„Ne bom železa več koval,
zlatá mi divji mož bo dal“.
Gredé kovač za Bistrico,
si kreše upa iskrico.
Pa ne na bredu, ne na prodi,
po vodi divji mož le hodi.
„Boš šel, prederzni ti kovač,
iz moj'ga dvora, postopač!“
Odpre besede hripove,
ter znak na skalo vleže se.
Kovač ponuja vina sodec,
ga v gostje kliče zviti godec.
Peneča voda zašumí,
in divji mož na prod' stojí,
pokuša vinice sladko,
kovač pa pravi mu tako:
„Povej mi, kje leží zlatíca,
in z vinom bom ti vžigal lica“.
Peneča voda zašumí,
prot skali divji mož derčí.
Kovača klicu on je gluh,
ne zmoti ga še vinski duh,
ne dá se vjeti v mične mreže,
še trezen – rajši v mah se vleže.
Kovač zapustil zdaj je prod,
napolni z vinom večji sod,
in drugo jutro pride tje,
pa tak vabiti ga začne,
ko sred vodé ga v mahu vidi:
„O, pridi v gostje k meni, pridi!“
Peneča voda zašumí,
in divji mož za sod derží,
ga vleče, pije, se gostí,
da punčica mu otamní,
razdruši se divjak kosmati,
in tak začne besedovati:
„Ključar zlatice – vseh rudnin –
nad jezerom je Bogatin,
za dvorom terden grad stojí,
do dvora pa so tri bervi.
Gorjé! nazaj se kje ozreti,
ak' strašni psi začno se dreti“.
Moža in sod kovač pustí,
prot Bogatinu se vpotí.
Z lopato, krampom je priderl
je še čez pervo, drugo berv,
pod černe pa pečí gorate
ga peljejo steze robate.
Tihota bega ljuti jek
po breznu iz derečih rek,
počez pa hlod je okamnjen,
podert ročnik, že ves trohljen.
In grom neznan in strah pretresa
kostí in drob mu pa ušesa.
Potiva berv – zatrepetá –
življenja cena le veljá! –
Oberne prazen se nazaj.
Pa komaj stopi že lučaj:
Oj, druga berv in perva tudi
pred njim se v skalni brezen zgrudí!
Od mertvorosnih pa skerbí
kovač obupni okamní. –
Zlatíca cela je še zdaj,
jo Bogatina sužni zmaj
za serčne varuje le sine,
ki pridejo čez podertine.
Če kaj svetvati, brav'c! ti smem,
le to ti v varstvo še povem:
Z divjaki, zmaji černimi,
z duhovi se pečati ni.
Zlatíca naj ti pridnost bode,
ki zlate kuje ti usode!
