Zmaj pod Raduho
| ← Zmaj v Logarski dolini | Zmaj pod Raduho Lojze Zupanc |
Žabja kraljica → |
| |||||||||||
Na vznožju Raduhe planine je stal mogočen grad. V tem gradu je živel graščak, ki je imel prelepo hčerko. Edino ona se očeta ni bala, vsi drugi ljudje pa so trepetali pred njim, kajti graščak izpod Raduhe je bil že takšen besnjak, da je tlačane za prazen nič pretepaval s pasjim bičem ali pa jih zapiral v grajsko ječo, kjer so, pozabljeni od vsega sveta, umirali od gladu.
Ubogi kmetje so jokali in prosili vilo z Raduhe planine, naj kaznuje krutega graščaka, da se bo spametoval in člo¬veško ravnal z njimi. Dobra vila se jih je usmilila, pa se je nekega dne zares napotila v raduški grad. Na grajskem dvorišču jo je prestregel sam graščak, besniv ko vrag. Ker vile ni spoznal, je zakričal:
»Hej, deklina, kakšna pa prihajaš v grad? Le kako si upaš bosa, v sami srajci in z razpletenimi lasmi prestopiti moj prag? Poberi se od tod, ali pa pokličem grajske hlapce, da ti bodo z biči pokazali pot iz gradu!«
Pogumna vila pa je rekla:
»Oj graščak, prišla sem prosit milosti za tlačane, ki umirajo v grajski ječi od gladu. Izpusti jih, če nisi vrag!«
Takrat pa je hudobni graščak pobesnel. Izza štibale je potegnil pasji bič in z njim oplazil vilo, da je zajokala in se opotekla z grajskega dvorišča. Pohitela je k Savinji in si v njej izprala krvavečo rano, potlej pa dvignila roko in preklela hudobnega graščaka:
»Oj, graščak, zares si hujši kakor vrag! Tvoj grad naj se pogrezne v zemljo, ti pa se spremeni v zmaja! In zmaj ostani vse dotlej, dokler ti lastna hči ne bo potešila gladu z jetri rodnega otroka!«
In glej — komaj je bila izrekla kletev, že se je grad sesul v razvaline in se pogreznil v temno, globoko zijavko, a graščak se je spremenil v zmaja; le njegova hči je ostala takšna kakor prej. Le-ta je dan in noč posedala v zijavki pri očetu zmaju ter dan in noč jokala nad nesrečo, ki je zadela grad in njenega očeta.
Zmaj pod Raduho pa je poslej vsak dan odšel na frate strme Raduhe, kjer so pastirji pasli ovce, in jim ukradel ovco, da je sebi in prelepi hčerki utešil glad. Ko pa je prestrašenim pastirjem odnesel v zijavko in požrl že vse ovce, se je najmlajši in najpogumnejši pastir odločil, da bo zmaja poiskal in pokončal. Vzel je ostro balto ter odšel na dolgo dolgo pot. Tretji dan je prišel pred zijavko, v kateri je drnjohal nažrti zmaj, v kateri je jokala grajska hči. Pogumno je stopil v podzemsko jamo, a ko je ugledal ob zmaju lepo dečlico, je pozabil na maščevanje, prijel vekajočo pužo za roko in zbežal z njo v planino.
Ko se je zmaj prebudil in pogrešil hčerko, je zarjovel, da se je stresla Raduha. Zapustil je zijavko ter odšel po svetu iskat izgubljeno hčer. Hodil je in hodil ter pretaknil vse hoste in zijavke v Savinjski in Zadrečki dolini, hčerke pa le ni našel. Nazadnje se je namahnil še na vrh Raduhe, kjer je na samini stala revna pastirska koča. Potrkal je na vrata.
»Kdo je zunaj?« je v kolibi vprašala mlada žena.
Zdaj je spoznal hčerin glas.
»Jaz sem! Tvoj oče zmaj!« je odgovoril.
»Kaj bi radi, ljubi oče?« je zajokala hčerka.
»Lačen sem!« je zastokal zmaj pred vrati. »Jesti mi daj, hčerka moja!«
»Kaj naj vam dam, ljubi oče, ko pa črede ni doma? Moj mož jo pase na daljnih fratah Raduhe.«
»Oj, hčerka, ljuba hčerka, tri leta sem te iskal, tri leta gladoval. Umiram od gladu. Če nimaš drugega, pa mi daj jetra svojega sinčka in rešila me boš prekletstva raduške vile.«
Kaj je hotela uboga hči zakletega graščaka? Rodnemu sinčku je izrezala jetra ter jih dala očetu zmaju.
Komaj pa je zmaj požrl jetra, se je spremenil v človeka. Ko pa je stopil v kočo in našel jokajočo hčerko ob mrtvem sinčku, mu je od žalosti nad tem, kar ji je nahudil, počilo srce. Padel je na zemljo in izdihnil.
Hčerka je še huje zajokala in pokopala mrtvega očeta.
A kako se je razveselila, ko se je vrnila v bajto in v zibeli našla sinčka, ki je oživel v trenutku, ko je njenega očeta zagrnila črna zemlja.
Tako je dobra vila z Raduhe poplačala hčerino ljubezen do zakletega očeta.