Kdaj nehate, rablji in morilci?
Stvarnik ni li že dovolj tepen?
Vek na vek ga že bičate, tepete,
davite in obešate na kriz lesen . . .
Z ostrim kamnom in roko okorno
vam stvarnik nekdaj obdelal je les;
a za plačilo, kruti farizeji! —
nanj ste ga pripeli in tepli vmes.
Z muko in trudom je železo izumil,
pilil in ostril ga je dni in noči.
A vi ste mu ž njim sekali rane,
drezali in zbadali ga do krvi . . .
Na vaš ukaz–troti!—je skoval verigo
in gradil je z žulji ječo, trpin.
Vas li ni bilo sram, tirani silni,—
vreči ga v sponah na dno temnih zidin?!
Trpljenje in muka sta njegovo življenje,
vzel mu prostost je ropar in tiran . . .
Kdaj nehate, rablji in morilci?
Kdaj bo konec tepenja in ran?
Kupe zlata vam je dal stvarnik-delavec
—ustvaril moderni vam je paradiž,
in zato, moderni Judje, križate ga vnovič,
— zdaj obešate ga na—zlati križ! . . .
