Zlatorog (ljudska pripoved)

Zlatorog
Ljudska pripoved
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


V planinskem raju nad dolino Soče so živele bele žene. S svojo dejavnostjo so lajšale težavno življenje tamkajšnjih ljudi, vendar jim strogo prepovedale vstop v svoje planinsko domovanje. Če se mu je kdo preveč približal, so ga odgnali plazovi, nalivi in toča. Prav tako so varovale svoje bele koze, ki so se pasle v strmi steni nad Soško dolino. Koze je vodil Zlatorog. Bele žene so ga naredile neranljivega. Če ga je lovec zadel, je iz njegove krvi pognala triglavska roža, in če je použil le en list, je ozdravel. Njegovi zlati rogovi so bili ključ do zlata v gori Bogatin, ki ga je varoval stoglavi zmaj.

Ob sotočju Soče in Koritnice je nekoč stala krčma. Krčmaričina hči je imela mnogo snubcev, ljubila pa je le trentarskega lovca, sina slepe vdove, ki je slovel kot najboljši lovec, in o katerem se je govorilo, da je pod zaščito belih žena.

Neko pomlad so se v krčmi ustavili beneški trgovci. Eden izmed njih, mlad in bogat Lah, je z dobrikanjem in obdarovanjem domače hčere povzročil spor med trentarskim lovcem in njo. Oponesla mu je, da ji še ni prinesel niti triglavske rože, čeprav pozna vsa bogastva gora. Lovec je odgovoril, da ve, kje je ključ od Bogatina, s katerim bi postal kralj v primerjavi z beneškimi kramarji, in užaljen zapustil krčmo. Nato se je sestal z Zelenim lovcem, ki ni bil na najboljšem glasu, vedel pa je mnogo o bogastvu v Bogatinu. Še isti dan sta se odpravila zalezovat Zlatoroga. Trentarski lovec ga je s strelom ranil, potem pa sta mu sledila.

Ko je trentarski lovec v snegu zagledal najlepše triglavske rože, med njimi tudi planike, iz katerih je svoji materi kuhal zdravilo za oči, se je začel obotavljati, vendar ga je Zeleni lovec pregovoril, naj nadaljuje. Medtem je Zlatorog použil nekaj rož, ki so mu dale prejšnjo moč, in se po ozki stezi v grozečem naskoku približal trentarskemu lovcu. Ob pogledu na ponosnega Zlatoroga in strme stene okrog je lovec omahnil v globino.

Prihodnjo pomlad je pred krčmo priplavalo njegovo truplo, s šopkom triglavskih rož v roki.

Ko so se poleti pastirji povzpeli nad dolino, so na mestu prejšnjega raja našli skalno pečevje. Bele žene so odšle, Zlatorog pa je v svoji jezi popolnoma porušil livade, tako da so v skalovju še danes vidni sledovi njegovih rogov.