Zlatica in Jadica
| Šopek lepih pravljic Feliks Stegnar |
| |||||||||||||||
Zlatica in Jadica.
V samotni vasi je živela vdova. Ta je imela dve hčeri, pravo hčer in pastorko; prava je bila Jadica, pastorka pa Zlatica po imenu. Prava njena hči Jadica ni bila dobra in pobožna, a pastorka Zlatica je bila pohlevna in vljudna deklica, ki pa je morala prestajati mnogo žaljenja in zaničevanja od matere in sestre. Kljub temu je bila prijazna, je opravljala vsa kuhinjska dela radovoljno ter se je samo včasih jokala skrivaj v svoji spalnici, kadar ste jo mati in sestra ozmerjali po krivici. Pa kmalu se je zopet potolažila in je rekla sama v sebi: "Le mirna bodi, ljubi Rog ti bode že pomagal !" Potem je šla zopet urno na delo ter je vse storila skrbno in čedno; materi pa to ni bilo nikdar zadosti. Nekega dne ji je celo rekla: "Zlatica, ne morem te dalje imeti doma, ker malo delaš, obilo pa sneš, in tvoja mati ti ni ničesar dala v dediščino, istotako nisi dobila od očeta najmanjše stvarice ; kar je v hiši, to je vse moje, nočem in ne morem te dalje rediti. Ostavi torej dom in poišči si službe pri kaki gospodi !" In spekla ji je pogačo od pepela in mleka, napolnila vrček z vodo, zavezala vse to v culico in jo odslovila iz hiše.
Uboga Zlatica je bila jako žalostna, da je mačeha tako trdo ravnala žnjo, vendar je šla pogumno čez polja in travnike ter je mislila: za deklo te bode že kdo vzprejel in morda so tuji ljudje boljši od moje matere. Ko je postala gladna, vsedla se je v travo, vzela iz culice pepelnato pogačo ter pila• iz svojega vrčka, mnogo ptičkov pa je priletavalo zobat kolačeve drobtinice, in da so dobili tudi piti, vlila si je malo vode v dlan. V tem se je pepelika izpremenila v okusno torto, ne da bi bila Zlatica to opazila, in voda je postala najslajše vince. Okrepčana in radostno se Zlatica dvigne in potuje dalje. Ko se je zmračilo, pride do čudno zgrajene hiše, v katero je vodilo dvoje vrat, jedna so bila sajasto črna, druga čisto zlata. Ponižno je stopila Zlatica skozi črne duri v vežo in potrkala na notranja vrata. Vrata se odpro in strašno divji mož se prikaže iz sobe ter osorno vpraša, kaj da hoče. Ona pa se trese ko šiba na vodi in reče: "Hotela sem samo vprašati, bi li ne bili tako dobri in mi dovolili, da tu prenočujem? Mož pa zamrmra: "Le stopi notri!" Dekle mu sledi a se prestraši še bolj, ko vidi v sobi same pse in mačke in čuje njih tulenje, in mijavkanje. Razven divjaka ni bilo nikogar druzega v hiši.
Zdaj zarenči divjak na dekleta: "Kje pa hočeš spati, poleg mene ali pri psih in mačkah?" Zlatica pravi: "Le pri psih in mačkah hočem prenočevati." Morala pa je ležati poleg njega, in pripravil ji lepo mehko posteljico, da je Zlatica prav sladko in mirno počivala. V jutro divjak zopet zarohni: "Pri kom hočeš zajtrkovati, pri meni ali pri psih in mačkah?" Ona reče: "Pri psih in mačkah." Zgodilo se je pa narobe, piti je morala kavo in sladko smetano žjim. Ko se je Zlatica hvaležno poslovila, zagodrnja zopet divjak: "Skozi katere duri hočeš iti, skozi črne ali zlate?" in ona reče: "Skozi črne." Morala pa je iti skozi zlata vrata in ko je stopila na prag, sedel je divjak na vrhu in jih je tako stresal, da se je zlato kar vsi-pavalo na dekleta.
Zdaj se je Zlatica zopet vrnila na svoj dom. Stopivši na domače dvorišče, priletele so ji vse kute naproti in petelin je zapel: Kikeriki, kikeriki! Veselimo se Zlatice vsi.
In njena mačeha pride po stopnicah in se priklanja tako spoštljivo deklici z zlatom obloženi, kakor da bi bila kaka princesinja. A Zlatica reče: "Ljuba mati, ali me nič ne poznate? Jaz sem vaša pastorka. "
Nato pride tudi Jadica vsa iznenadena in začudena, kakor mati, pred sestro polna zavisti, in Zlatica mora pripovedovati, kako čudovito se ji je godilo in kako je pridobila toliko zlata.
Mati jo zdaj lepo vsprejme in tudi lepše ravna žnjo nego prej. Vsi jo zdaj čislajo in ljubijo; kmalu se oglasi tudi vrI, priden mladenič, ki Zlatico zasnubi, vzame za ženo in srečno živi žnjo.
Druga hčerka, Jadica, pa je silno zavidala svojo srečno sestro, zavist ji je razjedala srce, zato je sklenila, tudi ostaviti dom in se vrniti z zlatim zakladom. Njena mati jo založi s sladkim kolačem in dobrim vincem, da ne bi stradala na poti. Ko se je Jadica usedla, da bi se zopet poživila, priletavali so ptički pobirat drobtinic, a ona jih je zlobno podila. Njen kolač pa se je izpremenil v pepelko in njeno vino v kalno vodo. Na večer je prišla tudi do divjakove hiše; ošabno je stopila skozi zlati v hod in je potrkala v veži na sobna vrata. Ko je divjak odprl ter prašal, česa želi, odgovori mu jezično : "Tu hočem prenočevati." In on ji veli godrnjaje, naj vstopi. Potem jo tudi vpraša: "Kje hočeš spati, poleg moje postelje ali pri psih in mačkah?" Hitro mu odvrne: "Poleg vas, gospod!" On pa jo odvede v sobo, kjer so spali psi in mački, in jo je vanjo zaprl. Zjutraj je bil ves Jadičin obraz ogrizen in opraskan. Divjak pa je zopet zarohnel: "S kom pa hočeš zajtrkovati, ali zmenoj, ali pri psih in mačkah?" "Kaj pa da z vami," reče dekle, a morala je pri psih in mačkah kavo piti. Zdaj se je odpravljala domov in divjak zarenči zopet: "Pri katerih vratih hočeš ven, pri črnih ali zlatih ?" in ona reče: "Pri zlatih, to se ve !" V tem hipu pa so se zaprla in morala je skozi črna odpotovati, ob jednem pa je že divjak sedel na vratih, jih premajeval in tresel, da so se tečaji skoro izdrli, in na Jadico je padlo toliko smole, da je bila vsa črna.
Ko se je Jadica vsa razljučena zaradi spačenega obraza vrnila na svoj dom, priskakljal je zopet petelin in je zapel: "Kikeriki, kikeriki, Jadice ne maramo mi!"
In tudi njena mati se je obrnila s studom od nje, skrivati jo je morala pred ljudmi, tako je bila grda in kaznovana, ker je bila prelakomna na zlato.