Zob za zob
| Zob za zob Matija Rode |
| |||||||||||||
»Tako, ljuba moja ženičica, zdaj pa moram iti. Sladko spančkaj, srček, in sanja naj se ti o svetli sreči, da hodiš po raju, posutem in obsejanem z zelenjem in cvetjem. Zdrava, moja Pepca!«
Rudolf Repič je govoril tako, ko je odhajal ob sedmih zvečer v službo na železnico. Poljubil in objel je svojo ženico še enkrat srčno in veselo kot mlad mož ter odšel po par sladkih besedah v črno noč.
Pepca je ostala sama. Popravila si je razmršene lase, ki jih je zmedla prevroča ljubezen Rudolfova, nato se pa vsedla s knjigo na zofo in se namenila brati.
Prebrala je par stavkov, to se reče, z očmi je šla preko njih, njene misli so pa bile drugod. Njen duh je splaval v pred kratkim minulo preteklost, ki je bila dokaj različna od sedanjosti.
Pred dvema mesecema se je omožila Pepca. Storila je ta korak takorekoč v nekih sanjah, ne vedoč, kaj je učinila ž njim. Šele pozneje je prišlo spoznanje, da je izgubila zlato prostost, polno veselja in cvetja. Toliko čestilcev je imela preje, lepih, brhkih mladeničov, ki so tekmovali, kdo jo bo bolj in bolje zabaval, hodili so na sprehode, v gledališče, na plese in povsod se ji je sipalo razkošno razvedrilo.
A zdaj? Zdaj je prikovana na človeka, ki se ji je zdel ljub pred poroko, ki ga pa mrzi toliko bolj, čim dalj živi ž njim skupaj. Oduren ji je in vsaka njegova ljubezenska beseda, vsak njegov objem, zlasti pa vsak njegov poljub jo zamrzi, da bi si rajši dala priložiti klofuto, kot pa poslušati njegove prijazne besede in čutiti njegove prisrčne objeme in vroče poljube.
Pepca ni bila sentimentalna ženska, da bi se vsled tega udajala brezplodnemu celournemu razmišljanju. Ne! Bila je lahke nravi in če se ji je pripetila nezgoda, kot je bil baš njen zakon, znala si je poiskati razvedritve.
Ko je sedela na zofi, si ni delala težkega srca z nepremišljenim korakom, s katerim je stopila v zakon, ampak čakala je svojega ljubimca kot sladek preostanek iz prejšnjega življenja. Miško je bil njen najljubši prijatelj v predzakonski dobi in tak je ostal tudi pozneje. Srečne trenutke sta uživala, ko Pepca še ni bila žena poročena in nič manjšega veselja ni bilo med njima kadar sta se naslajala na dobrotah in sladkostih drug drugega.
Ni dolgo čakala. Miško je vedel, kdaj odide Rudolf, kdaj mora v službo in da ne bi si kratil predragega časa, prihitel je komaj četrt ure po moževem odhodu v objem svoje ljubice Pepce, kjer je bil sprejet s toliko večjo prisrčnostjo, kolikor neznosnejši je bil tej Rudolf.
Ni naš namen tu kaj praviti posameznosti iz tega uživanja prepovedane ljubezni. Morda bi pri tem zašli v tako pripovedovanje — če bi namreč hoteli biti natančni in bi verno slikali razne prizore — da bi se nam od kake, morebiti celo nepoklicane, strani hotelo očitati, da smo zasnovali te vrste, da si nakopljemo na glavo greh pohujšanja in greh zapeljevanja v greh. Tega pa ne maramo biti deležni, zato povemo samo, da sta se Pepca in Miško strašansko dobro počutila tisti večer in da sta bila prepričana, da so jima ti dobri počutki zagotovljeni vso noč do ranega jutra.
Nesreča pa nikoli ne počiva in tudi tisti večer ni. Rudolf Repič je na postaji zaznal, da je to noč oproščen službe. Kdo bi bil bolj vesel od njega! K ljubljeni ženici pojde, k ljubeči svoji Pepci in da bo bolj vesela njegovega prihoda, šel je v prodajalnico in nakupil marsikaj, kar bi osladilo že itak sladke medene tedne.
Ko se je približal hiši, v kateri je stanoval, videl je okna svojega stanovanja še razsvetljena. »Še je pokonci,« si je mislil in se veselil bližajočega se iznenadenja.
Po prstih je pristopical do stanovanja. Postal je pri vratih, srce mu je tolklo veselja nad veselim svidenjem, nato je pa pozvonil prav na kratko.
Zastonj je čakal odziva. Pepce ni bilo odpret. »Morda je zaspala revica pri luči, ko ji dolgčas razjeda dušo,« menil je in pozvonil vnovič. A zopet nič. To se mu je zdelo čudno. »Morebiti se ji je pripetila kaka nesreča, ko je sama?« vprašal se je ves v skrbeh in tiščal z vso močjo na zvonilo, da bi zbudil človeka iz najtršega spanja.
Končno je vendar začul korake. Srce se mu je oddahnilo, dasi mu je utripalo z močjo kovaškega kladiva. Pepca je v tem odklenila in odprla vrata. Zagledavši pa svojega moža je ostrmela, kot bi videla prikazen.
»Ti si, Rudolf,« vprašala je in oči so se ji povečale.
»Da, jaz. A kaj ti je, da me tako plašno gledaš? Kaj si tako razmršena, kaj puhti iz tebe vročina?«
Ne da bi čakal odgovora, je vstopil. Prijel je ženo pod pazduho in stopil z njo v spalnico. Dala se je voditi kot otrok, ki je pravkar shodil. Ko sta vstopila, obstal je on pri vratih. V sobi je bilo vse v neredu. Po zofi je bila razmetana obleka, moška in ženska, na postelji je bila pa odeja zgnetena, kot bi si vrane napravljale v njej gnezda. Rudolf je ostrmel kot prej Pepca, kot bi videl prikazen. Oči so se mu povečale in ravno je hotel staviti ženi vprašanje — kakšno, ni prav nič vedel — ko se je zganil zastor pri oknu.
Rudolf je odmaknil zastor. Za njim je stal Miško v spodnjih hlačah in srajci in tudi njemu so se povečale oči, kot bi videl prikazen.
Rudolfu je za hip zatemnel obraz, takoj pa se zopet razjasnil. Zgrabil je ženo za roko in jo sunil na sredo sobe. Nato je rekel:
»Imejta se dobro vso noč! Izrabita priložnost, ki je tako lepa! Sladko spančkajta in sanja naj se vama o svetli sreči, da hodita po raju, obsutem in posejanem z zelenjenjem in cvetjem ...«
Po teh besedah je zaprl sobna vrata in jih zaklenil. Prebil je noč v kuhinji. Koliko je spal in kako, to si vsak lahko misli, sodi pa tudi, kakšni občutki in počutki so obhajali Pepco in Miška, ki sta bila neprostovoljno zaprta in prisiljena uživati okisane sadove svoje ljubezni.
Zjutraj je Rudolf skuhal zajtrk ter ga prinesel zaljubljencema v sobo želeč jima prav prisrčno dobro jutro v upanju, da sta se naužila v polni meri sočne ljubezni. Ženi je pa dejal:
»Večerjo pripravi za tri osebe. Glej, da bo dobra in okusna; več ti ni treba vedeti!«
Nato je odšel in cel dan ga ni bilo domov.
Pepca je storila po moževem ukazu. Napravila je dobro večerjo za tri osebe, dasi so ji bile nerazumljive Rudolfove besede. Srce ji je bilo skrajno nemirno, ne ker je lomila in prelomila zakonsko zvestobo, ampak ker se je bala, če jo zapodi mož, pri katerem se ji je tako dobro godilo in po katerem bi imela tako lepo pokojnino, na kar vsaka ženska najbolj gleda pri možitvi, ker je vsaka v dno svoje ženske duše prepričana, da bo preživela moža. Žalibog mora res mnog zakonec pod zemljo uprav zato, ker je zakonec.
Ko se je približal večer, vrnil se je Rudolf domov. A ne sam. Pripeljal je seboj živahno dekle ter takoj pri vstopu naznanil Pepci, da bo ta pripeljanka — Vincencija ji je bilo ime — večerjala ž njim. Seveda mora večerjati tudi ona, Pepca.
Večerjali so skupaj. Ker je Rudolf poznal žensko nrav, da si namreč Evine hčere kaj rade skočijo v lase in si razpraskajo obraze, kadar prikipi njih sovražnost in ljubosumnost do vrhunca, zato se je za vsak sicer nepričakovan slučaj vsedel med Pepco in Vincencijo ter tako med dvema ognjema z največjim tekom použival res izborno večerjo, ki je kar prehvaliti ni mogel. Tudi Vincencija je imela silen apetit kot pred dolgim popotovanjem, Pepci se pa ni dalo večerjati. Grizlo jo je v prsih, peklo in žgalo in če bi se Rudolf ne bil tako spretno vsedel, morda bi se res prsti njenih rok zapletli v frizuro Vincencijino in ji izruvali za mil spomin šopek las. Tako pa je ta prizor izostal in mi kot vobče vestni in točni poročevalci, katerim samo kak brezbrki licejski doktor očita nevestnost in netočnost v poročanju, smo bili dolžni to poudariti tembolj, ker bi se sicer lahko sumilo, da smo vede ali nevede površno opravili svoj podlistkarski posel.
Ko je naša trojica povečerjala — tudi vina ni manjkalo, da se je duša tem krepkejše privezala — dejal je Rudolf svoji ženi:
»Zdaj pa ti, Pepca, pospravi z mize in se odstrani. Midva z Vincencijo sva se namenila, da prenočiva tukaj za zaklenjenimi vrati, ti si pa lahko postelješ v kuhinji na tleh prav tam, kjer sem jaz snoči prebil. Zjutraj pa prinesi zajtrk!«
In zgodilo se je tako, kakor je ukazal in odredil Rudolf. Da se v posamezne prizore tega prenočevanja ne bomo spuščali, je že iz zgoraj navedenega vzroka več kot gotovo, kajti Rudolf in Vincencija sta bila verna posnemovalca dejanj Pepce in Miška prejšnji večer. Zob za zob!
Po zajtrku drugo jutro je napravil Rudolf svoji ženi pridigo, kot je še ni slišala svoje življenje, dasi bi jo bila že večkrat zaslužila, potem ji je pa pokazal vrata z besedami:
»Pojdi in ne vrni se več! Iztrgala si mi vso ljubezen, ki jo ima mož do žene in če bi te moral še nadalje imeti seboj, krajšal bi si življenje od jeze, da si nisem znal izbrati boljše žene. Tega pa ti nisi vredna!«
Pepca je res odšla, a v nekaj dneh se je vrnila tako skesana in s takimi zatrdili o svojem poboljšanju, da je Rudolf spremenil svoje nazore o bodočnosti svojega zakonskega življenja in zopet delil z njo dobrote in sladkosti zakonskega stanu. Pepca je v resnici postala prava poštena zakonska žena, da je je bil Rudolf prav od srca vesel, da jo je tako ozdravil nevarnega zla, ki je kvar možu in zakonu.
Bog nam daj mnogo takih mož, kot je Rudolf Repič!