Zlomljena podkva
| ← Sv. Dizma | Zlomljena podkva Slovenske legende Anton Medved |
krivokljun → |
| |||||||||||||||
Zlomljena podkva
Ko nepoznan je in ubog
Zveličar hodil še okrog,
učenci k njemu so privreli,
ki nič prav niso ga umeli.
On pa najraji blagovest
oznanjeval je poleg cest,
ker pod obrazom se neba
vse bolje, lažje reči da:
Nebeški nauk vsem je mil
iz svojih svetih ust delil. —
Prilik, podob je na izbero
imel in jasnil sveto vero.
Nekdaj gre .irnega srca
z učenci v mestece tija.
Kar vidi v prahu -tarn svetlo
ležati zlomljeno podkvo.
Takoj šent-Petru poveli:
"Poberi to, kar tam leži!"
A Peter, čisto nič voljan
med potjo je tako v en dan
sanjaril od posvetne vlade,
ker ta črez vse se mu dopade.
(Brez vse skrbi, saj mislim v glavi
sam cesar se ne zoperstavi.)
Pobralo bi se že in neslo,
ko krona bila bi in žezlo, —
toda zavoljo podkve pol
ni vredno skloniti se dol:
Zato pa se obrne v stran,
kot da ne meri govor nanj.
Gospod je ves krotak pobral
to podkvo potlej sani od tal —
Pokaral Petra ni za to.
Kadar pa v mestece prispo,
poišče s podkvijo kovača,
ki s trend penezi jo plača.
Na trg potent odhajajo.
Tam črešnje se prodajajo.
S trojakom kupi tolikanj'
teh črešenj, kar dobi jih zanj.
In mirno črešnje vse v rokavi
po stari šegi v shrambo spravi.
Skoz druga vrata gredo proč
črez polje, travnike brez koč:
Ob potu senčnih ni dreves,
pripeka solnce iz nebes
tako, da dali mnogokaj
bi za požirek vode zdaj.
Gospod le spredaj gre povsod.
Glej! — Črešnja pade mu na pot.
Šent-Peter jo pobere hlastno,
kot bila jabelko bi slastno.
To zrnce mu je ugajalo.
A ni več dolgo trajalo,
že črešnjo drugo izpusti —
za njo šent-Peter sc skrivi.
In še, seveda mnogokrat
po črešnjah vklanjal se je rad,
dotl'ej, da vseh je bilo kraj.
Gospod vesel mu reče zdaj: .
"Ko bi se pravi čas pripognil,
bi pripogibanju se ognil. —
Kdor male stvaree ne časti,
za manjšo često se poti."