Zlatolaska (Pavel Golia)
Zlatolaska Pavel Golia |
|
Kot v lahne megle, ki jih nad vodo
razstilja hlad večerne ure spešno.
ko mlade zvezde kopat se gredo,
zavila mojo dušo je pregrešno
v prozračne tkani tvoja nežna dlan,
ter jo oblaskala vso brezutešno.
In nisem bil več čmeren, ne bolan,
in bil sem zdrav od tvoje blagodati,
da v noč zapel sem, kot v pomladnji dan,
ki se pestil v zelenju ves in v zlati
nad brezpomočnim néhanjem ljudi — —
Ti pa si bila mojih pesmi mati,
najlepših mojih pesmi mati ti.