smo hodili k maši veliko raje, ker smo spotoma lahko ogledavali tudi drugačno notranjost cerkva, zbrali so se taki ljudje, ki niso vedno redno hodili k mašam, svoj čar pa je prispevalo tudi pritrkavanje in vse drugo okoli cerkve. Posebej lepo se mi je zdelo hoditi k maši na Križ in to na dan sv. Štefana, zavetnika konj. Na Križu so namreč imeli prastaro navado, da smo ponesli na oltar majhne figurice konj in krav. Figurice so bile postavljene pri vhodu v cerkev, odnesel si jo na oltar, tam pa si daroval nekaj denarja. Na ta način smo se priporočili za zdravje živine za naslednje leto. Hodil sem že v šolo in sem ta običaj dobro poznal, saj sem s starši bil že pred tem pri maši na Križu ob sv. Štefanu najmanj dvakrat ali celo trikrat. Navadno je figurico odnesel na oltar gospodar, ata pa mi je dovolil, da sem jo izbral jaz in da sem jo sam tudi položil na oltar. Tistega leta je ata zbolel. Obetal se je sneg, zato je s polja s cizo zvozil domov večji del repe in pese iz zasipnice. Zasipnico smo imeli navadno kar na njivi, Pod križem, in oboje, repa in pesa, je dobro prestala hujši mraz vse do pusta. Pred snegom pa je bilo treba pač del pridelka spraviti domov, da zasipnice v snegu in mrazu ne bi odpirali. Ata s konjem in vozem ni hotel iti na njivo, ker je njiva stala vsa v vodi, s cizo pa se je dalo priti zraven, pa še manj škode se naredilo. Tako je šel po repo in peso trikrat zapored. Ker je bilo tako precej bližje, je pridelke vozil domov kar čez potok, čez vodo. Imel je velike škornje, potok pa je po deževju že toliko usahnil, da se je dalo priti čezenj. Pri četrtem prevozu čez vodo mu je v strugi naenkrat spodrsnilo in v škornje je vodo močno zajel. Ker se mu je mudilo, se zato ni kaj dosti žrl. Repo in peso je doma zmetal v posebno betonirano zasipnico, potem je opravil še živino v hlevu, zatem pa je šele sezul škornje. Noge je imel vse črne in umazane kot oglje. “Kakšen pa si?!” se je začudila mama. “Ali si vodo zajel v škornje?” “Ja, malo pa res!” “Ja, zakaj pa se nisi takoj preobul. Boš videl, da boš jutri kašljal. Voda je strupeno mrzla.” “Ah, saj ni tako hudo!” Naslednjega dne ni samo kašljal, temveč ga je tako zagrabilo v križu, da niti na stranišče ni mogel več iti. Bilo je videti smešno in hkrati žalostno: premikal se je lahko samo po vseh štirih. Meni se je zdel kot opica v živalskem vrtu. “Kaže, da bo to moj prvi božič doma,” je žalostno ugotovil, ko ni mogel niti k polnočnici niti na sveti dan k maši. “Ampak jutri pa bo moral nekdo k maši na Križ. Nekdo od moških!” je določil ata. Ker tedaj na božični dan, še manj pa na Štefanovo, ni bilo prosto, brata pa sta bila že v srednjih šolah, so za mašo določili mene. Štefanova maša je bila ob desetih, sam pa sem imel pouk popoldne. “Boš pa ti letos rešil moško čast!” me je zaprosil ata. “Saj si že velik fant!” Obljubil sem mu z veseljem. “Ampak pazi, da boš postavil na oltar konja in ne krave! Konji so čast družine. S kravami bomo že! Na oltar nesi Fuksa, da bo med letom bolj zdrav. Saj vidiš, da nekaj boleha.” V hlevu smo imeli tedaj dva konja: Fuksa in Miškota. Fuks je bil rjavec, že precej star, in je že težko vozil. Vsi pa smo ga imeli radi, ker je vedno ubogal, nikoli nikomur storil nič žalega in ker je bil hvaležen za vsako pest sena. V primerjavi z Miškom, ki je bil poln muh, je bil Fuks pravi pametni oče. K maši na Križ sem tako odšel z veliko mislijo na Fuksa. Pri vhodu moram dobiti figurico rjavca, jo ponesti okoli oltarja ter jo na koncu postaviti z najboljšimi željami vred za njegovo zdravje na oltar, pri tem pa iskreno pomoliti za zdravje živine, posebno Fuksa. Ko sem prišel do kriške cerkve, je bila tam takšna gneča, da se ni dalo vstopiti vanjo. Vsi so se drenjali okoli poličke s figuricami in iskali sebi primerno žival: konja ali kravo, nekateri pa so imeli doma še ovce in koze. Ob vhodu je tako nastala prenekatera smešna situacija. “Ti, Angela, pa res ne boš nesla krave na oltar, ko pa imaš samo kozo,” se je nekdo obregnil ob vaško preužitkarico. “Ti pa konje kar pusti pri miru, saj voziš še vedno samo z volmi,” je dejal Kovčku nekdo z vasi. Res je vozil kot eden redkih še z volmi, kar je presenečalo tudi mene. Ko sem se med zadnjimi le pririnil do figuric, so tam ostale samo še tri črne krave. Krave in še črne povrhu! Zazeblo me je po vsem telesu. Krave in to črne pa res ne bom nesel na oltar! Obstal sem ob polički in čakal, da bi se od kod vzeli konji. Konji pa so očitno že vsi bili na oltarju. Vsi, ki so jih zadnje čase kupili, so jih ponesli še s toliko večjim ponosom tja gor. Bil sem grozno razočaran. Le kako, da je konj zmanjkalo? In kaj bo rekel Fuks, če bi mu povedal, da sem nesel namesto njega črno kravo? In predvsem, kako bo razočaran ata, ko mu bom povedal, kako slabo sem izpeljal njegovo nalogo! Zato sem kar stal in stal ter čakal in čakal ... Kdo ve, ali me je videl ali pa se je to pripetilo po naključju, toda naenkrat se je pred menoj znašel - župnik! “Kaj pa ti, sinko moj ali ne boš šel v cerkev?” Bil je domači dekan. “Bom.” “Ja, kaj pa potem čakaš?” “Konja.” “Kako: konja?!” “Ja, tu so samo še tri črne krave!” sem ogorčeno vzkliknil. Župnik je hitrih korakov stopil okoli cerkve, se skozi zakristijo podal do oltarja in v naslednjem trenutku je že spet stal pred menoj. V naročju je imel polno konj. “Imate vranca ali rjavca?” me je pogledal zaupljivo. “Fuksa!” sem mu odvrnil, ne da bi vedel, kakšen je vranec in kakšen rjavec. “Mhm, če mu pravite Fuks, potem je lisičje barve. Se pravi rjavec. Ja, kar tegale vzemi!” V roke mi je potisnil figurico rjavega konjička. Ves presrečen sem ga stisnil k sebi in ga odnesel na oltar. Potem sem še trikrat bolj zavzeto kot drugič molil za zdravje vse živine, še posebno pa - kot mi je naročil ata - za zdravje konja Fuksa. Ko sem se vrnil domov, je ata - proti mojemu pričakovanju - sedel vzravnano pri peči. “Ti si pa moral danes res vneto moliti,” me je pohvalil. “Ves čas sem bil v mislih s teboj. In točno tedaj, ko je na Križu zvonilo k povzdigovanju, mi je naenkrat odleglo. Poglej, saj sem že skoraj čisto zdrav!” Počasi se je zravnal in postavil predme. Zdaj je bil spet pravi ata, pravi človek! Do solz sva se nasmejala ob tem, kako je bilo, ko je zmanjkalo konj in so ostale samo tri črne krave. “Če bi pobasal kravo, bi bil jaz bolan še vso zimo,” se je smejal ata zadovoljen. “Tako pa bom šel na novega leta dan lahko že k maši. Vidiš, kako je Bog dober!” Takrat še nisem razumel, da ne gre ne za konje ne za krave, ampak za dobro misel, ki lahko človeku naredi veliko dobrega. Vesel pa sem bil, da se je v hišo vrnilo zdravje in da je bil ata spet ves nasmejan in dobre volje. In kdo ve, kaj bi se res zgodilo, če bi nesel na oltar eno od tistih čudnih črnih krav ...

BOŽJI DENAR

Vsako pomlad je ata odpeljal v Kamnik v sejem telička, ga tam prodal in kupil tri majhne prašičke. Vse te tri prašičke smo potem doma zredili in jih jeseni prodali oziroma zaklali. Pravzaprav je bilo že vnaprej vse določeno: eden od prašičev je bil za dom, eden za prodajo, da bomo lahko poravnali davke, eden pa za vse druge stroške na kmetiji. Več kot enega nismo mogli nikoli zaklati, nikoli pa se tudi ni zgodilo, da ne bi niti enega. Tistega leta pa je kazalo zelo slabo ... Ata je bil precej vraževeren. Kadar koli je odšel v sejem, je vedno dejal, da je prodal slabo ali pa sploh ni prodal, če je na poti najprej srečal žensko. “Bolj pametno bi bilo, da bi pod Križem obrnil, kot pa da sem sploh hodil v Kamnik,” je dejal, kadar prodaja ni stekla tako, kot bi morala. Na srečo smo imeli v Mostah človeka, ki je nabavljal živino za mesarsko podjetje, v lastno veselje - in tudi korist - pa je pomagal pri nakupu in prodaji. Lahko bi mu rekli, da je bil predvsem mešetar, čeprav se za to ni nikdar izdajal. Doma je bil sredi vasi, po domače se je pri hiši reklo pri Mujovcu. Navadno se je Mujovc zmeraj pojavil tam, kjer sta se prodajalec in kupec zakačila za nekaj stotakov. “Za deset jurjev ga dam in niti za dinar manj!” “Devet devetsto dam in niti pare več!” Ob takšnih trenutkih je vedno pristopil Mujovc in jima - če so na primer prodajali teleta - dejal: “Poglej, kako je teliček lepo nasajen! Ima take noge, da bi ga bil vsakdo vesel. Dobro poznam tudi njegovo mamo, kravo. Daje največ mleka v vasi in je vsem drugim kravam za vzor. Teliček rad je in se ne brani nobene krme, zato bo v nekaj mesecih lepši od vsake druge telice.” Kupec je ob takih besedah vedno pokolebal, ali vednarle ne bi dodal še tistega pol stotaka. Prodajalec pa je ob takšnih mešetarjevih besedah zmeraj ves žarel od zadovoljstva. “Res pa je, da je teliček nekoliko shiran in da ni imel prave krme. Če bi mu dali toliko, kot si želi požreti, potem bi bil vsaj za dve pedi večji. A to se še da nadoknaditi. Glavno je, da je dobro nasajen.” To je bilo seveda všeč kupcu. Prodajalec pa je sam pri sebi premišljeval, če ne bi vendarle popustil še za dva stotaka. Navsezadnje je bolje, da nima tistih dveh stotakov, kot da se odpravlja še enkrat v sejem in si jemlje čas po nepotrebnem. “Bodi pameten in spusti na devet tisoč osemsto!” je predlagal Mujovc mojemu atu, ko je tiste pomladi spet prodajal teleta. “Ne, saj toliko pa ne dam! Moja zadnja cena je devet tisoč šesto.” “Devet osemsto in konec besedi!” “Devet šeststo in smo zmenjeni!” “Devet osemsto!” “Devet šeststo!” Ko je Mujovc videl, da ima pred seboj dva enako trmasta človeka, ki bi se pobila za stotaka, je začel oba na veliko prepričevati. “Poglej, kako pametno gleda! Tako pametnega teleta ni na vsem kamniškem koncu. Ko ga boš pripeljal domov, ne boš imel nobene težave od prvega trenutka naprej. Samo napredoval bo.” Videti je bilo, da je bil tudi ata ves vzhičen nad svojim teletom. “Res pa je tudi, da mu tista bela lisa na hrbtu ni v ponos! Verjetno kaže, da bik ni bil pretirano čiste krvi in da je bila krava osemenjena še doma. To pa lahko pomeni, da bo teliček počasneje zrastel v kravo, kot bi lahko, če bi šlo za izbranega bika.” Kupec je bil prepričan, da ni vreden niti devet tisoč šeststo. “Predlagam, da si udarita v roke, za devet tisoč sedemsto!” je dejal Mujovc. “Tako bi bilo še najbolj pošteno za oba!” Kupec in ata sta se spogledala. Vsak posebej je tehtal, ali bi se vendarle odločil za to. Ata je vedel, da bo dobil le devet tisoč šeststo, kajti sto bo treba dati Mujovcu za pomoč pri ’glihanju.’ “No, bo kaj?” Oba sta pogledala stran. Obema se je zdelo preveč. Mujovc je zagrabil oba za roke in položil drug drugemu roke v dlan. “No, udarita skupaj, jaz bom pa presekal!” Roki sta za trenutek spustila, potem pa sta si jih vendarle podala. Oba nerada, pa vendarle drugače ni šlo. “Devet tisoč sedemdsto!” Kupec je naštel denar na roke. “Ampak stotaka ti tokrat ne dam!” je menil ata proti Mujovcu. “Navadno si dobil petdeset. Po mojem je prav, da dobiš petdeset, petdeset pa naj gre za božji denar.” Mujovc, vajen vsega dobrega in slabega na svetu, je takoj pritrdil: “Prav! Meni daš samo petdeset, petdeset pa bom dal v skrinjico pri Marijinem znamenju kot božji denar.” “Še bolje je, da dam v skrinjico jaz. No, fant bo nesel. Tu imaš petdeset, ostalo pa je moje.” “Prav,” je prikimal Mujovc brez premišljevanja. “Bom imel vsaj eno skrb manj.” Z atom sva potem kupila tri majhne pračičke ter jih odpeljala domov. Nekaj denarja nama je še ostalo, tako da je bilo vse prav. “No, zdaj pa mi le daj tisti božji denar!” sem spomnil ata naslednjega dne. “Spotoma, ko bom šel v šolo, ga lahko vržem v skrinjico.” Sredi vasi, pred gasilskim domom, je namreč stalo Marijino znamenje, na katerem je bila nameščena majhna železna skrinjica z nepreveč veliko režo. Večkrat sem videl, da je kdo vanjo vrgel kak desetak. Medtem ko smo v puščico v cerkvi metali le manjvredne kovance oziroma papirnat denar, so v skrinjico pri Marijinem znamenju navadno dajali denar ob posebnih priložnostih. Največ je bilo tako imenovanega božjega denarja, denarja za cerkvene namene. Navadno so ga dajali tisti, ki niso hoteli biti v cekrvi izpostavljeni ali pa je šlo za neke vrste “vmesni” denar, za denar, ki ni mogel biti ne kupčev ne prodajalčev, kot božji denar pa je vedno dosegel dober namen. “Jutri ti ga bom dal,” mi je odvrnil ata. “Tistega od telička nimam več.” “Kako: nimaš več?” sem bil ves ogorčen. “Ali si ga izgubil?” Povedal mi je, da je dal ravno toliko, kot mu je denarja še ostalo, za akontacijo za davke. Z božjim denarjem vred. Zdelo se mi je sila grdo, oporekati pa mu nisem hotel več, kajti vedel sem, da gre pri hiši z denarjem zelo na tesno. “Božji denar ... za davke ... To pa ni prav!” Pozno jeseni, tik pred božičem, so se začeli oglašati kupci prašičev. Domačega še nismo zaklali, preostalih dveh pa tudi še nismo prodali. A morali bi jih čim prej, saj se je na kmetiji zaradi davkov obetal že rubež, med letom pa si je mama kar trikrat sposodila nekaj denarja pri Micniku. Pred božičem smo vedno vse vrnili, kajti novo leto je bilo treba vedno pričakati brez vseh dolgov. In to nam je tudi zmeraj uspevalo! Tistega leta je kazalo slabo. Prav tista dva prašiča, ki sta bila namenjena prodaji, sta naenkrat zbolela. Dobila sta močno drisko, vse je šlo od njiju, jesti pa nista hotela niti najboljšega. “Hitro po Kordeža!” je rekel ata. “Pa naj stane, kolikor hoče!” Mama je skočila na kolo in se odpeljala v Kamnik po živinozdravnika, seveda pa si je morala spotoma še sposoditi denar, da smo ga sploh lahko plačali. Živinozdravnik je bil namreč drag kot žefran in le makokdo si ga je lahko privoščil. Velikokrat se je samo zato zgodilo, da je žival poginila, pa čeprav bi ji živinozdravnik z lahkoto pomagal. “Prehladila sta se, močno prehladila!” je povedal. “Tukaj imate zdravila in jima jih dajte med hrano. Lahko kar s samim mlekom. Če bosta preživela noč, bosta ostala živa, lahko pa se zgodi najhujše.” Ata je bil ves iz sebe. Tako preplašen in žalosten je hodil naokrog samo še tedaj, ko je bila mama resno bolna. “Veš, Andrej, to pa je zato, ker si dal božji denar za davke;” mu je poočitala mama ob večerji. Ata ni tokrat rekel nič, videl pa sem, da se tega zaveda in da ga to tudi močno obremenjuje. V koč, kot smo rekli svinjaku, smo napeljali elektriko in nanjo priključili električno pečko, ki smo jo imeli v svoji sobi za pomoč ob najhujšem mrazu, mama pa je na stene svinjaka obesila deke ter obema prašičema postlala veliko slame. Z atom sta potem vso noč prebedela s prašičema ter jima prigovarjala, naj ostaneta živa. Na koncu se je vse vendarle srečno izteklo. Prašiča sta zjutraj nalepem spet dobila tek in pojedla celo korito hrane. “Preveč jima ne smeš dati, da se ne bosta prenapela,” je ata naročil mami. “Prav imaš. Bolje je, da sta malo lačna kot da pogineta od prenažrtosti.” Tudi opoldne sta pojedla prav vse in videti je bilo, da bi pojedla še precej več. “Vse je v redu. Zdaj imata še večji tek kot prej. Elektriko lahko pospravite, deke pa bom kar pustila v svinjaku.” Domačega smo potem pred božičem zaklali, ostala dva pa smo pustili še čez praznike. Medtem sta se še dobro zredila in smo ju prodali zelo ugodno. Brž ko je ata dobil denar za prašiče, me je poklical k sebi in mi dal dva stotaka. “Tole pa brž nesi za božji denar!” mi je naročil. “Tukaj sta dva stotaka,” sem ga opozoril. “Božjega denarja pa je bilo le za petdeset.” “Je že prav,” je pritrdil ata. “Petdset sem bil dolžan, petdeset je za obresti, sto pa zato, ker smo jo tako dobro zvozili. Lahko smo vsi srečni, da v novo leto ne bomo stopili z dolgovi. Tako na tesno, kot je bilo letos, še ni šlo.” Novo leto smo tako dočakali vsi veseli in zadovoljni, da se je vse srečno izteklo. Kadar koli pa sem pozneje videl tisto skrinjico za božji denar, sem se vedno spomnil na očetovo zaobljubo.

TEKMOVANJE

Na sveti večer se je hotel vsakdo posebej izkazati. Po eni strani smo se na božič pripravljali tako, da smo odšli vsi, tudi najbolj zakrknjeni brezbožneži, k spovedi in na sam božični dan k obhajilu, po drugi strani pa smo hoteli vzbujati pozornost tudi s pokanjem karbida, z možnarjem in s pritrkavanjem. S tremi stvarmi, ki so bile svojčas vse prepovedane, prepovedan sad pa je bil vedno najslajši. “Pokanje s karbidom je letos strogo prepovedano,” so nam rekli v šoli. Učinek teh besed je bil ravno nasproten. Vsi fantje smo takoj staknili glave in se začeli meniti, kje bi lahko dobili poceni karbid in kdo ima kakšno pripravno škatlo za to. “Mi bomo pa letos pokali z možnarjem,” se je pohvalil Boštjanovčev Andrej. Njegov brat Ivan je namreč delal v Titanu in si je tam sam izdelal cev. Andrej nam je povedal, da je za Tunjco našel tri protiavionske naboje z neuporabljeno vsebino. “Mi bomo pa raje pritrkavali,” se je pohvalil Košarjev Joža. “Dovoljenje imamo sicer samo do desetih zvečer, kljub temu pa bomo za deset minut pritrkavali tudi tik pred polnočjo, pa če nas vse zaprejo.” To je bil čas, ko je bil božič še delovni dan in so marsikoga iz tovarne odpustili samo zato, če je tedaj vzel dopust. Videti je bilo, kot da bi si s pokanjem s karbidom, streljanjem z možnarjem in pritrkavanjem med seboj napovedali veliko božično tekmovanje. Tekmovanje, kdo bo bolj glasen oziroma kdo bo bolj opozarjal nase. “Če nam karbid eksplodira v škatlah vsem naenkrat, bomo zagotovo preglasili vse,” smo menili mi, ki smo imeli na skrbi pokanje s karbitom. “Stvar je jasna,” je rekel Boštjanovčev Andrej. “Možnar naenkrat poči za sto škatelj s karbitom skupaj.” “Iz zvonika se sliši po vsej fari na vse strani,” je menil Košarjev Joža. Vsi smo bili tako zaljubljeni v svoje početje, da drug drugega nismo hoteli poslušati niti sekunde. Karbid smo vedno dobili za majhen denar pri ključavničarju Monežu. Uporabljal ga je pri varjenju in ga je imel zmeraj v izobilju. Res pa je bilo, da je bilo treba zanj odšteti nekaj dinarjev in da ni imel vedno pri roki dovolj velikih kepic. Tako si je bilo treba ustrezen kos karbita priskrbeti še pravočasno. Tistega leta, ko smo tekmovali med seboj, pa je bil pri Monežu tak naval kot še nikdar. Na srečo smo imeli na svoji strani Braneta, enega izmed Moneževih sinov, in ta nam je za majhen denar priskrbel največje kose karbida. Sami pa smo poskrbeli za nenavadno velike škatle. Navadno smo košček karbita dali v kilogramsko škatlo od barve, spodaj pa smo jo preluknjali z žebljem. Ko si na karbid pljunil ali ga polil z vodo, se je v škatli začel ustvarjati plin. S prstom roke si zamašil luknjico na dnu škate. Ko pa si dal prst za hip stran, na luknjico pa nastavil ogenj od vžigalice, je pokrov škatle odneslo s takim pokom stran, da so se v bližini stresle vse šipe. “Če hočemo premagati druge, moramo imeti večje škatle in več karbita,” so menili pametni starejši bratje in priskrbeli trikrat večje škatle, ki so bile še iz časov, ko nam je Amerika pošiljala pakete s hrano. Pri tem ni nikogar prav nič motilo, da so bile škatle narejene iz močne lepenke, prav takšen pa je bil pokrov. Starejši bratje so imeli nalogo, da so pripravili karbid in ga shranili v škatle, mlajši pa smo imeli pri roki vžgalice. Vsi smo se nedaleč stran od Moneževe hiše postavili v vrsto - bilo je sedem fantov s škatlami, drugi pa smo bili pomočniki - brat Ciril pa je dajal povelja. “Vsi škatle napolniti s karbidom!” je dal povelje številka ena. “Imamo že napoljnjene!” “Karbid polij z vodo!” “Storjeno!” “In zdaj počakajte, da se v škatlah naredi dovolj plina. Ena - dva - tri ... “ Štel je do deset. “Zdaj ste na vrsti ta mali. Vžgalice v roke in vsak naj prižge svojo vžgalico. Zdaj!” Nekaterim so se tako tresle roke, da jim je uspel šele drugi oziroma tretji poskus. “Smo pripravljeni?” “Smo!” “Ogenj!” je zavpil Ciril po vojaško. Vsi smo bili prepričani, da bo tako počilo, da se bodo zatresle vse Moste. Toda ... pripetila bi se kmalu velika nesreča! Počilo je res nenavadno glasno, toda ne od tega, ker bi odneslo pokrove, temveč ker je vse po vrsti - razneslo škatle! Bile so pač samo iz trdega papirja. Vsi, ki so držali škatle v rokah, so bili črni kot hudiči, smrdeli so kot dihurji, nekateri pa so imeli tudi ožgane roke in lase. “Kozli,” je prvi ugotovil Monežev Brane. “Škatle bi morale biti pločevinaste!” Vsi smo se pred polnočnico odšli domov preobleč in umit, srečni, da smo ostali živi. Nekaj podobnega se je odigralo na Boštjanovčevm vrtu. Brata Ivan in Andrej sta napolnila cev s smodnikom skoraj do konca, nato pa sta z lesenim količkom zapolnila cev še z zemljo in peskom. “Daj čim več peska, da ne bo samo počilo, temveč da bo pesek zarožljal po vseh Mostah po strehah!” je svetoval mlajši brat starejšemu. Potem sta prižgala zažigalno vrvico in stekla za bližnje drevo. Počilo je res tako, kot še nikoli do tedaj, toda ni samo počilo, temveč je hkrati razneslo tudi cev na drobne koščke. “Ježešmarija, ali sta vidva živa?!” je pritekla Boštjanovčeva mama iz hiše vsa prestrašena. “Tako se je streslo, da je padla slika na tla.” Na srečo se je tudi pri Boštjanovcu dobro izteklo. Edinole možnarja niso našli nikoli več. Ivan in Andrej sta bila prepričana, da ga jima je oče skril, sicer pa veliko v resnici ni ostalo od njega. “Napaka je bila v tem, ker je bila cev možnarja brezšivna. Biti pa bi morala litoželezna,” so ugotovili fantje pozneje, novega možnarja pa niso naredili. Tako je od vsega drugega ostalo samo še pritrkavanje. Prav zavidali smo Košarjevemu Jožu, da je znal tako lepo pritrkavati in da se onim v zvoniku ni zgodilo nič hudega. Po polnočnici smo počakali drug drugega pred cerkvijo in si voščili srečen božič. “No, in kdo je zmagal?” nas je pogledal Joža zmagoslavno. “Ti s svojo ekipo!” smo mu priznali odkrito. “Pritrkavanje je res čisto nekaj drugega kot pa tisto pokanje s karbidom in streljanje z možnarjem.” “To je pa tudi res!” se je takoj razvnel Joža. “Ali sploh veste, da je pritrkavanje naša velika slovenska posebnost? Pritrkavati znamo samo mi, pa še ponekod v Dalmaciji in v Julijski krajini. Drugod pa ne. Pritrkavanja ali klenkanja ali kakor koli že pač kje rečejo tovrstnemu slovesnemu zvonjenju, lahko razdelimo na leteče in stoječe melodije. Pri letečih zvonovi letijo sem ter tja, pri stoječih pa ne.” “Pa je res, da poznate več kot sto melodij in da je vsaka drugačna?” je zanimalo mene. Slišal sem, da so pritrkovalci v komendski fari nekaj izjemnega. “Res, res,” je zažarel Joža kot bakla. “No, ne vem, če jih znam sam ravno sto, veliko pa. No, pa naj ti jih kar nekaj naštejem. Najstarejše melodije so oberštajer, navadna, počasen polh, hiter polh ... potresavka, bejžbaba, mrcinova brez ... v eno počez ali komendska, škofova, sevška, cerkljanska, mengeška ... v eno, v dve, v tri, v pet, v šest, v sedem ... Ja, pa jih je res veliko!” Vsi smo ga obstopili z občudovanjem, Joža pa nam je še kar pripovedoval in pripovedoval. “V kolikem času pa se naučiš pritrkavati?” sem vprašal pozneje. “Vse je odvisno, kakšen posluh imaš. Godci se naučijo pritrkavati z nekaj poskusi. Tisti brez posluha pa potrebujejo nekaj več časa. No, za to, da goni veliki zvon, pa je dober prav vsakdo, samo da ima dovolj moči!” Bilo je že krepko čez eno, ko se je nekdo naenkrat domislil: “Pokanje s karbidom ni uspelo, prav tako ne streljanje z možnarjem, ampak ... Kako bi bilo, če bi zdajle, sredi noči, vsi skupaj še eno udarili v zvoniku? Tisto moščansko: ’bobe daj, bobe daj!’ Ob tisti melodiji ženske cvrejo takšne bobe, da jih je veselje pogledati.” Vse nas, mlajše, so postavili na stražo ob cerkvi, starejše na cesto sredi vasi, pet najbolj spretnih pa se je splazilo v zvonik. “Če pridejo miličniki, pa zažvižgajte! Ali pa vržite kamen v zvonik! Samo ne predebelega, da bomo ostali živi!” Ob četrt čez eno ponoči se je tistega božiča iz zvonika oglasila čudovita slovesna pesem zvonov. Zdelo se mi je, da je bilo pritrkavanje tokrat še trikrat lepše kot ob drugih praznikih. Pesem je poletela do zadnjega kotička fare in objela vse farane s svojo toplino in milino. Po slabih desetih minutah se je zaslišal z vasi močan žvižg. Kot brez glave sem pohitel v zvonik povedat, da se približuje nevarnost v obliki miličnikov. Fantje so medtem že sami prenehali pritrkavati. Žvižgov res niso slišali, v zvonik pa so z vseh strani leteli kamenčki. “Brž zaprimo vrata in v postelje!” je dejal Joža in že ni bilo nikogar več nikjer. Ko so miličniki prihiteli do cerkve, je bilo povsod tako prazno in pusto, kot bi na vas padla bomba. Doma pa smo se vsi trije bratje še dolgo smejali, kako dobro smo se pripravili in kako spretno smo ponagajali miličnikom “In kdo je zmagal?” sem vprašal brata, da bi vendarle postavili vse na pravo mesto. “Mi vsi!” je odvrnil Ciril. Mi vsi, ki smo pomagali rpi pritrkavanju.” Od tistega časa naprej mi slovesno zvonjenje v zvoniku ne pomeni samo lepšanje praznika, ampak mi budi tudi spomin na enega od zadnjih skupnih fantovskih božičnih večerov.

GOSPA

Nekdaj je nekaj veljal le tisti, ki je imel velik trebuh. Takemu so rekli, da je gospod. Na vasi je bilo gospodov zelo malo. Skoraj vsi so garali od zore do mraka, vmes pa le kaj malega dali v usta, pa tudi večer navadno v prehrani ni prinesel nobenega obilja. Eden od vaških pesnikov je celo prav po gorenjsko zapel: “Grem tako zmatram ’dam’, da me je kar sram.” Res so se ljudje vračali s polja, travnikov in gozdov utrujeni, doma pa jih je čakalo še kup dela pri živini, kidanje gnoja in še sto drugih opravil. Le malokdo pa je bil nagrajen z bogato večerjo. Zato sta trebuh in debelost bila res pravi simbol dobrega. “Poglej, kako odlično mu gre!” je mama večkrat pokazala na kakšnega gospoda, ki se je znašel pri nas. “Ima takšen trebuh, da ga komajda nosi s seboj.” “V njem imam sto pečenk,” se je navadno pohvalil takšen debeluh in se potrepljal po svoji veliki pridobitvi. Mi smo pojedli na leto največ tri pečenke. Zato pač nismo mogli biti gospodje. Težje sem to razumel pri ženskah. Tu in tam je kakšna v vasi dobila prav tak trebušček za sto pečenk, potem pa ga je tudi na hitro izgubila. Kot bi izgubila vseh sto pečenk hkrati. Ko sem glede trebuha vprašal ata, kako je s tem pri ženskah, mi je hudomušno dejal: “Ženske so pač take vrste ljudje, da se nanje ne moreš stoodstotno zanesti. No, pa naše so še kar. Ko sem bil pri vojakih v Bitoli, so mi povedali, da v Črni gori same ženske rečejo: ’Doma sem samo jaz, človeka pa ni.’ Kot da ona ne bi bila človek.” “Pa je res, da ženske nosijo pod svojim srcem otroka in so debele samo zato?” “Ah, pri nas otroke nosijo še štorklje!” je zamahnil ata z roko in sam nisem več vedel, pri čem sem. Prav v tistem času se je pripetilo, da je k nam prišla odvezovat snope Ozarnikova mama. Bila je mlada in lepa, precej mlajša od naše mame, bila pa je tudi - gospa! “Kako pa to, da je tako debela?” mi ni šlo v glavo. “Ali niso pri Ozarnikovih revnejši od nas.” “No, morda pa niso.” “Toliko že niso bogati, da bi lahko kar naprej jedli pečenko. Posebno ženske ne.” Res je bilo v tistih časih tako, da je bila močnejša hrana v času velikega dela namenjena predvsem moškim, ker so potrebovali več moči, ženske pa so jedle predvsem mlečno hrano in tisto, kar je ostalo od moških. Večkrat je bilo tako, da je dobil pol klobase samo ata, ker je šel kosit, nam pa je privoščil kolešček ali dva. Glede tega se ni nihče nikoli pritoževal. Tako je pač bilo! “Morda pa niso bile vmes samo pečenke ...” je namignil ata in me pustil v negotovosti. Sklenil sem, da bom vsej stvari prišel do dna. Z opazovanjem in s previdnimi vprašanjii. Ozarnikovi so namreč k nam tik pred semanjo nedeljo, v začetku avgusta, pripeljali omlatit voz pšenice. Sami niso imeli mlatilnice na električni pogon, zato smo jim jo omlatili mi. Naša mlatilnica je stala na podu, ki je imel na južni strani izrezano veliko okno. Skozi to okno je nekdo podajal snope na pod, pred mlatilnico je stal nekdo in dajal snope v velik železni boben, na drugi strani mlatilnice pa sta dva pobirala slamo. Navadno je bil potreben še eden, da je izpod mlatilnice z grabljami vlekel pleve in omlateno žito, v tem primeru pšenico, to pa je bilo tudi vse. Če je bilo treba omlatiti več voz, sta navadno dva še povezovala otepe, za silo pa je delo lahko opravljalo le štirje ljudje: tisti za podom na vozu, tisti, ki je dajal snope v boben ter dva, ki sta pobirala slamo, hkrati pa sta tudi odstranjevala izpod mlatilnice žito in pleve. V mlatilnico je snope navadno dajala mama, pa čeprav je šlo za zelo nevarno delo. Če bi snop preveč približala železnemu bobnu, bi ji lahko potegnilo roko v stroj. Toda ata je bil bolj potreben pri pobiranju slame in povezovanju v otepe. Sam sem navadno zunaj, na največji vročini, odvezoval snope in jih podajal mami. Delo drugače ni bilo težko, res pa je bilo, da se je prav tam sonce najbolj uprlo v pod in da je bilo zmeraj peklensko vroče. Navadno sem si pri delu slekel tudi srajco, toda kaj, ko me je potem snopje močno bodlo v kožo. Pri odvezovanju snopov sem navadno tako ogorel, da sem bil prej podoben kakšnemu ciganu kot ne. Tokrat je snope odvezovala Ozarnikova mama. “Za drugo delo tako in tako nisem,” se je pošalila sama iz sebe. “Saj vidite, kakšna sem!” Sam pri sebi sem si milsil: Zakaj pa ne shujšaš! Noč in dan ješ tiste pečenke, zato pa si taka gospa. Resnici na ljubo sem bil kar malce jezen: noč in dan jedo pečenke, svoje mlatilnice pa nimajo. Delo nam je šlo dobro od rok. Ozarnikovi so bili zelo pridni ljudje in zato se jim je vsako delo odcejalo. Tudi pri odvezovanju snopov je bila Ozarnica izredno hitra, hitrejša od mene. “No, pa pripeljite jutri še en voz ali dva!” jim je dovolil naš ata. “Danes bomo zmlatili še našo pšenico, jutri pa lahko spet vašo.” Pri delu smo si vedno med seboj pomagali, pri tem pa nismo prav nič računali, koliko ur je kdo naredil. Bilo je tako rekoč samoumevno, da vsi pomagamo drugim in da oni pomagajo nam. Sredi mlačve našega voza - snope je prav tako odvezovala Ozarnikova mama - je ata proti vsem pričakovanjem mlatilnico ustavil. “Kaj pa je?” smo se spogledali. “Ali je spet jermen padel dol?” Od elektromotorja do železnega bobna, ki je požiral snope, je bil napeljan dolg jermen, ki se je kar naprej trgal ali pa vsaj padal dol. Zato je mlatilnica večkrat na hitro počakala. “Ja, Ozarnikovi mami je padel jermen dol,” je pomežiknil ata in pokazal proti oknu v podu. Res ni bilo pred mlatilnico nobenega snopa več. “Kaže, da jo boš moral ti nadomestiti.” Bil sem ogorčen. Seveda, prej, ko smo ’mašinali’ Ozarnikovo pšenico, je bilo vse v redu, zdaj, ko pa našo, Gospa naenkrat ne more več. Stekel sem pogledal za pod, da bi se na lastne oči prepričal, kako je z njo. Napol je sedela, napol pa ležala na travi in globoko sopla. “Njen čas je prišel,” je dejal ata. “Hitro stopi po kriško babico!” je predlagala mama vsa vznemirjena proti atu. “Pa bo res treba.” “Čakaj, čakaj, je že bolje ...” je počasi vstala Ozarnica. “Kaže pa, da boste morali delo res kar sami dokončati. Jaz grem zdaj domov ...” Čudno se mi je zdelo, da ji ni nihče oporekal, ata pa je kljub temu skočil na kolo in se pognal proti Križu. Delo smo potem, ko se je ata vrnil, dokončali, meni pa je še ves dan šumelo v glavi, kako nesramne znajo biti takale Gospe, ki imajo v trebuhu sto pečenk. Zvečer je ata rekel mami: “Pri Ozarniku se jim je peč podrla.” “Kako? Pa saj niso bili sredi poletja, v največji vročini, za pečjo?” sem bil presenečen. “No, Ozarnica je odšla v Rim,” je dodal ata. “V Rim? Na izlet?” sem bil še bolj presenečen. Namesto da bi pomagala pri delu, je odšla na izlet. Sramota pa taka! “No, štorklja se je oglasila pri njih.” “Pa je vse v redu?” je vedno zanimalo ženske. “Vse. Pa še sina imajo, naslednika!” Vseh izjav tedaj še nisem znal povezati, kljub temu pa se mi je zazdelo sumljivo. Očitno se je z Ozarnikovo mamo dogajalo nekaj posebnega. Zato sem sklenil biti nanjo še toliko bolj pozoren. Naslednjega dne popoldne se je spet znašla pri nas. In to brez trebuha! “Morala bi še počivati,” ji je rekla naša mama. “To se ti bo pozneje poznalo na zdravju.” “Ah, saj mi ni nič,” je zamahnila Ozarnica z roko. “Težje je samo prvič. Zdaj pa že vem, kako je treba narediti.” “Današnje ženske pa res rojevate kar spotoma,” jo je z občudovanjem pogledal ata. “Pa ne, da si prišla odvezovat snope?” “Kaj pa drugega! Delo samo kliče!” Nihče ji ni oporekal, niti jaz ne, čeprav se mi je zazdelo, da se je vmes zgodilo nekaj velikega. Da se ne bi osmešil pri starejših, sem ji rekel kar sam: “Ampak zdaj pa niste več Gospa, zdaj, ko nimate več trebuha.” Začudeno me je pogledala, potem pa me prijela za roko in me odpeljala za pod: “Samo tebi povem!” je rekla skrivnostno. “Res sta gospod ali gospa samo tista dva, ki imata velik trebuh. Toda z velikim trebuhom nisi nič kaj okreten. Jaz pa sem še mlada in bi rada še veliko naredila. Zato sem se trebuha na hitro znebila!” Pri tem so se ji tako skrivnostno zasvetile oči, da sem jo kar moral vprašati. “Pa je bilo težko? So pa rekli, da ste šli v Rim.” “Saj sem šla.” “Ampak zdaj pač niste več Gospa. Zdaj ste spet navadna - dekla!” Sam nisem vedel, kje sem vzel to besedo, vendar se mi je zdelo, da je naprotje od gospe pač dekla. “O, to pa ne!” se je zasmejala Ozarnica. “Dekla bi bila, če ne bi imela otrok. Jaz pa imam dva sinova. Veš, tudi tisti, ki je včeraj privekal na svet, je sin. In zato nisem dekla, ampak sem šele zdaj prava - kot ti praviš - Gospa!” In prav ta Gospa je potem splezala na voz ter poldrugo uro na vročem soncu odvezovala snope. Brez trebuha se mi je zdela precej uboga, toda z obraza ji je ves čas žarel komaj razumljiv veličasten ponos.

GUMIRADL

Ko sem bil še majhen, so še povsod vozili z navadnimi vozmi. S takšnimi, ki so imeli kolesa okovane s ’šinami’, takšna kolesa pa so grozno ropotala. Voz se je tako slišal že več sto metrov daleč, doma pa smo tudi vsi v hiši že od daleč vedeli, kdaj se je ata s konjem in vozom vrnil domov. S takšnimi vozmi se ni dalo veliko pripeljati, takšna kolesa pa so tudi že sicer slabe makadamske ceste ob vsaki vožnji še slabšale. Vse ceste so bile ena sama kolesnica, ki se je ob deževju spremenila v blato in nemogočo brozgo. Ničkolikokrat se je pripetilo, da se je v kakšni cestni kotanji kolo strlo, voz pa prevrnil. Od Most do Zabrežij je bilo tedaj postavljenih dvanajst znamenj in na skoraj vseh je bilo naslikana nesreča z vozom. Potem so prišli gumiradelni. Vozovi z gumijastimi kolesi. Na začetku je marsikdo imel še stari voz, edinole namesto koles s šinami je namestil gumijasto kolo. Ker je bilo kolo navadno avtomobilsko, gume pa prav tako, osi in vse drugo pa je bilo le prirejeno na stare vozove, so bili takšni vozovi videti nenavadno smešni. Kot bi križal konja in kravo. Kljub temu, da stari kmetje niso zaupali novodobnim novotarijam, je posel cvetel kot rože na pomlad. “Pri Žirovcu imajo tudi gumiradl,” je povedala mama, ko je prišla domov iz trgovine. Slišati je bilo približno tako, kot bi rekla, da imajo dojenčka. “Prej ko slej bomo morali tudi mi misliti na to,” je povedala prihodnjič. “A veš, da ga imajo tudi pri Boštjanovcu.” Otroci smo čutili, da se napredek vedno bolj približuje tudi nam. “Bom pa jaz dal dve pomočniški plači,” se je ponudil Ciril, ki se je tedaj že učil za mizarja. “Dero za voz lahko naredimo sami;” je predlagal Andrej. “Dile nažagajmo iz borovcev, trame prav tako, kupiti moramo samo žeblje.” “Jaz pa bom toliko ’našparala’, da nam bo Kovarjev Ivan ’zrihtal’ dromelne in gumijasta kolesa,” je dodala mama. Videti je bilo, kot bi vsi premišljevali samo o gumiradelnu. Ata ni bil pretirano iznajdljiv in ni rekel nič, res pa je bilo, da se napredku ni nikdar pretirano upiral. Ko smo kaj kupili, je bil sila ponosen, le malokrat pa se je sam domislil, kako priti do tistega. “Ja, bi bilo pa res lepo, če bi imeli gumiradl!” je pritrdil. “Ko ga bomo imeli, vas bom pa vse skupaj povabil k Čubru na piščance.” Nagrada je bila tako vabljiva, da smo se vsi - posebno starejši - pognali takoj v delo. Brata sta čez zimo nažagala deske in tramove za dero, mama je dajala na stran za podvozje in - tik pred pomladjo - smo otroci vpregli konja Miška in pripeljali na domače dvorišče od Kovarja pravi pravcati gumiradl. “Na gumiradl bomo lahko naložili trikrat več kot na navaden voz!” je povedal Ciril. “Konja bosta pri vožnji trpela pol manj,” je dodal Andrej. “Gumiradl teče po cesti kot pesem.” “Pa še med najbolj naprednimi v vasi smo,” je rekla mama. “Kar čez noč smo se pridružili najbolj naprednim kmetom v vasi.” Bili smo tako srečni, kot bi dobili v družino novega družinskega člana. “V nedeljo gremo k Čubru na piščance!” je slovesno oznanil ata. “Kar sem rekel, sem rekel!” Ne vem, kje je zvrtal denar, toda v nedeljo popoldne smo se res vsi pražnje oblekli, ata je očistil konja Miška še posebej skrbno in vsi skupaj smo se usedli na dero. Kot bi se peljali na razstavo. “No, Miško, gremo!” je milo pognal ata našega dirkalnega konja. Imeli smo namreč dva: Fuks je bil bolj počasen, a vztrajen, Miško pa živahen in radoživ, mama mu je rekla, da je dirkalen, čeprav nismo nikoli dirkali z njim. Miško je potegnil voz z dvorišča s takšno močjo, kot bi bil vprežen v parizarja. V nekaj korakih smo bili že na glavni cesti. Res ni prav nič ropotalo, Miško pa je voz vlekel s takšno lahkoto, kot bi vlekel s seboj peresce. “Juhuhu!” smo zavriskali fantje od veselja, malce pa tudi zato, da bi vzbudili več pozornosti. “No, Miško, zdaj boš pa tudi ti pravi mestni škric,” je rekel ata konju. “Saj sploh več ne boš vedel, kaj je vlečenje voza.” Spotoma se nam je pridružilo še cel kup otrok z vasi. Seveda drugi niso šli jest, veseli pa so že bili, da so se lahko peljali na novem gumiradelnu. Marsikdo je bil navdušen nad njim šele potem, ko se je sam tudi v resnici peljal z njim. Vas Križ stoji na griču nad Mostami, zato so morali konji vedno močno poprijeti, kadar so peljali kaj težjega proti sosednji vasi. Čeprav klanec ni bil velik, se je bilo kljub temu treba krepko zagristi v cesto. Tokrat je šlo z vsemi dodatnimi potniki brez težav. Še več! Kar videli smo, da se je tudi MIšku dobro zdelo, s kakšno lahkoto pelje po klancu navzgor dvajset, morda celo petindvajset ljudi. Ata je potem konja pri Čubru privezal na posebno železno štango, mu dal zalogaj sena, mi pa smo odhiteli v gostilno na čudovito dišečega piščanca. “No, zdaj smo pa tudi mi grofje!” je rekla mama. Čubrovi piščanci so bili tedaj namreč simbol blagostanja. In ker je bil zunanji simbol tega prav gumiradl, skorajda ni bilo hiše, ki ne bi za likof tako velikega napredka odšla k Čubru. Ata in mama sta zraven spila še pol litra vina, mi pa vsi skupaj liter šabese. Vsi smo se res počutili izvrstno in zdelo se nam je, da smo vsi v malih nebesih. Še bolj slovesno, kot smo se pripeljali na Križ, smo se vrnili. Celo mami je uspelo nekajkrat zavriskati, ata pa si je od veselja ves čas ponosno žvižgal. Otroci pa smo na ves glas prepevali same najljubše pesmi. Da pot ne bi prehitro minila, smo se nalašč podali daleč naokrog, preko Podgorja do Duplice in nato do Mengša in nazaj v Moste. Šlo je za neke vrste slovesno poskusno vožnjo. V domači vasi so se spet pridružili številni otročaji. Ata je Miška ustavljal na vsakih nekaj metrov ter enako kot mi užival ob tem, da so se vsi hoteli peljati prav z našim gumiradelnom. “To bodo jutri ženske vrtele jezike,” je bilo všeč tudi mami. “In ko ga bodo vrtele, jim le povej, da nimamo nobenega dolga in da so dero naredili naši trije fantje sami.” Ko smo se z novim vozom pripeljali domov, se nam je zazdelo, kot da so se sanje kar prehitro končale. Vsi bi se še kar vozili in vozili. “Ali lahko naredimo še en krog?” je zaprosil Ciril ata. “Cel krog bo preveč. Bo prej noč. Do Križa in nazaj pa se le peljite!” je dovolil ata in dal vajeti Cirilu. Ciril in Andrej sta bila vedno bolj živahna kot starša, zato sta Miška pognala že po klancu navzgor. Ker pa je bil voz lahak, je Miško z vozom vred lahko brez težav tekel vse do vznožja hriba. Potem pa se je vendarle toliko upehal, da ni mogel več teči, temveč je samo še stopal v korak. Pri cerkvi smo obrnili in Miška znova pognali. Zazdelo se mi je, kot da je voz naenkrat dobil krila. Gumijsta kolesa so po zraku kar poskakovala, voz pa je drvel s takšno hitrostjo kot kakšen avtomobil. Nekaj otrok je od strahu poskakalo z voza, Andreja pa je na ovinku, ko smo zavijali na glavno cesto, ob udarcu desnega kolesa ob konfin, kar izstrelilo z dere. Cirilu se je zdelo tako imenitno, da niti pomislil ni, da bi počakal, temveč je segel po biču in Miška z njim krepko oplazil prek pleč. Bilo je videti kot v kakšnem kavbojskem filmu. Že sredi klanca sva ostala na vozu sama. Vsi drugi so popadali ali poskakali sami na tla. Sam sem se z obema rokama držal za dero, vendar me je kljub temu premetavalo sem ter tja kot na ladji. Ciril pa je Miška priganjal še bolj in bolj ... Dobro sem videl, da je voz tako pognalo, da mu ga Mišku ni bilo treba prav nič vleči. Celo nasprotno! Trikelj in ves voz je sam od sebe priganjal konja, naj pohiti naprej, drugače ga bo podkopal podse. Malo pod klancem se je pripetila nesreča. Miško ni mogel več uhajati vozu, voz pa tudi ni imel nobene zavore nikjer. Konj je v ihti, da bi gumiradelnu ušel, stopil neprevidno z nogo v kotanjo in - padel. Pravzaprav se ni prevnril na tla, temveč je padel na kolena. In to tako grdo, da se je kar zapeljal po kolenih naprej, voz pa za njim. Prepričan sem bil, da se bo voz prevrnil, vendar se ni. Res pa je bilo, da se je Miško ustavil šele čez nekaj metrov. Ko je vstal, je imel obe koleni oguljeni do kosti, koža mu je kar visela z ran, po obeh nogah pa mu je curljala kri. “Jojmene, kaj bo pa zdaj!” se je prijel Ciril za glavo. “Miško, moj Miško!” Stopil je do konja in ga objel čez gobec. Miško je močno zahrzal in v naslednjem trenutku skočil pokonci. Na srečo nog ni zlomil. Obe sprednji nogi pa je imel močno poškodovani na kolenih. “Le kaj bo ata rekel?!” se je zbal tudi Andrej, ko je prišel za nama. Vsi smo si ogledali konja od blizu. Drugega mu ni bilo, edino prednji nogi sta mu močno krvaveli. Voz pa je na srečo ostal cel. Tudi trikelj. “Nič, počasi pojdimo domov in se naredimo, kot da se ni nič zgodilo ...” je rekel Ciril. Tako smo tudi naredili. Ko so se v vasi hoteli spet obešati na voz otroci, smo vse prepodili. Doma smo Miška hitro izpregli in ga odpeljali v hlev. Bilo je že temno in se ni videlo, kako je poškodovan. Potem je sledil kratek bojni posvet. “Rane mu moramo zamazati, da se ne bo videlo,” smo sklenili. “Ti pojdi po kolomaz,” je Ciril naročil meni. “Ti, Andrej, zamoti, ata, jaz pa bom Mišku namazal rane.” Tako smo tudi storili. Ciril je pozneje povedal, da je bil Miško sila nemiren, ko mu je na rane nanesel kolomaz, vendar se ni mogel kaj dosti upirati, ko pa je bil v hlevu privezan na kratko. Naslednjega dne nas je ata poklical k sebi: “Mislite, da nisem videl, kaj se je zgodilo z Miškom!” nas je okaral. “Upam, da bo preživel in da bo vse v redu z njim.” Vsi smo sklonili glave. “No, samo to bi vam še povedal, fantje!” je rekel slabe volje. “Vsak napredek ima tudi slabo stran. Bojte se je, dokler ni prepozno.” Tedaj ata še nismo razumeli, pozneje pa smo se večkrat spomnili na te besede. Navsezadnje se je tedaj dobro izšlo. Lahko bi se nam v navdušenju, ki je zavladalo nad novostjo, konj lahko še ubil! Spoznali pa smo, da vsak napredek prinaša s seboj tudi slabo plat.

RAČKE

Mamin oče, moj ded, je bil odličen gospodar. Sam je naredil več pripomočkov in naprav, sam je poskrbel za to, da je bil pri hiši vedno bel kruh, sam je storil veliko tudi za to, da smo se dobro razumeli. Doma je bil iz Preserij pri Radomljah. Njegov dom je bil daleč naokrog znan po tem, da je eden najlepših v vsej fari, na njegovi domačiji so imeli vedno kaj novega, za nas pa je bil vsak obisk na maminem domu praznik. Pravzaprav predvsem žegnanjska nedelja. Tedaj se je pri Debevcu, kot se je reklo pri hiši po domače, na veliko jedlo, pilo in se govorilo. Žegnanjska nedelja v Preserjah je bila v nekem pogledu tudi zahvalna nedelja za vse tisto, kar smo med letom naredili dobrega mi njim. V spominu so mi najbolj ostale polnjene račke. Na žegnanjsko nedeljo so imeli namreč pri Debevcu vedno vsega na pretek, od krofov do potice, piko na i pa so vedno prispevale polnjene račke. Doma jih nismo nikdar jedli in tudi drugod ne, pri Debevcu pa so bile na mizi prav vsako leto. Ali skoraj vsako. Nekega leta se jim je zataknilo tudi njim, kar nas je še posebej presenetilo. Manj bi bili presenečeni, če bi jim pogorela hiša ali če bi se jim pripetilo kaj drugega nepredvidenega. Ded seveda ni prirejal pojedine na žegnanjsko nedeljo kar tako, sami sebi v namen. Dobro je vedel, kako radi pridemo v Preserje, zato nas je vedno povabil že konec maja - na delo! “Ata so prišli!” je bila mama vsa iz sebe, kadar so se Debevčev oče oglasili pri nas. “Gotovo bomo povabljeni na ličkanje protja.” Mama je ata še vedno vikala, prav tako pa tudi vsi drugi otroci oziroma naše tete in strici. To, da gremo lahko pomagat delat k Debevcu, pa je bila za nas posebna čast. Ded namreč ni imel samo kmetije, temveč je noč in dan premišljeval, kje bi ujel še kakšen belič. Medtem ko smo pri nas pozimi večinoma posedali za pečjo, brali knjige in poslušali radio, so pri Debevcu vso zimo delali košare. Brata Cirila je še kot šolarja doletela čast, da se je šel lahko za zimske počitnice k Debevcu učit plesti košare iz protja. “Ciril ima od vseh največ ročnih spretnosti,” je ugotovil Debevc. “Škoda bi bilo, da se ne bi naučil pletenja košar. Karkoli človek zna, mu lahko v življenju koristi.” Doma nam je potem pripovedoval, da so vstajali z jutranjim svitom in bili vse do trde noči v delavnici, kjer so vsi trije - ded in njegova hčerka Kristina, večkrat pa tudi sinova Tone in Pavle - na veliko pletli koše, košare, vozičke za dojenčke, tako rekoč vse od kraja, kar je bilo povezano s protjem. Ciril se je na počitnicah naučil splesti košaro za pobiranje krompirja. Tri je za plačilo prinesel domov in smo jih še dolgo koristno uporabljali. Naša pomoč pa se je začela že ob koncu maja, ko smo pri Debevčevih ličkali protje. Na eni od njiv v bližini domačije so namreč posadili šibje, ga gnojili in zalivali, ob koncu maja pa je bilo treba šibje porezati, ga za nekaj časa postaviti v bazene z vodo, potem pa so Debevčevi sklicali vso žlahto in sosede in začelo se je ličkanje protja. Ličkanje je bilo videti tako, da so moški dajali protje na mize, potem pa je bilo treba vsako steblo posebej potegniti skozi železna nastavka in sicer tako, da je lublje odstopilo. Kar ni storil pripomoček, je bilo treba narediti z rokami. Pri tem so bile dobrodošle vsake roke, tudi drobcene. Protje smo ličkali po več dni skupaj, moški pa so ga potem razprostrli na sonce in ga tako sušili. Seveda je bilo treba potem šibje pred uporabo znova navlažiti, toda to je že druga učenost, v katero je stopil samo Ciril. Sam vem samo to, da mi je ličkanje protja pri Debevcu - pozneje je bila glavna teta Kristina, ki je v celoti prevzela izdelovanje košar in drugega iz šibja - dišalo po lesu, po sveže obeljenem lubju in po ducat dobrotah, ki so bile doma samo pri Debevcu. “Prazen žakelj ne stoji pokonci!” je rad rekel Debevc ter že med delom postregel s šilcem žganja in s kosom kruha. Malice so bile vedno takšne, kot pri nas kosila, kosila pa prave pojedine. Res pa je tudi bilo, da pri Debevcu nismo nikoli južinali dlje kot pol ure in da je malica, kljub temu, da se je na mizi kar šibilo dobrot, ni trajala nikoli dlje kot dvajset minut. “Delo kliče!” je dejal Debevc in vedno vstal prvi sam, takoj za njim pa vsi drugi. “Poglej, kaj sem prinesel!” me je ob koncu ličkanja protja vedno poklical Debevc k sebi in mi pokazal v košaro. V košari je imel navadno pet majhnih, ljubkih rumenih račk. Spustil jih je v bazene, kjer je prej stalo šibje, rekoč: “Pri nas so račke na stalnih počitnicah!” Na robu bazena jim je naredil tudi hišico, v bazen pa je postavil nekaj rogovil, da so se lahko igrale po mili volji po ves ljubi dan. Meni pa vedno dejal: “Ali ne bi bilo škoda, da bi bazeni ostali prazni? Vse, kar račke potrebujejo, je nekaj hrane. Prostor pa je več kot idealen!” Kadar koli smo se potem med letom oglasili pri Debevcu, vedno sem se ustavil ob bazenu ter dolgo opazoval živahne račke v vodi. Zdelo so se mi kot posebnost v živalskem vrtu. Račke so se vozile po vodi sem ter tja, namakale kljune v vodi, se kregale in si čistile perje ... Ves čas se je kaj dogajalo. Sam pri tem niti pomislil nisem, da so prav te račke jeseni tista posebnost na krožniku, ki je nimajo nikjer drugje. Tudi tiste jeseni, ko se je pripetilo nekaj nepredvidenega, smo se v Preserje odpravili z vso družino skupaj in to z zapravljivčkom. Ata je konja še posebej skrbno očistil, mama pa si je navadno pred žegnanjsko nedeljo kupila novo ruto. “Nekaj pa moram imeti novega ... “ Ko smo se pripeljali na dvorišče, nas je Debevc počakal že pred hišo. Stal je na široko in nas sprejemal kot pravi gospodar. Konju je dal v zaboj klajo detelje, nas pa je prijazno povabil v hišo: “Le naprej, le naprej! Danes se nikomur nikamor ne mudi!” Res se edinole na žegnanjsko nedeljo pri Debevcu ni mudilo nikamor. Najprej smo molili, potem pa jedli, jedli, vse popoldne samo jedli. “Kar jejte,” se nam je smejal ded na široko. “Zaslužili ste si - že med letom!” Tistega leta je bil Debevc še posebno dobro razpoložen. Spomladi se je ob ličkanju protja prehladil, dobil je pljučnico in je potem ves mesec preležal v posteji, na jesen pa so se mu spet povrnile moči. “Če je človek zdrav, je tak, da bi gore premikal,” nam je dejal. “In če ima tek, je to samo še en dokaz več, da je res zdrav. Zato pa kar jejte!” Res smo na veliko jedli, na koncu pa smo le odložili vse vilice in nože ter se začeli ozirati proti vratom. “Kdaj bodo pa račke prišle na vrsto?” smo se začeli butati pod mizo otroci z nogami. “Ne vem, kje jih imajo. Morda pa jih še lovijo ...” Račk tistega leta preprosto ni bilo. Vsi smo bili zelo razočarani. Žegnanjska nedelja brez račk se nam je zdela kot juha brez soli. “Kaj pa se je zgodilo - z račkami?” je previdno vprašal naš ata po našem prigovarjanju. Ded je vso našo družino začudeno pogledal, potem pa dejal: “Aha, zdaj šele vidim, koliko je ura! No, letos račk res ne bo. Kriv pa sem sam. Tedaj, ob ličkanju protja, sem močno zbolel, in se zanje nisem pobrigal. Drugi pa se tudi ni nihče namesto mene. In tako so bazenčki z vodo ostali prazni, brez račk.” “Škoda, škoda,” je prikimal naš ata, bolj zato, da bi pritegnil Debevcu, ki je bil še bolj razočaran kot mi. “Ja, pa je res škoda!” se je razvnel ded. “Vidiš, takole je v hiši, če ni pravega gospodarja. Gospodar mora noč in dan premišljevati, kako bo bolje izkoristil to in to, kako bo izboljšal pridelek na njivi in kako bo napredoval doma. Če pa gospodar zaspi, gre kmetija hitro po zlu.” Vse do tistega leta se nam je zdelo, da je nekaj povsem samoumevnega, da imajo pri Debevcu vse, kar se jim poželi srce, šele tedaj pa sem tudi sam ugotovil, da vse vendarle ni tako preprosto. Brez nič ni nič. Celo pečenih račk ne.

DOPUST

O dopustu pri naši hiši ni nihče nikdar premišljeval. Vsem je bilo razumljivo, da je treba noč in dan delati, prosti pa smo bili zvečer po Marijinem zvonenju - v kolikor nismo opravljali še kakšnega skupnega dela - ter v nedeljo popoldne, seveda pa je bilo treba tudi zvečer opraviti pri živini. Tako smo delali na petek in svetek, s to razliko, da smo vsi spoštovali nedeljo kot Gospodov dan in da smo tedaj opravili le najnujnejše. Ko so se začeli vaščani, tudi iz kmečkih družin, zaposlovati v bližnjih tovarnah, so se ljudje med seboj začeli pogovarjati tudi o prostem času in o dopustu. “A veš, da bodo v Remčevi tovarni uvedli angleško soboto?” je šlo od ust do ust. “Kakšna pa je to - angleška sobota?” “Takšna, da si doma in da si prost.” “To že, samo potem imaš verjetno tudi manjšo plačo.” “Kje pa! Čeprav bodo imeli enkrat na mesec angleško soboto, bodo dobili enake plače kot prej.” “To pa res ni mogoče!” Pozneje so v marsikateri tovarni na hitro prešli na dve angleški soboti, na koncu pa na vse, nazadnje pa se je celo pojem ‘’angleška sobota’ povsem izgubil. “Vsi iz tovarne gredo v nedeljo na morje s tovornjakom gradit sindikalni dom,” se je zvedelo kmalu za tem. “Ko pa bo dom zgrajen, bodo vsi delavci, tudi navadni, s snažilkami vred, lahko tja odhajali na dopust.” “Neverjetno! Saj bodo vse zapravili! Brez dela ni jela. Brez dela ni nič!” Tedaj so še vsi premišljevali samo o delu, ne pa o tem, kdaj bo kdo prost ter kje in kako bo izkoristil prosti čas. Nekega dne je prišla mama z obiska v Preserjah, kjer je bila doma, in slovesno naznanila: “Tudi mi bomo šli na dopust. Tako kot vsi drugi. Le kdo ga bolj zasluži kot mi?!” Mamo so v Preserjah vedno navdušili z delavskimi idejami in zato se je zmeraj vračala domov vsa drugačna. “Kakšen dopust neki!” jo je začudeno pogledal ata. “Ali naj s seboj na morje odpeljem krave in konja?!” “Saj ne bomo šli, tako kot delavci, za teden dni, ampak za dva ali tri dni in to kam bliže, recimo na Veliko planino. Kristina mi je pripovedovala, da se da v marsikateri planšarski koči na Veliki planini prav udobno naspati in spočiti.” “In kdo bo pri živini?” “Saj imava tri fante. Letos bosta dežurna Ciril in Andrej, drugo leto pa Ivan!” Mama je bila dobra organizatorka, pa tudi precej več si je upala kot ata. Toliko časa je sitnarila, da se je ata na koncu le popustil: “No, bomo šli pa res prvič v življenju na dopust. Po velikem delu, ko je nekaj dni predaha na kmetiji.” Tisto leto smo poželi s takšnim zanosom kot le malokdaj do tedaj. Tudi semanji dan, ki smo ga v Mostah praznovali vedno tisto nedeljo pred velikim šmarnom, je bil eno samo veselje. Mama je spekla iz prvega domačega kruha krofe, povabila je vso žlahto na bob, na mizi se je znašlo še kup drugih dobrot in res je bilo nekaj posebnega. Še pritrkavali so tako lepo kot še nikoli do tedaj. “Jutri gremo za tri dni na dopust!” je oznanila mama slovesno vsej svoji žlahti. “Ja, res, zdaj smo tudi mi čisto moderni!” “No, vidiš, pa ste res!” so nas občudovale vse njene sestre in oba brata. “Tudi na kmetiji si lahko moderen.” Na prvi dopust v življenju smo se odpravili s kolesi. Mama je nabasala do vrha dva stara nahrbtnika z dobrotami s semanje nedelje, potem pa smo vzeli kolesa in se zapodili do Stahovice. Tam smo kolesa shranili pri hiši, kjer jih je bilo nametanih po dolgem in počez že cel ducat, potem pa hajdi v hrib, dobre tri ure hoda. Vsi smo bili tako vzhičeni, da na utrujenost niti pomislili nismo, kaj šele, da bi kdo kaj tarnal. Ko smo prišli čez Pasje peči nad gozdno mejo, se je pred nami odprl pravi pravljični svet. Koča pri koči, vmes so se pasle krave in pozvanjale z zvonci, čez planino se je podilo nekaj veselih oblakov, ptice so svobodno žvrgolele na nebu ... Bilo je kot v nebesih. “Pastirji na Veliki planini so pa na stalnem dopustu,” je modro pripomnil ata. “Ja, eni pač znajo uživati,” je dodala mama. Nekoliko se je zataknilo pri prenočišču. Ker nismo bili nikjer dogovorjeni, vsi pastirji pa tudi niso bili vsi ravno najbolj družabni ljudje, smo morali kar krepko poprijeti, da smo na koncu le dobili dva pograda za prenočevanje. Sprejela nas je šele Majaronova Franca na Gojški planini, nedaleč stran od Male oziroma Velike planine. “Koliko živine pa imate? Vidim, da ste bogati kmetje!” je takoj zastavil s pogovorom ata. “Jaz je nimam nič. Samo tale prašiček je moj. Pasem pa za tri gospodarje. Za plačilo mi jeseni dajo nekaj moke in krompirja. A kaj hočeš drugega! Če ne bi pasla, še tega ne bi bilo!” Vsi smo bili začudeni, da živina ni njena in da ji gre v življenju tako na tesno. “Na zunaj je pa zelo lepo. Prav zavidam vam, ko lahko več kot tri mesece uživate vse tole - lepoto!” je dejala mama. “Hja, saj drugače kar gre, posebno kadar je lepo vreme, toda ko začne treskati, človek sam ne ve, kam bi se skril. Lani je ubilo sosedo prav tamle pod robom. Pa tudi za vodo je hudo. Kadar je suša, jo moram nositi po pol ure daleč. A živino je pač treba napojiti, drugače se to pozna tudi pri mleku.” “Kdo pa hodi po mleko?” je zanimala ata. “Zagotovo ga prodate, ko je tako dobro, po dvojni ceni.” “Ah, le tu in tam ga kdo kupi kak liter. Vse drugo pa moram predelati v sir in maslo. Včasih ga medem prav do trde noči ali pa še ob leščerbi. Drugače pač ne gre.” “No, ste vsaj na svežem zraku in zjutraj lahko malce poležite,” je menila mama. “Niti ne tako dolgo. Vstajam ob štirih, pomolzem vse krave, potem pa moram skidati gnoj iz hlevov, ga zvoziti tjale dol na zbirališče, jeseni pa ga potem raztrosimo po planini. Dopoldne navadno grem po tace za prašička in jih skuham tule na štedilniku, potem pa že pridejo krave v stajo in jih pomolzem ... No, dolgčas mi ni!” “Verjetno je najbolj veselo, ko vam gospodarji prinesejo kak priboljšek za pod zob,” je nadaljeval ata. “Recimo kaj takega, kar imamo mi s seboj od semanje nedelje.” “Hja, gospodarji pridejo bolj redko sem gor,” je odvrnila Franca. “Se tudi sami težko prebijajo. Če mi kdo prinese hlebec starega kruha, sem že prav vesela. Drugače pa smo tako in tako dogovorjeni, da se preživljam sama in da ni njihova skrb, kaj bom jedla.” In tako naprej in tako naprej. Bolj ko smo se pogovarjali, bolj smo mi trije potem ugotavljali, da je pri nas doma vse vendarle veliko bolj enostavno, vse je veliko bolj pri roki, imamo več za pod zob in nasploh živimo precej lepše. “Veš, kaj, Mici,” je ata pogledal tretjega dne mojo mamo, “če ti povem čisto po pravici, grem kar rad domov. Močno že pogrešam krave in konja, pa tiste naše lepe dolge njive, pa razprostrte travnike in neskončne gozdove, pa tiste naše bele poti, pa ...” “Prav imaš!” se mu je naslonila mama na rame. “Mi smo tam doli v dolini na večnem dopustu. Tu pa je garanje, eno samo garanje.” “Ampak človek mora priti sem gor na dopust, da to spozna!” Na dopust na Veliko planino smo pozneje še hodili, za dva do tri dni, predvsem zato, da ne bi bili slabši od delavskih in drugih družin, vedno znova pa smo se vračali z mislijo, da nam je najlepše pravzaprav doma. Mami - in predvsem njenim sestram in bratoma - pa je bilo tako le ustreženo. Ko so se oni hvalili, kam vse bodo šli na dopust, je mama vedno dodala, da bomo šli tudi mi “za nekaj dni na pravi dopust.” “Ja, pri vas ste pa res moderni!” so nas njeni občudovali leto za letom in kdo ve, ali nismo hodili na dopust samo zaradi mojih tet in stricev!

ROŽE

Na koncu vasi je živela ženska brez imena. Vsi so ji rekli samo Teta. Veliko je hodila pomagat drugim, sama pa je imela le kozo, vrtiček okoli svoje skromne hišice in velik vrt z rožami. Kadar koli sem se ustavil pri njej, vedno sem občudoval njene velike in pisane rože. Videti je bilo, da je njena hišica en sam rožnati vrt. Ata mi je povedal, da nima nobenega svojca in da bo po njeni smrti tudi hišica prodana oziroma da jo bo zasegla občina. Sicer pa hišica ni bila dosti večja kot naša dnevna soba, v njej pa so bili trije majhno prostori: kuhinja, spalnica z dnevno sobo in majhna shramba. Stranišče je imela, tako kot vse hiše tistega časa, zunaj, ob hiši, za kopalnico pa je tudi njej služil samo lavor z vodo. Kadar koli se je Teta pojavila pri nas, je vedno s seboj prinesla tudi rože. “Saj vem, da jih imate tudi sami dovolj, a sem jih prinesla z dobrim namenom. Zato jih le sprejmite.” Seveda smo jih vzeli, saj rož ne smeš odklanjati, pa tudi v vazi v hiši so potem ostale še ves teden. V okras in v spomin na Teto. To se mi je zdelo tako samoumevno kot to, da je prihajala k nam na kmetijo pomagat delat. Posebej pa sem postal pozoren nanjo tedaj, ko je nekega dne prinesla velik šopek pisanih rož prav meni. “Te so pa zate,” je dejala. “Vem, da fantje spite posebej v sobi na vrhu hiše in takšna fantovska soba ne more biti brez rož.” Res smo sami sobo tudi pospravljali, jo čistili in krasili. Čez teden za takšne stvari ni bilo veliko časa - navadno smo le postlali postelje - v soboto popoldne pa je eden od nas sobo temeljito pospravil in tudi pobrisal prah po omaricah, tla pa počistil z vlažno krpo. Ciril je namreč čez in čez položil lesonitne plošče in je bila soba videti kot kakšen salon. Vanjo nismo nikdar vstopili v okovanih čevljih, temveč vedno v copatih. Tiste sobote sem sobo pospravljal prav jaz, zato so mi rože prišle še toliko bolj prav. “Kaj pa je zdaj to?” sta me pogledala brata začudeno. “Čemu pa si prinesel rože?” “Saj jih nisem jaz, Teta mi jih je podarila.” “Podarila jih je za spodnji dom, ne za nas.” Šalili smo se namreč, da je naša hiša dvodomska, podobno kot ponekod parlament. Ata in mama sta bila iz spodnejga doma, mi pa smo bili zgornji dom. “Ne, spodnji dom je dobil svoje rože.” Ugotovili smo, da rože ne kazijo prostora in da ni prav nič narobe, če stojijo na mizici sredi sobe tudi v zgornjem domu. Naslednji konec tedna je Teta spet prinesla dva šopka: za spodnji in zgornji dom. Nekoliko nenavadno se mi je zdelo, da je šopek dala prav meni in ne komu od starejših dveh bratov. Tokrat je bil na vrsti za pospravljanje Andrej. “Sem slišala, da ste bili rož zelo veseli,” mi je rekla Teta. “Zato pa sem vam jih spet prinesla ...” Kadar koli je prišla pomagat, se je z atom vedno na dolgo in široko razgovorila. Gotovo ji je ata omenil, da nismo imeli nič proti. Od tistega časa naprej smo dobivali šopek za “zgornji dom” vsak teden, celo tedaj, ko so rože na vrtu že pojenjale in jih drugod ni bilo. Teta je namreč na svoj rožnati vrt močno pazila, rože je zalivala vsak dan po dvakrat, jeseni pa je rože pokrivala z dekami kot otroke. Tako jim je življenje močno podaljšala. Pa tudi spomladi so na Tetinem vrtu zacvetele prve rože. Tiste spomladi se je pripetilo še nekaj nenavadnega. Teta po delu kar ni in ni mogla oditi domov, temveč je še kar govorila in govorila. Pogovarjala se je res izredno rada. “Zdaj moram pa v hlev k živini!” se ji je skušal opravičiti ata. “Prašiči me kličejo,” ji je rekla mama. “Prav,” je prikimala Teta. “Potem grem pa k fantom na obisk.” Bil sem izredno presenečen, kaj imamo mi trije opraviti z njo. Ko se je pojavila na vrhu stopnic - Cirila in Andreja ni bilo nikjer - mi je postalo prav nerodno. Kaj odraslega se z njo nisem znal pogovarjati, o drugih stvareh pa se tudi nisem nameraval. “Sem sam doma,” sem ji rekel, ko je vstopila naravnost v našo sobo. “In nalogo moram napisati.” “Saj te ne bom veliko motila,” je tiho rekla. “Le nekaj sem ti prinesla.” “Meni?” sem bil presenečen. “Tebi, prav tebi!” so se ji zaiskrile oči. Navadno nam ni nihče - razen tet iz Preserij in Črnuč - prinesel nobenega darila, zato sem bil še toliko bolj presenečen, kaj mi lahko prinese tale naša revna vaška Teta. Na mizo je položila časopisni ovoj in ga razvila. V njem so se zasvetile lepe bele volnene rokavice. “Malo večje sem naredila, da bodo za več zim,” je rekla vsa sijoča. “Saj še nimaš rokavic, kajne, da jih nimaš?” Presenečen sem odkimal. Le s čim sem si zaslužil tako velik in pozoren dar? “No, le spravi jih!” mi je rekla. “Samo tvoje so. Atu pa mami sem povedala, da sem jih spletla samo zate.” “Zakaj ... pa ... prav meni?” sem zajecljal. “Zato, ker si najmlajši,” mi je nagajivo pomežiknila. Ničesar nisem razumel, darilo pa sem vseeno vzel. Čutil sem, da prihaja iz srca. Kar je dala Teta, je dala z ljubeznijo. “No, natakni jih, da bom videla, koliko so ti prevelike!” Prsti mi res niso prišli do konca, drugače pa sem bil v njenih velikih belih rokavicah videti kot pravi grof. “O, saj ti niso toliko prevelike, kot sem si mislila. Za tri zime pa vendarle bodo. O, kako sem vesela!” “Boglonaj!” sem ji rekel skromno, drugih čustev pa si nismo znali izkazovati. Ob Miklavžu me je doletela še ena Tetina dobrota. Na sam Miklavžev dan mi je prinesla poln pehar lepih rdečih jabolk. “To je pa za vašega Ivančka pustil Miklavž pri nas.” “A res?” nisem mogel verjeti. “Ali se ustavlja tudi pri tebi?” Teto smo vsi tikali, čeprav je bila že stara ženska. “Res, res, tole je pustil samo zate.” Zazdelo se mi je sumljivo. Le kaj ima Teta za bregom? In kaj skrivajo naši? Da me ne mislijo dati k Teti za hlapca? Teta je bila že slabotna, čez leto je bolj malo pomagala pri delu, svojcev ni imela. Kaj pa, če mi domači prikrivajo, da bi moral iti k njej služit, vsa tale darila, od rož do rokavic in jabolk, pa nosi samo zato, da bi se mi približala? Na vse skupaj bi morda že pozabil, če ata ne bi nekega dne povedal: “Teta je hudo zbolela. Vprašanje je, če nam bo drugo leto sploh lahko še kaj pomagala pri delu. Zdi se mi, da bo še to zimo - umrla!” To me je močno potreslo. Ne more kar tako na hitro umreti. Vsaj posloviti se mora priti in nam v svoji silni zgovornosti razložiti, kaj namerava storiti. Ker je ni bilo več k nam, sem sklenil zadevo vzeti v svoje roke. Neke nedelje sem kratkomalo odšel k njej na obisk. “O, pa si le prišel?!” se me je razveselila. Ležala je sama na divanu sredi sobe in tako močno hropla, da se je kar trgalo v njej. “Veš, sem te že pričakovala ...” Pričakovala? Mene pričakovala? “Ja, prav tebe sem pričakvoala. Ti si najmlajši in najbolj občutljiv. In tudi največ časa imaš.” Zdela se mi je zelo slaba. Podobna je bila sosedovi Franci, preden se je za vedno poslovila s tega sveta. “Sedi k meni tukaj na rob divana in me poslušaj!” mi je rekla tiho. Storil sem, kot mi je naročila. “Veš, še to zimo bom umrla. Mogoče še pred božičem. Nikogar nimam za seboj in vse sem dala v cerkvene namene. Tebe pa prosim nekaj velikega!” Zagledala se je vame s tistimi svojimi velikimi otroškimi očmi kot v odrešitelja sveta. “Ja, kaj pa?” sem izjecljal presenečeno. Le kaj bi me lahko prosila?! “Za rože. Vidiš, koliko rož imam okoli hiše. Spomladi jih bo vzcvetelo na ducate in škoda bi bilo, da ne bi delale veselje tebi in - meni! Lepo te prosim, če mi jih vsaj prihodnjo pomlad ves čas nosiš - na grob!” Pri besedici “grob” se ji je glas močno zatresel. “Če pa mi jih boš prineseš še kaj pozneje, ti bom še toliko bolj hvaležna. Lahko jih nabereš na travniku, v gozdu, kjer koli, samo da grob ne bo prazen. Grobovi so tako žalostni brez rož. Kot bi bil človek pozabljen od vseh ljudi.” Čeprav tega nisem bil vajen, sem ji stisnil roko in ji obljubil, da bom storil vse tako, kot mi je naročila. Zdaj sem šele dokončno odkril, zakaj je iskala pri meni naklonjenost. Ker sem bil najmlajši in ker sem imel največ časa. Pa saj mi je to sama povedala! Čez teden dni je umrla. Na vrtu smo nabrali še veliko rož, ki začuda še niso pozeble. V njeni mali hišici je bilo komajda toliko prostora, da je lahko ležala stegnjena na mrtvaškem odru. Po vseh kotih pa so stale same rože, rože. Besedo sem držal. Vse leto sem potem krasil njen mali grob z rožami, borovo vejico pa sem ji odnesel na grob tudi pozimi, ko sem si nataknil njene tople rokavice. Sam pri sebi pa sem spoznal, da toplina medsebojnih vezi lahko deluje še dolgo potem, ko človeka ni več med nami.

KOROŠKA

Koroško smo najprej odkrili prek radia. Šlo je seveda za avstrijsko Koroško, toda za nas je bila to vedno slovenska Koroška. Kadar koli je kdo pozneje dejal, da je to “avstrijska”, se nam je zazdelo, kot da govori o neki tretji Koroški. Za nas je pač obstajala samo slovenska. In to predvsem zaradi prijazne radijske postaje. Ko smo se v šoli učili o Karantaniji in Samovi državi, sem si sam vedno predstavljal ustoličevanje slovenskih vojvod tako, kot bi se to odvijalo na našem vrtu, z našim konjem in kravo, ustoličevanje pa je ves čas prenašal Radio Celovec. Prav zaradi našega nadvse lepega odnosa do Koroške smo si vsi zapomnili tako rekoč vse v zvezi z našo zgodovino na Koroškem. Koroška nas je vznemirjala tudi v domačih pogovorih. “O, na Koroškem je pa vse drugače, kot pri nas!” je večkrat vzkliknil ata. “Imajo vsega dovolj, govorijo lepo slovenščino, znajo čuvati stare slovenske vrednote.” Nobenega razloga ni bilo, da atu ne bi verjeli. Sicer pa so tudi v resnici k nam v družino prihajale s Koroške same dobre stvari: kmetijski stroji, prijazna radijska beseda, vesela glasba, pozneje pa tudi dobrote iz trgovin. Kadar koli je prišla k nam na obisk teta Kristina, vedno je prinesla kaj lepega. “To je pa iz Klagenfurta!” je navadno rekla, ko nam je dala kako pisalo, barvice ali kaj podobnega. “Reče se iz Celovca!” jo je takoj popravil ata. “Celovec je slovensko mesto, središče Koroške.” Kristina in mama sta imeli vedno svoje pogovore, zato ni prišlo nikdar do prepira. Res pa je, da smo mi zmeraj držali z atom, češ, on že ve, kako je v resnici s Koroško. “Biti moramo tako zavedni kot so naši Korošci;” je vedno rekel ata, kadar smo prišli v razcep s samim seboj. “Če človek nič ne da nase, ga drugi kar porivajo sem ter tja. Le poglejte, kako ponosni so naši vrli Korošci! Lahko so vsem nam za zgled.” Potem se je naenkrat ponudila, da si Koroško ogledamo sami od blizu, na lastne oči. Sadjarsko društvo, katerega je bil ata več let predsednik, je organiziralo “ogled sadovnjakov na Koroškem ter nakup v mestu Celovec.” Ata je na tako pestro ponudbo odvrnil, da ne gre nikamor od doma. “Jaz ne grem nikamor od doma. Slišal pa sem, da imajo na Koroškem lepe sadovnjake.” “Jaz bi pa šla,” je milo pogledala mama nas tri. “Dobro je, če človek pogleda, kako se imajo drugod. Pa še prašek bi kupila. Kristina pravi ...” “Ah, te ženske, samo zapravljale bi!” je zamahnil ata z roko in odšel v hlev. Na Koroško smo odšli trije: mama in midva z bratom Cirilom. Pravzaprav smo se odpeljali in to s tovornjakom. Vanj so postavili na vsako stran po eno dolgo klop in hajdi na pot. Vozili smo se izredno dolgo gor in dol, sem ter tja in se nazadnje ustavili na carini. Naš vodič je imel poseben list, na katerem smo bili vsi natančno popisani, tudi otroci. “Sadjerejsko društvo Komenda.” Cariniki in miličniki so več kot pol ure hodili okoli nas, nas spraševali in pregledovali, koliko denarja imamo s seboj, nazadnje pa so nas le spustili naprej in to skozi veliko dolgo črno luknjo v hribu. Takrat sem se prvič peljal skozi tako dolg predor. “Na drugi strani je pa že Avstrija!” je povedal glavni. “Ni Avstrija, Koroška je!” sem vzkliknil jaz. “No, oboje je: Avstrija in Koroška!” Sam sem bil prepričan, da je tam samo Koroška, o Avstriji pa ni ne duha ne sluha. Prepričan pa sem tudi bil, da so na drugi strani predora sama zlata drevesa, zlata trava, zlati kamni. Nemalo sem bil razočaran, da je bila pokrajina nenavadno podobna naši, le hiše so bile veliko lepše in več rož je bilo vsepovsod. Voznika smo naprosili, da je plahto dvignil, ker smo si samo tako lahko ves čas ogledovali pokrajino, pa čeprav nas je pri tem nekoliko zeblo. Pod hribi smo si najprej ogledali velikanski sadovnjak, pravo plantažo, ki pa je bila - to se nam je zdelo nezaslišano! - v zasebnih rokah. “Korošci so pravi kapitalisti,” jih je hotel očrniti vodič, sam pa sem si pri tem mislil, da tudi v Karantaniji ni bilo nič drugače in da so bili vedno sami gospodarji na svojem. Vesel sem tudi bil, da so vsi pod Karavankami govorili slovensko. V govoru so sicer čudno pogrkovali, vendar se mi je zdelo tudi to zelo simptično. Potem smo se odpeljali v mesto Celovec. Kmalu bi me kap. Res pred Celovcem ni pisalo nič drugega kot Klagenfurt. V mestu so bile vse ulice označeno samo po nemško. Vse trgovine so bile nemške, le tu in tam se je dalo kak napis prevesti po slovensko. Pa še to zelo popačeno. Pisalo je na primer Smretschnig. To naj bi bil slovenski Smrečnik. Bil sem tako jezen na vse skupaj, da sploh nisem hotel iti s tovornjaka. Po nemškem mestu se pa že ne bom sprehajal. Pregovorila me je šele mama. “Dober dan!” sem nalašč na ves glas pozdravil pri vsakem vstopu v trgovino in ob vsakem srečanju s človekom, a se nihče niti zmenil ni zame. “Dober dan! Dober dan!” sem vpil na vse strani, Celovčani pa nič. “Dober dan, da vas ni sram!” Oni pa še vedno nič. Bil sem tako razočaran, da sem kar škrtal z zobmi. Mama pa - ata jo je očitno dobro poznal - je bila vsa navdušena nad tako lepo založenimi trgovinami. Rekla je, da bi, če bi imela kaj več denarja, kupila sto stvari, a kaj, ko ima samo za prašek. Ker tudi Ciril ni bil najboljše volje, naju je na koncu oba peljala v slaščičarno. “Danes živimo!” je rekla navdušeno. “Bog ve, kaj bo jutri. Za vse tri bom naročila, pa če takoj propademo, kremne rezine. Da bomo vsaj videli, kakšne imajo v Avstriji.” “Reče se na Koroškem, ne pa v Avstriji!” sem jo popravil. “No, potem pa jih ti naroči, po koroško!” Ko je prišla strežnica, sem po slovensko dejal: “Tri kremne rezine, prosim!” Strežnica me je začudeno pogledala: “Bitte?” “Tri kremne rezine!” je razločno ponovil Ciril. “Bitte?!” nas je pogledala vse tri kot cigane. “Tri kremšnite!” je rekla po domače mama. “No, kremšnite!” “A, so! Drei Kremschnitten! Gut, gut! Sofort!” Res je takoj prinesla tri odlične kremne rezine. Še nikoli do tedaj nisem jedel tako dobrih. Teknile pa mi niso preveč. Nad Slovenci na Koroškem sem bil pač prehudo razočaran. “Če bo šlo tako naprej, bo vsa Koroška v kratkem izgubljena. Jezik je tisti, ki ohranja deželo. Tu pa govorijo samo še nemško. In, ali sta videla, povsod sami nemški napisi, same nemške trgovine, celo v slaščičarni ne znajo slovensko? Sramota za vso Koroško!” Bil sem tako razvnet, da sem vzbujal pozornost z mahanjem rok in glasnim govorjenjem v vsej slaščičarni. Naenkrat se je znašla poleg nas starejša gospa z očali. “Prav imaš, fant, prav!” je rekla po slovensko. “Isto mislim jaz. No, izberi si še eno torto, plačam jaz. Da boš vedel, kdaj si bil v Celovcu in zato, ker znaš tako lepo govoriti slovensko.” Zdelo se mi je kot dobra vila iz pravljice. “No, kar daj! In ne boj se me, nič ti ne bom storila žalega. Sem upokojena napovedovalka z Radia Celovec. Ja, na radiu sem brala poročila in napovedovala slovensko oddajo. Zdaj sem pa že v upokoju.” Vsi smo bili tako presenečeni, da smo jo kar požirali z odprtimi usti. “Ali lahko prisedem?” je vprašala prijazno. “Veste, tu imam res zelo malo možnosti, da bi se pogovorila s kom po naše. Svojih ljudi nimam, drugi pa vsi govorijo nemško.” Povedala nam je presunljivo življenjsko zgodbo, kako je po drugi svetovni vojni pobegnila v tujino, kaj so počenjali z njo v prehodnem logorju, kako se je potem vendarle postavila na noge in kako je dočakala, sicer skromno, vendar pošteno zasluženo pokojnino. Govorila je tako lepo slovensko in tako razumljivo, kot bi pred nami govoril sam radijski sprejemnik. Da, ni lagala, res je sedela pred nami slavna radijska napovedovalka! V slaščičarni smo se zasedeli vse do ure, ki je bila namenjena za odhod. Na koncu je poravnala ves račun ter nas popeljala v ulico, kjer nas je čakal tovornjak. “Ubogi!” nam je rekla ob odhodu. “Saj se vozite s tovornjaki kot kakšna živina!” “Kadar pridete v Slovenijo, se le oglasite pri nas!” jo je povabila mama ob slovesu. “Vam bom dala krompir in jajca zastonj!” Mama je bila taka, da ni hotela ostati nikomur nič dolžna. V resnici je bila nadvse radodarna in gostoljubna. “No, pa srečno, srečno tam doli v tisti vaši Jugoslaviji! Morda pa res pridem. Šele lani sem dobila potni list.” Domov smo se vračali vsi presrečni, da smo videli in doživeli toliko novega, vsi pa smo stiskali med nogami tudi kaj sila imenitnega z druge strani državne meje. Mama petkilogramski prašek. “No, ali vam nisem rekel?!” je bil ponosen ata, ko je zvedel, kaj se nam je pripetilo v Celovcu. “Korošci so zavedni Slovenci.” Naslednje nedelje smo vsi kot nori spet poslušali celovški radio. Naša napovedovalka se nam sicer po radiu ni oglašala, kljub temu pa se mi je zdelo, kot da njene besede še vedno zvenijo v naših ušesih. Potem se je - mislil sem, da se nam sanja - znašla na našem dvorišču! Pripeljala se je z majhnim belim avtomobilom, vsem pa je prinesla kup majhnih daril. Predvsem obleke. “Tole je od moža, tole pa od sestre. Oba sta že pokojna. Zdi se mi škoda, da bi metala proč, vam pa bo morda prišlo prav.” Starša sta napovedovalko povabila v hišo in ji vljudno postregla. Imeli smo srečo, da je mama prejšnji dan spekla svež kruh, v kleti pa je bilo tudi še nekaj litrov starega mošta. “Tako dobrega kruha nisem jedla že petindvajset let,” je bila zadovoljna tudi napovedovlka. “Piti pa ne smem, ker vozim. Samo jeziček bom namočila.” Potem smo se na dolgo in široko pogovarjali o slovenskih vrednotah in še posebej o slovenskem jeziku. “Če ne bi bilo slovenskih knjig, tudi mi ne bi obstali,” je dejal ata prepričljivo. “V naši hiši imamo mohorjevke že več kot sto let. No, od prvih knjig naprej. Posojali smo jih vsej vasi in tudi drugim v fari.” “O, to je pa lepo!” je bila vsa vzhičena napovedovalka. “Ja, samo jezik nas ohranja in pušča za nami sled.” Preden je odšla, smo jo popeljali v zgornjo sobo, kjer smo imeli v omari na stotine starih knjig. “O, kakšno bogastvo!” je vzkliknila vzhičeno. “Ali se sploh zavedate, koliko je to vredno!” Ata je modro dejal, da knjig ne prodajamo, temveč jih samo posojamo, drugače pa naj ostanejo za poznejše rodove. “Knjiga z leti na vrednosti samo pridobiva,” je dodal. “Če je dobra, ima vedno več povedati.” Videl sem, da je napovedovlka dobesedno žarela od veselja, da se je srečala s tako razgledanim kmetom. Naenkrat ji je v rokah ostala Breznikova slovnica. Natisnjena je bila kmalu po I. svetovni vojni. “Kje pa ste dobili to? Nikjer drugje je nimajo ... Pretaknila sem že pet knjižnic, a je nimajo nikjer ... Samo v rokah bi jo rada imela še enkrat ... Iz nje me je učil slovenščine moj oče ...” Ata ji je vzel knjigo iz rok in ji rekel: “Naj bo za vedno vaša. Nas zanimajo samo povesti, vam pa pomeni nekaj drugega. Zato vam jo podarjam za vedno.” Močno se je branila, na koncu pa jo je ponudba vendarle premamila. Vzela jo je v roke in si jo dala v torbico, kot bi bila iz suhega zlata. “Hvala vam, tisočkrat hvala, zlati ljudje ste!” Pozneje se je oglasila pri nas še trikrat in vedno je prinesla kaj za obleči. Veliko pa ni imela niti sama, zato kaj večjega tudi nismo pričakovali od nje. Pisali smo si tudi za božič in veliko noč. Potem nekega leta voščilnica ni več prišla. Vsi smo začutili, da je za vedno odšla. Morda že prej, med letom. “Vidite, pa je odmrla še ena močna koroška korenina,” je rekel ata. “Kakšna škoda za slovenski narod!” A napovedovalka še vedno živi med nami. Tudi slišimo jo še vedno. S svojimi svetlimi besedami je ostala za zmeraj v naših dušah. In kadar koli grem v Celovec, vedno pričakujem, da jo bom kje srečal. Bila je prelep zgled vsem, onstran in tudi tostran meje, da bi jo sploh lahko kdaj pozabili.