Znameniti Slovenci
Jutro 204, ned, 5. sep 1926, 7-8, Georges, Znameniti Slovenci (nad. sledi) (1) dLib
Jutro 208, pet, 10. sep 1926, 10-11, Georges, Znameniti Slovenci (2) dlib
Jutro 209, sob, 11. sep 1926, 6, Georges, Znameniti Slovenci (nad. sledi) (3) dlib
Jutro 210, ned, 12. sep 1926, 9, Gerorges, Znameniti Slovenci (4) dlib
5. maj 2019, France Malešič
Georges:
Znameniti Slovenci
Očetov naših imenitna dela
– – – – – – –
(Dr. Fr. Prešeren.)
– – – – – – –
nikomur niso v usta priletela.
(Dr. Fr. Prešeren.)
Bil je pust, oblačen dan, tako čemeren in temán, da se je zdelo, kakor da plavajo oblaki v sobi pod stropom in da se zdajzdaj usuje moča náte. Pri taki volji človek nima nikjer obstanka, doma pa najmanj. Vrglo me je na ulico in taval sem po cestah, samo da preide čas, kar zaslišim za sabo znan glas:
»I, kam pa se ti tako mudi, strela božja? Tak počakaj vendar!«
Ozrem se, in res me je klical, kakor se mi je bilo zdelo, profesor Andrej Pipan, Kraševec, kakor se spodobi, in človek, ki so govorili o njem, da sploh ne pozna slabe volje, a se vendar nikoli ne smeje. Po pravici povem, da sem ga bil vesel.
»Kam greš?...« »A, kar tako?...« »No, prav, pa pojdi z mano, če ti ne hodi napak. Veš, ob treh, sem obljubil, da pridem v gostilno k 'Zavrženemu angelu'. Zdaj je sicer še precej zgodaj, pa nič za to. Saj bi bil doma počakal, ali kdo bo vzdržal doma. Prvič je táko vreme, drugič pa se v moji soseščini nekje neka sraka dere in si sugerira blažene občutke s tisto Griegovo pesmijo: 'Ich liebe dich', ki sem jo včasih sam rad pel, zdaj je pa ne maram slišati, zlasti iz tega kljuna ne.«
Tako je letelo vse vprek iz njega. Če ga ne bi bil vajen in če ne bi on tako izrazito podčrtaval ločil, bi ga prav iztežka razumel. Toda ni treba misliti, da je profesor Andrej Pipan, ali, kakor se mu je sploh reklo, Dreja, s prstom v zrak pisal vejice, pike itd., ali po mizi, kadar je za njo sedel, – ne. On jih je nadomeščal z lnterjekcijami, toda ne s takimi, kakor so v slovnici, temveč s pravimi narodnimi, v prvi vrsti kraševskimi, kakor »strela božja«, »oblast te meči« itd., potem pa tudi s splošno slovenskimi, ki jih je za izpremembo rad nadomeščal in menjaval z italijanskimi, madžarskimi in jugoslovanskimi. Te vrste interjekcije imenujejo nekateri kletvice, kar pa ni prav, kajti to so le interpunkcije, ločila, in sicer govorjena ločila, kakor pravi Dreja, »zato da je govor bolj živ«.
Hotel sem vprašati, kje je gostilna pri »Zavoženem angelu« in s kom je zmenjen, pa je že začel:
»Veš, mene so hoteli že vpokojitl, češ, da sem 'malo tako' in da pijem. Ampak jaz nisem nič 'malo tako', samo nervozen sem. Kdor pa v današnjih časih in razmerah ni nervozen, sploh ni normalen. Kar se pa pijače tiče, sem dejal: Jaz marsikaj znam, česar drugi ne znajo. Če sem se torej tega pri pijači naučil, naj pijo še drugi; če pa ne, je to znamenje, da ne pijem zmerom, oziroma pijem manj nego drugi. No, penzijonisali me sicer niso, pač pa so mi dali majhen dopustek, da se popravim. Saj boljši ne bom postal prav za prav nič, vsaj boljši nego drugi ne, ampak zadovoljen in vesel sem, da imam za nekaj časa mir, ne toliko pred študenti, temveč pred predstojniki in pred – podrejenimi.
No, nič ne glej! Danes ni nič čudno, če te podrejeni ljudje ali na namignjen ukaz tvojih predstojnikov ali pa na svojo roko nadzorujejo, da se na tvoj račun navzgor prikupijo. Vidiš, take značaje je vzgojila, recimo, vojna, in sicer nad teboj in pod teboj. Toda to je boj in ti raje drugikrat povem kaj več o tem.«
Dreja je umolknil. Jaz sem pa premišljeval, kaj se mu je neki zgodilo, da je ogorčen, dasi bi iz govorjenja kdo drugi ogorčenosti ne zapazil. No, pa se je hitro umiril in hudomušno, kakor po stari navadi, je nadaljeval:
»Zato se pa navadiš previden biti. Zapomni si: Nikar ne hodi, vsaj podnevi ne v gostilno, ki ima en sam vhod, in še tega tako na očeh, da te ves svet vidi, kadar prestopiš prag, pa naj imajo še tako dobro pijačo ali čedno postrežbo ali pa oboje skupaj. Taka gostilna škodi tvojemu ugledu, in najsi hodiš vanjo samo slatino pit. Poišči si namreč oštarijo, ki ima poleg glavnega vhoda tudi takozvana hinavska vrata ali žagrad, kjer nihče ne ve, kam in po kaj te nese, kadar greš tam skozi. Take vrste gostilna je gostilna pri 'Zavrženem angelu', kamor greva midva. Inžener Fičnik je naštel 'samo' pet hinavskih vhodov. To ni karsibodi. Zato pa hodijo tja vsi boljši Slovenci – no, pa saj boš videl.«
Profesor Pipan je umolknil in nekaj časa sva molče hodila. On se je bil nekam zamislil, in sicer prav verno, kajti ni ne pozdravljal niti odgovarjal, dasi so ga znanci skoraj na vsak korak srečavali. Jaz bi za bil marsikaj rad vprašal, pa ga nisem hotel motiti.
»Kam naj bi pa prav za prav ljudje, tudi inteligenca, hodili, če ne v gostilne. Saj niti pojma nimamo o kulturi stanovanja, kaj šele, da bi sedeli, kaj so saloni. Zato nam pa gostilne nadomestujejo salone, društvene in klubove prostore, rimski forum in ne vem kaj še vse. Zato pri nas tudi ne poznamo salonskih levov, tembolj pa oštarijske. Če hočeš najti družbo, greš v gostilno; če se hočeš s kom sestati, ga povabi v gostilno. V gostilni se vrši vse, kar si moreš misliti, od navadnega zmerjanja, psovanja in pretepanja do najbolj učenih pogovorov. In na nekak učen pogovor imam baš priti danes ob treh ... Ali poznaš Martina Skočirja?«
»Samo po imenu, če je to tisti, ki je iznašel Anastasiusa von Schiwitza.«
»Prav tisti je. O, to ti je čuden tič, kakor tudi njegov prijatelj Konjeslav Ozélj.«
»Kdo je pa ta?«
»Tak, počakaj, no; saj boš vse izvedel. Kakor veš, išče Martin Skočir povsod znamenite Slovence, posebno pa med vojščaki in birokrati. In samo da ima kdo količkaj slovenskemu podobno ime, ga že razkriči za Slovenca, dasi te zavesti dotičnik nikoli imel ni. To pa gospoda Skočirja prav nič ne moti, kajti on pravi, da imamo premalo zgodovine in ker je nimamo dovolj, si jo moramo sami napraviti, oziroma vstvariti. S tem, da se dvigne narodu ponos, upanje v bodočnost itd. itd. Prav takisto, kakor gospod Skočir trdi, da imamo Slovenci premalo zgodovine, pa prepričuje gospod Konjeslav Ozélj Slovence, da imamo preveč alkohola, in skuša že od prevrata sem napraviti naš narod srečen z izumom brezalkoholnega žganja ...«
– »Brezalkoholnega žganja?«
»Da, brezalkoholnega žganja, kajti žganje najbolj zastruplja naše ljudstvo, in ljudje pijó samo zato, ker teče, pravi gospod Ozélj. In on že ve, saj je visok gospod in pije tudi, čeprav ne žganja, pač pa vino.«
»Saj je v vinu tudi alkohol!«
»Je že res. Toda, on pravi, da alkohol nič ne škodi, ako človek česen jé, ampak to sredstvo se lahko s pridom priporoča edinole starim samcem, kar ti bo morda razumljivo.«
»Seveda mi je. Kaj pa je pravzaprav ta gospod Ozélj?«
»Gospod Ozélj je certifikalist in je bil pred prevratom v nekem ministrstvu na Dunaju za takega uradnika, ki je bolj s sedalom delal. Pisal pa se je takrat Ferdinand Osl in je bil seveda nemškutar, ki je za silo lomil slovenščino. Ob prevratu so mu na Dunaju dali slovo, ker ga niso imeli za kaj rabiti, in napotil se je v domovino. Spotoma se je prelevil v Slovenca, si poslovenil ime v Konjeslav (po nasvetu nekega dijaka, ki ga je prepričal, da je »Ferdinand« nastalo iz »Pferdinand«, kar je potrdil tudi g. Skočir). Ozélj (njegovi predniki so se pisali za Osle) in ko je prišel v Ljubljano, se je strankarsko opredelil, stopil k odličnim gospodom in se jim priporočil. Ker je bilo takrat pri nas vkoreninjeno mnenje, da so po ministrskih uradih na Dunaju nameščali le najnadarjenejše in najzmožnejše ljudi, so Konjeslava Ozelja sprejeli z odprtimi rokami, ga povišali za dva ali tri čine, napravili za konceptnega uradnika in mu dali vodstvo nekega na novoustanovljenega oddelka, kjer pa je g. Ozélj svojo popolno nezmožnost tako temeljito dokazal, da so ga kmalu milostno – toda na njegovo prošnjo – upokojili. Pravzaprav pa je bila že od vsega začetka njegova namera, da doseže pokojnino višjega čina, kakor ga je doslej imel. No, in zdaj deluje gospod svetnik Ozelj na polju protialkoholnega gibanja in uživa velik ugled, skoraj tako velik, kakor njegov prijatelj, velezaslužni gospod Martin Skočir. – Vidiš, v tako imenitno družbo boš danes prišel ... No, zdaj sva pa že tu.«
Ustavila sva se pred enonadstropno hišo, ki se ji je že od zunaj poznalo, da je boljša furmanska gostilna. Dreja mi je pokazal na hitrico razne hinavske vhode, potem pa sva stopila skozi vežna vrata v vežo, kjer je stalo nekaj miz in iz veže sva šla skozi prvo, veliko sobo z nepogrnjenimi mizami v srednjo, kjer sva na sredi sedla za okroglo mizo pod ogledalom. Sprva se radi temè ni dalo dosti razločiti, potem pa, ko so se oči privadile, sem videl, kako je soba opremljena. V sobi so stale štiri mize: dve dolgi na vsakem koncu podolgovate sobe, na sredi pa dve okrogli. Vrat je bilo dvoje: ena, skozi katera sva prišla iz prve sobe, druga so držala na dvorišče in so bila obenem posebna vrata za v to sobo, tretja pa so držala v tretjo sobo – Dreja je rekel, da jo imenujejo gostje druge sobe »Najsvetejše« – ki je pa zopet imela poseben vhod oziroma izhod. Po stenah so visele poleg običajnih slik iz jugoslovenske zgodovine diplomne slike Družbe sv. Cirila in Metoda, nad mizo pri vhodu iz prve sobe pa tudi neke fotografije. Dreja mi je pojasnil, da so to slike umrlih stalnih gostov izza tiste mize, ki je bila ta dan že precej na gosto zasedena. Nad isto mizo so bile tudi pipice ali svedrci za prižiganje električne luči in za ventilator.
Kakor sem zapazil, so Drejo vsi poznali, vendar ga niso pozdravljali hrupno, temveč nekako muzaje se.
Prišla je natakarica, prav čedna, velika in vitka plavolasa, in Dreja je naročil vina. Kmalu nato pa je prišla druga, ki je bila bolj obilna, majhna in črnolasa, vprašat, ali sva že kaj naročila.
»Pijača najbrže ni dosti prida,« je rekel profesor Pipan, natakarice so preveč čedne.«
»???«
»Veš, to je tako. Po navadi imajo tukaj zmerom dobro vino: in kadar ga imajo, takrat je gostilničarju vseeno kakšen kurnik najame za postrežbo. Kadar se mu pa pijača ne posreči popolnoma, takrat gleda, da »postrežba mika goste.«
Res sem zapazil, da gostom dosti bolj koprnijo oči po »postrežbi«, nego se brigajo za dobroto pijače, ki jo nenavadno hitro naročajo.
»Vidiš, pri tistile mizi pod fotografijami se zbirajo štiri omizja. Prvo se začne shajati ob desetih dopoldne; ti, ki zdaj tamle sedijo, spadajo k drugemu, ki se zbira od dveh popoldne naprej; tretje sedi od petih popoldne dalje do večerje, četrto pa od osmih do konca. Večkrat se zgodi, da se kdo od prvega, drugega ali tretjega omizja zasedi do zadnjega, kar se posebno rado zgodi, kadar je pijača slabša. Zbira se pa tamle najbolj pisana družba. Kar oglej si jih, saj jih gotovo po večini poznaš.«
Poznal sem pa le nekatere. Na enem koncu mize je predsedoval dr. Tomaž Zalar, na drugem pa pesnik Felicijan, ki ga je nekdo prav vsiljivo izpraševal, kako je bilo takrat, ko je v Celju skozi okno drugega nadstropja na cesto stopil. Potem sem zapazil trgovca Repiča, tistega, ki prav dobro šaljive anekdote pravi, in mehaničarja Antona Zagorca, ki ima zmeraj klobuk na glavi in miga ž njim kadar kaj dopoveduje; najraje pa poudarja, da je na Nemškem obiskoval ljudsko univerzo, to je najbrže tudi vzrok, da tako zavozljano in skodrčano govori. Poleg Repiča je sedel mlad gospod, ki se je pečal z anatomijo slančkov. Drugih nisem poznal, ampak Pipan mi jih je popisal in rekel, da so sami znameniti ljudje.
(Nadaljevanje sledi)
Georges:
Znameniti Slovenci
Gostje te mize so zahtevali, da se luč prižge, ker je tema. Natakarica je rekla, da pred peto ne sme prižgati, in naročili so ji, naj pokliče gostilničarja. Prišel je gostilničar, velik, čokat mož okoli 50 let, nasmešljivega obraza. Povedal jim je z groboironičnimi besedami, da je zunaj še dan, da še tri ni ura in da podnevi ne bo žgal luči, in je odšel. No, pa gostje so si hitro pomagali. Dr. Zalar je zginil in se kmalu prikazal s hlevsko laterno, ki jo je postavil na mizo. Svetlobe ta luč sicer ni dajala, kajti da gori, se je poznalo samo po tem, da se je kadila in da je bil cilinder gorak, vendar je bilo omizje vse srečno, da je jezilo oštirja, ki se ni več prikazal, dokler niso prižgali električne luči.
»Tamle, onole mizo pa zasedejo po navadi »Lari«, je pojasnjeval Dreja, kazaje na dolgo mizo na drugem koncu sobe. Niso sicer vsak dan tukaj, ampak ob takem vremenu radi pridejo sem.«
»Kdo pa so ti 'Lari'?«
»To so vrhovi naših znanosti, umetnosti, literature, financ itd. Gostilničar jih je že večkrat vabil v tretjo sobo, pa so rekli, da med filistre, oziroma tja, kamor hodi tista pošterkana in polimana inteligenca, ki ni zmožna, si drugače pridobiti ugled, nego s svojo zunanjostjo in s svojim lesenim in visokonosnim obnašanjem, ne gredo.
Veš, tja hodi sama visoka gospoda, tako visoka, da ji gostilničar kljub svoji neuljudnosti sam streže, dasi imajo vsi dosti raje žensko postrežbo ... No, zdaj veš vse, kar je znamenitega v tej gostilni. Ura bo kmalu tri, Skočir in njegov prijatelj pa sta točna. Samo to te opozarjam, da se ne boš smejal pri našem pogovoru. Da se boš laže modro držal, ti povem, da sva z gospodom Skočirjem zmenjena, da mu danes »prinesem« nekaj znamenitih Slovencev. Kakšne sem nabral, boš že slišal.«
»Samo to mi še povej, zakaj se pravi tukaj pri 'Zavrženem angelu'.«
»A, tako. Na to sem bil pa popolnoma pozabil. Prav za prav pravijo pri 'Zavrženem angelu' samo gostje, ki sem zahajajo, drugače je oštir znan le pod imenom, kakor se piše, namreč Miklavž Trdina. Toda v mladih letih je hodil kot rokodelec po tujini, zlasti po Nemčiji, obiskoval je razne kurze in predavanja in se je bogve kje nalezel nazora – saj morda je bila to le njegova gostilničarska izkušnja – da izvira človeški rod iz zavrženih angelov in ta svoj nazor vriva on pri vsaki priložnosti. Zato mu pravijo 'Zavrženi angel'. Je pa precej šolan in ne neumen.«
Stalno omizje se je vedno bolj polnilo in postajalo bolj in bolj živahno. Ura je bila točno tri, kar se druga vrata odpro in v sobo stopita dva bolj postarana, toda prav nič sključena moža in kreneta naravnost k najini mizi.
»O, gospod profesor, že tu?» pravi starejši od njiju, »nisem pričakoval, da boste tako zgodnji, oprostite!«
Profesor Pipan je zinil običajno frazo, nakar smo se po slovensko – tako da se nismo nič razumeli – predstavili in sedli. Bila sta Martin Skočir in Konjeslav Ozélj. Če bi že prej ne bil ugenil, da je starejši gospod, ki je profesorja nagovoril, Skočir, bi bil zdaj z lahkoto dognal, da je mlajši od njiju Ozélj, kajti komaj je sedel, je že privlekel iz žepa dva stroka česna in ju položil na mizo. Zdelo se mi je, da je to gospoda Skočirja spravilo pred mano v nekako zadrego in menda zato, da bi svojemu prijatelju že na jeziku zavezal njegovo protialkoholno teorijo, je brž vprašal:
»No, gospod profesor, ali ste mi nabrali kaj znamenitih Slovencev, kakor ste mi bili obljubili?«
Videti je bilo, da je gospod Ozélj sila odprte glave, kajti takoj je razumel svojega prijatelja in molčal. Dreja pa je začel:
»Nekaj sem jih že nabral, ne vem pa, če Vam bodo všeč, gospod Skočir. Veste, jaz nisem v takih stvareh tako vešč kakor Vi in moje dokazovanje je precej pomanjkljivo in na vsak način ga boste morali Vi dopolniti, kadar objavite te znamenite Slovence.«
«Z veseljem, gospod profesor. Sicer se pa na Vas popolnoma zanesem.«
V tem se druga vrata odpro in v sobo stopi pet ali šest gospodov in sede za dolgo mizo ob nasprotni steni od stalnega omizja. Bili so »Lari«, kakor me je Dreja opozoril, kar sem bil pa že sam ugenil, kajti iz prve sobe je pridirjal »Zavrženi angel« in prižgal električno luč. Zdelo se mi je, da so vedeli za Pipanov sestanek, ker so mu skrivaj pomežiknili.
»Eden najstarodavnejših Slovencev je bil Homer ...«
»Pa ne mislite menda tistega, ki je spisal Ilijado in Odisejo? To bi bilo silno zanimivo.«
»Seveda mislim njega. Saj Slovanov v devetem stoletju pr. K. nemara res ni bilo še v Evropi, toda posamezniki so prav gotovo bili. In jaz trdim, da je bil tak posameznik tudi Homer. Le poslušajte me. Kakor je znano, se je sedem grških mest potezalo in prepiralo za čast Homerjevega rojstnega kraja. To je dokaz, da ni bil iz Grčije doma, kajti ni vrag, da bi se ne dalo za tako slavnega moža dognati, iz katerega kraja je. Torej je bil tujec in sicer Slovenec.
Saj poznate njegova dva epa?... Poznate ... Dobro. Le poglejte, kakšni so njegovi junaki, ali niso popolnoma taki, kakor smo Slovenci? In sicer povsod in zmeraj; kako se kujajo, kako se divje pretepajo, če je treba; kako se cmerijo in jokajo, kadar jih kaka nesreča zadene; kako jedo in popivajo, kadar počivajo itd. Ali bi mogel kdo, ki ni sam Slovenec, svoje junake tako popisati? Jaz mislim, da ne. Potem je pa Homerja spoznati za Slovenca že po imenu. Priimkov kakor Holmar, Humar, Kumar in podobnih je še danes polno, posebno na Goriškem. Potem pa še nekaj. Homer je bil pevec, torej muzikaličen mož. Ali verjamete, da se muzikaličnost podeduje?...«
»Hm. Morda imate prav.« je rekel gospod Skočir, »ampak kdo nam bo to verjel, da je bil Homer Slovenec?«
»To naj nas ne briga. Homer je Slovenec za nas, za naše otroke in za naših otrok otroke. Mi Homerja, sploh slavnih mož kratko in malo potrebujemo. Sicer pa delajo drugi narodi prav tako. Imel sem v rokah nemško svetovno zgodovino, kjer so se vsi narodi, ki so kdaj napadali prvotno rimsko državo (Galci, Cimbri, Tevtoni, Longobardi itd.) imenovali kar: die Deutschen«.
Gospod Skočir je molčal, gospod Ozélj pa je pripomnil, da če Homer res popisuje ljudi, ki so radi pili, potem je bil gotovo Slovenec. Gospod Skočir ga je razsvetljeno pogledal, potem pa vzel iz žepa beležnico in si zapisal Homerja med znamenite Slovence.
»Drugi velik mož, ki je bil tudi Slovenec, je ustanovitelj budizma – Buda. Od kod je prišel in kje se je rodil on, oziroma njegovi predniki, je postranska stvar. Da je bil Buda slovenskega pokolenja, se da dokazati iz njegovega nauka in iz njegovega imena. Kako vodilno misel ima Budov nauk?... Prosim, gospod Skočir, le ne učeno, sicer ne pridemo nikamor ... Ves Budov nauk se da prav po domače povedati z enim samim slovenskim stavkom: »Vse skup je ena figa«. Prosim Vas, ali ni to popolnoma slovenska vera, ki se (zlasti med inteligenco) tembolj širi, čim dalje smo od prevrata? Ali ne dokazuje to, da je bil Buda, ki se je upal tak nauk širiti, sin svobodnega rodu in sicer svobodnega slovenskega rodu?... Poleg tega je pa tudi priimek Buda popolnoma slovenski; na Goriškem je vse polno Slovencev s tem priimkom. Da je Buda slovenskega pokolenja, ni torej nikakega dvoma.«
Gospod Ozélj je prikimal, ker se je spomnil najbrže na državno uradništvo in na svojo pokojnino, in iz istega razloga je zapisal gospod Skočir v svoj notes Buda za znamenitega Slovenca.
»Slovenca, oziroma Jugoslovena sta bila nadalje rimska pesnika Horac in Ovid. Kako in po kaj so prihajali pripadniki raznih uradov, torej tudi Slovenci v rimsko državo, menda ni treba razlagati. Silili so vanjo prav tako in iz tistih razlogov, kakor pozneje v Ameriko, oziroma dandanes po vsem svetu. Da je Horac isto kakor hrvaški Gorac ali slovenski Gorec, je jasno. Horacovo pokolenje pa razodeva po vrhu še njegovo opevanje vina in njegovo preveliko nagnenje do njega. Saj je znano, da je imel od same pijače vse solzive in krmežljave oči.«
Gospod Ozélj je zadovoljno pritrdil.
»Ovid je bil tudi pesnik in najbrže tudi iz slovenskega pesniškega rodu. Kakega njegovega prednika, morda njegovega očeta, je župan ali starešina zapodil iz zadruge, ker ni hotel delati. Da so stari Slovenci pesnike, posebno dokler so bili živi, črtili in zmerjali s postopači, pijanci in babjaki, je umljivo, saj še danes ni nič bolje, ko se štejemo med kulturne narode. Šel je torej tisti Ovidov prednik s trebuhom za kruhom in se naselil v Italiji. Da je bil Ovid Slovenec, oziroma Slovan, se vidi dalje iz tega, ker so ga Rimljani pregnali v Pontus ob Črnem morju, kjer so prebivali Slovani, in je bila tam najbrže njegova domovinska občina. Priimek Ovid je med Slovenci še danes ohranjen in sicer v cerkljanskem okraju na Goriškem. Tam je vse polno Obidov in Obidičev, pravilno rečeno: Ovidov in Ovidičev, kajti v tistih krajih izgovarja narod 'v' za 'b' boda (voda), bidim (vidim) itd.«
»Oprostite, gospod, profesor, da Vas motim. Do zdaj ste opisali štiri znamenite Slovence in trije od teh imajo imena, kakršna so večinoma po Goriškem. Kako to, da se taki priimki dobijo baš tam, ker se Slovenci stikajo z Italijani?«
Taki stari priimki se ne nahajajo samo na slovensko-italijanski, temveč na vseh naših jezikovnih mejah. Zakaj je tako, Vam zdajle ne morem razložiti, tudi nimam pri rokah kakih lepih primerov, ampak res je tako. Sploh se pa o tem lahko prepričate, če pregledate v kakem Mohorjevem koledarju imenik udov.«
Gostilničarska soba se je med tem napolnila in šum je tako naraste], da je moral profesor Pipan precej glasno govoriti. Besede o Horacu in Ovidnu je prav pozorno stregel tudi pesnik Felicijan in ko je bil Pipan končal, je navdušeno ploskal in mu prišel s polno čašo nazdravit. Silno čudno pa se je vsem zdelo, da je šel takoj nato spet sest k svoji mizi, kajti znano je o njem, da ne neha zlepa, kadar začne trkati in nazdravljati.
»Kaj pa, znamenitih Slovenk iz starega veka nič ne poznate, gospod profesor?« je vprašal gospod Skočir. »Ali ni bila morda Penelopa tudi Slovenka?«
Radoveden sem bil, kaj bo Dreja odgovoril, kajti ženske je on silno slabo sodil, dasi jih ni sovražil, raje narobe.
»Težko,« je odgovoril, »pravzaprav nikakor ne, ne po imenu, še manj pa po značaju. Pomislite, da je bila Penelopa svojemu možu zvesta dvajset let. Svetovna vojna je trajala komaj dobra štiri leta, pa še teh večina ni mogla vzdržati. Penelopo je Homer idealiziral. Tako žensko si je on ustvaril v svoji fantaziji, ker si je take želel. Želel si je pa take zato, ker je bil najbrže varan v ljubezni ali pa celo v zakonu in to ga je najbrže pognalo od doma po svetu. Mogoče je tudi res, kar on pripoveduje o Penelopi, toda potem je morala biti strašno grda, kar pa zopet ne more biti, ker je bila vladarjeva žena in ta mora biti zmerom lepa. Slovenka pa bi utegnila biti Enejeva žena Krevsa. Kakor veste, so stari Slovenci dajali ženskam imena po zunanjosti, lastnostih, čarih itd, n. pr. Zlatka, Ljubica, Nada itd. In Enejeva žena je zaslužila svoje ime, saj se je bila »zakrevsala« in izgubila na begu iz Troje. Tudi Jasonova nevesta je bila Krevsa in najbrže Slovenka, kar pa ni nič čudno, saj je Jason hodil pa naših krajih.«
(Nadaljevanje sledi)
Georges:
Znameniti Slovenci
Pri »Larih« se je zbudila silna debata o potenju nog. Dr. Razoglav je povedal, da se dá potenje nog prav uspešno odpraviti s formalinom, zasedeni Slovenec dr. Benko Prosinec, ravnatelj Metod Rutar in zlasti Luka Jeran ml. so trdili, da je taka ustavitev potú škodljiva, da pot potem rad »v glavo udari«. Ostali »Lari« so bili različnega mnenja. Toda dr. Razoglav, ki je vedno kos vsaki situaciji, kakor sem zapazil, je prepir urno končal z besedami: »Nikar ne čenčajte; kaj pa, če komu noge odrežejo!«
Dreja je nadaljeval:
»Med znamenite Slovence svetovnega slovesa je nadalje šteti Krištofa KoIumba ...«
Gospod Skočir je pisano pogledal in skoraj zakričal? »Kaj, Krištofa Kolumba, saj ta je bil vendar v Genovi rojen, torej Italijan. Meni se zdi, gospod profesor, da si hočete mene privoščiti!«
»Nikakor ne, gospod Skočir. zakaj preveč spoštujem Vaše zasluge pri zbiranju davne slovenske preteklosti;« je odgovoril profesor Pipan popolnoma mirno in resno, »toda prosim Vas, da me prej poslušate, potem pa sodite.
Res je, da je bil Krištof Kolumb rojen v Genovi, ni pa dognano, kakšne narodnosti je bil, za kar se pa tiste čase tudi niso brigali. Danes si lastijo Kolumba Italijani, Španci, Portugalci in celo Judje, zakaj si ga tudi mi ne bi, ki imamo več pravic do njega, kakor boste kmalu videli. Prvič je znano, da so Slovenci v tistih časih segali daleč na zapad po Alpah in po gornjeitalijanski nižini in da so začeli giniti šele od takrat naprej, ko je začela zmagovati narodnostna ideja. O tem nam pričajo razna imena krajev, rek, gora, priimki itd., kakor Livenza. Piava in drugi. Saj se je še okoli 1850. leta v laškem Vidmu več po slovensko govorilo nego po italijansko, oziroma po furlansko. In, če se ne motim, teče prav skozi Genovo potok, ki se imenuje Reka, ali kakor domačini pravijo, La Recca. Oficijelno ime je seveda Il Recco, kajti slovanskih nazvanj se boje naši sosedje bolj nego hudič križa. Jasno je torej, da so tudi v Genovi prebivali Slovenci. In takega slovenskega rodu je bil tudi Kolumb, kar že ime razodeva, kajti Kolumb ni noč drugega nego Golob, in z »m« pred »b« je izražen le stari nosnik. Da je bil Slovenec, se vidi tudi iz tega, ker je bil vešč matematik, v tej stroki in v jezikoslovju pa se Slovenci od nekaj najbolj izkazujejo. Za Slovenca izpričuje Kolumba tudi to, da ni znal svojih odkritij na veliki zvon obesiti in izkoristiti.«
»Vaši razlogi in dokazi so prav prepričevalni in oprostite, da sem se bil prej nad Vami malo razgrel, toda mislim, da bi Kolumba pri miru pustili.«
»Zakaj pa, to je naš. Res je, da bo borba zanj težka, ampak brez potu ni medu. Glavna stvar pa je pri tem, da naši mladini vcepimo ponos z zavestjo slavne preteklosti. Saj drugi narodi še celo zgodovino ponarejajo v to svrho. Poglejte naše sosede, ki so zmagali sami med seboj, kajti sovražnika, ki bi se bil branil, sploh ni bilo. No, in prav nič se ne zmenijo, da svet tej njihovi zmagi ne verjame. Jaz le ne vem, zakaj se mi tako ponižujemo. Gospod Skočir, saj veste, da tisti Kristusov izrek o poviševanju in poniževanju velja le za nebesa, izkušnja, oziroma življenje pa uči, da kdor se ponižuje, ga pohodijo. In nas so že dostikrat pohodili, ker smo se dali. Saj bi nam bli kmalu našega matematika Jurija Vega ukradli in ga naredili za Španca. Zakaj ne bi akvirirali zase Krištofa Kolumba in drugih znamenitih in svetovnih mož, ki so po pravici naši?«
»Kantlaplas je bil osel,« se je prepiral pri stalnem omizju krojaški mojster Anton Zagorec z dr. Tomažem Zalarjem in silovito migal s klobukom. »Vi mene ne boste učili, če ste prav doktor. Tudi jaz kaj vem. Jaz sem hodil v folksuniverzitet na Nemškem.«
»Ali Kant in Laplace sta bila dva človeka,« ga je dražil dr. Zalar.
»Nič ni res; en sam je bil. Saj sem ga poznal, ker sva skupaj delala pri enem mojstru. On je tisti, ki je rekel, da je svet iz plina in ognja nastal. Jaz pa pravim, da je nastal iz ledu, in sem to tudi profesorju na univerzitet povedal, pa je kar molčal.«
»Ker se ni hotel z norcem prepirati,« jih je reklo več hkratu.
Anton Zagorec se je vjezil, plačal in šel. Za slovo pa je tituliral omizje z neko živaljo. To je spodbudilo pesnika Felicijana, da je pripomnil, da Zagorec že ve, kaj pravi, ker je veščak v zoologiji, na kar mu je gospod, ki se je pečal z anatomijo slančkov, obljubil klofuto, namreč Felicijanu.
Po odhodu Antona Zagorca je postala zabava dosti mirnejša, tako da je profesor Pipan lahko z navadnim glasom govoril:
»Slovenskega rodu so bili nadalje tudi: turški pavliha Nasr ed Din, kitajski predsednik in cesar Juan - Čig - Kaj ter bivši predsednik mehikanske republike Obregon. Prvi se je pisal, kar je očividno, za Nasredina (prim. potrpin, potrebin, potecin i. dr.) ter je bil najbrže kak osvobojen slovenski vjetnik, ki je bil sprejel mohamedovo vero; drugi za Jančigaja in je bil najbrže doma iz Teharjev na Štajerskem (ta je prišel od navadnega pisarja tako visoko, kajti Slovenec »vse doseže, kar mu drago,« kadar je na tujem); tretji pa je potomec kakega Maksimiliianovega vojščaka, ki je bil šel iz domovine v Mehiko na avanture. Njegov slovenski priimek je ostal popolnoma nepokvarjen, kakor se jasno vidi.«
Dreja je umolknil, g. Skočir je delal beležke in se obenem profesorju prav iskreno zahvaljeval za podatke, gospod Ozélj pa je pil in prigrizoval česen.
(Nadaljevanje sledi)
Georges:
Znameniti Slovenci
»Še nekoga bi bilo vredno omeniti, ki ga opisuje ameriški pisatelj Mark Twain. To je neki Slade, izgov. Sléjd. Iz tega pa, kar je ta mož počel v življenju, se da z vso pravico sklepati, da je bil po rodu Slovenec, in sicer najbrže s Kranjskega, ter da se je prvotno pisal za Sladéta. Priimkov na kratek »è« je pri nas dosti: Starè, Mladè, Vodè, Kržè, Zmužnè, Maslè, Trdè, Mehlè, Sladè, Zaspanè itd.
Slade je bil doma iz Illinoita. Ko je bil šestindvajset let star, je nekoga v prepiru ubil in pobegnil. Nato se je pridružil izseljencem, ki so potovali v Kalifornijo. V preriji se je sporekel z nekim voznikom in oba sta potegnila revolverje. Voznik pa je bil urnejši in je poprej napel petelina. Slade ga je pregovoril, da se ni vredno za tako malenkost streljati, naj raje odločijo pesti. Voznik se je dal ukaniti in je spustil pištolo, na kar ga je Slade z zasmehom ustrelil. Nato je zopet pobegnil in živel nekaj časa divje življenje, bojevaje se z Indijancem in umikaje se sodnemu uradniku, ki ga je zasledoval zaradi prvega umora. Kmalu je postal Slade na glasu neustrašne odločnosti, kar je zadostovalo, da je dobil mesto oddelčnega agenta pri kontinentalni pošti v Julesburgu kot naslednik nekega Julesa, ki je bil odslovljen.
Poprej se je večkrat zgodilo, da so razne bande pobeglih zločincev poštni družbi ukradli konje, ustavljali pošto itd. Da bi si jih upal kdo kaznovati, si niti mislili niso. Slade pa je lastnoročno postrelil in pobesil vse razbojnike, kar je imelo za posledico, da Sladeova pošta ni imela nikdar več zamude in družba nobene škode. Večje težave je imel z odslovljenim Julesom, ki je bil na glasu brezvestnega in obupanega človeka in ki je vedno oprezoval, kdaj se bo maščeval. Slednjič je pričakal Sladea za vrati neke prodajalne, pri katerem srečanju sta se oba precej obstrelila. Jules je prvi ozdravel, šel v gore in tam zbiral moči za končni obračun. Čez leto in dan se je Sladeovim ljudem posrečilo, da so Julesa ujeli, zvezali in pripeljali Sladeu, ki je svojega smrtnega sovražnika z vražjo naslado počasi zaklal.
Pozneje je bil Slade prestavljen na oddelek Rocky Ridge, ki je bil pravi eldorado za obupance in zaničevalce postav. On pa je v kratkem času napravil red s tem, da je zopet nekaj najhujših ljudi pobesil in postrelil. Bil je v svojem okraju najvišji sodnik, porotno sodišče in krvnik obenem.
Mark Twain precej na dolgo opisuje njegove poboje in junaštva. Sicer pa je Slade bil jako postrežljiv in vljuden s potniki in ljubeznjiv soprog, dasi je imel šestindvajset umorov na vesti takrat, ko se je Mark Twain seznanil z njim. Nekoč so ga bili njegovi sovražniki ujeli in so ga seveda mislili poslati na drugi svet. On pa jih je pregovoril, da bi rad govoril s svojo ženo, naj pošljejo ponjo. Pridirjala je na konju in spustili so jo nepreiskano k njemu. Toda prišla je bila z orožjem in oba sta udrla iz koče in pobegnila. (Takih žensk pri nas ni; kajti, kakor opazujem, imajo naše ženske svoje može in prijatelje samo takrat in toliko časa rade, kadar in dokler se jim dobro godi.) Pozneje se je bil udal Slade pijači, in kadar je bil od žganja pijan, je bil, dasi trezen najboljši človek, hujši nego živ vrag. In v pijanosti se je pokazalo, da je pravi Kranjec in da se je prvotno pisal za Sladeta. Večkrat se je prikazal na konju s svojimi tovariši v mestu Virginiji, kjer je tuleč, rjoveč in streljajoč dirjal po ulicah. Jahal je v prodajalne, razbijal mize, metal vage na cesto in zmerjal ljudi. Hodil je po pivnicah in plesiščih ter streljal v svetilke, da je vse bežalo. Bilo je kaj vsakdanjega, da so trgovci, kadar ga je Slade lomil, zaprli prodajalne in pogasili luči. Nakopal si je mnogo sovražnikov, toda kmalu se je stvar obrnila. Pri neki taki polomijadi so ga ujeli in obesili. Žena, po katero so na njegovo prošnjo poslali in ki je upal, da ga bo spet rešila, je prišla prepozno in se je mogla samo še prepričati, da je vdova.«
Ko je Dreja to pripovedoval, je vsa soba utihnila in gostje, kakor tudi krčma in vse osobje so napeto poslušali njegovo povest. Gospod Skočir pa je rekel:
»Takih razbojnikov pa si vendar ne bomo lastili. To je sramota.«
»Zakaj pa ne. Saj imajo vsi narodi poleg izredno velikih mož tudi svoje razbojnike, katerih naravnost legendarno slavo razširjajo razne pripovedke in ki so celo junaki dobrih in slabih romanov. Rinaldo Rinaldini, Musolino, Fra Diavolo in drugi so bili slavni italijanski razbojniki; pri Nemcih je znan Schinderhannes; pri Grkih Hadži Stavròs; pri Rusih Solovej; samo mi ne poznamo drugih nego dve razbojniški ničli Dimeža in Žbogarja; pa še za ta dva vedo komaj najstarejši ljudje, mladina pa nič ne ter se mora navduševati za čine razbojnikov tujih narodnosti, kar je velika sramota. Priprosto ljudstvo velikih narodov spoštuje in časti velike ljudi, ki so se razvili v ekstreme bodisi na dobro ali na slabo stran, mladina pa si jih v nežni starosti postavlja za vzore in jih hrepeni doseči. Mi smo pri vsaki stvari malenkostni, še pri razbojnikih. Sladè (ki niti ni bil pravi razbojnik, ker ni ropal) je bil Slovenec in prav pristen Slovenec, ki bi bil v drugih razmerah postal gotovo kaj drugega. Pomislite, kakšen minister bi bil mož s tako odločnostjo in odvažnostjo, kakor je bil Sladè.«
Pri teh besedah je nastalo silno navdušenje in gromovito ploskanje. Vse je vstalo in vpilo: »Živijo Sladè. živijo Slovenec Sladè.« ter se rinilo k profesorju Pipanu, da bi trčilo ž njim, pesnik Felicijan pa je na ves glas prepeval: »Šetala sem gori in doli, silno fajn.« Najglasnejši so bili tisti, ki so bili doma bolj iz bojevitih krajev.
Gospoda Skočirja je bilo pošteno sram, ker se je branil sprejeti Sladeta za Slovenca, še gospod Ozélj je bil navdušen, dasi Sladetovega pijančevanja ni odobraval, a krčmar je molčal. Ko pa se je hrup polegel je izpregovoril s slovesnim glasom in s komaj vidnim nasmehom:
»Iz življenja tega Sladeta in iz vašega ploskanja se prav jasno vidi, da izhaja
človeški rod iz zavrženih angelov.«