Zobovje
| Zobovje Anton Adamič |
| |||||||||||||
Kadar je bila sama, se je Polona zatopila v premišljevanje. Tedaj je kuhinja zanjo kakor izumrla; ogenj v peči je ugašal ali je pa krop prekipeval.
“To me boli in žge, Jelka,” je tožila Polona. “To železje mi je opraskalo vse meso, da se mi je vnelo ustje, grlo, nebo. Niti požirati nisem mogla in več kot štirinajst dni. To železnino, onega skobca naj odžagajo potem bi že ...”
“Tetka, ne bodite nespametni. Ta peresa vam tišče zobovje na pravem mestu, saj vesta kako, ker ste jih že nosili. Rekli so, da jih sedaj lahko nosite, ker so jih obrusili in popravili.”
Polona je zamigala z glavo. “Poizkusila bom, a šele za sejem, naj bo.” Sključena je odnesla zobovje v svojo čumnato in ga zaklenila v skrinjo.
Nedelja zjutraj. Vsi so bili že opravljeni za k prvi maši, le Polone še ni bilo na spregled.
“Kje je neki Polona? Je zaspala, kajli?” je spraševala gospodinja in si ravnala svileno ruto na glavo.
“Natiče si čeljusti,” je menil Jernač. Odšel je po stopnicah, a si je že sredi stopnic premislil; vrnil se je, se sezul in se potihoma podal na izbo. Skozi ključavnico je kukal v Polonino čumnato ...
Polono je bil prebudil že prvi kikeriki. Pomolila je, se trikrat prekrižala, se oblekla v sveže spodnje in gornje krilo, potem je smuknila po stopnicah v vežo ter se umila. Odšumela je v svojo sobico in se zaklenila z zapahom.
— In zakaj bi čakala na sejem, ko pa že danes lahko poizkusi? Včeraj jih je prinesla Jelka, in še preden je legla, jo je izkušnjavec, a se je premagala. Polona je hotela pričeti z Gospodom in po Njegovi volji ... Prekrižala se je pred skrinjo ... roke so se ji šibile, ko je držala zijajoče mrzlo zobovje v rokah ... odpirala je usta ... tlačila in mašila je oberoč v goltanec ... Šlo je. Za nekaj minut je obstala in tleskala z Jjzikom. Pa je že posegla v usta in kar izbljuvala je težko, novo ogrodje. Potrta je sedla na skrinjo.
Golobje so grulili na strehi, hiša je oživela. Sonce je tipalo z zlato dlanjo po beli steni nizdol, porumenelo je bele podnice in zaplelo s prsti v srebraste Polonine lase. Polonine oči so otopelo zrle na svetlikajoča se in zijajoče zobovje na mizici. Kot žrelo nagnusne kače — ne, kot smrt! ln ves svoj prihranek za to strašilo ... O Jes, Jes ...
Hiša se je oglašala bolj šumno, k Poloni je prodrl Jernačev osorni glas. Polona se je stresla in se hitela opravljati. Ko si je zavezala ruto, je popadla še enkrat za zobovje in si ga potisnila v usta. Poiskala je ubiti ščepec ogledala in stopila k oknu. — Lepo, nebeško bi bilo, da je ne bi gulilo v sklepih ... — Ali ni nekaj zašripalo pred vratmi? ... Polona je prisluškovala. — Ne, ničesar ni, le zdelo se ji je.
Z bolestnim izrazom je zopet snela zobovje in ga obdržala v levici. Z drugo roko je dvignila zrcalo pred obraz in se ogledovala. — Kako neusmiljeno si, zrcalo! Popolnoma brez zob! Kdaj ste se pa ve naselile na lice, ve neštete gube in gubice? Kdo je stkal srebrne niti na glavi? Ali bode res treba že v grob? Globoko je vzdihnila in okrenila solzne oči proti stropu — tedaj je pa treščilo v vrata. Poloni je padlo zobovje in čepinja iz rok. Zažvenketalo je ter zarožljalo po tleh kot bi se ubil zvonček, razsul rožni venec.
Jernač je opazoval Polonino početje, njeno zamaknjenost skozi ključavnico. Zgražal se je, mršil obrvi, stiskal pesti, naposled je ogorčen loputnil z vso silo po vratih.
Za dva meseca je Polona odpovedala; morala je v službo h Gospodu.