Zlatolaska in zmaj
Emil Filipčič
Spisano: Maja Jagodic, popravil Mihael Simonič
Izdano: Ljubljana
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Nekoč je živel kralj, ki je imel hčer edinko. Bila je tako milega in priljudnega vedenja in vedre narave, da so jo imeli radi prav vsi podaniki v deželi. Rekli so ji Zlatolaska. Toda kralju je vse veselje ob pogledu na hčerko morila huda skrb. Sredi grajskega vrta je bilo gromozansko brezno, v katerem je prebival troglavi zmaj. Ta zmaj po srcu ni bil slab, a ker je imel tri glave, ki so vsaka zase nekaj tuhtale ali pa se glasno pogovarjale med sabo, se mu je vsake toliko časa zmešalo. Takrat se je prikazal iz brezna na plan, hodil po deželi in bruhal ogenj na vse strani. Ni mu bilo varno hoditi blizu. Topotal je z nogama, da so se tresle gore, i rjovel, da hoče kraljevo hčer za ženo. »Tristo zelenih!« je robantil z vsemi tremi glavami hkrati. »Ali je moja starodavna pravica, da dobim kraljevo hčer za ženo ali ne?!« Nihče se mu ni upal ugovarjati, vsi so se potuhnili, še celi kralj se je skril za obzidje.

»Brž ko dopolni šestnajst pomladi,« je vpil zmaj, bom prišel ponjo in jo odpeljal v svojo kraljestvo!« Mahoma je planil na najlepšo jablano na vrtu in jo izruval s koreninami vred. Nato je zadihan obstal in hropel ogenj iz gobca. V njem se je zganilo srce in postalo ga je sram. Ves zardel je potlačil jablano nazaj v zemljo, odtopotal do brezna in izginil v njem.

Zaradi tega dogodka je bil tako razburjen, da celo noč ni mogel spati. Sedel je v najbolj oddaljeni podzemski sobani in čohal velikega mačka, edino živo bitje, ki mu je zaupal. Mahoma je planil pokonci in zamahnil s taco proti namišljenemu sovražniku: »Ali je pravica na svetu in ali ne pripada Zlatolaska meni ravno zato, ker sem star kot zemlja?!« Če bi bil kdo tam, bi ga gotovo ubil.

»Kaj pa že spet razgrajaš?« je naveličano zamrnjavkal maček. »Ali se nisva zmenila, da tukaj postavljam vprašanja samo jaz?«

»Prav, prav, kar sprašuj me,« je zadovoljno kimal zmaj, kajti najraje imel, da mu kdo po pameti ugovarja. »Zelo dobro,« je rekel maček in z modrimi očmi mirno pogledal zmaja, kakor da hoče preveriti, ali se je jeza v njem zares ohladila.

»Najprej mi odgovarjal z desno glavo. Vsi ljudje vedo, da imaš starodavno pravico do kraljeve hčere in da bo tvoja, ko bo dopolnila šestnajst pomladi.Zakaj si potemtakem živčen?« »Bojim se, da se mi bo smejala, ker imam tri glave,« je odvrnila desna glava.

»Pogovori so potemtakem s kraljico Zlatolaskino materjo,« je maček počasi mrnjavkal, kakor da ponavlja že stokrat prežvečene besede, »napni ušesa, pa boš slišal nasvet izkušene ženske.« »Nato sem pa čisto pozabil!« je vzkliknil zmaj z levo glavo. »Bi rekel, da si,« je sam pri sebi zamrmral maček in glasno nadaljeval: »Koliko časa pa se že nisi okopal v Kačjem jezeru? Odgovori mi s srednjo glavo!« »Saj moram smrdeti kot kuga!« je navdušeno zarohnela srednja glava. »Kakšen ženin pa sem, takoj se grem skopat!« 

Vriskaje je na vrat na nos stekel h Kačjemu jezeru in se vrgel vanj. V tem jezeru je plavalo tristo zelenih kač. Brž ko je zmaj padel v njihovo sredo po vsej svoji dolžini in širini, da je voda pljusknila do stropa jamske dvorane, so kače zaplesale okrog njega, ga masirale po celem telesu, na glavi pa mu iz lastnih teles spletle venec. Tristo bakel, zataknjenih v železne obročke na stenah, je osvetljevalo ta prizor. Takole so prepevale kače:

Sksksk – veselje!

Saksaksak- je v redu,

vse gre kot po žnorci,

rade imamo zelje,

drsamo na ledu,

zmajevi smo borci,

juhuhu – smo norci!«

Zmaj se je krohotal, da so kapniki padali s stropa, kače pa so postale še bolj zagrizene in so še glasneje zapele:

Kdo pa so ti mladi fantje,

ki kot kače rajajo?

To so princi, vsi nekdanji

Zlatolaske snubci so,

kakor tigri, kakor vepri,

njo pred zmajem branijo!

»Bravo, fantje!« je zaploskal zmaj s tacama, da je vse odmevalo. »Odlično ste me zmasirali, tako rekoč prerodili ste me. In tudi dušo imam pomlajeno. Fino se imejte, fino plavajte in se plazite po skalah, jaz pa grem zdaj k Zlatolaski, oziroma k njeni materi, kakor mi je svetoval beli maček.«

Splaval je na breg in se zadovoljno premeril v velikanskem ogledalu. Vse luske so mu sijale kot smaragdi, oči so mu žarele in še ogenj, ki ga je za poskus bruhnil iz gobca, je svetleje zaplapolal.

Zunaj je bilo prekrasno sončno jutro. Rosne kapljice na jelkah so se bleščale v sončnih žarkih nebo je bilo čisto modro. In na njem so letale lastovke. Jablana je stala na svojem mestu, kot da se ji ni včeraj nič zgodilo. V njeni senci je na klopci vzravnano sedela kraljica. Bujne, srebrne lase je imela spletene v kite in ta pričeska ji je silno pristajala. Zmaj je šel naravnost k njej.

»Dobro jutro, kraljica,« je rekel s prostodušnim nasmehom, »nič ne bom ovinkaril, vašo hčer bi rad za ženo, bojim pa se, da se mi bo smejala, ker imam tri glave, beli maček pa trdi, da nasvet mi boste dali vi.«

»Ali ima beli maček še zmeraj tako modre oči?« je vprašala kraljica.

»Bolj kot kdaj koli, ampak, čakajte, odkod pa vi to veste?« Zmaj jo je začudeno pogledal.

»Iz zgodovine,« je rekla kraljica in njeni oči so z usmiljenjem strmele na pošast.

»Ja, potem pa je imel beli maček kar prav, da me je posla k vam – vse kaže, da ste učena ženska. Povejte mi torej, kaj naj naredim, da se mi Zlatolaska ne bo smejala.« 

»Nič vam ni treba narediti,« je odvrnila kraljica, »bodite taki, kot ste. Razen solza ne ljubi Zlatolaska ničesar bolj kot smeh.« 

»Se pravi, da mi ni treba ruvati dreves ali česa podobnega?« 

»Zlatolaska ima rada mir in pesmi. Zapoj ji pesem zelenih princev iz Kačjega jezera!«

Zmaj je pogoltnil slino in zardel. »Zakaj me kar na lepem tikate? Odkod že spet poznate to pesem?« »Kar nekaj princev je zaradi mene spremenjenih v kače v tistem jezeru,« je rekla kraljica in se hudomušno nasmehnila.

Zmaj je položil taco na čelo, in z izbuljenimi očmi strmel vanjo. »Oprosti, da te tikam,« je rekel, »ampak, ali nisi ti imela včasih zlate lase?« »Kot sonce, ko sem bila mlada.«

»Spet se počutim starega kot zemlja, ko te takole gledam,« je zastokal zmaj in si s taco ribal čelo, »in spet me je mahoma zagrabilo, da bi nekomu vrgel kamen v glavo.«

»Saj si vendar zmaj,« je rekla kraljica in ga ljubeče plosknila po stegnu, »vsake toliko časa se prikažeš na pomlad in prirediš ljudem veselico z ognjemetom, potem pa spet izgineš v svoje podzemsko kraljestvo.« 

»Ja, to, veselica,« je bil zmaj v trenutku navdušen, »priredil bom poroko kakršne ta dežela še ni videla. To bo neverjetna, sanjska veselica, z besedo – čudež! Ampak, ee, ali mi vi torej daste roko vaše hčere?«

»Kaj pa naj storim drugega?« se je od srca zasmejala kraljica. »Tak je vendar zakon narave.« Zmaj je zavriskal, kraljica pa je velela poklicati Zlatolasko.

Ko je Zlatolaska prišla in zagledala zmaja, ki jo je zaljubljeno gledal z vsemi tremi glavami hkrati, se je naglas zasmejala.

»Očka mi je že pripovedoval o tebi, pa sem vseeno presenečena. Kako moreš biti zaljubljen vame, ko me nisi še nikdar videl?«

»Ti si zmeraj v morem srcu,« je odvrnil zmaj s srednjo glavo, leva in desna pa sta ponosno prikimavali.

»To je že v redu, ampak mene bolj zanima, če znaš na pamet kakšno pesem?«

»Seveda,« je rekel zmaj. V trenutku je začel recitirati naslednjo pesem:

Besneči prašiči

V temnem morju plava prašič,

to je prašič poglavar.

On je prvi, je najboljši

njemu nikdar ni nič mar!

Le glava ga boli, to je škoda.

Zlatolaska ga je sočutno pogledala. »Tebe res boli glava, a ne?« »Pravzaprav ne,« je odvrnil zmaj, »ampak ogenj bi rad bruhal to me muči. Meni glava kvečjemu gori, ker imam v njej ogenj.«

»Katera glava pa te boli?« je vprašala Zlatolaska, »leva, desna ali srednja?« »Če z eno glavo pogledam drugi dve, se mi zdi da me prevzema rahla vrtoglavica. Kadar pa z dvema glavama pogledam preostalo eno, se počutim precej bolje. Ako pa se pogledam v ogledalo in s srednjo glavo zagledam vse tri glave, ki mi vračajo pogled, se počutim povsem bistrega. Veš kdaj pa sem najboljše volje?« »Kdaj?«

»Kadar gledam tebe in ne vem, kje imam glavo.«

Zlatolaska je od veselja zaploskala: »A ni lepo povedal, mami?!«

»Zelo,« je rekla kraljica s skrivnostnim nasmehom na obrazu. Zmaj in Zlatolaska sta potem odšla plavat v ribnik, kajti zmaj je hotel na vsak način pokazati, kako plava besneči prašič – poglavar.

Zmaj je s sprednjima tacama plaval po pasje, z zadnjima pa kot žaba. Zlatolaska se ga je oklepala okrog vratu srednje glave in lasje so ji vihrali v vetru, kajti šla sta zelo hitro, tako da se je voda penila okrog njiju.

»O, kako sem vesela!« je vzkliknila Zlatolaska. »Zmaj, a se bova kmalu poročila?«

»Takoj, ko dopolniš šestnajst let.« 

Tisti trenutek sta zaslišala mačje mijavkanje z nekega drevesa na bregu. Beli mucek se je bil zaplezal in je zdaj žalostno čepel na koncu veje. Zmaj je brez obotavljanja splaval na breg, snel Zlatolasko z vratu in ji strastno rekel: »Ne boj se, včeraj sem preplezal Severno Triglavsko steno, rešil ga bom.« Pognal se je na drevo in se iztegnil s celim telesom, da bi zgrabil mucka, pa se je krošnja pod njegovo težo upognila k tlom. Mucek je skočil na tla in zadovoljno odskakljal, ne da bi se ozrl. Zmaj je bil čisto navdušen. »Odkar sem s tabo,« je rekel, »delam sama dobra dela. Ničesar nisem zažgal, nikomur nisem vrgel kamna v glavo, prav srčen sem, res mi gre vse kot po žnorci.«

»Kaj pa je to žnorca?« je zanimalo Zlatolasko.

»To je starinska beseda, ki je bila v rabi zdavnaj, preden si se ti rodila. Pomeni pa toliko, kot da ti gre vse po maslu. A veš, kaj je to maslo?«

»Seveda vem, kaj me zafrkavaš!« se je našobila Zlatolaska in ga boksnila v trebuh z drobno, nežno pestjo.Zmaj se je temu tako zasmejal, da so se mu curkoma ulile solze. »A bi rada šla z mano na Triglav?« jo je vprašal nenadoma.

»A peš?«

»Kje pa, letela bova, poglej!«

Kot bi mignil, so mu iz rok zrasle peruti. Počepnil je, Zlatolaska je splezala nanj in se ga za spremembo oklenila okrog vratu leve glave. Šinila sta visoko v zrak in letela nad gorami, jezeri, polji in travniki, gozdovi, ravnicami in nad brezbrežnim morjem. »Ali bi rada spoznala mojega prijatelja morskega psa?« seje domislil zmaj in ne da bi počakal na odgovor, strmoglavil nad globoko morje. »Hej, morski pes!« je prešerno vpil, »kje pa si, ali si sploh že kaj jedel danes?«

V trenutku je iz morja pogledal morski pes in se začel oblizovati: »0, zmaj, kakšen dober zalogaj imaš spet s sabo, a mi daš en ugriz?«

»Ti mali svinjski morski pes, ti« se je pomenljivo režal zmaj, »ta princeska je samo zame, ulov si raje kakšno ribo, po možnosti čim bolj debelo.«

»O, saj jo tudi bom,« se je hahljal morski pes in brizgal vodo med zobmi. Zlatolaska ni mogla skriti zadrege spričo tega »moškega« pogovora, čeprav vsega niti ni dobro razumela. Prav oddahnila si je, ko sta se prijatelja poslovila in je zmaj zamahnil s krili in zletel proti kopnemu. »Ali bi zdaj rada spoznala mojega prijatelja medveda?« jo je pohlevno vprašal zmaj in jo pogledal od strani s srednjo in desno glavo hkrati ter mežikal s tako srečnimi in radoživimi očmi, da mu nikakor ni mogla odreči. Še celo vzkliknila je: »Krasno!«

Priletela sta na neko gozdno jaso in tam je pred svojim brlogom stal medved, ves shujšan, tako da je bilo videti, kakor da nosi hlače hlamudrače, zraven pa je še otožno rjovel.

»Kako je, medved?« ga je zmaj takoj začel prešerno zbadati, »ali si že ujel kakšno čebelo danes?«

»O, zmaj,« se je razveselil medved, »mater imaš dobro mrho!«

»Se ti cedijo sline, kaj?« je krohotal zmaj.

»Ne vem,« je godrnjal medved, »ti imaš zmeraj takšno srečo, jaz pa se zaman oziram za čebelami, ne vem, s čim sem se zameril Bogu, ampak…«

Tisti hip je mimo njega priletela čebela.

»No, vidiš,« se je smejal zmaj, »prav pred nos ti je prišla, le podvizaj se za njo, pa te bo pripeljala do čebelnjaka!« »Hudirja, zakaj pa si jaz ne bi privoščil malo sladkega življenja?« je zabrundal medved, hlastno pozdravil in po vseh štirih stekel za čebelo. Zmaj se je kar za trebuh držal. Zlatolaska pa je stala tam z mešanimi občutki. Medved ji je bil sicer dosti bolj simpatičen kot pa morski pes, vendar ni vedela, kaj bi rekla.

»Kdaj pa bova šla na Triglav?« je tiho vprašala.

»Takoj zdajle!« je pripravljeno odvrnil zmaj. »Pokazal ti bom svojega prijatelja orla, veš, kakšen frajer je?«

Še preden se je Zlatolaska znašla, sta priletela na Triglav. Prav na njegovem vrhu je čepel orel in mrzlo strmel v nižave.

»Hej, orel!« se je zmaj neženirano prisedel zraven njega in ga z levico objel okrog vratu, »kako si, stari, si že ulovil kakšno ovco danes?«

»Danes lovi moja žena, jaz pa počivam,« se je spokojno namuznil orel.

»Ali nima tvoja žena raje ovnov?« 

»Tudi jaz glede tega nisem izbirčen,« je mirno odvrnil orel. Zlatolaska je spoznala, da zmaj od vseh prijateljev najbolj ceni orla.

»Vidiš, Zlatolaska,« je nenadoma spregovoril zmaj, »tak je moj naravni pogled, tak sem kot je Triglav.« Ponosno je pogledal v sonce in bruhnil proti nebu debelo prepleteno kito ognjenih kač.

Zlatolaska je kot brez zavesti strmela na deželo, ki se je vsa zelena in s soncem obsijana razprostirala pred njenimi nogami. Tam daleč, nekje za devetimi gorami in vodami, je stal grad, v katerem je bila vzgojena. Tam je živela njena pestrna, tam sta bila oče in mati.

»Oh, zmaj,« je rekla proseče, »jaz bi šla rada domov.«

»Domov?« Zmaj ni mogel verjeti svojim ušesom.

»Ja. Očija bi rada videla.«

»Očija?« Zdelo se je, da zmaj ne doume, kaj bi ta beseda vobče pomenila. A brž se je ovedel in prikimal. »Seveda, takoj.« Poslovil se je od orla in zamahnil z mogočnimi krili. S sanjsko, vrtoglavo hitrostjo sta prispela na najvišji grajski stolp, kjer ju je že čakal kralj.

»Oči!« je vzkliknila Zlatolaska in se mu vrgla v objem. A zadoščenja, ki ga je bila vajena v očetovi bližini, ni bilo. Čuden se ji je zdel. Na glavi je nosil klobuk z gosjim peresom, vedel se je nekako prihuljeno, povrhu vsega pa je Zlatolaska prvič v življenju opazila, da ima njen ljubi oči prašičje roke. Ni ji tudi ušlo, da zmaj posluša kralja s komaj prikritim prezirom.

»Ja, kajne, gospod zmaj,« je živahno razlagal kralj, »ceste bo treba narediti, lepe, nove ceste, če hočemo, da bo na poroko prišlo čim več gostov iz tujine. Druga stvar: streha nam pušča, poglejte, kakšna je. Grajsko streho je nujno treba popraviti. Potem, kaj bi še bilo, vem, da je še nekaj…« »Brez skrbi, gospod kralj," je odsekano rekel zmaj, »dobili boste zadostno količino diamantov.« »0, a res? Krasno, hvala lepa," se je zahvaljeval kralj in si mel roke. Vse to je bilo precej neprijetno, gledati očeta, kako si kar naprej mane prašičje roke, hodi za zmajem in mu razlaga, kaj bi bilo še nujno treba narediti, da bi bila poroka kar se le da kolosalna, ampak Zlatolaska je bila tako zaposlena s pripravami in pomerjanjem poročne obleke, da ni imela časa misliti na nič drugega. V zmaja pa se je prav zares zaljubila do ušes. Včasih ga je na skrivaj opazovala, ko je stal na grajskem obzidju in z vsemi tremi glavami resno strmel v daljavo. Zdel se ji je pravi junak, veliko lepši kot pa takrat, ko se je postavljal z njo pred morskim psom, medvedom in orlom.

In nekega večera, ko sta sedela na klopci ob ribniku, jo je prijel za roke in ji rekel: »Jaz govorim ostro, jasno in pošteno. Jaz te ljubim. In vedno te bom ljubil.« Pomolčal je in pristavil: »Jaz rad rečem bobu bob. Vem, da sem videti smešen, vendar ravno zato, ker samega sebe jemljem preveč resno, a...«

»Stokrat lepši si zdaj, ko si resen, meni...«

»Dovoliš, prosim. Vem, da ti je pogled name mučen, ker moraš z očmi begati od ene glave do druge, tako da se ti bo nazadnje še zmešalo. ..«

»Ti si bolj normalen od večine ljudi,« je prepričano rekla Zlatolaska. »A res?! Normalen se ti zdim?« Zmaj je ganjeno gledal s solznimi očmi. A skoraj še isti trenutek je zaškrtal z zobmi: "Zakaj pa te zjutraj ni bilo sem?«

»Saj sem ti vendar povedala, da bova z očijem izbirala kočijo za slavnostni sprevod.«

Kakor slučajno je ravno takrat prišel mimo kralj, slišal je Zlatolaskine zadnje besede in se nemudoma vmešal: »To pa je res, ja, skupaj sva si ogledovala...« Toda zmaj je pograbil prvi kamen, ki mu je prišel pod roke in bog mi je priča, zalučal bi ga bil vanj, da se mu ni Zlatolaska obesila za nadlaht. Kralj je nemudoma zbežal v grmovje.

»Hvala ti, da si mi ustavila roko,« si je zmaj glasno oddahnil in jo ljubeče pogledal. »Strašno rad te imam, ljuba moja, lepa moja Zlatolaska."

»Veš,« je rekla Zlatolaska, »ti si mi v tako oporo, pa to še ni prava beseda." »Vem,« je rekel zmaj z globokim, brnečim glasom, »zadnjič, ko sva pila kavo, si še lepše rekla.«

»Ti mi daješ moč,« je prikimala Zlatolaska, »tako sem rekla.«

»In ti daješ moč meni,« je rekel zmaj. Sklonil se je k njej in jo zaporedoma poljubil z vsemi tremi glavami.

Njuna poroka je bila veličastna. To je bil res dogodek, o katerem se je se dolgo govorilo. Vse ceste so bile okrašene z mlaji, na vseh oknih so bile rože, v trenutku, ko sta si nataknila prstana, so v zrak spustili tisoče in tisoče golobov in grlic, jedače in pijače je bilo obilo, v vsaki vasi, trgu in mestu so igrali ljudski godci, ko se je znočilo, pa je na nebu zažarel ognjemet, kakršnega še ni videl svet. Ampak najboljši je bil kralj. Kralj je bil res odstavek zase. Kar na lepem je kot strela z jasnega ukazal, da morajo z vseh hiš viseti črne za zastave. Ko so ga vsi spraševali, naj za božjo voljo pove, čemu je to potrebno, je nasmejan in sijočih oči odgovarjal: »Saj je vendar poroka!« Hodil je naokrog s tistim gosjim peresom, zataknjenim za trak na klobuku, in razlagal: »Jaz sem zdaj tako rekoč odstavljen, veste? Od zdaj naprej bo tukaj šef zmaj, mene pa lahko kar po domače kličete Odstavek.« Temu se je na ves glas smejal edino zmaj, vsi drugi pa so si šepetali, da se je kralju ustavilo eno kolesce. Da, ko je neki doktor znanosti, za Špeglarja se je pisal, dobrohotno opomnil kralja, da trenutek ni primeren za štose, se je zmaj prvi postavil tastu ob desni bok, rekoč: »Smeh je zdrav in to je vse, kar je o smehu potrebno vedeti.«  Šele tedaj so začeli prikimavati preostali učenjaki, se eden za drugim postavili kralju ob levi bok ter strahotno udrihali čez Špeglarja, češ da štos sploh ni pravilna knjižna beseda. Ravno takrat pa je zmaj kot nalašč zaklical: »Prvi!« Kralj takoj za njim: »Drugi!", osramočeni učenjaki pa so se ob krohotu celega ljudstva strumno preštevali; "Tretji! Četrti! Peti!« Več kot štiri učenjake, s Špeglarjem vred, pa dežela niti premogla ni.

In sredi vse te zabave in rajanja je zmaj odpeljal Zlatolasko čisto na konec vrta, jo z vsako glavo trikrat poljubil in ji rekel: »Srček, to je vse zate, godba, ples, ognjemet, vsesplošna veselica, ampak ali čutiš, kako sva si sredi vsega šundra edino midva podobna?« 

»Ja, zelo,« je tiho dahnila Zlatolaska, »zdi se mi, da sva edino midva resnična.«

»Ali imaš tudi ti občutek, da se je vse to enkrat že zgodilo?« jo je tedaj vedoželjno vprašal zmaj.

»Ne, tega občutka pa nimam, ravno nasprotno, česar takega še nisem nikdar doživela.«

»Jaz pa,« je zamišljeno rekel zmaj, »zato, ker sem sam svoj oče.«

Tedaj je ura v grajskem stolpu odbila polnoč. Po drevoredu je pridrvela kočija, v katero je bilo vpreženih sedmero belih konjev. To je bila kočija, ki jo je za svoje poročno potovanje izbrala Zlatolaska.

Na kozlu ni bilo nikogar. Konji so obstali pred zmajem in Zlatolasko in prhali iz nozdrvi.

»No, Zlatolaska,« je rekel zmaj in se prešerno zasmejal, da so se mu v poltemi zalesketali beli zobje, »a greš zdaj z mano v moje podzemeljsko kraljestvo?«

Zlatolaska se ni obotavljala niti za hip, skočila je na kozla in pograbila vajeti: »Pojmo, hura, skoz lepo temno noč, dajmo, zmaj, prisedi!«

Zmaj je postajal vse bolj in bolj zaljubljen. Zlezel je na kozla in ji medtem, ko je pognala konje v dir, govoril traparije: »Ti lepa moja drzna Zlatolaska, jaz te bom kar pojedel od ljubezni, veš?«

»Seveda vem, to mi je doktor Špeglar razložil že v prvem razredu osnovne šole.«

»A on je bil tvoj zasebni učitelj?«

Toda v tistem trenutku sta že zdrvela v brezno.

»Kako ti je všeč v breznu, muca moja zlata?!« je radostno klical zmaj in nekajkrat celo zaukal.

»Oh, ti si tako otročji,« je rekla Zlatolaska, tisti trenutek pa je zagledala nežno svetlobo na stenah, kakor da bi na tisoče čarobnih lučk žarelo iz mahu.

»To so podzemeljske kresnice,« je rekel zmaj.

»Rada te imam,« je rekla Zlatolaska. »Rad te imam,« je rekel zmaj čez nekaj časa in glas se mu je od ganjenosti prelomil v vseh treh grlih hkrati.

Konji so dobili krila in zdaj sta letela v kočiji skozi velikanske preduhe, ki so jih razsvetljevali roji kresnic. Bolj gosti so postajali roji, glasneje se je slišalo bučenje iz globine. Znašla sta se nad široko reko, kateri valovi so pljuskali ob stene, porasle z mahom. Ta reka se je vse do dna lesketala v smaragdni svetlobi, kajti podzemeljske kresnice so se lahko potapljale vanjo.

»Bi se rada kopala z mano?« jo je prijazno vprašal zmaj, »tale preduh se bo kmalu razcepil na tri manjše preduhe in v enem izmed njih je krasna majhna plaža za naju.«

»A me boš tam pojedel od ljubezni?« »Seveda!« je vzkliknil zmaj.

Ko pa sta prišla tja, je bila plaža že zasedena. Krdelo prašičev se je valjalo po njej v zlatem pesku in cvililo od ugodja.

»Uh, ti prašiči!« se je namrdnila Zlatolaska.

»Kaj pa je, jih ne maraš, bi rada, da jih zažgem, jih spremenim v kače?" se je ponujal zmaj. "Kje pa imate poglavarja?" je potem vprašal in se oziral od enega prašiča do drugega. Tedaj sta predenj pritekla dva prašička in migala z repkoma in se na vrat na nos prehitevala, kdo mu bo prej povedal bistveno.

»Mi smo prašiči za srečo. Z vami ljudmi pa je tako, da vam sreča kar naprej polzi iz rok, kot tale zlati pesek. Kadar ima človek srečo, takrat je ne vidi, celo moteča mu je. Ko pa ga sreča enkrat zapusti, takrat si jo željno slika v spominu z najlepšimi barvami. Človek ima rad ljudi, ampak še rajši ima samega sebe. In zato vsakdo od časa do časa rabi odrešitev od ljudi. Zato plava naš poglavar po temnem morju, sam. Tudi on je človek. Mi smo vsi zakleti ljudje.« »Jaz pa že nisem človek!« se je bahavo uprl zmaj.

»Seveda si,« sta bila nepopustljiva prašička, »še priznati si nočeš.«

»Ah, veš kaj, Zlatolaska," je rekel zmaj naveličano, »meni se ne ljubi več poslušati teh prašičev. Kdo pa sploh ste? Navadni prašiči, jaz pa sem večen! Pridi, Zlatolaska, pokazal ti bom zaklete prince.«

Posadil je Zlatolasko na kozla, sam vzel vajeti v eno roko, z drugo pa je počil z bičem in čez ramo zaklical prašičem: »Servus, fantje, hotel sem pač biti človeško topel do vas. Bog vas živi!«

Ko pa sta letela skozi preduhe, ji je že navdušeno razlagal: »Te prince sem zaklel v kače, o, punca, ti še marsičesa ne veš o meni. Jaz imam svojo skrivnost, veeeliko skrivnost!«

»Vsak moški mora imeti svojo skrivnost, tako mi le rekla pestrna,« je prostodušno dejala Zlatolaska, ampak zmaj je bil preveč zaverovan vase, da bi opazil hudomušne iskrice v njenih, kot dve spominčici modrih očeh. »Tak moški se ti zdim?« jo je zmaj pogledal od strani in zadovoljno zagrčal. Prispela sta v velikansko jamo, v kateri se je lesketalo Kačje jezero. Zmaj ji je začel takoj vse razkazovati, se zraven na vso moč napihoval in se delal strašno hudobnega.

»Vidiš, srček, vsi ti kačoni, ki plavajo v tem jezeru, so bili nekdaj princi. In jaz sem jih v boju vse premagal, zdaj pa me morajo masirati in mi iz lastnih teles spletati krono na srednji glavi.«

»U, kako si grozen, kadar takole ošabno pogledaš,« se je Zlatolaska prestrašeno našobila, »ampak meni si bil bolj všeč prej, ko si rekel, da me boš kar pojedel od ljubezni.«

»To ni še nič," je mrzlo rekel zmaj, ne da bi se zavedal, da oponaša svojega prijatelja orla, »kruta resnica šele pride. Jaz sem od ljubezni pojedel tvojo mamico, babico prav tako in prababico tudi in prapra . ..«

»Vse to sem se učila že v drugem razredu osnovne šole pri doktorju Špeglarju!« je tedaj jezno vzkliknila Zlatolaska in še pristavila: »To zame ni španska vas.«

»Prav, zdaj ti bom pa vse povedal,« se je razkačil zmaj, »ali sploh veš, zakaj ima tvoj oče prašičje roke? Zato, ker je bil najmlajši izmed treh bratov svinjskih pastirjev. In potem, ko so v deželo začeli prihajati princi in vitezi in sem jih jaz drugega za drugim v ognju preoblikoval v kače, so prišli še ti trije bratje in tvoj oče. ..«

»Moj oče te je premagal z gosjim peresom na klobuku,« je začela kot pridna učenka drdrati Zlatolaska, »saj pravi reklo, da je pero močnejše od meča, tebi je počilo srce, iz njega pa je skočila moja zlatolasa mami in se na hitro dogovorila z mojim svinjsko pastirskim očetom, da bo odslej njen mož in kralj in da bo lahko ona vsako noč odhajala razčesavat dlako tvojemu belemu mačku. To piše v vsaki čitanki za tretji razred.«

Zmaj se je tedaj zarežal kot morski pes in rekel: »Ali vidiš tam dve mački ob ogledalu? To sta Bajči in Piki. Sestri sta. Bajči je tista črnobela in ima rožnat smrček. Piki pa je tista tigrasta sivodlaka lepotica z belim kožuščkom na prsih. To sta mački moje nekdanje žene rjavolaske. In jaz sem jima obljubil, da ju bo tvoj bodoči svinjski pastir z gosjim peresom zapisal v čitanko za četrti razred. Saj ste se to učili v četrtem razredu?«

»Oh, ne, to smo pa ustno jemali šele v sedmem, pri moralki,«  mu je Zlatolaska vrnila milo za drago.

»Sploh veš, kdo sem jaz?« je tedaj zmaj zarjovel kot medved. Ustopil se je pred ogledalo - Piki in Bajči sta brž zbežali proč - in bruhnil vanj ognjene plamene iz vseh treh glav obenem. Potem je na široko razkoračen stal pred ogledalom in strmel v svojo ožgano, sajasto podobo.

»Vidiš, Zlatolaska,« je rekel z glasom, ki mu je kar bobnel iz prsi, »to sem jaz, ki sem večen, kot Triglav. Moja leva glava je Spomin, ki je star kot zemlja in morje skupaj. Moja desna glava je Moč, ki je stara kot ogenj. In moja srednja glava je praznina, ki je stara kot nebo.«

Ponosno se je ozrl k njej, da bi videl kakšen vtis je naredil nanjo s temi besedami. »A jaz pa naj v te tvoje pravljice verjamem?« je rekla Zlatolaska čisto mirno skoraj strogo, kot kakšna učiteljica. »Le prijemaj se za lulčka, ja. Tebe je mene strah. Tebe bom jaz pojedla od ljubezni.«

Lahkih nog je stopila k njemu in ga poljubila na popek. Zagrmelo je in se zabliskalo in namesto zmaja je stal pred njo črnolas mladenič, ki jo je gledal z ljubeznijo v iskrečih se, rjavih in črnih očeh.

Isti hip je jezero vzvalovilo, tristo rečnih kač se je spremenilo v tristo princev, vitezov in svinjskih pastirjev. Vsi so zaplavali z novimi udi, čudeč se sami sebi, kot da bi se zbudili iz sanj. Dolgo nihče niti spregovoriti ni mogel, le olajšano so globoko dihali in se smejali. Končno je spregovoril eden: »Hudirja, fantje, saj smo ves čas plavali v šampanjcu!« Poskusili so še drugi in se polagoma začeli krohotati.

»Saj potem smo morali biti pijani kot žolne?!«

»Ni čudno, saj smo zmeraj tudi stremeli za tem, da bi postali ljudski junaki, kakor pravi reklo – kdor se bojuje z zmajem, postane zmaj tudi sam.«

Zlatolaska in črnolasi mladenič pa sta odšla v demantni grad in tam živela kakor jima je bila sreča mila…

»Ne, kakor jima je bila sreča mila,« je rekla Zlatolaska, »kakor jima je ljubezen velevala.«