Zmerom svojo goni slavček
| Zmerom svojo goni slavček France Prešeren |
| |||||||
Orglar
Popustí posvetno rabo
orglarček in gre v puščavo,
tam prepevat božjo slavo,
svoje citre vzame s sabo.
Pesmi svoje med stoglasne
v gozdu zliva ptičev kore
od prihoda zlate zore,
dokler sonca luč ne ugasne.
Al' veselje v srcu utóni
s časom mu za petje slavcev
in vseh gozda prebivalcev,
ker vsak svojo vedno goni.
On ob drugi si pomladi
zbere ptiče mladokljune,
jim prebira svoje strune
in jih raznih pesmi vadi.
Kosa, trdokljunsko dete,
od preljub'ga Avguština,
vel'koglavega kalina
nauči pet' pesmi svete.
Zmerom svojo goni slavček,
zmerom od ljubezni bije
srcu sladke melodije,
toži ga Bogú puščavček:
"Lej, kalin debeloglavec,
trdokljunast kos je svoje
pesmi pustil, lepše poje,
podučit' ne dá se slavec!"
Al' Bog slavca ni posvaril,
le posvaril je puščavca:
"Pusti peti moj'ga slavca,
kakor sem mu grlo ustvaril.
Pel je v sužnosti železni
Jeremij žalòst glaoboko;
pesem svojo je Visoko
Sálomon pel od ljubezni.
Komur pevski duh sem vdihnil,
ž njim sem dal mu pesmi svoje;
drugih ne, le té naj poje,
dokler da bo v grobu utihnil."
Ribič
Mlad ribič cele noči veslá,
visoko na nebu zvezda migljá,
nevarna mu kaže pota morjá.
Več let mu žarki zvezde lepé
ljubezen sijejo v mlado srcé,
mu v prsih budijo čiste željé.
Ak' kaki vihar od daleč preti,
ak' kaki se mirski som privali,
ak' kako so mu brezno nasproti reži,
na zvezdo gled'joč vhiti, bo otet;
mlad ribič od čistega ognja vnet,
po morju je varno veslal več let.
Enkrat se valovi morjá razdelé,
prikažejo 'z njih se dekleta lepé,
do pasa morske dekleta nagé.
Se kopljejo, smejajo, tak pojó:
"O, srečen ribič, srcé zvestó!
Kak' dolgo še misliš ti gledati v njo?
Povej nam, ribič! Povej zraes,
al' čakaš, da pade zvezda z nebes,
al, da bi k nji zletel, čakaš peres?
Biló bi drugemu čakat' dolg čas,
biló bi drugemu čakat' mraz,
bi drugi se ne ogibal nas.
Nocoj bi drugi odprl oči,
bi videl, kak' blizu Strelca stoji
lepota, ki zanjo srcé ti gori." —
O, res je, da bi tako ne biló!
Vse res, kar dekleta morska pojó;
obup mu zaliva srcé zvestó.
Fant s celo močjo se v veslo upre,
ni mar skalovjá mu, viharjev ne,
nič več se na zvezdo ne ozre.
Naprej brez mirú svoj čoln drvi;
al' tak' za pevkami ribič hiti,
kdo ve, al' sam pred seboj beži?
Zgubljen je, utopljen, se bojim:
kdor ljubi brez upa, ga svarim,
nikar naj ne veslá za njim! —
Judovsko dekle
Stoji moravski trg Lescè,
več lepih deklic v njem cvetè,
med njimi judovsko deklè.
Kristjane v cerkev hodijo,
po trgu se sprehajajo,
po ljubih se ozirajo.
Rodu Abrahamóv'ga hči
pa dan na dan doma sedi,
le malokdaj gre med ljudi.
Prišel je spet sobotni dan,
ki ne spoštuje ga kristjan,
od vernih Judov praznovan.
Ker tempelj njih daleč stoji,
zapoldan spet doma sedi,
popoldan tako govori:
"Od seje meni slabo je,
pustite, ljubi oča, me,
da v divnjak grem sprehajat se.
Tam lepe rožice cveto,
vesele ptičice pojo,
se plašne srnice paso."
Ko v grajski divnjak je prišla,
judovska lepa deklica
mladen'ča najde krščen'ga.
Za bele jo roké prijel,
na srce stisnil, jo objel,
je govoriti tak' začel:
"Da ljubit' moram vse ljudi,
tak' vera moja me uči,
al' ljubiš me, judovska hči?"
Odtegne bele mu roke,
v oči ji stopijo solze,
odreče mu besede te:
"Ak' ravno mene ljubit' smeš,
jaz dobro vem, ti dobro veš,
da v zakon vzeti me ne smeš."
In šla je žalostna domu,
tožila milemu Bogu,
da ni nje vere, nje rodu.
Al' večkrat je naja prišlá;
nje vera trden jez je b'la,
ljubezni nje ni ustavila.