Znojilčevega Marka božja pot

Znojilčevega Marka božja pot
Janko Kersnik
Viri: Kmetske slike in ljudske povesti, 1937.
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt



Poglavja I II III IV dno

Tam, kjer zavija široka in gladka vélika cesta, ki veže Ljubljano s sosednim Štajerskim, v ozko sotesko, imenovano Črni graben, se dviguje na levi strani dokaj visok hrib, ki je proti cesti izpremenjen v velikanski kamnolom. Na vrhu se hrib širi v prijazno planoto, spredaj obraslo z mladim gozdom, v ozadju pa obdelano v njive in travnike. Tam stoji sredi lepega sadnega vrta zidana in lepo pobeljena hiša, okrog nje pa dobro ohranjena gospodarska poslopja.

To je selo Znojile[1];. Tu je v času, ko se je godila naša povest, gospodinjila pridna vdova s štirimi otroki in družino, ki jo je morala imeti pri svojem širnem posestvu. Dvanajst glav goveje živine je bilo v hlevu vedno in poleg tega lepo število drobnice, ki ji je bila gorska lega jako prikladna. Rajni Znojilec je umrl nagloma v najboljših, najkrepkejših letih, in za njim je morala skrbeti in se truditi vdova Ana, da ohrani posestvo, domačijo in doto svojim otrokom. Izpolnjevala je pa tudi to svojo dolžnost. Otroci so bili pridni in ubogljivi in pri vsem trudu in delu je imela mati vedno mirno in veselo zavest, da tudi tedaj, ko odrastó ter bodo jeli malo bolj samostojno stopati med svet, ne bodo zahajali na kriva pota. Peter je imel sedemnajst, Marica petnajst let, a najmlajši, Jožef, je izpolnil komaj dvanajsto. Gledé teh se ni Ana nikdar pritoževala. Edini Marko, drugi v vrsti otrok, ravno šestnajstih let, je prizadel včasi materi nekoliko skrbi; ne da bi bil poreden ali hudoben, še prav dobrosrčen deček je bil. Samo duševno ni bil tako razvit, kakor drugi v njegovih letih. V prvi mladosti je prestal hudo bolezen in ta mu je pustila svoje sledove. Mislil je počasi in marsikaj mu ni hotelo na noben način v glavo. Tudi v šoli, ki jo je moral obiskovati šest let, ni bil prišel tako daleč, da bi bil zmožen pisati in brati. A doma, posebno v hlevu je znal pravo ukreniti; on je živino najbolje krmil, vselej vedel, je li »dimka«[2] ali »mavra«[3] bolna, nikdar pozabil na potrebno število plaskovja[4] za drobnico, dobro že za plugom hodil in sploh je bil najboljši pastir in hlapec. In kakor je svoja opravila točno izvrševal, je bil pa tudi v svojem početju in ravnanju silno svojeglav in trmast, kakor je to pri vseh ljudeh navadno, ki so v duševnem razvitku zaostali. Prav lepo je bilo treba ravnati z njim, s silo in ostrimi povelji ni bilo ničesar opraviti. To je materi Ani prizadelo včasi bridko uro, a tolažila se je s tem, da bo Marko z leti tudi pametnejši, posebno ker je pri delu tako priden in vesten. Puščala ga ni rada kam drugam, v tujo tovarišijo ali družbo, in z dobro besedo ga je znala skoraj vselej pridržati doma, ako je starejši brat Peter krenil kam k sosedom.

Pa saj je bilo tudi lepo tukaj doma! Hiša je stala na malo vzvišenem porobku, obrnjena z licem proti jugu, in ves dan je sonce sevalo pred kameniti prag. Na levo si gledal v tesno dolino, obrobljeno z gosto zaraslimi gorami. Po nji se je vila velika cesta in z njo vštric je tekel srebrn potok; na desno je zazrlo oko široko ravan proti Mengšu in v ozadju sive kamniške in koroške planine[5]. Po sadnem drevju okrog hiše so skakali in peli ščinkavci in strnadi, spodaj pa nad gosto, temnozeleno travo so letali pisani metulji. Kako prijazno je zvenel veliki zvonec, ki ga je nosila stara, malo muzasta[6] »dimka« krog vratu, ko se je pasla z drugo živino v bregu pod hišo, in kako smešno sta se postavljala in drvila dva bela ovna in se trkala z glavami, da je kar votlo donelo izza grmovja. Kodrasti Turin pa je tekal in skakal krog njiju in ju oblajal. Marko je sedel pod debelo hruško drobnico in rezal žlice; včasi pa je vstal, zgrabil na kratek držaj navezan bič, spleten iz starih vrvic, ga zasukal na daleč okoli sebe, zamahnil nazaj in glasen bičev pok je odmeval od nasprotnega gozda; potem je zaukal na glas in iz vseh prsi — jú huhú-hu-u — je šlo z brega v breg. Oh, ukati je znal!

Posestvo je bilo na samoti, do bližnjega soseda več nego četrt ure hoda; zato so živeli Znojilčevi večinoma le med seboj in zlasti otroci niso prišli mnogo v dotiko z drugimi ljudmi.

Materi Ani je bilo to skoro najljubše; vendar je vedela kot pametna žena, da treba človeku včasi večje družbe in daljšega pota v svet. Kdor je videl le domačo vas in domačo cerkev, ta ne zna mnogo povedati in ne ve, kako ravnajo drugi ljudje, in tudi ne ume včasi kaj boljšega spoznati in svetovati. Sama seveda tudi ni hodila daleč na okoli; najdaljša pot je bila vsaki dve leti enkrat v Ljubljano, če ni mogla prodati svojih rejenih volov v obližju, in vsako leto enkrat na božjo pot na Limbarsko goro; tja je vzela Petra in Marico in enkrat celo Marka; ker se ji je bil pa tedaj skoraj izgubil, ga je odslej puščala doma, akoravno se je vselej hudoval zaradi tega.

Bilo je okoli sv. Jakoba, ko so Znojilčevi ravno nakladali pokošeno seno, gorsko trdino[7]; vroče sonce je pripekalo, duh sena pa je polnil zrak nad malim pašnikom, kjer so grabili naši znanci.

»Pozni ste, pozni!« je zaklical majhen, postaren mož, ki je prišel po stezi z grabljami na rami.

»Vi tudi, sosed!« je zavrnila Znojilka ter potegnila pisan robec malo čez čelo in ponehala grabiti seno. Tudi drugi so ustavili delo. »Hvala Bogu, da imamo tako vreme!« je pričel zopet oni in izvlekel kratko pipo, vivček, iz žepa.

»Mlaj ga bo obrnil,« je menil hlapec, ki je na vozu stoječ uravnaval ogle naloženega sena.

»Bomo pa prosili in molili, da ne bo tako,« je dejal sosed.

»Kako pa je z vašo Rezo?« vpraša Znojilka.

»I, danes je malo bolje! Pa vsa otekla je sedaj v lice in oči jo bole, oči. Jaz sem že dejal: V nedeljo bo veliki shod pri sveti Luciji na Skaručni, in če Rezi malo odleže, pojdeva tja: saj je sveta Lucija pomočnica za oči!«

»Pa res!« deje Znojilka. »I — sosed, pa bi še naša dva vzeli seboj, Petra in Marico — da ne bosta sama hodila?«

»Zakaj ne? Še bolj kratek čas nam bo, ako nas pojde več!«

Vtem je sosed odhajal, Peter in Marica pa sta se naskrivnem pogledala vesela in iznenadena ter jela, ne da bi zinila besedice, ogrebati voz s podvojeno pridnostjo; bil je že skoraj naložen.

»Oh, na Skaručni je lepo!« je pristavil hlapec ter vlekel nase veliko žrd[8], ki mu jo je bil podal Marko od spodnjega konca gor. »Le dobro porini!« je velel fantu. Marko je res sunil drevo z vso silo kvišku, da je hlapec skoraj omahnil; a potem je vendar pritisnil žrd na voz, sedel v kobal[9] na njo ter pomagal drugim, ki so na koncu z vrvjo pritegovali in vezali.

Marko je pognal vola in odpeljal proti domu.

»Na Skaručno!« to mu je bilo v glavi. Mati njega ni bila imenovala, ko je govorila s sosedom, in zato je vedel, da bo moral ostati doma. Toda kako lepo je po svetu in na božji poti! Spominjal se je, kako je bilo tedaj, ko je bil šel z materjo na Limbarsko goro. V cerkvi je bilo skoraj tako kakor doma na Brdu; toda zunaj, koliko ljudi! In ti prodajavci, ki so ponujali raznovrstno blago! Robce in lišp, sladkarije in potice, ure in nože, čipke in ogledála in orglice, oh muzike — muzike!

Take orglice, bunde, dromlje[10] — ali najsi bo kar hoče, da le poje, žvižga, piska ali gode, to je bilo vzor našemu Marku. In takrat se je v gneči romarjev tako zagledal v prodajalnice, da je zgrešil mater in ona njega in šele po trudapolnem večurnem iskanju ga je našla, ko je večina ljudi že odšla, zamišljenega in vendar vedno radovednega pred eno tistih prodajalnic. Kregan je bil in malo je manjkalo, da ni šiba pela, toda — le one gosli mu niso hotele iz spomina. In sedaj na Skaručni bo ravno tako, si je mislil dečko, tudi kaj goslic in piščalk. In ko je domov vlekel jarem z voli, je bilo sklenjeno v njegovi glavi, da mora tudi on tja na božjo pot. Proti materi tisti večer o svoji želji ni zinil, tudi ves drugi dan ne, ampak priden in delaven je bil ves čas še mnogo bolj nego sicer; mati ni imela najmanjše prilike karati ali svariti ga, najmanj pa mu veleti to ali ono.

Tako se je nagnila tudi sobota. V mraku se je bil oglasil sosed in povedal, da je njegovi Rezi odleglo in da pojdeta jutri navsezgodaj na Skaručno. Potem je počasi odšel.

Po večerji je šla Znojilka v kamro odpirat svojo skrinjo in prinesla staro mošnjico v hišo.

»Náta — za jutri!« je velela Petru in Marici ter pomolila vsakemu tri šestice[11].

Marku je bilo, kakor bi ga kdo tiščal za vrat, in je bruhnil na glas: »Mati, jaz pojdem tudi!«

»I, kajpada! Da se boš zopet izgubil, kakor tedaj pri sv. Valentinu na Limbarski gori!« Rekši je zavezala zopet mošnjo in jo odnesla v skrinjo.

Marko je naslonil komolca ob mizo in podprl glavo. Vsak bi mislil, da mu je jok najbliže.

Kar plane kvišku, porine leseno žlico, ki je ležala pred njim, daleč po mizi. »Pa pojdem, pa vendar pojdem!« vzklikne in odide naglo iz hiše.

V hlevu v zadnjem kotu poleg stare dimke je imel svojo iz surovih desk napravljeno postelj, spodaj pa zaboj; tega je odprl in prav z dna izvlekel nekaj v star, zamazan papir zavitega. Papir je polagoma razvil, in tu sta bili res še dve stari, svetli šmarni petici[12], birmansko darilo botra soseda. Z zadovoljnim pogledom ju je zopet zavil in vtaknil v žep praznične suknje, ki je ležala na vrhu v zaboju. Potem je vrgel še nekoliko klaje svoji stari dimki, in ko je Peter ravno stopil v hlev, je dejal še enkrat jezno: »Jaz pojdem tudi — in pojdem!« Peter je poznal bratovo trmoglavost ter molčal. Kmalu potem je na Znojilah vse spalo.

Drugo jutro se je jelo komaj žariti, ko so bili Peter, Marica in tudi naš Marko že na nogah. Lep, krasen dan se je kazal, in lehkà meglica, ki je krila dolino in daljne, še bolj temne nižave, se je začela počasi dvigati in giniti.

Marko je še en pot poizkusil omečiti mater ter prosil, naj ga pusti z onima; tudi Marica se je oglasila. Peter se je pa menda tistega bal kakor mati, da se bo nerodni in slaboumni fant izgubil; zato je molčal. Mati pa je ostala ob svoji prepovedi. Sedaj je Marko res začel jokati in gledal nekoliko časa za onima, ki sta odhajala proti sosedovemu domu, kjer so ju že čakali.

»Bom pa sam šel!« zavpije, steče v hlev, odpre zaboj, vzame praznično suknjo in klobuk — v drugo se je že prej nedeljsko opravil — in še enkrat materi na pragu zakliče: »Sedaj pa grem, pa — sam!« in ubere pot naravnost navzdol proti véliki cesti.

Kje je Skaručna, tega ni vedel, samo to je bil od strani poizvedel, da je tam nekje za Mengšem; no, Mengeš je pa vsak dan lahko videl z domačega hriba; zato ga niti skrbelo ni, bo li našel Skaručno ali ne. Korakal je veselo naprej in žvižgal, da je bilo kaj.

Pri Bistriškem mostu je povprašal, kje se krene proti Mengšu, tam pa, kje gre pot na Skaručno, in ker je bilo vedno več ljudi na cesti, ki so imeli isti namen kakor on, nazadnje ni bilo več treba povpraševati. Tako je dospel kmalu k cerkvi sv. Lucije, stoječi na ravni planoti, ki se razteza na severu za Šmarno goro; cerkvica je neznatna, slovi pa daleč po slovenskem ozemlju kot skaručenska božja pot.

Marko je bil zgodaj tam, a vendar je našel že stotine in stotine ljudi, ki so se gnetli krog male cerkve ali pa po raznih kolibah, kjer se je točilo vino in kava. Fant je le debelo gledal okoli sebe; vse mu je bilo novo, vse zanimivo. In ko je naposled staknil nekoliko prodajalnic ter ugledal tu one stvari, o katerih je tolikrat sanjaril, ure, ki ne gredo, zlate verižice, ki pa niso zlate, ogledala, ki pa ne kažejo prav, robce in čipke, pipce in nože, predvsem pa — orglice, majhne in velike, oh, potem pa ni mogel več proč. Videl je, kako je včasi kak fantin stopil k prodajalnici in vzel to ali ono stvar v roke, tudi tiste orglice, ter jih poizkušal, kako pojo, a potem povprašal po ceni in jih končno položil zopet nazaj na prejšnje mesto. Naposled se je Marko ojunačil in stopil je bliže. Zapazivši, da je prodajalec prijazen, je tiščal z levico svoji petici v žepu, z desno pa segel po največjih orglicah ter jih jel poizkušati. Zazdelo se mu je, da po nebeško pojo, in je brzo vprašal, koliko veljajo.

»Štirideset krajcarjev[13],« je dejal kramar.

»Tole imam,« je menil Marko in pomolil onemu svoji petici.

»Kje si pa to ukral?« se je smejal prodajalec.

Marku je silila kri v lice.

»Jaz nisem ničesar ukral! To je moje — boter mi je dal!«

»No, pa to je premalo za take orgle! Pa naj bo, ker si ti, bom pa pustil!« je rekel oni, spoznavši, kakega kupovalca ima pred seboj, ter vrgel petici, ki sta preplačali orgle, v predal pred seboj.

Marko pa je z neznanim veseljem spravil orglice v žep in jih tiščal kakor največji zaklad. Najrajši bi se bil kam usedel in jel poizkušati in ubirati glasove, toda tu je bilo preveč ljudi. Spomnil se je tudi, da bo treba iti k maši, in ker je ravno pozvonilo, se je rinil skozi gnečo z lastno mu vztrajnostjo, tako da je srečno priril v maloprostorno cerkev.

Pridiga se je bila pričela. Duhovnik, ki je stal na leci, velik gospod z resnim, a prijaznim licem, je govoril o reku sv. pisma, ki ga je bil vzel iz današnjega evangelija: »Vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, se bo posekalo in vrglo v ogenj.« Marko je izprva mislil le na svoje orglice, ki jih je vestno tiščal v stranskem žepu, a počasi je jel poslušati, in ko preide pridigar na leci v izpeljevanju svojega govora na dolžnosti staršev do otrok in otrok do staršev ter izreče slovesno zapoved: »Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in da se ti bo dobro godilo,« tedaj je našega Marka prvi spomin na njegov današnji beg z doma prav neprijetno dirnil.

Postal je zdaj jako pazljiv, mnogo bolj nego je bil sicer v domači cerkvi. In ko je duhovnik povedal kratko a primerno dogodbo o mladeniču, ki je šel sam proti volji staršev med svet in je tam daleč v tuji deželi zapal hudobnemu duhu in se je zato leta in leta pokoril, tedaj je postajalo našemu Marku silo tesno pri srcu. Najrajši bi bil že zunaj in na poti domov in tam doma je hotel mater lepo ubogati — oh da bi bil le že doma — doma. Ko pa je začutil orglice v svojem žepu, ga je navdalo vendar zopet zadovoljstvo, da je šel semkaj in da je dobil ta zaklad.

Ko je minila služba božja, je hitel Marko ven in zopet hodil in postajal okrog vsega, kar se mu je zdelo dovolj zanimivo. Brata in sestre in sosedovih ni nikjer zagledal in tudi ti ga niso videli, kar je popolnoma umevno, ker je bilo zbranega sila veliko ljudstva.

Ko je poldne zvonilo, se je spomnil Marko, da je lačen.

Bolj zaradi tega, ker so drugi domači tako storili, je bil vzel tudi on dobršen kos rženega kruha s seboj na pot in ta mu je sedaj prav prišel. Vode je dobil na vodnjaku in s tem je bil dovolj okrepčan, da je jel misliti na vrnitev.

Krenil je na cesto, po kateri je šlo največ ljudi. Malo čudni so se mu sicer dozdevali, morali so biti od daleč, zakaj nosili so vreče na hrbtu in tudi govor njihov ni bil tak, kakor ga je bil on vajen v domačem hribovskem selu. Nekatere besede so v svojem pogovoru malo zategovali, druge zopet požirali in namesto da bi bil ta ali oni vprašal »kaj?«, je dejal malo zategnjeno in zagoltnjeno »kôj?«. To so bili Štajerci iz gornje Savinjske doline, a Marko ni dolgo pazil na družbo, le korakal je za njo, meneč, kamor gredo ti, pojdem tudi jaz, bo pač prav tako! Domov že pridem! Hodil je tako v vročem popoldanskem soncu — dolgo, dolgo! Nekajkrat je počival v senci ob cesti rastočega drevja in potem zopet mahnil za potniki, ki so še vedno prihajali po cesti.

Enkrat se mu je vendar primerno zazdelo povprašati, je li na pravi poti.

»Ali se tod pride na Znojile?« je poprašal starega moža.

»Tod, tod — pa daleč je še!« je dejal oni in korakal naprej.

Zjutraj se fantu ni zdelo tako daleč.

Kar pride v čudno veliko vas — saj imena ni vedel tej naselbini. Hiša se je držala hiše in vse so bile tako velike in še večje kakor tistih malo domá v Lukovici, in zdelo se mu je, da jim ni konca ni kraja.

Marko ni vedel, da potuje skozi mesto Kamnik. Spočetka je mislil, da je to zopet Mengeš, ki ga je bil v jutro z naglim korakom premeril. Potem pa je prišel na most, kjer šumi spodaj Bistrica. Zjutraj je bil šel tudi čez takov most, a ondi je bilo vendar drugače.

»Se li pride tod na Znojile?« je vprašal onkraj vnovič.

»Pride se, pride!« je zavrnila starikava žena, in Marko je pospešil svoj korak.

A sedaj je bil svet spet drugačen kakor tam blizu domačije.

Ozka soteska, oni v Črnem grabnu podobna, je ležala pred njim, ozka pot je tekla po nji, poleg ceste pa je šumljal majhen potok. Marko je bil sedaj bolj osamljen. Onih štajerskih potnikov tu ni bilo več in sam ni vedel, kdaj in kje so krenili v stran. Mrak je tudi že legal na zemljo, in v dolini je postajalo vedno bolj temno.

Dasi Marko ni bil bojazljiv dečko, vendar ga je jelo skrbeti, ko poti ni bilo ne konca ne kraja in ko sam ni poznal okolice.

»Vsi pravijo, da se gre tod na Znojile, in vendar ni tako kakor zjutraj!« je mislil in vtem mu je rastel tudi strah pred materino jezo.

Bilo je že skoraj popolnoma temno, ko začuje zopet korake pred seboj.

»Je li tu pot na Znojile?« je vzkliknil, in jok mu je bil bliže nego vse drugo; celo orglic se ni spominjal več.

»Tukaj, tukaj!« odgovori velik mož, ki je šel pred njim. »Le za mano hôdi!«

Marko se je z olajšanim srcem pridružil.

»Čigav si pa?« je vprašal ded pred njim.

»Znojilčev!«

»Ej, — tako? I, kje si pa bil?«

»Na Skaručni!«

»Ej, tam je pa lepo!«

In potem sta šla drug za drugim.

Ded menda ni bil voljan več povpraševati, fant je pa tudi rad molčal. A postajal je vedno bolj vesel. Pot, ki sta jo ubirala navzgor, je bila prav zares domača, natanko tisti klanci, tisti pesek, tisto grmovje. Včasi je kaka skala malo drugače molela ali kaka bukev kazala debelejše veje nego na domači strmini, pa Marko ni pazil na to.

Kmalu sta bila na vrhu, na majhni planoti.

»No, sedaj si pa doma,« je dejal redkobesedni starec in pokazal na gručo drevja, pod katerim je bilo videti nekoliko poslopij.

»Lahko noč!« je rekel Marko in odhitel proti domu, starec pa je odšel po stezi na levo.

Na Znojilah je vse spalo; samo pes, priklenjen ob hlevu, se je zbudil in oblajal prišleca.

»Turin, Turin, spat!« je velel Marko poluglasno, in pes je res zlezel v svoj brlog.

Marko je šel v hlev, — zdelo se mu je sicer, da je malo drugačen, nego je bil zjutraj, ko pa je našel v kotu prazno postelj, je vrgel utrujen kakor je bil praznično obleko raz sebe in v malo trenutkih zaspal trdo, kakor bi ga bil kdo ubil.

Pa ne dolgo! Prav kmalu se mu je zazdelo, da ga nekdo vleče raz postelj ter ravna z njim precej robato.

»Odkod si se vzel?« je kričal tisti, ki ga je postavljal na tla; a Marko je bil tako v spanju, da ni znal odgovora. Oni je menda tudi to izprevidel ter vrgel fanta na kup slame, sam pa legel v postelj.

Marko je takoj vnovič zaspal, a sedaj ne več tako mirno. Sanjal je težke sanje. Potoval je po tujih deželah, lačen je bil in žejen in vodil ga je »krivi prerok«, o katerem je bil čul v današnjem evangeliju. Naposled ga je tisti prodal v sužnost, kakor onega neubogljivega sina, o katerem je pridigoval duhovnik. To pa vse zato, ker je bil ušel z doma proti volji svoje matere.

Marko se je premetaval na svojem ležišču in ječal in stokal v spanju; danilo se je komaj, pa je bil že na nogah ter si mel zaspane oči.

Kakor po navadi je segel po vilah, da bi vrgel nekoliko krme kravam, ki jih v temnem hlevu se ni mogel prav razločiti. Čakati je hotel potem Marice, da pride mlest, ali pa pridejo celo mati.

»No, nekaj hudih besed, pa bo!« si je mislil; »na Skaručni sem bil pa vendar, in — o joj, kje so pa moje orglice?«

Sedaj šele se jih je domislil in otipal na koncu postelje suknjo in v njej orglice. Še zmotilo ga ni, da je na postelji nekdo glasno smrčal; tako je bil zamišljen v svoj zaklad. Sedel je zopet na kup slame, na katerem je spal, in začel orglati, izprva potihoma, potem pa vedno bolj pogumno in glasno. Da ni pravilno ubiral glasov, to je umevno, saj še nikdar ni imel takih orglic; a njemu so se zdeli ti glasi, ta godba tako lepi, ko nič drugega več na svetu.

Pa iz tega sladkega muziciranja ga je vzdramil tisti robati glas, kakor se ga je brzo domislil iz nočnega prebujenja.

»Kakov norec je pa prišel sem?« je vpil nekdo, in že je stal velikanski fantin pred našim Markom in ga zleknil kvišku ter potem pred vrata na prosto, kjer se je jutrnji mrak že umikal belemu dnevu.

Marko je zopet mislil, da se mu sanja, a oni drugi si je bil popolnoma v svesti, da sta prebujena oba.

»Čigav pa si, ti — duša pritepena?« je vpil oni na pol jezno, na pol radovedno.

»Znojilčev sem!« je menil Marko.

»I tako — Znojilčev? Glej ga no — tepca pritepenega! Znojilčev sem jaz — ne pa ti!« se je grohotal dolgin.

Marko se je ozrl na desno in levo.

»Ta je — Znojilčev — in jaz ne!« mu je šinilo po glavi. »To ni mogoče!«

Saj je vendar tam doli njegova priljubljena hruška, na drugi strani kozolec, tukaj pa hlev, tak kakor doma, in hiša ravno tako bela kakor domača, in tudi dvoje stopnic je pred pragom. In tam v daljavi! Na levi ozka dolina, nasproti pa gosto obrasle gore, na desni pa odprt svet, široka ravnina! Pred hlevom pa je lajal in tulil Turin, njegov umazani kodrasti Turin, ki ga je že ponoči spoznal in veselo oblajal.

Seveda — vse vendar ni bilo tako kakor prejšnje jutro, ko je odpotoval, ko je ušel z doma. Vozovi tam pod kapom so bili malo drugačni, tudi vodnjak je bil malo bolj v stran pomaknjen in sušilnica za sadje, ki je stala včeraj daleč doli v bregu, je pomaknjena danes prav blizu tja za kozolec. In še drugih razlik je bilo mnogo, a Marko jih ni imel časa opazovati; dolgin pred njim ga ni pustil v miru.

»Torej ti si Znojilčev, tako?« se je zagrohotal še en pot.

Marko ga je topo pogledal in solze so mu silile v oči. »Saj so to Znojile!« je dejal in kremžil lice v jok.

»Seveda so — Znojile! Na, če znaš brati!« Rekoč pokaže dolgin na tablico nad hišnimi vrati.

Kakor smo že povedali, se Marko navzlic šestletni hoji v šolo ni bil naučil pisati in brati; toda edino, kar mu je ostalo, to je bila tablica na hiši, ki je pričala, da so to: »Znojile št. 1.«[14] To je znal čitati. In glej! Prav taka, prav tista tablica, samo malo bolj zaprašena in okajena je ta tu nad vrati, in na njej stoji: »Znojile štev. 1.« Ni bilo več dvombe! Doma je, a od včeraj na danes se je nekaj izpremenilo!

»Kje so pa mati?« je vprašal Marko naglo v svoji silni bojazni, ki se ga je lastila.

»Mati? Pri nas nimamo matere! Zdavnaj so umrli!« je menil oni, ki je postajal očitno vedno bolj radoveden.

»Umrli!« je zajavkal ubogi dečko in jel jokati in tuliti na glas.

Dolginu se je smilil, a uverjen je bil, da ima blaznega fanta pred seboj.

Sedaj se je pokazal še velik, postaren mož na pragu hiše, za njim pa je prišlo mlado dekle. Od kozolca je prikorakal hlapec s koso na rami in malo potem je prišla še dekla s škafom, namenjena v hlev krave mlest.

»Koga pa imaš tu doli, Martin?« vpraša stari mož s praga.

»Bog ga vedi, kje se je vzel?« se smeje dolgin, katerega je klical oni za Martina; »pravi, da je Znojilčev; ponoči se je pritepel!«

Stari gospodar Znojilec, kajti to je bil oni mož, pristopi bliže in jame pravilno izpraševati borega Marka.

Pa več ni bilo izvedeti iz njega, nego da je Znojilčev, da je tu doma, in da je bil na božji poti na Skaručni.

»Kje so pa mati, mati?« je vzkliknil še nekajkrat.

V kratkem so bili vsi uverjeni, da fant ni pri pravi pameti, in ravnali so z njim prav lepo.

Stari Znojilec ga je povpraševal, je li lačen, in ker je bil Marko v resnici izstradan kot volk v najhujši zimi, saj ves prejšnji dan ni použil drugega nego oni kos kruha, ki ga je bil vzel s seboj, je pokimal naglo, dasi so mu še vedno solze tekle preko zarjavelega lica.

Prisedel je k zajtrku z drugimi in sedaj ga ni nihče več povpraševal — kaj in odkod in kako. Pozneje je šel vsak po svojih opravkih in tudi Marko je storil, kakor je bil vedno vajen. Izpustil je krave na pašo: — oh te kravice, — dimka je bila tudi med njimi, pa ga ni več poznala, in celo dvoje repov je bilo več v hlevu nego včeraj. Pa drobnica! To so bili ovni in ovce!

In mnogo več jih je bilo danes nego včeraj in čisto druge barve, druge postave, drugačnih kodrov. Poznati ga tudi nobeden ni hotel; veliki oven, ki je nosil zvonec na jermenu okoli vratu, ga je celo nekajkrat prav grdo bušknil od zadaj. Edini Turin, tako mu je bilo tudi res ime, ta se ga je prvi privadil, skakal in lajal okoli njega, ko ga je bil spustil z verige.

»Oh ti Turinček, ti si še stari! Vse je drugo, vse drugače!« je vzdihoval ubogi fant.

Nekaj ur pozneje je sedel, kakor je bil vedno vajen, doli v bregu pod staro hruško-drobnico sredi svoje mnogobrojne črede, podpiral glavo s komolcema ter mislil in mislil — težko in počasi — saj drugače ni mogel, drugače ni znal.

Nekaj čudnega mu je rojilo po možganih. — Spominjal se je pravljice, ki mu jo je bila večkrat pripovedovala, še kot malemu otroku, pred leti umrla teta. Pravila je o menihu, ki je bil šel iz samostana, se izgubil v gozdu in tam slišal peti čudno ptico; poslušal in poslušal je krasne glasove in ves zamaknjen sedel na starem štoru. Ko je ptica prenehala, je vstal — zdelo se mu je, da je petje trajalo komaj nekaj minut, — in se je vrnil proti domu, proti samostanu, ki ga je tudi kmalu našel.

A tam ga ni nihče več spoznal. Pripovedovali so mu, da je minulo že tri sto let, odkar se je izgubil menih, ki mu je bilo ime kakor njemu. In res — vse je bilo drugače v onem samostanu! Drugi bratje, drugi višji, drugi običaji. Prosil je, naj ga peljejo v cerkev pred oltar. Tam je pokleknil pred podobo Matere božje — ta je bila še vedno ista kakor pred tri sto leti — in molil je gorečo molitev, potem pa se je zgrudil in drugega ni bilo po njem, nego — prah in pepel; a bel golobček je zletel skozi visoko okno ven iz zidovja proti jasnemu nebu.

Ta pravljica mu je blodila po glavi. Da, da, tako je bilo sedaj z njim. Od doma je ušel, matere ni ubogal, izgubil se je, te orglice so ga zapeljale in krivi prerok — oh, oh, sedaj je pa že dolgo, dolgo odkar so bili njegovi na tem domu, — sedaj je on kakor tisti menih. Mati so umrli, bratov, sestre ni, tuji ljudje gospodarijo tukaj, mnogo se je izpremenilo, kravice so druge, ovni drugačni, a hruška je starejša, sušilnico so prestavili, in vse, vse se je kolikor toliko predrugačilo. Celo Turin, Turinček! A pes, ki se ga je bil hitro privadil, je položil svojo kodrasto glavo na njegova kolena in mu prijazno zrl v lice. »Ah, Turin, ti me še poznaš!« je vzdihnil Marko.

Pa sedaj ga je še nekaj drugega zaskrbelo.

»Kaj, ko bi se jaz tudi izpremenil kar — v prah in pepel?«

Groza ga je obšla. Prijemal se je za kolena in meča, za glavo in rameni, vse je bilo v starem dobrem stanu.

Pri tem preiskovanju je zadel zopet ob orglice v žepu. Vsa žalost, vsa bolest mu ni mogla zabraniti, da bi jih ne izvlekel ter jel veselo orglati tja v jasen, miren dan.

Tako se ga je kmalu lotila dobra volja.

Ko je pa opoldne gnal domov in je potem sredi tujih ljudi sedel pri kosilu, ga je spet prijela žalost in z njo vred strah, kdaj, ob kateri priliki se bo izpremenil — v prah in pepel.

Govoril ni z nikomer in drugim se tudi ni vredno zdelo ogovarjati ga, saj so ga imeli vsi za topega, blaznega, ki se je od bogvekod pritepel. In ti ljudje so bili res malo drugačni kakor oni, ki so bili še včeraj na Markovem domu. Tudi besede so malo drugače zavijali, opravljeni so bili vsi v domačo prteno, deloma sukneno obleko, in njihovo platno je bilo mnogo bolj debelo in surovo kakor ono, ki so ga bili pridelovali doma pred — sto leti, tako je mislil Marko; zakaj najmanj sto let je moralo miniti, odkar je bil odšel odtod. Tudi jed je bila druga; tu so imeli ovsenjak, ki ga niso pred sto leti, ko Marko še ni bil šel na božjo pot na Skaručno, nič kaj čislali ali hvalili na Znojilah. Edino kar je bilo staro, enako kakor nekdaj, to je bilo krmenje živine; ravno tako so ravnali s kravami, ravno tako z ovcami kakor pred sto leti, in mleko in maslo, ki so ga kuhali, in sir, ki so ga napravljali, to je bilo še vse enako.

Marko je prebil ves teden na Znojilah. Prve dni se je še nekolikokrat zjokal in še nekajkrat povprašal dolgega Martina, ali prav ničesar ne ve o Petru, o Marici, o Jožefu. Ko pa je ta nejevoljno odmajeval, je povesil naš fant glavo, in žalostno opravljal naprej svoj posel. Stari gospodar se ni brigal zanj, vesel je bil, da ima pri hiši hlapca zastonj, drugim pa itak na misel ni prišlo zmeniti se kaj več za pritepenca.

Čez tri dni se je zdelo Marku, da je bilo na Znojilah od nekdaj tako. Seveda ga je v četrtek nekaj neprijetno zbudilo iz tega prepričanja. Na paši se mu je bila ovca izgubila, ko je bil preveč zamišljen v svoje orglice; in ko se je vrnil domov brez nje, ga je dolgi Martin, ki je bil očetu za drobnico odgovoren, neusmiljeno pretepel.

To se Marku pred sto leti ni nikdar bilo v tako obili meri zgodilo in zato je dejal — da je vedno slabše na svetu.

Takoj pa mu je prišel zopet v misli tisti mladenič, ki se mu je, zapeljanemu po krivem preroku, tako slabo godilo na svetu. Vzel je torej vse udarce kot nekaj zasluženega, neobhodnega, in dasi je kričal kakor bi ga iz kože drl, vendar ni čutil v srcu, da se mu godi kaka krivica. »Zaslužil si, sedaj pa trpi!« mu je dejala vest.

A v soboto zvečer in v nedeljo zjutraj — tedaj je bilo šele čudno!

Gospodar Znojilec je velel po večerji Martinu: »Fant naj gre s teboj zjutraj k maši.«

»Ne, oče,« je dejal Martin, »jaz pojdem ob desetih.«

Staremu to ni bilo nič kaj prav, ker je Martin potem rad obsedel v krčmi, ako je šel v cerkev dopoldne.

»Naj gre pa s hlapcem! Ti pa glej, da boš opoldne doma!« je godrnjal stari.

Marka pa je ta vest grozno pretresla. Z doma se je videla prijazna cerkev na nizkem holmu, ravno tako kakor pred sto leti, toda kadar jo je zagledal, ga je prešinil neznan strah: spominjal se je vedno in vselej ob tem pogledu onega nesrečnega meniha, ki je ptico poslušal in potem v cerkvi na mah razpal v prah in pepel.

Do sedaj se mu je, čeprav je bil enkrat celó tepen, ves teden dobro godilo, torej tu ni bilo več nevarnosti, da bo po njem; toda kaj bo v cerkvi?

Zato tudi ni rekel niti »da« niti »ne«, temveč se je zaril nad hlevom prav v zadnjem kotu pod postrešjem globoko v seno, s trdnim namenom, da ga nihče ne najde in da ne pojde v cerkev. Hlapec ga je klical navsezgodaj, toda zaman. Odšel je torej brez njega.

Tudi dopoldne o Marku ni bilo ni duha ni sluha.

Tičal je še vedno v senu na hlevu v strahu, da ga kdo siloma ne izvleče v cerkev, kjer bi se izpolnila nad njim kazen, ki mu je bila gotovo namenjena. Zato tudi živine ni opravil. A iskal ga ni nihče, zakaj vsi so mislili, da je šel ob desetih z Martinom in da se vrne z njim. Očetova slutnja se je pa tudi glede Martina izpolnila; opoldne ga ni bilo domov. Stari gospodar se je grdo držal, hlapec pa je preklinjal Marka, ker je moral živino opravljati.

Popoldne šele je Marko prilezel iz svojega skrivališča in nesreča je hotela, da ga je hlapec koj zapazil.

»Kje si bil pri maši? In kdaj?« je zarohnel nad njim. Marko si ni upal ziniti.

»Nikjer nisi bil; saj se te same pleve drže, mrcina ti lena! Čakaj, jaz ti pokažem!«

Rekši skoči pod kap po suh, na debelem koncu odlomljen cepec, kakršnih je več ležalo tam za podom, ter jame udrihati po dečku.

Ta je skakal in kričal in skoraj bi bil sedaj rajši videl, da se takoj izpremeni — v prah in pepel.

Pa v tem trenutku je zgrabil nekdo hlapca za vrat in ga zleknil v stran.

»Pusti fanta! Kaj ga pretepaš?«

Bil je Martin, ki je bil stopil vmes, in za njim je stal še drug, majhen, postaren možic s kratko pipico v ustih.

»V cerkev naj bi šel, nesnaga!« se je jezil hlapec ter hotel še enkrat zavihteti cepec nad onim.

»Béži stran!« je velel Martin.

Marko je tiščal roke na oči in vpil in jokal na ves glas.

»Fant, ali poznaš tega očeta?« je dejal Martin in pokazal starega možica, ki je bil prišel z njim ter sedaj z nekim tihim, skrivnim veseljem gledal ves prizor, kakor bi prav iz srca privoščil Marku to kazen.

Deček je potegnil z desnim in potem z levim rokavom preko solznih oči ter pogledal starega.

»Boter, boter!« je vzkliknil na ves glas in padel na koleni.

»Sedaj pride — prah in pepel!« To je bila prva njegova misel.

A ker se to vendar ni zgodilo, je skočil kvišku in se oklenil starega moža.

»Boter, boter, vi ste še živi? Vse drugo je pomrlo!«

»I kaj pa je s teboj?« vpraša boter.

»Jaz, jaz sem — zaklet!« je vzdihoval fant.

»Menda si res ob pamet?« je dejal skrbno stari mož.

»Saj nikdar pameten ni bil!« je godrnjal hlapec.

A kmalu so se vendar sporazumeli.


Pa kako je prišel boter sem?

Martin je po končani deseti maši vračajoč se domov v resnici zadel ob hišo, kjer, kakor pregovor pravi: »Bog roko ven moli!« Ni si mogel kaj, da bi ne stopil noter ter ne naročil poliča vina. Nekaj ljudi je bilo že notri in več jih je še prihajalo. Posebno oni, ki so bili prav od daleč doma, so se krepčali tu s skledico juhe in požirkom vina ter čakali popoldanskega krščanskega nauka. Da je bilo pa tudi bližnjih dovolj, katerim takega krepčanja v krčmi ni trebalo, nam tudi praviti ni treba!

Martin je imel svojo družbo in ni pazil na one pri sosednji mizi. Ta hip pa je vendar postal pozoren.

Tam je sedel majhen, postaren možic, očito tujec v tej dolini, in pušil tobak iz kratkega vivčka.

Ta je nekaj pripovedoval, kar je Martina takoj opozorilo.

»Sam Bog ga vedi, Bog ga znaj, kam je fant zašel!« je govoril stari s svojim sosedom.

»I, pa kam je vendar hotel?« vpraša nekdo.

»Na Skaručno, na božjo pot! Mati mu je branila, pa je kar sam ušel! Praznično obleko je imel pa nov klobuk, morebiti ga je še kak rokovnjač oropal in ubil.«

»Kdaj se je pa izgubil?« deje drugi mož iz one družbe.

»Danes je teden! Iščejo ga povsod. Jaz sem šel nalašč sem, da bi prosil oznanila v cerkvi o izgubljenem dečku, pa sem prišel prepozno. Sedaj čakam nauka. Tedaj bodo gospod oznanili!«

»Kako je pa ime fantu!« se vmeša Martin.

»Marko!«

»O joj, ta je pa pri nas!« vzklikne oni.

Stari je debelo gledal, a v kratkih besedah je bilo vse razloženo.

Podala sta se oba vesela na pot in prišla ravno prav, da sta Marka rešila hlapčevih pesti.

Gospodar Znojilec je vtem prišel s polja, kjer je ogledoval pšenico, ki je bila zrela za žetev, in potem so sedli vsi k bokalu tepkovca, ki ga je oče velel prinesti. Boter je bil vesel, da je našel Marka, oni pa tudi, da so se ga iznebili; dasi jim je kot priden delavec ugajal, so se ga vendar bali, ker so ga imeli za blaznega.

O njem ali o tem njegovem duševnem stanju pa ni bilo govora ni besedice.

Ko je boter vstal in sta se poslovila, so se vsi prijazno razšli.

Domov grede, ko sta imela potnika že Zlato polje za seboj, je vprašal boter Marka:

»I, zakaj si pa vendar tam gori ostal?«

»Oh, saj sem bil na Znojilah!« odgovori dečko.

»Da, pa to so druge Znojile, nego naše, nego tvoje domače! Kaj meniš, da so ene same Znojile na svetu?«

»Ene same!« je rekel Marko nedolžno in ni vedel, da je v svoji preproščini izrekel veliko resnico, da ima človek le samo en dom in da ni nikjer na svetu tako dobro kakor — doma.

Pozneje se mu je popolnoma zjasnilo, da se je bil namreč izgubil, da ga je samo ime »Znojile« premotilo.

Ko so ga doma z očitnim veseljem sprejeli, je pozabil tudi vso nezgodo; toda od doma ni šel več sam brez materinega dovoljenja.

Drugi so ga sicer včasi dražili, ko so poizvedeli več podrobnosti o njegovi božji poti, in klicali so ga »zakletega Marka«; in če do danes ni dobil drugega imena, ga pa še vedno tako kličejo.

  1. Znojile. Oba kraja s tem imenom sta resnična, kakor ju popisuje Kersnik. Znojile povestnega junaka Marka spadajo v lukoviško občino (Lukovica), druge pa v občino Podhruško, oboje v kamniškem okraju, oboje prav majhni vasici; Znojil poznajo naši krajevni leksikoni še več, n. pr. v litijskem okraju tudi kar dvoje.
  2. Dimka, krava dimaste barve.
  3. Mavra, črnomarogasta, pa tudi črna krava.
  4. Plaskovje za drobnico, kup nagrabljene ali natrgane, navadno listnate krme za drobnico (ovce in koze).
  5. V ozadju sive kamniške in koroške planine; tu ni lastno ime, temveč pomeni splošno gore nad Kamnikom in na Koroškem, zato je pisano z malo začetnico.
  6. Muzast, porogljiv; muzasta krava = tudi krava z nazaj zakrivljenimi rogovi. (Rabi pa se izraz »muzast« tudi v pomenu »brez rogov«: muzasta in rogata drobnica.)
  7. Gorska trdina pomeni tu gorsko travo, za razliko od mehkejše v dolini.
  8. Žrd ali drevo = dolg, težak drog, kakršne navadno rabijo za povezovanje, pritrjanje visoko naloženega sena na vozu.
  9. V kobal sesti, kobaliti = zajahati, raznožno sesti, n. pr. na hlod.
  10. Bunda, brunda, dromlja (navadno plur.: dromlje), vrste glasbil kakor orglice.
  11. Šestica; po starem šestinskem sistemu denarnih enot je veljala šestica = 6 krajcarjev.
  12. Petica = 5 grošev. Šmarna (= šentmarijina) petica = srebrnjak z Marijino podobo. Groš — 3 krajcarji.
  13. Krajcar (križavec) je v starem denarju najmanjša enota.
  14. »Znojile št. 1.«. Za realista je več ko nenavadno, da bi se v obojih Znojilah vse tako čudovito ujemalo: skoraj popolnoma enaka pot, kraj, naselje, hiša z gospodarskimi poslopji, a nazadnje še celó hišno ime Znojilec. Zdi se ne samo neresnično, ampak sploh neverjetno. Toda po psihološki utemeljitvi dogajanja v Markovi duši je vse verjetno, a tudi zunanja snov zgodbe vzbuja verjetnost resničnosti, ako pomislimo, kako so si taka gorska naselja v istem okraju podobna ravno v najbolj značilnih potezah; kmetski domovi pa so si podobni nele v zgradbi, ampak tudi po notranji opremi. A tudi »Znojile št. 1.« niso nikak romantično fantastičen in neverjeten domislek; naselje je dobilo ime po prvem naseljencu, tako da to sploh ni neverjetno, zakaj imajo v obeh naseljih pri 1. hišni številki enako hišno ime Znojilec. Kar pa vidi in čuti ubogi Marko drugače, je razložil pisatelj psihološko prepričljivo: »Doma je, a od včeraj na danes se je nekaj izpremenilo!« (Str. 90.) Pisatelj je ohranil tako vseskozi realistično doslednost tudi v zunanji zgodbi, ne glede na to, da je zajel povest po vsebini, osebah in krajih skoraj docela iz resničnega življenja in da je ohranil celo imena popolnoma neizpremenjena. (Primerjaj Erjavec-Fleretovo opombo v Kersnikovih »Izbranih spisih za mladino«, str. 407!) Marko se je res izgubil in njegova mati je prišla prosit lukoviškega župana (pisatelja Janka Kersnika), naj poizve, kam se je izgubil njen sin Marko. In Marka so res našli v onih drugih Znojilah v podhruški občini. Nad navadno zgodbo pa povzdiguje povest čudovito lepo in plastično naslikana psihološka podoba ubogega Znojilčevega Marka.