Zlato polje

(Preusmerjeno s strani Zlato polje (Jarc))
Zlato polje
(Nezbrane pesmi)
Miran Jarc
Izdano: Ljubljanski zvon 48/6 (1928), 357–359
Viri: dLib
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Poglavja I. II. III. IV. dno

I. uredi

O, pomlad, ki zaveje nad logi in vrti ...

Sinji nemir me je vsega pregrnil,
v svežost me je obudila dobrava.
Kot da se tujec iz dalje sem vrnil:
Kje se je vzela pojoča bleščava,
kdo naučil je ptice prebirati
zlate strune, ki mrežijo veje,
kaj se izseva iz gozdne odeje
name lahnó osvajalno? Odmirati
sebi — o, duše novo razcvetanje!

Kaj si pomlad, ki zaveješ nad logi in vrti ...

II. uredi

Z dlanjo sem si prekril oči:
Tvoja senca je segla iz mrtvih dni ...

Tvoja roka iz mojih koprenastih sanj,
iz srebrnih noči in pojočih iskanj ...

O, ko sem zaživel od Tebe prevzet,
spalil ta žar je moj sinji svet.

In poslej samo še: jaz in ti ...

Z dlanjo sem si prekril oči.

III. uredi

Pusti me, pusti samó
zreti vse ure tako.
Solnce se z nebom igra,
z ljudmi in zemljó.

Svet gre pred mano v vsešir,
ves je svetal ta nemir,
vse je preplavil dan
kakor blesteč ocean.

Gora, reka, drevo ...
ptica (še misel za njo),
klic in spev ... zašumi
val in se spet spokoji ...

Mati, sestra in brat,
drug, deklè ... kam jih iskat!
Ljudstev upor in vihar ...
V dih jih presojil je žar.

Svet je vzcvetel pred menoj
božji in v gledanju moj.
Kje mi je dom? Glej: vsemir ...
Domu ni konca nikjer.

IV. uredi

Tiha je pot skozi brezove gaje,
vse je bleščavost, vse je sinjina.
Radost brezbrežna kakor ravnina
se je zgrnila čez solnčne te kraje.

Komu zakličem besedo naj živo,
kdo jo prestreže, kdo jo umeje?
Trave šumljajo, klasje se smeje,
breze hihitajo se porogljivo.

Vtaplja zavest se v brezčasje ... Beseda
zdaj se je kakor v bojazni poskrila,
da bi teh bistrih sončav ne skalila,
ki jih srcé le gleda in gleda ...