Zlatousta Klobasaja bližnjica na Šmarno goro
| Zlatousta Klobasaja bližnjica na Šmarno goro Cvetko Golar |
| |||||||||||||
Jasna gospoda!« je ob tretjem poliiču samozavestno kričal gospod Zlatoust Klobasaj sobotni večer pri Hrabrem krokarju« sredi svojega omizja. »Pravi hribolazec ni tisti, ki lazi na najvišje vrhove le po varnih potih. To so romarji, ne pa hribolazci. Po lepem pride vsak osel na Triglav, ne? Ampak pravi turist leze salo po poti, koder ni hodil prej še nihče.«
»Res je taka,« mu je kimal Zagradnik in namežiknil prijateljem. »Pravi mojster se trudi, da pride na kraj, kjer ne more ne naprej ne nazaj! Doma ga kmalu bridko pogrešajo, milo objokujejo, vabijo rešilne družbe; naposled ga pogumni človekoljubi najdejo in ga polumrtvega ob sijajnem slavju privlečejo domov, junaka čakajo genljivi govori, dobre pojedine in pa slava po časnikih. Živio!«
»Pristni hribolazec se ponesreči tudi na manj nevarnih gorah,« jima je pritegnil Posavec. »Poznam gospoda, ki je neštetokrat lezel po skalovju na Grad. Samo dva meseca prej se je vadil v Novem Vodmatu po ulici, ki vodi precej za tirom dolenjske železnice na levo; tam so nevarni prepadi in globoke jame, romantične luže in krasne mlake. Ondukaj, čisto blizu Ljubljane, si je raztrgal dva para škornjev po kamenju in si razparal tri suknje ob starih plankah. Ko si je tukaj zaslužil prve turistovske lavorike, ni maral več za nobeno lepo pot. Lazil je po samem pečevju in grmovju. Bil vam je mojster, da malo takih! Nikoli se ni vrnil domov, da ne bi bil vsaj nekoliko opraskan in polomljen. Zaradi tega je bil polagoma tako pobit in krevljast, da ga je bilo veselje gledati!«
Gospod Zlatoust Klobasaj je težko čakal, da pride do besede. »Kaj bo ta romarček!« je vzkliknil zaničljivo. »Ampak jaz ... jaz pojdem jutri zjutraj na Triglav. Pa samo po bližnjicah! Ti, Zagradnik, greš lahko z mano, ob mojih stroških.«
»I za začetek bo Šmarna gora dobra,« je svetoval Zagradnik. »Ne, udariva jo kar na Triglav!«
»Na Triglav ne grem. Če hočeš, na Šmarno goro.« »No, pa na Šmarno goro. Jutri zjutraj ob devetih se najdeva v Zvezdi. Treba se je dobro naspati, veš, zaradi bližnjic.«
Prijatelji so vnaprej čestitali govorniku.
Drugo jutro, zadnjo nedeljo meseca majnika, sta se Klobasaj in Zagradnik srečno sešla v Zvezdi in nemudoma krenila proti Šmarni gori.
»Veš kaj!« je dejal Zlatoust, ko sta krevsala v dobro podkovanih čevljih po Dunajski cesti. »Ker potujeva peš, si prihraniva denar za železnico. Ta denar zdajle lahko plodonosno porabiva pri »Figovcu!« Saj utegneva, ne? Samo poliček ga bova, a?«
Zagradnik se ni branil. Zavila sta v gostilnico in polič je bil kmalu prazen.
»E, naj se pes obesi, bova pa še enega, potem pa nič več!« je velel Zlatoust. »Malo mačkast sem. Klin s klinom!«
Ko je bil prazen tudi drugi polič, je Klobasaj žalostno pogledal, vendar se je premagal in plačal. Komaj sta bila pa par korakov dalje na Marije Terezije cesti, že se je zopet ustavil Zlatoust Klobasaj in rekel tovarišu; »Bratec, lej, tamle pri »Novem svetu« pa natakarica stoji pri vratih. Tukaj ne smeva kar tako mimo! Mislila bi, da nimam nič denarja in da sem že čisto na dilici! Le pojdva tja na kisla jetrca! Ne bo nama žal.«
Zagradnik je bil takoj pripravljen. Zajtrkovala sta z zdravim tekom.
»Jetrca so bila izvrstna!« je dejal Zlatoust, ko sta jo mahala skozi Šiško. »Ampak polič sva ga premalo. Zato pojdiva malo pogledat k Ančniku. Če bova hodila kar tako neprenehoma, prideva prekmalu na Šmarno goro in samo dolgčas bi pasla tam.«
Zagradnik je bil prezvest prijatelj, da bi delal Klobasaju sitnosti in ovire s praznimi besedami. V kratkem sta sedela zopet za poličem.
»Cviček je pa res kaj zdravo vino!« je rekel Zlatoust. »Tak apetit mi je naredil! Bova pa vsak svojo klobasico, kaj?« Zagradnik ni ugovarjal. Zajtrkovala sta tretjič.
»O, po klobasah se da kaj piti!« se je veselil Zlatoust. »Še ga bova poliček ali pa tudi dva! Čemu sem pa vzel toliko denarja s sabo? Da bi žejo trpel in lakoto?«
Proti poldne sta se vzdignila in korakala dalje proti severu.
»Vidiš, ob potu je še dosti gostilnic!« je povzel Zlatoust. »Toda treba je premagati te izkušnjave, če hočeva doseči vzvišeni cilj. Takole prijetno potujeva. Nihče naju ne priganja in ne stresa sitnosti. Drugi pa dirjajo kar naprej in naprej kakor divji kozli. Midva nisva tako neumna. Pa saj nama ne uide Šmarna gora.«
Prav ko sta prišla mimo cerkvice, je zvonilo poldne.
»Buzarada, dvanajst je že!« se je začudil Klobasaj. »Treba bo kositi! Veš kaj, kar h »Kamnitni mizi« jo vsekajva. Saj v tej vročini tako ni, da bi se mučila. Tam pod košatimi kostanji narediva shod in se okrepčajva za nevarno in težavno pot! Ocvrte piške bova obirala, juhu!«
Zavila sta na levo in počasi dospela na kraj hrepenenja.
»Liter cvička!« je ukazal Zlatoust. »Pa veliki sifon! Ocvrte piščance bi rada. Prinesite vsakemu enega, da se ne bova prepirala. In dvakrat salate!«
Klobasaj je bil židane volje.
»Lepo je tukaj v senci na vrtu, kaj!« je dejal tovarišu. »Daj no, Zagradnik, pa še ti povej kaj primernega!«
»Lej, tam gori je bil rojen Vodnik.«
»A, tisti. Beži, beži, pesmi in take stvari so za študente, za otroke.«
»Tamle je rojen in gotovo si ni mislil svoje žive dni, da bo sedel kdaj pod njegovim oknom tak tepec.«
»Kaj si rekel, ljubi Zagradnik?«
»O, nič posebnega. Prav dobro se imava, Klobasaj!«
»Ostaniva dalje tu, da se navadiva gorenjskega zraka! Vesela hodiva, da sediva lepo v hladu. Šmarna gora naj naju pa še malo počaka. Bogve, kako bi se nama bilo godilo po nevarni bližnjici.«
Hladila sta se v senci do mraka. Domov grede sta vestno obiskala vse obpotne gostilnice, ki sta jih izpustila zjutraj. Pozno ponoči sta se vrnila v Ljubljano.
Na strmi poti proti vrhuncu drugega nadstropja je padel Klobasaj na stopnicah in prijatelj ga je obdržal le z največjim naporom, da se ni zavalil v nevarni prepad. Ob tej ugodni priliki so se razparale Zlatoustu hlače.
Ves potolčen in bolan je Klobasaj drugi dan s sodavico in mrzlimi ohladki rotil in krotil divjega mačka. »Hvala Bogu, da se nisem namenil na Triglav!« je dejal grohotajočim se zbranim prijateljem ter skesano ogledaval prazno denarnico in ponesrečene hlače, koder je bila razdejana vsa Dolenjska pa tudi dobršen del Notranjske.