Ko nepoznán je in ubog
Zveličar hodil še okrog,
Učenci k njemu so privreli,
Ki nič prav niso ga umeli.
On pa najraji blagovést
Oznanjevál je poleg cést,
Ker pod obrazom se nebá
Vse bolje, lažje reči dá:
Nebeški náuk vsem je mil
Iz svojih svetih ust delil —
Prilik, podob je na izbero
Imél in jásnil sveto vero.
Nekdaj gre mirnega sercà
Z učenci v mestice tijà,
Ko vidi v prahu tam svetló
Ležati zlomljeno podkvò.
Takòj šent Petru povelí:
Poberi to, kar tam leží!
A Peter, čisto nič volján
Med potjo je takó v en dan
Sanjaril od posvetne vlade,
Ker ta čez vse se mu dopade,
(Brez vse skrbí, saj mislij v glavi
Cesár ne brani še v postavi!)
Bi že pobralo se in neslo,
Ko bila krona bi in žeslo —
To-dà zavoljo podkve pol
Ni vredno skloniti se dol:
Zató obrne se pa v stran,
Kot da govôr ne meri nanj.
Gospod je ves kroták pobràl
Potlèj to podkvo sam od tal —
Pokaral Petra ni za tó.
Kedár pa v mestice prispó,
Poišče s podkvijo kovača,
Ki s tremi pénezi jo plača.
Ko se na trg od tod podajo,
Zagleda črešenj na prodajo:
S trojakom ravno tolikanj
Jih kupi, kar dobode zanj,
In mirno črešnje vse v rokavi
Po stari šegi v shrambo spravi.
Skoz druga vrata grejo proč
Čez polje, travnike brez koč:
Ob potu sénčnih ni dreves,
Užiga solnce pa z nebés
Takó, da dali mnogokaj
Bi za požirek vode zdaj.
Gospod popréda gre povsôd.
Glej! — črešnja pade mu na pôt.
Šent Peter hlastno jo ugrabi,
Ko zlata jabelka bilà bi:
To zrnce mu je vgájalo.
A ni več dolgo trájalo,
Že črešnjo drugo izpusti —
Za njo šent Peter se skriví.
In še, se vé da, mnogokrat
Po črešnjah vklanjal se je rad,
Dotlèj, da vséh je bilo kraj.
Gospod vesél mu reče zdaj:
Ko bi se pravi čas pripognil,
Bi pripogibanju se ognil —
Kdor male stvarce ne častí,
Za manjšo često se potí.
