Zločinec (Franc Puhar)
Zločinec. Slika. Franc Puhar |
Napisano pod psevdonimom Ks. Andrejev. Konec zgodbe ni skeniran.
|
»Kako — Muc — ali ga sunemo še en liter?«
»Hudè, kako misliš ti?«
»Le dajmo ga!«
»Hej, stric »španskih muh«! — Še en liter in še ne gremo!«
»Takoj, dragi Sršen, takoj!« je tolažil postrežljivi krčmar — in predno bi kdo pošteno kihnil, stala je pred pivci že polna steklenica.
»Tako — četrti literček, kajne?« je opomnil krčmar.
»Kaj četrti? Če bi bil tudi deseti — kaj za to!« se zadere hitro ujedljivi Sršen.
»Ne bodi no, danes ga je že dovolj! Osem bo že ura. Hudè, midva se skoro vzdigneva,« se obrite Muc k sosedu. Spomnil se je bil ravnokar žene, ki ima že gotovo pripravljeno zanj dveurno pridigo.
»Kam se mudi — saj je sobota. Celih šest dni mučiš telo; zakaj bi mu torej na dan plačila ne privoščil nekaj odstotkov zaslužka,« — odvrne Hudè važnim glasom in smehljaje napolni kozarce.
»Tako je! Hudè ima prav — tudi telesu daj, kar mu gre!« potrdi krčmar in se pogladi po dobrorejenem trebuščku.
»Že res! Ali žena čaka z večerjo — vse postano bo,« ugovarja Muc, nemirno ozirajoč se na vrata.
»Kaj žena! Naj čaka! Kdo pa dela, kdo zasluži — ti ali ona? Ne bodi taka šleva. Poglej — Hudè ima tudi ženo in še nekaj več drobnadi, kakor ti — le poglej ga — prav nič se ne cmeri. Jaz pravim: Kdor dela, tisti je tudi gospodar!«
»Lahko tebi. Sršen, ki si vdovec brez otrok! E, mi piskamo pa vse drugače,« vzdihne Muc globoko.
Hudè dvigne poln kozarec: »Pijmo, dokler živimo!«
»Tako je — dokler živimo!« Sršen je vstal, da trči s Hudètom; pri tem se je opotekel in prevrnil Mucov kozarec — vino je teklo curkoma od mize.
»Kako škoda zlate kapljice — človek je tolikokrat pogreša,« je tarnal Muc ter si iznova natočil prevrnjeni kozarec.
»Mevža, pij, in nikar ne jokaj!«
Zazveneli so kozarci in za čas se je slišalo samo klokotanje vina po grlih. Krčmar je brisal polito mizo in se zadovoljen smehljal dobrim pivcem.
»Kako pa — slišal sem, da boste stavkali?« vpraša, ko so vsi trije postavili prazne kozarce na mizo.
»Bomo, bomo — če nam le vsega ne dovolijo izlepa!« odvrne Sršen, natočivši kozarce.
»Saj smo primorani stavkati!« se srdi Hudè. »Vse se draži, saj ni mogoče več izhajati! — Vzemimo samo mesarje, — ti so včasih odirali samo vole in buše, — zdaj pa bi najraje tudi odjemalce odrli na meh.«
»Res je, primaruha, da je to res!« vikne Muc. »Še iz kože nas bodo dejali.«
»Pijmo, bratje! Kar zapijemo — nam gotovo ne vzamejo!« zakliče Sršen.
Zopet so zazveneli kozarci in zopet se je slišalo klokotanje vina po grlih. Hudè je prvi izpil, se odahnil in obrnjen h krčmarju, dejal:
»Tvoja je najboljša! Odkar si prevzel to-le gostilno »pri španski muhi«, se ti je trebušček kar vidno poredil. Odkrito rečeno: ti si tudi eden tistih, ki se rede od delavskih žuljev.«
»Kaj boš tisto, — saj nikogar ne vlečem s silo noter. Ne odiram tudi nikogar. Kaj si kdaj še več plačal, kakor si naročil?« je odvrnil ta nekoliko nejevoljen.
»Pametna je ta!« pritrdi Muc.
»Kaj bi sc prerekala,« tolaži nič Hudèga misleči Hudè. »Imaš tudi prav, — vsak po svoje.«
»Jaz tudi,« zamomlja Sršen in izvrne nov kozarec v se.
»Težko je dandanes na svetu,« modruje Muc. »Dan na dan delam, pa včasih niti za sol ne ostane.«
»Res je — niti za sol nimamo vsak čas,« ponovi Hudè ter udari z roko po mizi: »Še en liter — in naj se vsi psi obesijo!«
Tako je šlo dalje. Deveta ura je že zdavnaj odbila in nihče se ni več domislil — ne Muc, ne Hudè, — da ga doma jokaje pričakujejo žena in otroci. Kdo zna, kako dolgo bi še sedeli in trošili težko prisluženi denar, da ni naenkrat priropotala v sobo Mucova hujša polovica. Prizor je bil kratek: Muc je stisnil glavo med rame in jo molče odkuril skozi vrata — niti po računu ni imel časa vprašati. Sršen se je sicer nekaj postavil za svojega teptanega prijatelja, — moral pa je umolkniti, ker niti prav do besede ni prišel. Babnica je tudi njega pošteno oštela, češ, da ji zapeljuje moža; in ko je izropotala dolgo vrsto najrazličnejših psovk, je odvihrala za ubogim Mucom.
Takoj po tem dogodku je pa tudi Hudeta pocukal za suknjič njegov dvanajstletni sin Tonček in skoro jokajočim glasom dejal: »Ata, pojdite no domov — mama je rekla.«
In čudno — Hudè se je po kratkem prerekanju s Sršenom dvignil, plačal svoj delež in se precej opotekajoč poslovil od priliznjenega krčmarja. Če bi ga prišla žena domov gonit, ne šel bi za cel svet ne — že iz kljubovanja ne — s sinom Tončkom je pa šel, ker ga je imel rad, prav res rad.
Napotila sta se torej proti domu. Ker se je Hudè močno opotekal, moral ga je slabotni sinko po svojih močeh podpirati, — seveda ni dostikrat mnogo manjkalo, da nista oba štrukljev pobirala. Tako sta se gugala ravno čez most, ko jima nasproti priraca mal, čez mero debel psiček.
»Ali ga vidiš?« se je ustavil Hudè in se prijel za ograjo. »Tega pseta jaz poznam! Da, le poglej ga, — njemu je bolje kakor vsakemu delavcu. Zjutraj meso, opoldne pečenko in zvečer zopet meso. Njegov gospodar ima tovarno, v kateri se muči do sto sestradanih delavcev...«
Kuža je obstal in pri medli svetlobi električne svetilke radovedno ogledoval gugajočcga se modrijana.
»Kaj me ogleduješ?« se razsrdi Hudè. »Glej, da te ne pograbim in vržem v vodo!« — Res se je spustil proti psetu in bi pri tem skoro padel, da ga ni sinko vjel za suknjič.
»Pojdite, ata,« je prosil Tonček, — »ljudje se vam smejejo.«
»Kaj — zakaj se smejejo! Morda mislijo, da so pametneji od mene? Norci so, da, večji norci, — lopovi so! Ali ni to grdo, — temu psetu so dali ime »Marks«. Pfuj, — ime takega moža dajo taki-le mrcini! Grdobe vseh grdob!«
Opotekal se je dalje. Ljudje so postajali in gledali za njim. Sin Tonček ga ni več opiral — ostal je par korakov zadaj, — sram ga je bilo lastnega očeta. Ta pa se ni mnogo zmenil za pozne gledalce; zabavljal je polglasno še dalje čez gotove ljudi in sploh čez cel svet. V bližnjem nasadu se je naposled opotekel, močno hropeč, na prvo klop.
»Tonček, sem pojdi! Tukaj sedi, poleg mene.«
»Kaj hočete? Dalje pojdite!«
»Sem sedi, pravim!« tolče Hudè s roko po klopi. — Tonček je ubogal.
»Tako, — vidiš... Očeta moraš vedno ubogati — kaj te ne učijo tako v šoli ? Ne, — kaj, — povej,«
Tonček zdehaje prikima.
»Prav, — saj nič ne rečem, — priden si že. Če bo vse prav, boš še kdaj nekaj več kakor jaz, tvoj oče.«
»Ata, pojdiva no dalje.«
»Počakaj, — da se pogovoriva. — Ti si še lahko gospod, — v šole te dam... Ali bi rad hodil v gimnazijo?«
»Rad, — ali v tako-le omazani obleki me niti ne sprejmejo. — Že sedaj me je sram, ko vidim, — da sem najbolj raztrgan izmed šolarjev.«
»Ali te kdo zasramuje radi tega?«
»Tisto ravno ne, — ali meni je tako težko, — mnogi so v delavnik lepše opravljeni, — kakor jaz v nedeljo...«
Glas se mu je tresel in v očeh so se zablestele solze.
Hudè ga je imel rad in zato so ga te očitajoče besede precej nemilo dirnile. Nikdar se ni domislil, da se že tudi dvanajstletni dečki toliko zavedajo. Za hip je celo pripoznal lastno krivdo, — samo za hip, — takoj pa so se dvignile druge misli. Ni moja krivda, ker so otroci raztrgani. Lopovi so drugi, ki hodijo, v svili in baržunu, — delavca pa ne plačajo toliko, da bi družino pošteno oblekel. — Da, jaz sem nedolžen, — revež sem, — saj bi imel rad vse lepo oblečene, ženo in otroke. — pa ne morem. Stanovanje, hrana... vse je tako pretirano drago, — ne morem, — ne morem...
»Ata, zakaj toliko popivate, — mama je jokala,« mu je očital sin med ihtenjem. Dolg je bil molk, ki je sledil temu očitanju. Hudè si je izpraševal vest. — Preslepiti je hotel samega sebe: Popivam? Seveda popivam, — saj drugi tudi! Zakaj pa oni niso raztrgani? In če pijem, saj tudi delam, — mnogi pa nič ne delajo in vendar še več pijejo kakor on. Zakaj ni pravice na svetu! — Oglasili pa so se skoro tudi nasprotni glasovi: Vendar je mnogo delavcev lepo oblečenih — in veliko jih ima celo manjšo plačo. Tudi otrok imajo nekateri, — vsi so čedno opravljeni. Resnica je tudi, da od tistih še nikogar ni videl sobotni večer v gostilnah. Prejmejo plačo in gredo naravnost domov. On, — zakaj on ne tako? — Če bi se vsaj mogel odvaditi! — Sicer tiste dve, tri krone, ki jih potroši v soboto, tudi ni še vse... Razvedri se vsaj nekoliko. — Vendar — to soboto dve kroni, ono soboto tri — pet — v enem mesecu deset kron... Lahko bi zanje kupil Tončku novo obleko, da ga ne bo sram pred sošolci. — Da, odvaditi se hoče, — prav gotovo se odvadi!
»Nič ne jokaj, Tonček! Prihodnji mesec ti kupim novo obleko, — jeseni pa te vpišem v gimnazijo. Gospod boš še, — rekel sem že, gospod... Ne bo ti treba toliko trpeti, kakor meni. Z glavo si boš služil kruh in lepo oblečen boš hodil. Da, tako bo! — Zdaj pojdiva!«
Hudè se je dvignil. Nočni hlad in resno premišljevanje sta ga precej iztreznila, ni se več toliko opotekal. Sin Tonček se ga je oklenil za roko:
»Ata, kaj res ne boste več pili?«
»Ne, — ne bom! Obleko ti kupim, le priden bodi. Tudi Minki kupim novo krilce in Pepčku nov slamniček.«
»Kaj pa mami?«
»Mami, — mami tudi celo obleko.«
»Lepo?«
»Prav lepo, — modre barve, — križasto.«
»Ali res! Ata, zdaj te imam šele res rad!«
Oklenil se ga je še tesneje; Hudè pa ga je ljubeznjivo pogladil po licu. Šla sta molče dalje. Že blizu doma se oče naenkrat obrne k sinu.
»Praviš, da je mama jokala...«
»Da. Od danes nadalje pa ne bo nikdar več, kajne, ata?«
»Ne — nikdar več!«
»Jaz ji povem: da ne boš več pil in da ji kupiš novo, modrokrižasto obleko.«
»Da, le povej ji...«
»To bo vesela!«
Štiri tedne ni Hudè stopil v gostilno. Težko se je premagoval; posebno ob sobotah se je le z veliko težavo obranil sitnim prijateljem, ki so ga od vseh strani zbadali z neslanimi opombami — Sršen je bil posebno tečen in ni se ga mogel drugače odkrižati, da se je docela sprl ž nim. Po srečni zmagi nad samim seboj je vselej čutil v srcu neko posebno veselje — glavo je dvignil višje in očesi sta dobili močnejši blesk. Tudi v družino se je naselilo novo življenje. Prej molčeča in pobita žena je postala zgovornejša, vsako delo ji je šlo hitreje izpod rok in nekdaj si je celo s tihim glasom zapela neko priljubljeno pesem. Hudè sam tudi ni bil več tako čemeren kakor preje. Otroci so se ga oklepali s povsem novo ljubeznijo in on ni bil nikdar preutrujen odgovarjati na mnogoštevilna vprašanja. S Tončkom sta seveda mnogo govorila o novi obleki: kakšne barve bo, kako bo narejena in o brezštevilnih takih podrobnostih — tudi o potrebnih šolskih knjigah sta se menila — in sploh o šoli. Z Minko sta skoro vsak dan obravnavala, kakšno krilce ji kupi in tudi mali Pepček se je zanimal, bo li njegov slamniček pisan ali bel. Žena je z veseljem poslušala te pogovore ter nase ni niti mislila — samo da bodo otroci spodobno oblečeni — ona že še potrpi.
Četrto soboto zjutraj je vzel Hudè iz omare prihranjenih petnajst kron. Posvetoval se je še enkrat z ženo in Tončkom, kakšnega blaga in koliko naj ga kupi — posrebal kavo in nato vesel odšel na delo. Zvečer je resnega obraza in važnih korakov zapustil tovarno in se namenil naravnost v mesto. Na poti se mu pridruži Muc in zinila sta par resnih besed. Tudi Muc je namenjen več reči nakupit. — Potarnala sta čez visoke cene in vlado, ki pusti, da se delavec tako odira. Med takim pogovorom sta prišla do znane krčme »Pri španski muhi« in Muc je predlagal, naj stopita noter — vsak na en četrt — češ, bosta potem bolje kupčevala. Hudè se je nekaj obotavljal ter ugovarjal, da se bo potem pri luči slabše kupovalo, kakor pa sedaj pri dne. Pomagalo ni nič — Muc ga je pograbil za rokav in ga vlekel za seboj.
Stopila sta v sobo. Krčmar ju je pozdravljal kot dolgo pogrešana prijatelja in izražal svoje obžalovanje, da ju toliko časa ni bilo nič na spregled — posebno Hudeta. Ta dva pa sta ostala malobesedna in sta naročila skupno pol litra boljšega. Prebrisani krčmar je odšel v kot in pritresel na mizo cel liter najboljšega. Začudila sta se Muc in Hudè; hotela sta že ugovarjati, ko ju krčmar potolaži s pripombo: da utrpi on pol litra — ker je sobota. V bližnjem kotu se je skrivaj muzal znani Sršen — koval je v srcu načrt, kako Hudeta potegne nazaj v prejšnji vrtinec. Ko sta se Hudè in Muc odpravljala in že hotela plačati naročeno pijačo, postavil je krčmar šiloma nov liter pred nju — in ostala sta. Čez čas je prisedel še Sršen in predno je bila osma ura, sta že pila s Hudetom novo bratovščino. Vino jim je lezlo v glavo, skoro so bili vsi na primerni višini razgretosti in razvilo se je neizogibno zabavljanje čez obstoječi red. Hudè je prevzel glavno besedo, Sršen mu je redno pritrjeval. Muc pa ju je kar odprtih ust poslušal in Ie semintja tudi katero zinil.
»Danes smo tudi mi gospodje!« se je ustil Hudè.
»Ker imamo denar, kajne?« pritrdi Sršen.
»Primaruha, res je tako! Kaj praviš ti, boter »španskih muh?« se obrne Hudè h krčmarju in ga pomežikuje pogleda.
»Ne vem, če je res take sile!« odvrne krčmar.
»Sile — sile — sile? Koliko pa imaš vina v kleti?«
»Toliko, da se lahko vtopiš v njem.«
»Preveč ga bo!« pripomni Muc krohotaje. Med tem besedičenjem je vstopil nov gost in krčmar ga je hitel pozdravljat.
»Sem sedite, nas bo več,« je povabil Sršen novega gosta in mu primaknil stol. Tujec je prisedel, bil je kaj živahen družabnik, kmalu se je razvil živahno zaupljiv pogovor. Prerešetali so po umerjenem situ svetovno in domačo politiko, prepirali se ali bo vojska z Lahom ali ne bo, in seveda prerekali se tudi kakšen konec bi dosegla. Tujec je pazno motril svoje tovariše; skoraj je poznal značaj vsakega posebej. Hudè je po svoji navadi največ govoril in se seveda ob priliki zopet pobahal z denarjem. To je menda tujca še najbolj zanimalo, kajti čez ustne mu je šinil škodoželjen nasmeh in oči so se mu čudno zabliskale. Bližal se je svojemu cilju. Ob ugodni priliki je izvlekel iz žepa igralne karte in predlagal, da jih za kratek čas parkrat vržejo. Nobeden naših znacev ni bil morda posebno vnet igralec kart toda bili so že precej vinjeni in zato so stavljeni predlog soglasno sprejeli. Od kraja so igrali za vinarje, skoro pa se je pričela razvnemati strast in šlo se je za vedno višje svote. Hudè je nekaj časa izgubljaval, nekaj časa zopet dobival — to ga je vedno bolj razvnemalo. Dolgo se je sreča vrtela semtertja, naposled pa je Hudè redno izgubljal, tujec pa dobival. Tudi Sršen in Muc sta imela malo sreče.
Naenkrat se je Hudetu zazdelo, da tujec ne igra pošteno. Podvojil je svojo paznost, kolikor mu je dopuščala razburjenost in vinski duhovi. Obraz mu je zaripel in celo piti je pozabil. Izgubil je že cel tedenski zaslužek in od tistih petnajst kron mu je le še nekaj drobiža ostalo, ko se mu v nekem hipu posreči ujeti tujca ravno v trenotku, ko je ta zamenjal karto. Hudè je planil kvišku in viknil kakor obseden: »Goljuf, slepar!« Karte so mu padle iz rok in v divji jezi se je stegnil čez mizo, hoteč vjeti tujca za vrat; toda v tistem hipu je tujec žc odskočil in udaril po svetilki. Nastala je tema. Hudè je divje hropeč planil za sleparjem, v temi pa je samo prevrnil mizo, se spodtaknil in padel med razbite steklenice. Goljuf je seveda med tem že odnesel pete. Cel prizor sc je izvršil tako hitro, da Sršen in Muc nista lje, pač ni posebno zanimivo. Krčmar je prižgal drugo svetilko, dvignil prevrnjeno mizo in pometel črepinje. Hudè je ogledoval obrezane roke in v onemogli jezi škripal z zobmi, preklinjajoč v vseh jezikih. Naposled so se še vsi skupaj sprli s krčmarjem radi plačila pobite posode, nakar so se razšli težkih glav in praznih žepov.
Bilo je že blizu polnoči, ko je Hudè pricapljal do svojega stanovanja. Dasi je stokrat ponovil sam sebi, da je on gospodar v družini, in da lahko napravi z denarjem kar mu drago, kljub temu ni mogel danes pritisniti na kljuko vežnih vrat. Naslonil se je na zid in povešene glave strmel tja predse. V sobi je še luč, gotovo ga žena pričakuje, in Tonček — bržčas še tudi ni zaspal — tudi on ga pričakuje... Hudè se je prijel za glavo: Kaj sem storil — kaj sem vendar mislil?
Splazil se je pod okno in kakor tat prisluškoval, kaj se godi v sobi. Skozi ozek presledek med zagrinjaloma je videl ženo, sedečo ob postelji. Glavo je imela zagrebeno v odejo in telo se ji je krčevito stresalo. Že mnogo let je Hudè ni videl plakati — pred njim je skrivala solze — toliko več je pa preplakala na samem, prikrito tudi brezskrbnim otrokom. Hudetu postalo nekam čudno pri srcu, tako, kakor bi se ga ovijala mrzla kača — tiščalo je nekaj v prsih in nehote je posegel za vrat, kakor bi hotel odstraniti tisto dušeče. V glavi mu je kovalo in noge so hotele odpovedati službo, pritisnil je razgreto lice k steklu, da si tako umiri razburkano kri.
»Mama,« je zaslišal Tončkov glas, »mama, ali ata še ni doma?«
»Zakaj ne spiš? Tiho bodi in zaspi,« se je slišal ženin glas.
»Zakaj jih ni, mama, jaz jih grem iskat...«
»Tiho bodi, da ne zbudiš Minko in Pepčka.«
»Če se jim je kaj zgodilo, mama — naj jih grem iskat...«
»Le miren bodi, nič se jim ni zgodilo.«
»Kje pa so vendar ? Zakaj niso šce prišli domov? Jaz bi že tako rad videl kakšno blago so kupili. — Kaj pa — mama — če bodo ves denar zapili?«
»Kaj se domisliš... Molči — in moli zanje.«
»Mama — če denar zapravijo in meni ne kupijo obleke — ne pogledam jih nikdar več!«
Hudè je omahnil od okna. Sinove besede so ga zadele kakor oster nož. Opreti se je moral ob zid, da se ni sesedel. Jasneje kakor kdaj prej mu je ob tem trenotku stopila pred oči vsa njegova krivda. Vrelo mu je po glavi in trezne misli ni mogel najti. Zbežal je od okna ter taval v noč, brez namena.
Proti jutru, ko se je že delal dan, se je vrnil ves izmučen ter potrkal na vrata. Žena mu je odprla molče, samo s pogledi sta se srečala, in ti so mu več očitali od plohe besed. Niti besedice nista izpregovorila. Legel je in takoj zaspal.
Malo pred poldnem je vstal. Ozrl se je po sobi in zazdelo se mu je vse tako tuje — začutil je, da je v lastnem domu, v lastni družini popolnoma tuj. Žena je hodila molče semintja, sin Tonček se ga je izogibal, Minka je objokana stala v kotu in celo mali Pepček se je igral, ne da bi se enkrat ozrl na svojega očeta. Vsi ga prezirajo. Z molkom kažejo nanj — na hudodelca, zločinca.
Hudè je sedel k mizi, kosilo ga je že čakalo. Zajel je enkrat, dvakrat — ni šlo, dušilo ga je v grlu. Vrgel je žlico po mizi, pograbil klobuk in zbežal na prosto.
Nihče se ni ozrl za njim, nihče ni vprašal kam in zakaj gre.
Navadno sledi nesreči, povzročeni iz lastne krivde, še vrsta drugih, nezaželjenih nesreč. Tako tudi tukaj. Naslednji teden po soboti, ko je Hudè vse zaigral, je izbruhnila v tovarni splošna stavka. Mnoge družine je to hudo zadelo, nobene pa menda hujše od Hudetove. Tu ni bilo niti vinarja pri domu, pač pa že dolg na stanovanju. Troje otrok je iztegovalo roke po kruhu. Dasi sta se Hudè kakor tudi žena trudila prislužiti par krajcarjev kjerkoli je bila prilika, vendar se je skoro naselila največja beda v družino. Poprodati je bilo treba od pohištva kar je bilo mogoče utrpeti, tudi tega je kmalu zmanjkalo. Minki ali Pepečku, ki sta se lačna plazila okrog hiše, so včasih vsaj dobrosrčni sosedje pomolili košček kruha — največji revež je pa bil Tonček. Njega ni nikdo vprašal: je li lačen, nikdo se zmenil, kdaj gre v šolo in kdaj pride zopet domov. Mati ni imela mnogo časa in še tako je največ skrbi obrnila na manjša dva ljubljenčka; oče pa je hodil okrog, podoben človeku, ki mu je vse eno, naj se svet podere danes ali jutri. Tako je bil Tonček prepuščen docela sam sebi. Ogibal se je ljudi, in ako je bil lačen, se je raje skril, kakor da bi kje poprosil košček kruha. V šoli je začel nazadovati; imel ni več veselja, ne volje do učenja. Hodil je vedno sam — sramoval se je svoje slabe obleke. Najhuje pa ga je peklo spoznanje, da v telih razmerah gotovo ne bode mogel v gimnazijo.
Bil je eden onih dečkov, ki začnejo mnogo prekmalu spoznavati svet. S pravo vzgojo se taki otroci vzgojijo v odlične člane človeške družbe, po nemarnosti starišev pa postanejo mnogokrat največji zločinci.
Tonček je začel izostajati iz šole. Lačen je raje potepal po bližnjih logih, pekel krompir ali turščico in si tako tešil[nejasno]. Oče je dobil radi sinovega izostajanja sicer od šolske oblasti opomine, zmenil pa se ni mnogo zanje, kvečjemu ga je kdaj pretepel in s tem odvrnil že itak omrzelo njegovo srce še bolj od sebe.
Tonček je pač nekdaj ljubil svojega očeta, kakor sploh ljubi vsak otrok svoje stariše. Od tistega večera pa, ko je oče denar zaigral, mesto da bi njemu kupil obljubljeno obleko, ga je začel mrziti, in ko je še izpoznal, da samo po očetovi nemarnosti hodi raztrgan, in da se bode bržčas moral izučiti rokodelstva, mesto da bi se mu izpolnila največja želja: nadaljevanje šole — odvrnilo se je omrzelo srce popolna od njega. Tako osamel, čutil se jc Tonček zelo nesrečnega. Nikogar ni imel, da bi mu razodel svoje srčne želje, ali potožil svoje boli — in kako težko je živ [nejasno].
Še odrašenemu vniči osamelost moč in voljo, toliko bolj še neizkušenemu otroku. Edina mati bi ga še lahko navezala k sebi in ga tako obdržala na pravi poti, bila pa je preslabotna in se menda tudi ni zavedala svoje velike dolžnosti. Tonček je zašel iz prave poti. Začel se je potepati.
Kmalu se je pridružil zvezi par enakih tičkov, in zgodilo se je, da je nekdaj več dni in noči izostal od doma. Ponoči je stal na straži, ko so tovariši kradli po okolici perutnino, zajce in kar je takih reči: podnevi pa so kje v skrivni kotanji pekli in cvrli nauzmani plen. Varnostna oblast se je že dalj časa zanimala za te tatvine, in posrečilo se ji je neki dan vjeti dva tička od zveze. Ta dva sta izdala ostale tovariše in njih skrivališče, in tako so jih varuhi pravice brez posebnih težav kmalu polovili.
Hudè je bil pozvan k sodišču in tam je našel svojega sina Tončka kot zločinca, obtoženega tatvine in potepanja. Sesedel se je mož na bližnji stol in iz prsi se mu je izvil pretresujoči vzklik:
»Kaj sem dočakal! Moj sin tat — zločinec!« Zakril si je obraz z rokama.
Ob tem vzkliku je dvanajstletnemu sinu zavrela kri po žilah — ves gnjev do lastnega očeta je prikipel do vrhunca [nejasno]
kot zid, težko hropel, solze usmiljenja so se borile z gnjevom... Sunkoma se je iztrgalo iz prsi:
»Oče — jaz sem — nedolžen! — Vi ste krivi — vi ste — zločinec!«
Hudè je bil s temi opravičenimi besedami zadet v srce. Bled in opotekajoč je zapustil dvorano...
Sina Tončka so odpeljali v poboljševalnico, tako je nastopil pot, s katere se redko kdo zopet povrne...
Hudè od tistega dne ni imel več mirnega trenotka, preganjale so ga sinove besede. Podnevi si je domišljeval, da mu vsak srečujoči kliče v obraz: Zločinec — ti si zločinec! — ponoči je vsak čas planil iz postelje, zdelo se mu je, da sliši sina Tončka: »vi ste — zločinec!« Begal je po cele dni in noči okrog, duševno docela pobit. Slednjih krajcar je zapil na žganju, da bi tako udušil nemirno vest, kar pa ni bilo mogoče. Da bi mir in tolažbo iskal tam, kjer edino bi mu mogla biti podeljena, se seveda ni nikdar spomnil. Zagazil je že predaleč v močvirje — in zato je bil obsojen k žalostnemu koncu. Neprestana misel, da ga vse preganja, je peljala k naravnemu razvitku: omračil se mu je duh popolnoma. Odpravili so ga v blaznico, [nejasno]
[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]