Zmajčkov rojstni dan

Zmajčkov rojstni dan Miha Mate

Spisano:	Laura Gabrič
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Ponedeljek

"Danes sta bila res pridna," je dejala mamica Katarini in Urbanu, "zato vama bom povedala pravljico."

"Hura," sta zavpila v en glas in že napela ušesa.

- Nekoč, v davnih časih je živel mlad, prav čisto mlad Zmajček. No, med zmaji je bil res mlad, kajti zmaji dosežejo visoko starost, mnogo višjo kot ljudje. Imel je sedem glav in vsaka je mislila po svoje.

"S takšnimi glavami, ki tako različno mislijo," je dejal Zmajček, "ne vem kaj početi. Ena misli to, druga spet nekaj drugega in ostalih pet je drugačnih misli." Zmajček je bil hudo nejevoljen zaradi tega.

"Zakaj moramo zmaji imeti toliko glav?" je kar naprej spraševal svojo mamico. "Dovolj bi bila ena sama, pa tista bolj pametna!"

"Več glav več ve," ga je tolažila mamica. "Se bodo že privadile druga na drugo. Naučiti jih moraš, da bo vsak dan v tednu odločala ena sama. Drugih šest pa naj se ji pokori."

In res: Zmajček je poimenoval svoje glave po dnevih v tednu. Potem pa je steklo kot po maslu. Sedaj mu je bilo potrebno le pogledati na zmajevski koledar in ugotoviti, kateri dan je, in že je vedel, kaj bodo tisti dan počeli.

"Danes gremo na sprehod v živalski vrt, seveda!" je rekla Ponedeljkova glava.

Zmajčkove noge so že vedele, kaj jim je storiti. Obule so si pisane dokolenke, si nataknile zmajevske sandale in se složno napotile proti živalskem vrtu. Toda pred vhodom se je zataknilo, kajti vsaka glava je hotela kupiti vstopnico, toda okence je bilo premajhno za toliko glav. Mož, ki je prodajal vstopnice, je stopil ven, in ko je videl Zmajčka, se je na moč začudil:

"Sedem glav, pa en sam obiskovalec? Kako naj to uredimo?"

"Meni eno, meni eno," je vpila vsaka glava zase.

"Tiho," je zavpila Ponedeljkova glava. "Res nas je sedem, a trup je en sam, zato bo dovolj ena sama vstopnica."

"Sedem vas je, in vsaka glava ima svoje oči in vse bi si rade ogledale živali," je dejal vratar. "Sedem vstopnic, pa nič drugače!"

"Kako sedem?" se je ujezila Ponedeljkova glava, druge pa so že preteče obkrožile vratarjevo plešo, ki jo je imel k sreči pokrito s kapo.

Mož se je hudo prestrašil zanjo in se brž popravil:

"Dobro, potem pa družinsko karto za vse skupaj."

"Tudi za rep?" je vprašala Ponedeljkova glava.

"Tudi za rep," je nestrpno privolil mož, kajti pred okencem se je nabrala že dolga kača ljudi.

In tako je sedmeroglavi Zmajček odkorakal v živalski vrt. Glave so se zvezdavo ozirale naokrog, ta ali ona pa je celo pomolila nos v kakšno kletko.

Ko so prišle pred levjo, se je mati levinja tako vznemirila, da se je njeno rjovenje slišalo po celem živalskem vrtu in še dlje. Pa tudi Zmajček se je prestrašil, zato jo je jadrno odkuril k majhnemu gostišču čisto na drugi konec živalskega vrta. Treba je bilo sestaviti sedem stolov in še enega za rep, da se je lahko oddahnil. Glave so se naslonile na mizo in čakale. Ko je prišel natakar, je vsaka hotela spet naročiti kaj drugega. Tedaj pa je povzdignila svoj glas Ponedeljkova glava in za vse skupaj naročila ledenomrzlo limonado.

Torek

V torek so glave po napornem sprehodu v živalski vrt dolgo spale. Prebudil jih je rep, ki je edini kukal iz zmajevske votline in so ga že začeli peči sončni žarki. Oplazil je Torkovo glavo in jo spomnil, kaj mora storiti.

"Dvignite se, lenobe!" je zavpila. "Sonce je že visoko!"

Glave so se obotavljaje se prebujale. Toda ko je iz velikih skodel zadišalo krokodilje mleko in ko je mati Zmajevka vsaki odrezala kos kamnitega kruha, so bile vse naenkrat pokonci.

Po zajtrku se je Zmajček odplazil na vroče sonce. Torkova glava je izbrala čudovito ploščad, ki je žarela od vročine, in odkoder je bilo videti celo dolino. Glave so si nataknile sončna očala, rep pa je vsake toliko pomočil svoj čop v veliko posodo s kremo za sončenje in jih premazal po licih. Ko pa je začelo sonce le premočno peči, se je Zmajček premaknil v senco pod košato hruško v dolini, na kateri so se bleščali zlato rumeni sadeži. Ker pa so le prepočasi padali z nje, je Torkova glava ukazala repu, naj potrese nekaj vej. Ta je le nekajkrat zamahnil in pod drevesom je bilo naenkrat toliko hrušk, da so kar zasule ubogega Zmajčka.

"Lep, čudovit dan," so vzklikale glave in se oblizovale z jeziki.

Naslednji dan je Zmajček vstal že zgodaj, kajti po včerajšnji sončni pripeki ga je srbelo po vsem telesu.