Pozdrávljen mi srčnó, Triglav čestiti!
Tri glave dvigaš drzno do nebá
Kot bog, čegár imé ti je nositi,
In vsaka nosi krono od snegá.
Molčé orjáki zró me v led zaviti,
Kadar na tebi mi srcé igra;
Italija pod menoj v solnčnem sviti
Pozdrávlja me in sinji val morjá.
V prodólih žije ti pravljíca siva,
Takó otožno in takó ljubó,
Kot bi tožila deva ljubezniva.
In glásov njénih vzdihanje bridkó
Iz pesni moje mehko naj odzíva,
Moj spev spomin preteklih dnij naj bo!
Ovita v megló je krog belih kron
Noč temna na Triglavu gori;
Sedaj pa nevoljna zapušča svoj tron
In zvezde trepéčejo v zori.
Ognjeno čez robe sivih skal
Dviguje se solnca žar svetál;
V njem mora noč umreti.
Na tisoč kosmičev megléni ovoj
Lehkotno delí se in vlažno
In kakor preplašen golobji roj
Veži pred ujédo sovražno:
Takó meglice se spuščajo v beg
In zláto Triglavu zablisne sneg
Na témenu kraljévem.
Rosó otrésne bor raván
Z lišájne svoje brade;
Iz nežnih sanj pa cvet rosán
Vzbudí se trobéntice mlade.
Predrzni svedrec poljúblja srčnó
Deklétce priprosto, a vender ljubó –
Imé je njeno murka.
In vitez sleč ljubák in mlad
Šepéče z mladóstno očníco;
Oprávljen rudéče kot v sam škrlat
Poljublja jej nežno glavíco.
Iz dalje zre ga dragočjub:
Pač rad laskál bi z onim vkup,
A čast mu brani bliže.
In vse, kar peroti imá in noge,
Pričénja vesélo gibánje!
Od rosnih perésc metúlji hite
Navzgori, do luči jutránje.
Na kámenu greje se písani gad:
Takó on solnči se vsegdar rad;
Nad njim brenčíjo hrošči.
In sredi gozda droben spév
V nebó pošilja zéba,
In ž njim potóka šumljá odmév,
Kot daljno petje z neba.
Gozdár zeléni, detal vmes,
Pa kljuje, trka v smolni les
In glasno takt nabíja.
A véverka po deblu, glej!
Dreví se gibko, spretno;
Ž njo skače polj od vej do vej
Prav gibčno in okrétno.
Po svoje žvižga miš glasnó,
Možička, snaži so bradó
In rije po korénih.
A gori, kjer dviga pečevje se v zrak,
Kjer stena nobena ne zná se,
Tam vije políce smarágdne se trak,
Tam jáderna koza se pase. –
Takó prirodo je sen nocoj
Okrepčal in po njej pokoj
Kraljuje v jutru zornem.
...
Tam gori v zraku, kaj plava prostó
Dol v vedno ožjem krogi?
Oh divji ropar, oh jastreb je tó, —
Zdaj skrijte se ptiči ubogi!
Lisják po hosti se plazi zvit,
Prihúljen na drévu ždi bistrovíd,
Ž njim volk preži na žrtve.
In kvišku se drzno vzpénja mož
Med sivimi skaláami,
On nosi v desni oster nož,
On nósi puško na rámi.
Kdor more, zdaj béži na varen kraj
Končán je mir, v gorah sedaj
Prične se ljuto klanje!
Sred jelóvja, koder mah zeleni
Bujno raste ob skalah razsutih,
Kjer vijó se korenine črne
In lepéna sočnato grmičje
Čvrsto klije med omejem modrim,
Tam lahkotno stopa čvrst mladénič
Puška svetla na njegovi rami,
Ostrobrušen nož, jelénorožen,
Svetli krivec na klobuku lovskem,
To vse priča ti na prvi pogled,
Da mladénič lovec je po stanu.
Glej, kakó po skalah in po grušči
Smelo stopa, smelo in pa krepko!
Pač režé mu draste pred nogáami,
On pa skače čéznje v drznij skokih
In držeč se šibkega latróvja
Ob pečinah spušča se nizdoli.
Kamen mu ne gane pod nogámi,
Veja skrita, trhla mu ne pokne,
Listje velo, suho ne šumí mu.
Po goróvji pač takó divjad le
Vzepnja se in oni, ki jo vara,
Lovec smeli in lokáva koza.
Tam, kjer z brado dolgo in lišájno
Zreš poslednje smreke-vedreníce,
Kjer vejévje krivo, zamotáno
Brezi lubja vije se po zemlji,
Tu podobno kačam, tam rogovju;
Tam, kjer bukve in smeréke silne
Vmičejo se kljúkastim pritlíkam,
Koje, v rebra skalnata zarite,
Plazovi, vihram vpírajo krepkó se,
Tam, kjer prosto se razgled odpira
Na pogórja silnega vrhóve,
Glej, tam zdajci postojí mladénič.
Da poskuša veter, dvigne roko,
Gleda v solnce in potem na sleme,
Zre na robe, potlej na police
In na temne sence, koje riše
Ruševje na steno kamenito.
Čudne lovcu pač oči so: Mile
Kot otroku, bistre kot sokolu!
Zdaj pa sede tja na panj podrti
In na svetli puški od zaklopa
Ruto pestro, svileno odvíje,
In orodje vse za lov pregleda,
In pregléda tudi čevlje težke,
Potlej nagne čutarico polno,
In okrepčan po požírku čvrstem
Pleza smelo dalje po skalóvji.
Strme skale so in vedno strmlje,
Ozka steza je in vedno ožja,
Steza? – Kje pač steza tu pozná se?
Dalje! Táko lovčevo je geslo,
Srčnost, ogenj, to sta mu vodníka,
Lehno, svestno vzpenja se mladénič.
Zdaj dospéje do police ozke,
Stena spredaj, zadaj zrak je sinji,
Pod nogámi pa brezdánje žrelo,
Zdaj čez širno se ziját požene,
Zdaj predrzno vzpenja se po žlebu,
Ozkem, strmem, dimniku podobnem,
Segne kvišku naposled z desnico,
Zgrabi trde kámene ostrine,
Drzen skok, in glej! Na rob dospel je!
Toda kaj li zre tako osupel?
Mari to je morje kameníto,
Koje onstran je uzréti ménil?
Ni! Položje se pred njim razgrinja
Brstno, s tisoč cveti posejáno.
Ni še lovec videl vrtov tacih!
Kar po lokah in prisójnih rebrih
Vzgaja Triglav plemenitih cvetov,
Kar jih klije v snegu in ob virih,
Vsí so tú na solnčnem vrtu zbrani:
Modri zvončki, pisane ustnáče,
Mak rumeni, beli slanovrati,
Sleč rudéči in obstret vonjiva,
Modri stóglav in škrlatni svedrec,
Vmes očníce zvézdica srebrna.
Kjer dvigúje se iz trave skala,
Brž pretkáva jo srobot z ovójem,
Brž na glavo kápico dajó jej.
Kreč, oklop in klinčnica dišéča.
Hrošči, pestri kakor božji stolec,
Jasni, kakor živi dragi kamni,
Po peréscih lazijo počasi
In metúlji vmes rudéčeóki,
Ki imé jim je po solnčnem bogu,
Iz cvetličja srkajo slaščice.
Živo lovcu zaiskri okó se,
Živo skloni se do zemlje cvetne,
Da utrgal za klobuk bi šopek,
Čuj, kar spodaj zašumi v gorovji
In počasi izmed slečnih grmov
Stopa divjih koz brezskrbna tolpa
Ne sluteč, da je nevarnost blizu.
So li sanje? Morda Škrat hudobni
Lovca hoče mladega slepiti?
So li koze res, ki tu pasó se?
Kakor páden sneg, takó so bele
In vodníku njih neskrbni tolpi
Glavo zlata krásita rogóva.
Za planinsko vrbo pokleknivši
Urno dvigne svojo puško lovec.
Kakor kip, iz marmorja izklesan,
Kozel dviga se od skale víšnje,
V zgodnjem solnci pa žarí prekrásno
Dika zlata na njegóvi glavi.
Dvakrat dvigne lovec cev pogúbno,
Dvakrat roka mu drhteč omahne!
Kakor dečku, ki pomeri prvič
S puško svojo na divjád brezskrbno,
Taka tma se dela pred očmí mu.
Zdaj pa drugič še poméri dobro, —
Ni okó, ni roka mi ne gane.
Ali slušaj! Glas vrši od skale,
Glas, kot vzkriknil sokol bi obstréljen:
»Beži čeda, váruj Zlatorog se!«
Mahom gosta neprozórna megla
Glavo lovcu mlademu ovije;
Puško roka izpusti drhteč mu,
S tal se dvigne plašen in osupel,
Nem okléne palice se gorske
In odkrije se in tiho moli . . .
Léhno zgúblja se ovoj megléni,
Zopet loka se leskéče v solnci,
Zopet pestri plešejo metúlji
Krog cvetličnih živobojnih čašic,
Ali belih koz, le téh nikjer ni!
S plašnim okom gleda na okóli
Mladi lovec, govori na tihem,
Križa se, ob ramo vrže puško
In pripravlja s strahom na odhod se.
Ali slušaj! Z nova sem od skale
Kliče milo oni glas skrivnostni:
»Dobro došel tu na vrtu našem,
Lovce drami iz doline trentske!
Koz, jerebov in srná in zajcev
Hrani mnogo tebi gora naša —
Oj le lovi, streljaj jih veselo!
Brez skrbi se krepčaj pri studencih!
Ali zvesto slušaj to jedíno.
Lovec drzni iz dolíne trentske:
Pústi čredo, pústi Zlatoróga,
Če dragó ti je življenje mlado!«
Sila čudi se besedam lovec,
Kliče v stene potlej skalovíte,
Kliče srčno s čistim, bodrim glasom:
»Zvesto slušal bom besede tvoje,
Skrbno čedi prizanašal tvoji,
Toda kdo si, tí gospa nevídna,
Ki varúješ vrtič ta zeleni
In koza v njem tolpo čudovito?«
Pazno kakor srna ob porobji
Prisluškuje lovec, a brez uspeha.
Skalne stene dvigajo molčé se
In jedino víra žuborenje
Bije v čistih glasih na uhó mu.
Pri studenci lovec zdaj poklekne.
Pije čisto vodo kar s períšča,
Zvíje šopek iz srebrnih zvezdic,
Modrih stóglav in rudečih klinčkov,
Vtakne šopek si za pokrivalo,
In v spomin si kraj ta utisnívši
Gre nizdoli. Tam pri skalnih robih
V stran zavije in za njimi zgine.
Zdaj pa z nova v grmičih zablísne,
Zlatorógi beli kozel z nova
Koze svoje vodi na planíco.
V dalji pokne strel; grmeč oglási
Tisoč skal se mu v odgóvor gnjeven,
Toda mirno tudi kozel zlatorógi.
Saj vedó pač, da mogočna bitja
Skrbno vrt svoj čuvajo zeleni,
Skrbno tudi belo čedo svojo!
. . .
Na Komni je nocój vesel večer!
Prišel je namreč iz dóline trentske
K pastírjem v gosti čvrst planinski lovec
In s saboj kozla je kot plen prinesel.
Na močni kljuki zdaj visí živál,
V kotliči pa bakrenem, začrnelem,
Ki plamen liže ga z jezíkom žarnim.
Šumí, kipí in kuha se drobóvje.
Molčé pastirji, glej! Sedé v okrožji
In željno ustne ližejo bradáte.
Ponosno lovcu bliskajo oči se,
Saj vstrelil danes je še drugo zvér,
Ki v sebi strinja volčjo lakomnost,
Lísičjo zvitost, divje mačke gibčnost!
Brez glasa je, na skok pripravljena
Prežala z vej, zakríta skoro v listji,
Oči pa so gorele jej kot oglje
In ravno médnje lovec s spretno roko
Poslal je vročo kroglo jej v možgane
In krvaveč je padel ris na zemljo.
»Pač to je strel bil mojstersk, moram reči!
Takó pred leti tridesetimi
Samó še jaz sem streljal, drugi nihče!
A zdaj sem star, divjáčini v posmeh!
Pred mano pase koza brez skrbi se,
Možíčka zajec smelo mi pred nosom,
Lisják lagotno šeta pred menój.
Samó še drozgom sem nevaren zdaj
In tolstim polhom, ki hudič jih pase.«
Takó veli star mož in dreza v ogenj
In meče v kotel brinovice zrele.
Sicer pri kúhi gospodinji Špela,
Nocój pa mirno tam na klópici
Poslúša, kaj se možki menijo.
Opravek njen prevzel je stari Jaka,
Ki gori ovce pase na planínah.
Izprosil si je kúho kot ljubav,
Meneč, da nema božji svet nikógar,
Ki bolje bi divjáčino napravljal. –
Glej, baš je segel z vilicami v kotel,
Nasadil kos, razrezal brž ga z nožem,
Poskusil, in z glavó kimaje dél:
»Bo že! Pričnite! Bog vam blagoslóvi!«
Tega pastirjem treba ni vel'eti
Posebej še; vsak delež vzame svoj
Pa jé po dolgem času spet slaščico.
A stari Jaka stopi k svoji skrinji
In stika v njej, pa naposled se vrne.
Napolnjen vrč z dišéčim brinovcem
Prinese k ognju, tiho se smejóč.
Razdávčen starec ni, da baš dejal bi,
Samó zarad divjačine je tak,
A jutri bo kesal gotóvo se!
Od ust do ust gré vrč, vsakdó pohvali
Pijačo, bolj pa njega, ki jo dal je.
»Poslúšaj ti,« takó spet reče starec,
»Poslušaj dobro me, ti lovec trentski ,
Kar ti svetújem. Glej, pred solnčnim vzhodom
V dolino greva midva, jaz in Špela,
In z nama pojde tudi sedem druzih,
Ker jutri bo, to veš pač, opasilo,
In tukaj naša Špela rada pleše.
Na praznik ta pridere skupaj mladež
Iz vsake vási, sléherne planíne
In vsa drevi se v hišo gospodínje naše.
Bogata pač je mati Katra res!
Pri soškem mostu ti ima gostilno,
Poljá dovolj, a krav nad sto gotovo!
Povabila nas je za jutri večer
Na ples in jed. Če greš, ne bo ti žal.
Tvoj tolsti kozel bo jej baš na róko,
In če zagleda rísov meh celó,
Rudeče krzno, črnolísasto,
Potem, to rečem, boš vesel plačila.
Le pojdi, lovec! Res ne boš kesal se.
Prikima lovec in velí: »Pojdem.
Gostilno poznam na soškem bregu,
Ker stara Barba, koja gospodínji
Ondi, je bila moja krstna kuma.
V poprejšnjih letih bil sem često tam,
A potlej šel sem služit na Koroško
In od tedaj še nisem videl Barbe.
Pa vender ni mi v tem umrla že?«
Odkima stari Jaka mu rekóč:
»O tej je dobro, to boš jutri videl.
Na lastne óči. Zdaj dovolj o tem,
Kar vkup gremo. – Potem pa se reži:
In tudi nekaj druzega boš videl,
Pa ne le starih bab! pregóvor pravi:
Star človek, star denar in staro pravo
To vredno je čislanja. Nu, jaz ménim,
Da mlado časih tudi ni baš slabo. —
Domóv je plavolasa Jérica
Prišla krčmárki spet iz samostana
In jej pomaga zdaj pri gospodinjstvu.
To ti igrača je kot iz sladkorja,
In pa — to deje starec zdaj oprézno,
Ker jezno blíska se okó planinki
In krčevito stiska rožni ustni —
In pa, da nema las takó rumenih,
Gotóvo bila bi dekle najlepša
Izmed deklet, takó pa je le — druga.«
To rekši starec zvito namežikne
Rujavolasi Špeli in okó se
Povési samoljúbnemu dekletu.
»Čuj Špela, jame stari Jaka spet,
Sicer ti gredo usta kakor malin,
Nocój pa sloniš brez glasú pri ognji.
Zapoj nam kaj, da čul te vender gost bo!
Zapoj pravljico nam o lepi Vidi,
Ki šla z zamorcem je čez plan morjá
H kraljici španjski. — glej, ti poješ pesmij
Dovolj! Zapoj o Marku kraljeviči,
O Petru Klepci in o kralj Matjaži,
Kateri daleč tam na Ogrskem
Za mizo spi v duplini. — Urno Špela!«
S početka brani se planinka lepa,
Kot sploh dekléta, a ko tuji lovec
Prijazno prosi jo, tedaj privoli.
Vskočívši vrže si rujávi kiti,
S katerih traki se igrála je,
Nazáj, in ž njenih ust živórudéčih
Glasi srebrno se, kot kos bi pel:
Pri šumnem potóku Anka stoji,
Predrzno Janez se spenja s čerí;
Na rami nosi kozla z višáv,
Klobúk vihti jej v srčen pozdrav,
Klobúk s planinskim cvetjem.
Smejóč podá mu Anka rokó:
»Pokaži, kaj si prinesel s sebó?
O sleče samó in svédrečev cvet
In same očníce in sámo obstrét
In nič triglávskih rožic?«
Odkima Janez in dé takó:
»Gorjé mu, kdor trga rožo tó!
Iz Zlatorogove krvi
Poganja rastlina skrivnóstna ti,
Rudeči cvet triglávski.«
»In kdor ugléda kozla kdaj,
Obrne se in gré nazáj.
Vzhitéti pógled ne smé noben
V čarobni vrtič belih žen,
Ki Zlatorog ga čuva.
»In kdor le kozla obstreli,
Življenje on takoj zgubi. —
Oj Anka, ti moj srčni žar,
Zahtévaj vse, tega nikár,
Triglávske rože nikdar! —«
Krog usten Anki prikáže se jok:
»O pojdi mi ti in Zlatorog!
Kdor fant je čvrst, krepak in tvrd,
Kaj déne žen mu belih srd? —
Po cvet triglávski idi!«
»In če mi ne prineseš rož,
Pa z manoj mílil se ne boš.
Oj, z Bogom, Janez, z Bogom mi!«
To Anka dé in ga pusti.
A lovec gré na vrhe.
Pri šumnem potóku Anka stoji
In joka in gleda sive čeri:
»Mar prišel, mar prišel moj Janez bo?
Oh, tretji dan že danes bo,
Kar zginil je na vrhe.«
Zakrij si, Anka obraz rosán,
Prišel pač Janez ne bó na plán,
Prišel pač Janez ne bode več,
On v brezdnu leži in cvet rudeč
Drži v rokah premrlih.
Od tega mnogo let miní,
Pri vodi šumni Anka stojí,
In kadar lovca jej spazi okó,
Smehljá se blazna in prosi takó:
»O daj mi rož triglávskih!«
S tem Špela je končala svojo pesem,
In glasna hvala vseh jej je plačilo.
A trentski lovec vzame róžice,
Ki zjutraj jih nabral je, s pokrivála,
Pa dene jih planínki v naročaj.
»Imej jih,« reče jej s tresóčim glasom,
»Imej jih za plačilo! Toda če
Ljubáv še jedno htela bi storiti,
Povej mi vse, kar čula si in veš
O belih, blagih žen planínskem raji,
O Zlatorogu in triglávski roži.«
Nasméje Špela se osréčena,
Pa vtakne šopek si za nédrije
In že pričénja s pripovéstjo svojo,
Kar segne urno stari Jaka vmes
In reče z važnim glasom: »Bom že jaz
Povedal vam povést o Zlatorógu,
Ko je najbolje vem, le pústi me!
Vi vsi poznáte namreč Rojeníce,
Dobrotne bele žene, ki s pogórja
Prihájajo v človeške koče časih
In srečo vanje nósijo in mir.
Njihóvo lice malokdó zagléda,
Nikár pa še, da vrt njihóv bi videl,
Kjer bivajo v zelenji večno mladem.
Koza planinskih snežnobeli trop
Skrnó tam zemljo váruje čarobno,
In kozel vodi z zlátimi rogmi jih.
Če pa príbliža kdo se, urno koze
Nanj kámenje valé in žarni bliski
Iz rog vodniku švigajo, da plašno
Obrne mož se ter beží s planíne.
Ubiti Zlatoróga ni baš lahko:
Začáran je, a če ga vender raniš,
Tedaj požene iz krvi njegóve
Triglávska roža, čárobno zelíšče.
Té rože kozel ránjeni najé se,
In hípno zdrav je, kakor bil popred je.
Zató pa vzpélo se ne bo nikomur,
Da zlatoroga bi zadel na smrt.
Se vé, če vender se komú posréči,
Potem premalo baš ne bo plačíla.
Rog kozlov namreč doli v Bogatinu
Odpre duplino, kjer ležé zakladi
Takó obilni, da če pride pónje
Voz sedemsto, ni moč jih razpeljáti. –
Takó veli povést o Zlatorógu
In o tiglavski čudotvorni roži.«
Ovčkar umólkne. V ogljije žar'eče
Upira lovec svoj pogled srepó, —
Kar čul je, to mu vzbuja mnogo mislij!
Planinci pa ž njimi pogoníči
Še ménijo se dolgo o zakládih,
Ki čúvajo jih sedmoglave kače
In pa zaklete grajske gospodične,
Da živa duša nikdar k njim ne more.
O Škratu tudi govoré, da časih
V zeleni suknji in rudéči kapi
Zlata prinaša tistim, ki so všeč mu.
Zlatá prinaša tistim, ki so všeč mu.
Takó kramljajo in žel'e si mnogo
In zidajo si pestre grade v zrak.
A stari Jaka máje s sivo glavo,
In pravi jim smejoč: »Prijatelji,
Pripravite svoj sir in mlest mi pojte,
Pa glejte, da se koze ne zgubé nam.
Pač mari ste zaklétim gospodičnam!
Zakládov tudi gledali ne boste,
In zárad vas ne bo krivíl se Škrat
In zláta vam ne bode nosil, ne!
Kakó pak! – Kmet je revež bil in bo!
Mar hočete, da vam povém, zakaj?
Le poslušajte me, takó je bilo:
Takrat, ko Bog je vstvaril zemljo našo,
In se rodilo vedno več ljudij je,
Razglásil angelj je, njegóv poslánec,
Naj vsakdo pride, kar mu je najdrážje.
Takó dojde mi prvi tja gospod
In reče: »Bog, daj dobro mi in léhko
V življenji mojem.« Reče Bog: »Naj bo ti.«
Dojde pustínjak: »Bog, o daj mi dobro
In lehko,« reče tudi on. »Tega
Ni več,« odvrne Bod, »to vzel gospod je.«
Pa de pustinjak: »Treba potrpéti.«
In bog veli: »Kar hočeš, to naj bo ti.«
In dojde kmet in stopi pred Bogá:
»Bog, daj na sveti dobro mi in léhko!«
»Tega ni davno več,« odvrne Bog,
»To vzel gospod je.« »Torej,« rečče kmet,
»Velja mi potrpeti.« — »Ni tega
Ni več,« odvrne zopet Bog, »to vzel
Nekóliko pred tabo je pustínjak.«
Nató pa vzdihne kmétič: »O gorjé mi««
In Bog odvrne mu: »Takó naj bo ti.« —
Takó prišlo je in takó bo vedno:
Gospod imá le dobro in lehkó,
Pustínjak s pridom vedno potrpí,
A kmétič jok imá in nejevoljo.« —
Srčno smejó se vsi, ko Jaka neha,
In ker je ogenj davno vgásnil žé,
Počivat gredo z zadovoljnim srcem.
Možém se sanja o triglávski roži,
O belih kozah in zakládih skritih,
A lepa Špela sanja celo noč
Jedino le o lovci lepem, mladem.
. . .
Pri máteri Katri je gost premnog
Gospod bogat in kmet ubog.
Na ražnji suče se mesó,
V kotliči juha vre glasnó;
Ta dan pač nekaj spije se,
Nekatera jed povžije se.
V Tolmin, Trbiž in Kobarid
Krčmárke glas je vsem očit.
Kokoš ti vkuha v gosti riž,
Da težko boljše kje dobiš;
Na Vlaškem, Kranjskem po kletéh
Ne najdeš boljših vin od téh!
Zató pa ravno v krčmi tej
Pir tekne bolj, kot kje drugéj.
Vznesena ženska, gibkih nog
Krčmárka suče se okrog,
A bolj je gibka hčérkica,
Rumenolasa Jérica.
Zdaj streže tú, zdaj streže tam,
Zdaj steče sem, zdaj spet drugám!
Pač kot pri ščepu daníca svetla,
Pač kot pri roži cvetica drobna,
Glej, táka te vitka, cvetoča hči,
Ko poleg matere stojí.
In ko iz sobe gré lehnó,
Po njej ozira se vsakdó
In komur prinese na mizo jedí.
Vsak jé, če tudi baš lačen ní.
In komur vina v kupo dá.
Poslušen sprazni jo do dná,
Pa naj je žejen ali ne
In slastno oblizúje se.
Gospódov iz sodnije baš
Udvórnih malo le poznaš,
A vender Katre lepo hčer
Prijázno gléda vsakatér.
Celó kaplán, čestit vsikdar,
Tu čuti nje miline čar;
Takó prijazno treplje z očmí,
Kot maček, kadar na solnci leži.
Po konci nosi mati glavó –
Ponosna je pač na hčerko mladó!
Obed gosposki je konč'an
In roki sklepa že kaplán,
Kar mati Katra pred goste tja
Postavi vrč Prosekovca.
(Ob morji vino to zori,
Le pámetno je vsikdar pij.)
V beneško steklo vina slaj
Natákate obé sedaj,
Nazdrávljate srčnó obé,
In vsako širi se srcé.
Zdaj vstane pa gospod kaplán
In koj utihne hrup glasán:
»Obilo vam doslej dobrot
Podáril je nebá gospod;
Blagá obilo hrani vam
Utrjeni zaprti hram;
Družina služi vam zvestó,
Deklétce imate ljubó,
Toda do konca vrédnega
Vam treba še poslednjega,
In to je vaš prihódnji zet –
Bog živi ga! na mnogo let!«
Cistó kozárcev glas zvení,
Stidljívo Jerica stoji—
Kaj jej gospódje govoré,
Na pol le čuje in umé. —
Po gostih jej hiti pogled —
Mar máteri Katri kedó bo zet?
Otróško še srcé je njej,
Kaj je ljubáv, ne zná doslej.
In glej! Ni vtíhnil še govor,
Kar stopi Barba pred gostov zbor,
Na desni njeni lovec mlad
Po konci stopa od hišnih vrat –
In v glasni tolpi skozi njé
Planinci s Komne prišumé.
Prinese prvi kozla v hram
In vzame ga oprézno z ram;
Še stopi drug pred gostov zbor
In mačjo zvér drži navzgor;
Na uhlji čop imá živál
In kratek rep in méh svetál.
Zavzéti gostje, ženi zró
Na lovca mladega samó,
Pred Jerico pa tá na hip
Obstáne kot brezglásen kip.
Mladénki šine v lice kri,
Na tlá jej brž zbežé oči,
Sladkó je njima in težkó:
Ljubezen pač stori takó.
In ko zavzeto čaka vse,
Prikaže stari Jaka se.
Neznano rad kaj reče on,
In česar lovec neče, on
Pove razločno vsem na glas
In važen je njegóv obraz.
Prikima Katra mu z glavó,
Oči milóstno lovca zró,
Lepó bo stal jej kožuh tá,
Ko v cerkev bo po zimi šla!
In tudi lovec tih, boječ
Njé samoljúbji je povšeč.
»Darilo tvoje jaz čislám,
Plačilo pa si vzemi sam,«
To reče mu in hram odpre
In vse za njó zvedávo vre.
Ob zidu tam stoji močán
Zaboj z želézom okován.
Zaškriplje ključ, odskoči krov,
Hej, to zabliska se zlatóv!
In mnógemu, ki tu stoji
Vzkipi srcé, vzkipe oči,
A mati Katra krog sebe zre,
Kot da princésa rojena je.
K zabóju lovca vabi zdaj:
»Le dobro mi zagrabi zdaj!
To vse lastnina tvoja bo,
Kar vzdignil z jedno boš rokó.«
Smejóč pristópi lovec takój
In spet denárni zapre zaboj;
Poprime stranski želézni roč
Z desnico svojo kot igrajóč
In dvigne težki zaboj nad sé
Kot bil bi vreča s perjem le.
Osupli gostje v lovca strmé,
Krčmarki lica pobledé,
A Jérici pogled iskri,
Ko nanj upira strmeč oči;
Da krono imel na glavi bi,
Bič kraljevič Marko pravi bi.
Na goste lovec upre okó:
»Zaklad je moj, vsi veste tó;
In če ga hočem shrániti,
Prav nihče ne smé mi brániti.
A vender iz proste volje vam
Rokó, krčmárka, svojo dam
In ž njo vam podájam nazaj zaklad,
Podajam vam kozla in risa rad,
A prvi zaplešem naj z Jérico,
S preljúbo vašo hčérico.«
Besede té težkó srcé
Krčmárki spet utolažé.
»O smeš,« dé urno, »gotóvo smeš.
Pokaži mu, dekle, da slúšati veš!«
Kot zor obrazel je hčeri sijál,
Ko desno jej lovec je mladi podal;
Ponosno jo vodil je potlej na ples
In Jerica ni ugovarjala vmes.
Glasnó gost hvalil je vsakatér
Krčmarke ubogljivo hčer,
A v srci svojem je mislil vsak,
Da lovec je vender velik bedák.
Krčmárka pa ljubo svoje srebró
Zaprla je zopet s tresočo rokó,
A vender strah je ni minil,
Marveč jo ves dan še težil.
. . .
Struna vriska,
Luč drhti,
Piščal poje,
Pod grmi.
Kdo v sobi prostráni dreví takó,
Kot listje bi v vetru plesálo?
Iz trentske dolíne lovec je to,
On pleše z Jerico zalo,
Srcé mu igrá, okó mu iskri —
Lovec, lovec, čuvaj se tí!
Obraz mu zarúdel je čez in čez,
Ko strastno mladénki šepéče:
»Jaz tebe sem prosil drzno na ples,
Nikár ne zavídaj mi sreče!
Saj hitro, prehitro ta ples mini« —
Lovec, lovec, čuvaj se tí!
Potihnejo gosli, šepetáje mu dé:
»Če enkrat sem mater slušála
In prvič šla plesat, iz volje prosté
Še drugič bom s teboj plesála
In tretjič, četrtič, cele noči!« —
Lovec, lovec, čuvaj se tí!
Struna vriska,
Luč drhtí.
Piščal poje,
Pod grmí.
In zopet objame jo presrčnó
Deklétce to nežno razcvelo,
Življenje iz diha mu veje gorkó
In boža njé kodrasto čelo;
S plamenom ogenj tleči vzplamtí.
Lovec, lovec, čuvaj se tí!
Kdo gleda plesálca, plesalko takó,
Kdo zbira srdito obrvi?
Planinka je s Komne užáljena to,
Glej, ustni si grize do krvi.
Kot nočni vihár jej pógled žarí —
Lovec, lovec, čuvaj se tí!
Struna vriska,
Luč drhtí.
Piščal poje,
Pod grmí.
. . .
S polóžja dol
V dolínski vrt
Gleda lovec,
Na palico oprt;
Pod seboj vidi
Propade črne,
V njih Soča valóve
Drevi srebrne.
Cerkva in hišic
Prijázni zidovi
Mu zró kot s trave
Beli cvetóvi,
Nad seboj vidi
Sív oblak
In ptiče gorske
In sinji zrak.
»Lovit ne prihájam
Danes na vrhé;
Oj bódite mirne
Mi koze vé!
Tu v prsih mojih
Kipi mi kri;
Zavrisniti moram,
Da se umiri!
Čujte me gore,
Kličem vam tu;
Srečen sem, srečen,
Juhú, juhú!«
To kliče lovec
In glásno sedaj
Prihája mu sreča
Mlada nazaj.
Pa duh pogózdni,
Duh kozjenógi,
Poredni Čatež
Na solnčnem pologi
Brado si gládi
In pači obraz
In dobrovoljno
Reži se na glas:
»Pač kozam in srnam
Ni vélika stiska,
Če glásno lovec
Na gorah vríska!
Mladič zagoréli,
Ki uka tam,
Ostávlja gotóvo
Baš vinski hram
V vinu razúm
Mu zgúbljen je,
Ali pa vražje –
Zaljúbljen je!«
Če zvon se zgodaj
V nedeljo glási,
Trgajo klinčke
Dekléta v vási.
Klinčki rudeči
Na steblih zelenih
Kipé pri hišah
Iz čaš rumenih.
Jérični klinčki
Že časa mnogo
Gledajo doli
S tiho togo,
Vénejo v boli
Sámi zasé:
Cvetje jej lepše
Odeva lasé,
Cvetje, ki gori
Kalí ljubó,
Kjer skálnate vrhe
Poljublja nebó.
Jérica gleda
V zrcálu lice,
V lasce pa drevlje
Nežne očnice;
Jérici ustni
Krasí nasméh,
Nežno glasi se
Z ústen teh:
»Kje dekliči
So kot jaz?
Kje jih diči
Tak redek kras?
Kjé na sveti
Fantič je tak,
Da njemu z dalje
Bi bil jednák?
Kdo v dolini
Smé teči tó,
Da ljúbi deklétce
Ga bolj lepó?
In kdó s pogorja
Pa do morjá,
Takó je srečen,
Kot sva – midvá?«
Zvonóv cerkvénih
Čuj glase srebrne!
Plašnó od zrcála
Dekli se obrne.
Pred dično sliko
Marije na mah
Pobóžno Jérica
Se zgrudi v prah.
In kras očnic
Si vzame z las:
»Naj dam ga tebi
Srebrni tá kras!
Ti mati čista,
Ti deva svéta,
Oj ne zavrzi
Mene dekleta!«
»iz neba doli,
Kjer zvezde goré,
Poglej milóstno
Na njega, na mé!
Oj deva sveta,
Polna dobrote,
Ti vodi milo
Njegóve pote!
Ti meni devi
Odpústi ljubó,
Da sem priprosta
In – srečna takó!«
. . .
Na sredi gozda
Potok šumi,
Pri njem samotna
Špela sedi,
Podpira drhteč
Čelo rosno,
Misli jej bridke
Po glavi vró.
»Mar si rojeno
Meni na bol,
Sinje očésce
Pod mánoj dol?
Venčaj život si
S svilo bogato,
Báhaj in diči
Z oprávo se zlato,
Bodi dovolj ti
Ta prazni čar –
Po cvetih planinskih
Ne ségaj nikár!
Kaj pač je orla
Zvabílo z goróvja?
Kaj li je bilo
Vladárju skalóvja,
Da je ostávil
Megléne čeri,
Da kot golóbec
Ječi in grli?
S smehom zrla
Bi njemu v okó,
Če ne bolélo
Srcé bi takó!
Presilno žene
Ga strast le k njej,
Zame poglédov
Nema odslej,
Gospá je ona,
Jaz dekla le,
Uboga Špela –
Gorjé, gorjé!
Nočni guhóvi,
Odpríte zapah,
Dajte mi priti
K zakladu v gorah!
Vzemite dušo,
Samó do globin
Pot mojo vodíte
Tja v Bogatin!
Graščino postávim
Si od zlatá,
V graščini pa vládam
Žlahtna gospá.
Rubine nosim
V rujávih laséh,
Démante svetle
Imám na prstéh —
Grofje in knezi
Hité koperneči,
Da jih ljubézen
Moja osréči.
Tóda jaz čákam,
Da pride nakrát,
On trkat na duri,
Ki nema me rad!
Kádar mu dosti
Bo sinjih oči,
Kádar ga ljúbica
Nekdaj pusti,
Tákrat se bode
Domíslil Špele,
Tákrat bo prišel
Do hiše bele.
In ko pred menój
Pádel bo v prah,
Tákrat mi v slast bo,
Njega strah,
Tákrat pa bodem — —
Se njemu privíla,
Z ústen njegóvih
Bláženstvo píla!«
. . .
»Mati Katra, kaj li to je,
Da z očésom porosenim
Déte hodi vam po hiši,
Da vi sami z mračnim čelom
Ni beséde mi ne déste?
Morda strijc vam je umrl,
Morda strijna ali teta,
Mar celó vam sodec vina
Počil v kleti je po noči?«
Táko vpraša stara Barba,
Njo zavrača mati Katra,
Jo zavráča, pa velí jej
Z jeznim licem, jeznim glasom:
»Niti strijc mi ni umrl,
Niti strijna ali teta,
Tudi sodec ni mi počil
Doli v kleti – bog zahváljen!
Nego druga bol teži me,
Druga žalost me skeli!
Ni mi hotel noč preteklo
Priti spanec in takó sem
Ravno štela, kaj dobička
Dale bodo češpe letos,
Štela še kaj drúzega,
Kar začújem v štetji svojem
Na zeljišči šepetánje.
Vstanem, splazim se do okna.
Gledam doli in zaglédam
Baš po oknom hčere svoje,
Baš med lepim svojim zeljem
V mesečini – možkega!
Čakaj! Mislim si, in jeklo
Vzamem, gobo in netilo,
Pa svetila grem prižigat,
A v hitrósti na rokó se
Takrat vdárim s táko silo.
Da še danes vsa boli me.
Ko pa vender vkrešem ogenj
In zapálim svečo svojo,
Tákrat možki že je zginil,
Vrt pa bil je prazen, tih.
Lehno v sobo svoje hčere
Plazim potlej se po prstih,
Toda vzrem jo v trdnem spanji,
Okno tudi vzrem zaprto.
In takó si torej mislim:
Kar si zrla, bil je sen.
Ali davi tam pod oknom
Hčere svoje vidim glave
Zélnate vse poteptáne,
Najdem tudi krivec tá,
Pa naj več ne bodem Katra,
Tudi ženska ne poštena,
Če jej kmalu ne pokážem,
Da pri meni marnam takim
Ni prostóra! Vsak pritepen
Ubog lovec pač jedine
Hčere moje ne bo trapil
In ne mojih glav teptal!«
To je déla gospodínja,
Stara Barba pa počasi
Kima jej se sivo glavo.
»Saj sem déla, da takó bo,«
Reče potlej. »Res ni čuda,
Ako čmerno se držite
In pa žolč se vam razlíva,
Ker po noči ste pod oknom
Svoje hčere vzrli lovca,
Baš ko stal je sredi zelja!
A mladóst pač res noróst je. –
Le povejte, mati Katra,
Ali vam pred dvajset leti
Ni povšeči bilo vedno,
Če je rajni vaš proséče
Prišel trkat vam na okno?
Hčerka tke pač, kot je časih
Mati préla, dé pregóvor.
Vam sedáj kot gospodinje,
Kot soproge in udóve
Sega slava v vas deveto
In takó bo tudi hčerka
Ženski vsaki za zrcálo
Vkljub teptanim zeljnim glavam.«
Zárad tega že povzáme
Menj osórno mati Katra:
»Pač res nisem pozabila
In tem bolj ne, ker ni dolgo,
Da sem časih ponoréla;
Ali, da bi vsaj bil drugi,
Kaj bi potlej se meníla?
Oh pa tak-le pritepenec,
Ta ubogi trentski lovec,
Ki na božjem svetu nema
Drúzega kot svojo pušo
In pa kočo pol podrto —
Tega vzamem naj za zeta?
Ne in trikrat ne!«
Palec svoj pa dvigne Barba
In skrivnostno dé in tiho:
»Mólčite o lovci trentskem,
Mólčite o vrlem dečku!
Če bi znali to, kar jaz vem,
Tega ne bi govoríli,
Vrat mu ne bi zaklepáli!«
Bliže sede mati Katra
In takó-le radovédna
Vpraša staro oskrbníco
»Dej, kaj veš o lovci trentskem?
Mar so znani mu zakládi,
Mar prináša Škrat zlatá mu,
Kot kovaču iz Tolmina?
Morda ima tolsti koren,
Ali pa pri hiši kačo?«
»Nič tega ne,« reče starka,
»Ali skrbno bitja višja
Čuvajo nad njim povsódi:
Kot otroku, kadar spava,
Muhe brani skrbna mati.
Baš takó ga tudi ona
Vse nesréče čuvajo.
Let je dobrih štirindvajset
Že od tega, kar so v gozdu
Našli neki dan mrliča.
Lovčev oče, vbogi Peter,
Tam smeréko je podiral,
Pa mu glavo je razbíla.
Oh, kakó li beli roki
Vila je po njem udóva
Zálika, oh in kak'o li
Premolila vse nočí je
Pred razpélom; vboga žena!
Dvakrat vboga, kajti bližal
Revi se je čas poróda!
Neki véčer po storjenem
Delu slonim še pri oknu,
Gledam zvezde na obn'ebji,
V mislih pa mi je moj Tine,
Koji – to že veste menda? –
Šel je bil nad vražje Turke,
Pa prišel ni več domov.
Kar zaglédam na obnébji
Zvezdo jasno in blestéčo,
Koje bilo ni popreje.
To se vé da, koj sem znala.
Da se dete je rodilo.
Zálika, oh najbrž ona
Détece je to povíla,
Mislim si in najhitréje
Tečem k njeni hišici.
Tiho stopim potlej k oknu.
Gledam v sobo radovédna
Skoz okrógle male šipe,
Ali s strahom zgrudim v prah se!
Šepetáje pri ležišči
Stale so tri bele žene,
Vse oblite s čudno lučjo,
In v naróčji svojem dete
So držále Zálčino.
Dolgo zunaj sem molíla,
Mati Katra, dolgo, dolgo,
A napósled, ko vzpoglédam,
Bila tema je po sobi,
Luč brléla je samó.
Ko pa stopim s strahom v kočo,
Spala mati je pokójno,
In v plenicah, mehkih, belih
Ležal poleg njé je deček,
Lepo rásel, čvrst in ljub.
In takó-le, smem slovésno
Vam priseči na razpélo,
Vrli deček se rodil je.
Vašo hčer on ljubi srno,
Srčno vaša hči njega.«
»Ali tisti, komur stale
So pri zibki Rojeníce,
V tistih, dokler nema krivde,
V belih blagih žen je varstvu;
Mile roke njih mu srečo
Sipljejo in blagoslov!
Mati Katra, le previdni
Bódite, prav res previdni
In njega ne odganjájte,
Ki nemara vam blágost
Privodíle so ga bele
Blage žene v hišo vam!«
To jej starka dé previdna,
In molčé jo sluša Katra,
In molčé se spat uléže. –
Dober svet dojde čez noč.
Vtore jutro dójde lovec,
Stopi zmočen pred krčmárko,
Pa jerébov jej na pródaj
Nudi z glasom negotovim.
Mati Katra pa iz žepa
Vzame tákrat krivec svetli,
In povzame z glasom resnim:
»Lovec, ali ga poznaš?«
Pógled urno fant povési,
Mati Katra pa smehljá se:
»Le ga vtakni za klobúk si,
Ti teptáč po zelji mojem,
Pa mi brzo stopi v hišo.
Tam v gospodski sobi zádaj
Nihče naju čul ne bo.«
Kaj sta notri se meníla,
Tega pač ni zvedel nihče.
Ali živo bolj oči so
Zrle lovcu, živo bolj mu
Cvel obraz je, ko iz sobe
Stopil zopet je s krčmárko
Boder, srečen, prerojen!
Jerica pa, ljubo dete
Zrla je kot mlado solnce,
Pela nežno kot skrjánček
In v očesci o solzicah
Ni sledú jej bilo več.
In odsíhdob lovec trentski
Hodil v krčmo je na mostu
Kakor bil bi v njej prerojen,
Hodil kakor sin domáči —
In bogáti kmetski fantje
In prešírni gospodiči
Zrli s tiho so zavistjo
Čestokrat na bore lovca,
Koji zet bo Katarini.
In potém se nagnil dan je,
Príšel mesec listopad je,
Prišla potlej huda zima
Belokrila kot golobček,
Ostrozóba kot volkúlja.
Cvéla pa je svetla pómlad
V prsih devi zlatolási,
Cvela svetlo tudi lovca,
Kakor gori v divnem vrtu,
Kjer stoji med večnim ledom
Dom zeleni belih žen!
. . .
Čmeríka cvete že premnogo časa,
Iz velih listov že kipé glavice
Ovčícam zlatim in pa vetrnícam.
Rumeno venča drenje se s kobúlci,
Rudéče vresje pa pokriva nežno
Z neštetimi cvetóvi hribe solnčne.
Že davno mraz je zginil iz doline
In tudi sneg v gorah kopni že v jugu.
Še jeden dih in – tukaj bo vzpomlád!
Veseli rod meniščekov prosjáških,
Stržek rujávi, mili drobni ptiček,
Strnádi vsi in čopasti skrjánčki
Kričeč svoj dom zapúščajo in vrt,
Kjer prezimíli so in po cigánsko
Podi se v hosto ves njih pestri roj.
Od morja sem in od lagúnske vode
Pri Ogljeji, od dévinskih močvirij
In od Tržiča sem valé se jate
Labódov, pestrih rac in divjih gósij.
Kričeč v podóbi trikota leté
Na ravni sever k tihim jézerom.
Toda v dolino soško pómlad tudi
Selívce druge vabi. Iz dežele vlaške
Mazači, glumci, krámarji, slikárji
Prihájajo le-sem. Od Koborida
Pa do Trbiža gredo svoja pota
In tam pri mostu v krčmi dobroznani
Jedó, pijó in plešejo ves dan.
I Nemce vidiš v jopičih z razporki;
Na strani tenke meče nosijo,
Na glavi kape z nojevim perésom.
Krepčáli so se v Padovi z modróstjo
In zdaj domóv kot doktorji ponosni
Hité in kot magistri preučeni,
Na soškem mostu v krčmi pa krepčájo
Na veke žejna grla si dijaška.
Mirú krčmárki ni do pozne noči,
Pa vender ume z gostom slehernim
Kot umna žena góvor tak pričeti,
Da všeč mu je in vino mu sladí.
A če prispejo krámarji beneški
S konjíči težko otovorjenimi,
Tedaj krčmárka ima rok po tisoč
In kar le shramba, kar le klet premóre,
To na ponudbo je gospódom vlaškim,
Ker pač izbírčni so in sladkosnédni
Le-ti gospódje iz palač namorskih!
Prav čudno pa smejí se stari Jaka,
Ko Benečáni v dol prihájajo.
On dobro vé, zakaj li zviti Vlahi
Ostávljajo paláče kamenite
Ter vsako leto stíkajo po gorah.
»Kaj ne,« takó-le ženam dé in deklam,
Ko pri ognjišči snažijo posódo
In pozno v noč kolóvrate vrté še,
Kadar on reže tréščice boróve, —
»Kaj ne, vé déste, da ti Benečáni
Krošnjárijo od vási pa do vási,
Od mesta pa do mesta kakor Židje?
Ohó, ne boste! Kmalu so prodáni
Zabóji ti, kjer pestre bísere
Imájo, žlahtno svilo in zrcála.
Potem pa, to vas vprašam, kaj na jésen
Počénjajo pri nas še Benečáni?
Kaj lázijo skrivaj po vseh duplinah
Noseč pri sebi kládiva za pasom?
Kaj stikajo takó pri vseh potókih
Kot zvíta vidra, ko preži na ribe?
Povém vam: Zláta iščejo v pogórji,
In ne zastónj! Obílo ga pri nas je,
Samó ne vé ga vsak dobíti,
Takó kot oni zviti Benečáni.
Iz zemlje rudo grebejo rumeno,
Iz kremena topé jo in iz sviža
Peró jo, pa gredó ž njo v svoje kraje.
Moj rajni oče právili so često
O Vlahu, ki na Jézerci visoki
Potikal se je bil baš vse polétje.
Za Zlatorógom, belih žen ljubljéncem,
Skrivaj je lazil in lokávo prežal,
Kakó dobil bi v last njega rogóve,
Ki v Bogatinu dvignejo zaklad.
In res ugléda nékdaj Zlatoróga!
Ob skalo drgnil se je bojaželjen
Z rogátim čelom, kot sploh to navádo
Imájo koze divje in domáče.
In potlej, ko pobegnil je v skalé,
Pa našel Vlah luskino je na zemlji,
Takó drobnó, kot ima jo postrv,
In vso žaréčo. Toda te luskine
Pač Benečán ne dal bi za tovóre
Obilo s svetlim zlatom obložene!
Ž njó namreč kot z bogóvsko šibico
Odprl je duri čárobne duplíne,
Napolnil vreče s sámo zlato rudo
In ž njimi vrnil se domov na Vlaško.«
Takó dé starec, in pozórno žene
Poslušajo ga vzdihujóč na skrivnem.
Kar k plavolasi Jérici, ki pridno
V omaro spravlja kúpice pomite,
Obrne Špela se in to z nasméhom
Polglasnim dé jej: »Lovec tvoj pa, mislim,
Doslej še ni dobil v gorah nikjer
Od Zlatoróga trohice zlatá
In vender vzpenja vedno se po skalah!«
Na kar velí jej lovčeva nevésta
V besedah njenih ne čuteč ostí:
»Pa vender, vem, pozná mi koze bele
In Rojeníc zelen vrtič dobro.
Ti smeješ se? Poglej mi té cvetíce,
Dehtéče so in sveže kot ob košnji;
Kje neki ljubček bi jih bil natrgal
Drugod, kot gori na čarobnem vrtu?«
Smejí se Špela. »To noróst verjameš?
Premnogo lovci védo ti na sveti;
Zakaj pa ne tega, kako po zimi
Gojé se cvetke sveže? Le verjemi:
Tvoj ljubi jih je vzgojil v svoji sobi
In vrt čarobni, kjer baje so vzrastle,
Ni druzega, kot nekaj cvétnikov.«
A Jérica nató s kipečim glasom:
»Zavidaš mi, pa vender je po mojem!
Jedíno lovec trentski smé brez kazni
Zahájati na vrtič Rojeníc, —
V deželi naši druzega ne najdeš.
Nekdaj pri zibki so njegóvi stale
Usódne sestre z bélimi ovoji;
Nezgod, nesréče ga varújejo,
Brez straha smé lovíti po njih gorah
Kozé in srne in jerébe pestre,
Na njih vrtiči pa si trga cvétov
In jaz jih nosim, jaz v laséh!
Takó je, Špela, pa nikár ne dvomi!«
Povési Špela gladko čelo svoje:
»Gospá si tí, a jaz sem dekle le.
Ti déš: Takó je, prav in jaz verjamem.
Pa čuditi se moram le, da lovec,
Ki Rojenice ljubíjo takó ga,
Prináša ven in ven ti le cvetóv
Se svojih potov! Mar verížic zlatih
Prinášal bi in bíserov nabránih,
Ko zná ti za podzemeljske zakláde!
A kreč, obstret, očníca, — divni cvéti!
Resnično! Lovec tvoj je rahločuten!
Kaj bo li, dé si, mili Jérici
Zlató rumeno ali lišp blesteči?
Zlatá in blága íma na izbéro,
Mar s cvetjem venča jej rumene lasce,
Mar za vezílo jej nabíra slečev,
Mar v júterno poklánja jej očníce;
Zarés, nevésti lóvčevi zavidam!«
To Špela dé in predno Jérica
Nató še more odvrníti kaj,
Zbeží kot osa, ko je pičila.
. . .
V soški krčmi zbira se mladína,
Bliska rádost, vriska mandolína,
In po taktu, hitro in počási
Tú mladenke plešejo iz vási,
Pleše tudi Jérica z dekléti,
Kot nad vódo góspica po leti.
In plesálci, to so dečki bodri!
Svetločrni dičijo jih kodri,
Bledo lice, jasno jim okó je,
Ustne pa so žíve, cvetne boje.
Iz Benétk so, koder merske péne
Jim paláče nosijo kamnéne;
Pol stotine konj s prežlahtnim blagom
Tolpa hlapcev čuva jim pred pragom,
Pol stotíne, morda tudi čez,
In čudeč se vró gledálci vmes.
Ples ponéha. Tujec lep in mlad
K mizi svoji stopi na enkrat,
Pa natóči vina mérico,
Pa za roko prime Jérico
In šepéče, kot bi zvon odméval,
In laská se, kot bi slavec peval:
»Oj mladénka z zlatimi lasmí ti,
Pred nočjó še moram dalje iti,
Ali mislil bodem često vroče
Na mladénko z mosta poleg Soče,
Mislil zvesto na očésci sinji,
Mislil oh! Na ustnici rubínji,
Nežni, drzni v čárobnem oboku,
Kot obok na Amorjevem loku.
Oj darúj mi, dekle milo, predno
Grem od todi z lásec cvetko jedno,
Da na srci svojem jo skrbán
Nosil bom na vek kot talisman.«
V teh besedah žarno zarudéla
Cvet smehljáje deva z las je vzela,
Zvézdico je vzela srebrnosnežno,
Ledenikov večnih dete nežno.
Urno oni beli cvet je vzel,
Z desne roke potlej prsten snel,
Pa natáknil njej ga je na rokó,
In govóril jej srnó, sladkó:
»Kadar hodil bom po daljnem sveti,
Misli vzbújaj prsten tá namé ti.«
Predno dekle se še prav zavé,
Tujec lanček zlat potegne že,
Pa krog vrata dé jej svetlo stvar;
Visel je na lišpu zlat denár,
Nanj svetník je bil na jedno plat
Vtisnen in na drugo lev krilat.
»To na vratu belem, deva mila,
Kot spomínek náme boš nosíla.
Čuj! Piščal se glási, struna tudi,
Oj nikari plesa ne zamúdi!«
Rekši prime drzno nje rokó,
Ali hipno postojí plašnó:
Lovec silen, drzen stopi prédnji,
Krepek, trden mu korár je slednji.
»Précej vrni krámarju zlató!«
Jérici dé lovec zroč temnó,
Mož neznánih zlátega daríla
Moja ljuba pač ne bo nosila!«
Hipno zdajci vtihne hrup življénja,
Hipno goslij zvonkih godba jenja,
Tolpa tujcev stopi krog obéh,
Z lica bliska jim pereč posmeh.
Ali ona! Glej kakó li zdaj
Z žarnim licem stopi mu nazaj!
»Lovec trentski!« vzklikne pikro, »dej,
Od kedaj pa vladaš v hiši tej?
Nisem vboga tvoja dekla jaz,
Da oštéval bi me tú na glas,
Iz doline trentske vbogi mož
Smešil v mojí sobi me ne boš;
Tujega na sveti ni možá,
Da kot dékla bi slušála ga.«
»Nisem čul, kar ti je velel srd,«
Dé on resno,« morda res pretrd
»Góvora je mojega bil glas.
Ali ko sem vgledal tuji kras,
Tákrat v meni je zavréla kri,
Oj pozábi Jérica, ti moje duše slaj,
Daj gospódu lišp njegov nazaj!
Z gor ti nudim zanj cvetlic dišéčih,
Snežnobelih in temnordéčih;
Na Triglavu cvele so zakrite,
Ž njimi diči si rumene kite,
Ali duše moje mili slaj,
Daj neznancu Vlahu lišp nazaj!«
Tiho dekle svoj obraz povési,
Svetla solza jej igrá v očési,
Strast vmirí se, duša jej kopní,
Ko takó nje ljubi govorí.
In že hoče prsten svoj prijeti,
Že z roké ga hoče urno sneti,
Kar za sáboj čuje lehen sméh,
Kakor vešče ga ženó v nočéh.
In ko Špeli se ozre v obraz
In zapázi posmehljív izraz,
Ta izraz jo žarno v dušo speče
In takó btž brez prevdárka reče:
»Mar ti misliš da za šopek brsten
Lanček menjam svoj in zlati prsten?
Mar ti misliš da ga bom žalila,
Od kogar sem zlati lišp dobíla?
Glej! Prijázno pač domačo hčer
Gost imeti hoče vsakatér;
Tode té še dvakrat bolj čislám
In prijázna bolj še biti znam,
Ker gospódje to so plemeníti,
Žensko ljúbav znajo pridobíti,
Bolj kot on, ki danes in pa včeraj
To le vzdiha: »Tebe ljubim zmeraj;«
Ki, če tudi žen je belih sín,
Ki, če tudi pot vé v Bogatin,
Ljubi svoji le očníc podája
Ne pa pestrih biserov sijája. –
Lovec, z Bogom! K gostom zopet grem,
Vidíva se, toda kdaj, — ne vem.«
S pikrim smehom se obrne urno
In za čelo on se prime burno.
Stisne pest in ven drhtí mračán;
Na uhó mu bije smeh glasan.
Bled naslóni se ob steno belo,
Kar začúti roko suho, vélo:
Mati Barba ž njó mu lice gládi,
Kot otroku, kadar joče v jadi.
»Kaj li bodo solze ti v očéh?
Čud deklíčja je kot breznov sneg;
Danes pada mrázno na rastlíne,
Jutri v mladem solnčeci pogíne
In z mladíke, ki jo krije led,
Trgaš jutri belo cvetje spet.«
»Res je,« deje starki lovec jadni,
Nje besede so kot sneg vzpomládni,
Ali sneg, oh, v breznu sneg in led,
Tá srdíto páli nežni cvet!
Mehka, nežna kakor cvetka mila
Ljúbav lovca trentskega je bila;
Cvetke pa, ki stre jo snežna noč
Ne vzbudí več jutri solnca moč.
Léhno maje starka z glavo sivo,
Smeh igrá jej na obrázu živo:
»To ní lovca drznega beséda,
Ki ukrótil volka je, medvéda,
To ní on, ki jemlje orlu rod,
To ní on, ki risu je gospod!
Pač nemára le golóbec to je,
Ki ugrábil mi lisják ženó je!
Lovec trentski, mar pri svitu lune
Boš napósled še ubíral strune,
Mar boš tožil mésecu drhteč,
Da ne mara ljúbica te več?
Bol tožiti luni, to pač bodi
Onim vlaškim krámarjem po godi,
Ali lovcu, ki rodí ga log,
Slábo prija takšen jok in stok.
Kvišku glavo, drzen, prost pogled
Tak k mladini, lovec, pojdi spet.
Bodi bister in govori z gosti,
Trpi možko, nosi sam bridkosti,
Ni enkrat ne póglej Jérice,
Saj so tam še druge hčérice.
Láskaj Špeli, pleši ž njo okrog,
Pa bo kmalu ljúbici na jok.
Jeza njena – jaz poznám mladénke –
Spromení se potlej v tožbe grenke,
Ti s počétka se držíš temán,
Konec pa je, vem, — poljub srčán!«
Ali temno prédse lovec zre:
»Plesal naj bi, ko mi srce mre?
Če napójil je pušíco strup,
Tákrat ničev je rešenja up!
Kar je bilo, to pač tudi bodi.
Pusti, Barba! Naj hitím od todi!
Tu pokopal sem premnogo nad,
Tu izgúbil sem srcá zaklad,
Ali naj le zdaj hitím iz hiše,
Jérica, jaz pridem svoje dní še!
Zláta hočeš, ne pa gorskih rož,
Prav, zakládov dosti zrla boš
In strméla, ko pri hramu vašem
Jaz konjiča belega odjašem,
Ko zlatníkov pest kot majhen darec
Dam za vina rújnega kozárec.
In če lepa Jérica takrat
Bo povšeči blisk in blesk ti zlat,
Glej! Ponosno ti odjašem strani,
Ti pa vlahom ljúbica ostáni!«
To samó so lovčeve besede,
Potlej pa iz hiše urno grede,
Zgine v dalji, kjer stojé goré,
Strun veselih glasi mu sledé.
. . .
Razpel je jug peróti
In vzletel od gora:
»Kraljica je na póti
lz daljnih deželá.
Labódje, lástavíce,
Krog njé se klánjajo.«
Slovesno veterníce
Nató pozvánjajo —
A mrázova sestríca
Glavíco klanja zád;
Gorkó jej bleda lica
Poljúblja dih krilat.
Po logu hrastje stari
Otresajo listjé,
V poldánskem solnčnem žari
Mušíce krog brné.
In tisoč brstij cvete,
Odpira cvet se vsak,
In vse borí se, gnjete
Za žitje, žar in zrak.
A koder v srci čutéčem
Spev sanjal je drobán,
Tam vzbúja se v jutru žaréčem
In plava v solnčni dan.
Jaz tudi solnčnem sveti
Poslal bi pesem sladko,
Pa déti moram in péti,
Kakó je umrl nekdó!
. . .
Jug pihljá, v njem tečejo potočki,
Bele megle pádajo kot ptice
Obstreljene. Rujna zora vstaja
Na iztoku. Dan prihaja že.
Lovec trentski dvigne se s kamena.
Ni sinoči mogel več hoditi
V gosti tmini in zató si v gozdu
Moral ude je krepčati trudne.
Zdaj ozre se po ležíšči svojem,
Zre potem na bele snežne vrhe,
Prime puško in koráka kvišku.
Glej! Kar v travi spomladánje sveži
Zaleskéče ključek mu spomládni,
In z upórnim smehom deje lovec:
»Dober znak si, cvetka ti rumena
Onemu, ki stiče po zakladih.«
In že skloni se, da jo utrga,
Kar zagleda šmarni slak pred sabo,
Zél ponížno z modrimi cvetóvi.
Često še kot deček je nabíral
To zelišče máteri bolehni,
In pri srci se stori mu mílo.
»Mati!« deje tiho in okó mu
Blésti lepše od jutánje rose,
In nje mili glas začúje v mislih,
Kakor čul ga je pred mnogo leti:
»Vrni v dol se; dekle tvoje čaka,
Kes, prebridek kes morí siroto,
Vrni v dol se, lovec! Še je čas!«
On pomíšlja. Čuj, kar iz daláv
Bíje glas mu ženski na uhó:
»Lovec trentski, oj ne hodi dalje!
Gori žuga smrt ti in poguba!«
Težko, glej, po skálah hrope ženska,
V pólumraku ni je moč spoznati.
»Jérica, mar ti si?« reče lovec,
In naspróti jej hiti vesélo,
In naspróti širi roki svoji,
Ali hípno ji povési zopet.
Vzrl je namreč mesto Jérice
Špelo, in na stran obrnen vpraša:
»Špela reci, kaj želiš od mene?«
Vsa zasopla mu velí planínka:
»Vrni se in pústi základ v gori,
Vrni se in pústi koze bele,
Pusti kozla z zlatimi rogóvi!
Gori v belih žen čarobnem vrtu
Smrt grozí tí in pogúba, vem.
Vrni se, oh, tí ne smeš umreti!
Za tebój sem celo noč hodíla
Po jelovji in grebénih skalnih,
Lovec trentski, čuj ubógo Špelo;
Vrni se, oh, ti ne smeš umreti!«
Mračno lovec trentski gleda pred-se,
Vpraša z glasom tihim, negotovim:
»Špela, — ali te, — povej resníco, —
Ali póme te kedó poslal je?«
Srd zablisne jej v očési temnem.
»Prav nihče ne. – O, ti misliš morda,
Da pošilja pač me Jerica?
Ne ubožec! Glej, odhajajóč
Njo pri vlaškem kúpcu sem pustíla,
Koji lanček dal jej je in prsten.«
Lovec stísne pálico krepkéje,
In krepkéje stisne ustni svoji
Ne čujóč več Špélinih besed.
»Vrni dol se!« prosi ga laskáje,
Lovec trentski, ti ne smeš umréti.
Glej, izdála te je ljúbica,
In gospódje vlaški so jej ljubši,
Ti pa hočeš vender pogubíti
Sebe, lovec, zárad te hinávke?
Glej, saj veš, da rada te imám,
Rajše oh kot mili žar očij,
Rajše tudi kot življenje svoje,
Rajše tudi kot vzveličevanje.
Pojdi z mano! Glej, v naročji mojem
Našel boš, kar si izgúbil doli,
V trojni meri,« — in s šepetom lehnim
Nadaljuje in oči povési —
»Žive svoje dní ti bom služíla,
Kakor dekla bom služila ti
In če prav brez – prstena na roki —
Lovec, ali čuješ? Vrni se!«
Lovec gleda v valovite megle,
Brez življenja mu strmi okó,
Njé govóra mu uhó ne čuje.
Kot preplášen iz moréčih sanj
Vskoči hipno, za slovó pozdrávi
Z roko svojo in potém otide.
V strašnem jadu zatrepéče Špeli
Srce v prsih. – Vzkrik, grohot obúpen,
Da stotérno jekne v njem skalóvje!
In drhteč ga čuje lovec trentski
In po hrbtu vre mu smrtni pot.
Na čarobnem vrtu belih žen
Bliska prvi žár jutránje zore
In trepéče na srebrnih virih.
Cvetne čaše dvigajo perésca
In se slastjo soj pijó ognjéni,
Krog cvetóv pa, kril rudéčeokih
Giblje danes kot vseléj metúlj se.
Plašnih stópinj, z risanko napéto,
Z bledim licem, a s poglédom žarnim,
Plazi lovec trentski se po grmih,
In počéne za planínsko vrbo
Kot v pogorji ris, na plen prežéči.
Čuj, kar spodaj zašumí v grmóvji,
In počasi izmed slečnih grmov
Stopa belih koz brezskrbna tolpa,
Stopa svestno Zlatorog pred njimi.
Kakor kip iz mrámorja izklesan
Kozel dviga se od skale višnje,
Zre s pogledom nanj očitajočim,
A mladenič dvigne smrtno cev.
Rojeníce, blage bele žene,
Glasno klic svoj dvignite svaréči,
Prepodíte koze in ovijete
Z gosto meglo vid nesrečniku!
Oh, brez glasa dvigajo se stene,
Oh, in solnce zre svetló in jasno!
Enkrat bitja le svaré nevídna,
Enkrat le in – tega so svarila.
Z gromom pokne strel. Na zemljo zgrudi
Zlatorog se in na hip razprhne,
Koz planínskih tolpa lehkonóga.
V drznih skokih dirja lovec k skalam,
Kjer je padel kozel zlatorógi,
A še enkrat glej, žival zadéta
Dvigne s tal se in tedaj, ko lovec
Puško svojo še nabija urno,
Krvavéča skrije se v skalóvji.
Po krví na zemlji gleda lovec,
Ali mesto vročih krvnih kápelj
Vidi cvéte pred sebój skrlátne,
Kakor videl jih nikoli ní.
Na cvetíce, žarne kot rubíni,
Pógled z grozo mu strmí neznáno:
»O gorjé mi! O – triglávske rože!«
Vender s silo se otrese straha
In živáli sledi obstreljeni.
To ni težko, saj triglávske rože
Kážejo mu pot v krvávih cvetih.
Više, vedno više sled rudeča
Vodi ga in težko lovec hrope.
Zdaj dospeje do police ozke,
Stena spredaj, zadaj zrak je sinji,
Pod nogámi pa brezdánje žrelo.
Kar zastópi Zlatorog mu stezo
Po čarobnem zélišči ozdrávljen.
Zarni bliski švigajo iz rog mu
In omamljen zre ga lovec trentski.
V krogih skale se vrté krog njega,
V krogih snežno venčani vrhóvi.
»Jerica!« še prekipí iz ust mu,
»Jerica!« še jekne tisočerno
Od skalóvja, potlej mir zavláda
In ponosno in počási spenja
Zlatorog se doli. Prost je pot.
. . .
Čuješ li juga bučánje nocoj?
Čuješ li v gozdu tréskanje hoj?
O gorjé mu, kogar v gorah
Vjame vihárja ponočnega strah.
Žene molíte, molíte!
Jerica vije do krvi roké,
Jerici molijo ustne bledé:
»Ljubim te, ljubim, oh Bog ve, kakó,
Tákrat odpústi mi, tákrat samó,
Ljubček moj, vrni se, vrni!«
Pride, zgine noč dvakrat;
Jug molčí, dan sije zlat.
Mnogo na mostu ljudstva stojí,
Spodaj peneča Soča bobní,
Jerica gleda v valóve.
V valih grgrájo vrtínci glasnó,
Pojejo pesem otóžno, bridkó;
S čelom razbitim vrh voda
Pripláva mrtev trup možá.
Jerica, ali poznaš ga?
»Ali poznaš ga mrliča, dej!«
Divje zakliče Špela jej;
»Tebe je ljubil, mene ni,
V smrt si drevila ga tí, le tí,
O gorjé ti, morilka!
Ali če bil je v življenji tvoj,
V smrti bode jedino moj!
Z Bogom mi gora in polje cvetné,
Solnčece jasno in sinje nebó!
Prosi za mene, Devica!«
Reče, pa z mosta se vrže v vodé,
Krilo vihrá jej, vihrájo lasjé,
Penast vrtinec na vrh prikipi,
Pesem poróčna iz Soče bobní —
Sánjajta, spávajta mirno!
Skopnel je sneg, prepevali so slavci,
Prešel je mesec mali traven, v hlevih
Pa múkala živína je nestrpno
Želeč si paše sočnate, planinske.
Kar dójdejo prepádeni pastirji
In strahovito prinesó novico,
Da zgínili so pášniki triglávski.
In res je bilo. V morje kameníto
Zavili so se brstni trávniki,
Zavile tudi kóčice planínske.
To vse pa storil je le Zlatorog;
Razsrjen grúdo je razríl z rogmí
Tedáj, ko divni vrt so na višávi
Užáljene pustile Rojeníce
In s saboj vzele tudi koze bele.
Kam ž njimi šle so, nikedó ni zvedel. –
Dovolj je skritih krajev na planínah,
Kamor še živa duša ni stopila.
Doslej zakláda zlatega nihče
Dobiti mogel ni še v Bogatínu.
A kádar let preteče sedemsto,
Požene jél v triglávskem skalnem morji,
In iz lesá doráslega drevesa
Za zibko bodo iztesáli deske,
In v zibki tej počival bode deček,
Ki bo dobil zaklád podzemeljski.
