Zorin in Strlina
| Zorin in Strlina Matija Valjavec |
| |||||||||||||
Prvi del.
urediNa podu manejo prosó,
Ga dobri bog je blagoslovil,
Latjè je polno in težkó,
Po mérniku bo stavk gotovil.
Na podu luč osvitlja noč,
Počez je ranta vbita v steni,
Vtrdila jo je kladva moč,
Da se za trud mencòv ne méni;
Ti spároma okoli nje
Prosó izlát'vajo z nogáma,
Na njo vpiráje se držé
Trdó z obema je rokáma.
Fant îma déklico za par
Ki vnela mu je v srcu žar.
Vse živo. Govorjenje glasno,
Juk, smeh, krohòt, vse v kolobár,
Gibánje marno, kratkočasno!
Povzdignjen v kotu kup visòk
Lepó zložèn je v redu čednem,
In ž njega marsikak otròk
Podaja snope v gibu vednem.
Le dva pokojna, mirna sta.
Med njima fant je sin domači
In punca je sosédova,
Ki stárost ž njim jo skor enači.
Prišla sta vkup iz prva zdaj,
Se zvídila, sprijátila,
Poséstrila, pobrátila,
Mogoče da za vekomaj.
Karkoli je mencóv na podu
Za strnjenje otrók srca,
Za znájdenje jimà po godu
Nihče ne vé, nikdó ne zna.
Al čas polagoma pohaja,
Se ura bliža polnoči,
Juk, smeh, krohòt mencom zastaja,
Zmanjkuje vsem že besedí.
Ko čmrlji zginjajo jeseni,
Počasoma se pozgubé,
Ne vrne se, k' iz gnjezda gré,
Nazáj domú več ne pribréni.
Takó raz kup pozgúbili
Otroci že so se po časi,
Ko prej pohájali, da vsi
Na zadnje so pošli jim glasi.
Dremota polasti se teh,
Se spanec loti, prime vseh,
Le teh dveh ne; še nista trudna,
Še zmirom bolj in bolj sta budna,
To reč je za otroke čudna.
Kup niža se; bo skor do tál,
Prosó bo zdaj in zdaj ometo;
Mènec je zadnji snop pobrál
Pod nogi z jezo babo djal
Nalàš z bodičevjem nadeto.
Končano; iz latjà prosó.
Gotova je špehóva kaša,
Želodcu lačnih tečna paša.
Obeda kraj. Vse šlo domú je.
Povsot je tiho, pókoj, mir;
Le čuk in sova sama čuje
In frka ukol' hiš topir.
Na vzhodu poka rana zarja,
Oznanja jutro, beli dan
In solnce, nebnega vladarja,
Ki zbuja vse in zganja san.
Se giba k delu slednji stan,
Vse kar je mirno počivalo,
Vse na nogáh je, vse je vstalo.
Otroci ino starci le,
Ker tem je treba mnogo spanja,
Po koncu niso, še ležé
In marsikomu se še sanja.
Strlinka tudi spi. Obràz
Rdé jej solnčni žarki zlati
Ki jeli v spávnico vliváti
So ravno svita svoj'ga kras;
Kot kri so lica nje rdeče
In kakor gártroža cveteče,
In zaljša še jih solnčni žar.
Obličje pokoj kaže jasno,
In pokoj srce, dušo krasno
Ki v njo zalezel ni še kvar.
Lej, smeja se! o kak se smeja!
To smeh je rajskih angeljcov
Ki tronov trona dih jim veja
V deželi tam nebéščanov.
Ki vidi ga te smeh mladičji
Se naredí mu tudi smeh
In se naznani na obličji
Še njega ki ga tare greh,
Do srca v živo ga presúne
In vdari na zastane strune,
In glas omolkle mu vesti
Za nekaj časa saj zbudi.
Sanjá se jej. Nebeške sanje
Veselo vnemajo srcé;
In sanje niso nič, so djanje,
In to kar človek je glasé;
Po noči dan so; vir iz duha
Ki dere hitro in počás;
Šumi po tiho, spet na glas,
In tiho teče da ni sluha,
Po prétoki sledi svoj tir,
Kar res je s tem lepó strinjáje,
Kar samo misli je izvír.
Sanjá se jej. O čem? — O mir!
Šeptá, glasove jezik daje,
Poslušaj, čuj, kaj govori!
»Zorin!« izreče, omolči.
Zorinu tudi celo noč
Strlina pred očmí je stala;
In ko temoto solnčna moč
S površja zemskega pregnala,
Iz sanj zbudi ga beli dan.
Al bile so prežive sanje
Da bil njih tek bi z dnem končán,
Da bi ne spomnil več se ná nje.
Še spomni se na tanko vseh
In jih vesel budé nadalja.
Kak ločil nek od misel teh
Bi srečnih se, ki ga nad kralja
V veselju dvigajo sladkó?
Kak pustil bi to dobrodetje
Ki srce čuti ga mladó,
Do zdaj še ne poznano vnetje?
In kaj je bil te srca vžig
Ki strnil je na prvi mig
Mladostne duše tak lepó?
Bila je scer ljubezen to,
Al tak je še ne morem zvati,
Oboje dete premladó
Je še, imé mu tako dati,
In kakor rečem nimam prave,
Besede nima, jezik moj,
Dajal izrazu lastne glave
Po svoje vsak pomen bo svoj.
Al kaj je, pravi mi srcé,
Ker samo to sladkóst čutilo
In zá njo dobro dobro ve,
In je ne bode pozabilo
Doklèr ne vstavi tripa mu
Visočja moč neubeživna,
Ne zadrži krví tekú
Mu smrt vse vroče ohladívna.
Samó razloček med menój
In med Zorinom in Strlino
Je te, da možko dete moj
Ljubljenček bil je. — Za mladino
Sladkosti take ne poznám,
In duša je še ni vživala
Kakòr te krat en časek sam
Ki ga po tem ni več poznala.
Jaz njega srčno rad imél,
On srčno rad imel je mene,
Od drugega ne bil trpél
Krivice bi nad njim nobene,
In če ga je zadelo kdej
Kàj zlega, mene bolj bolelo
Kot njega je, in me vselèj
Od njega hujše je zadelo;
Kar bílo njemu je sladkóst
Sladkóst bilà je tudi zá me —
Kdor skusil sam ni, ne verjame,
Al pa sem jaz bil prepriprost. —
Al več ga solnce ne ogreva.
Lahkà mu zemlja ki odeva
Nemila mi ga davno že,
In ga ločila je od mene,
Ki me še zdaj za njim srcé
Bolí in bol se ne prežene! —
Za toraj sem ko sem učil
Se zgodeb starega zakona
O zgodbi naj bolj pazen bil
Od móža ki pozneje krona
Ga je kraljeva vénčala:
Od Davida in Jonatána,
Kakó v prijateljstvu bilà
Sta z dúšama si vdana.
Ko sebe menil sem obà,
In živel v vseh dogodkih ž njima;
In Pilad in Orest bilà
Izràz sta srca mojega.
In tako vse kar še jih ima
Dogodkov tacih zgodovina
Po sebi meril sem, sebó
Prilikoval, in se zvestó
Držé še danes mi spomina.
In tako kak pajderastijo
Sem menil Grekov običáj,
Doklér v pregrešno hudobijo
Prestvaril ni je umski zmaj.
Al dolgo jima dano ni
Biló se skupno veseliti,
Ni dolgo ne biló strdí
Iz duše jima v dušo piti
Živeti v kup veselih dni.
Te sveti Michael priroma,
Vesele praznike končá,
Učence goni spet od doma,
In marsikdo si cur'k solzá
'Z oči kalnih na tihem briše
Ko stopa iz domače hiše.
Oča so rekli, da naj sin
Študirat gre in v šolo hodi.
Reko mú: ljubi moj Zorín,
Lej, kmet na zemlji je trpín,
Trpin ostane kar si bodi.
Ti moj si, jáz te rad imám,
Za to te v šolo popeljám.
Scer materi te sklep ni všeč,
Od sina loči se nerada,
Al oče sklenil je to reč,
In zlati up, presladka nada,
Da 'mela sina bo gospoda
Edinega iz tega roda
Jo potolaži da se vdá,
Če tud v očéh ne brez solzá;
ln k malu sta se odpeljala,
Z očetom v stari Kranj drdrála.
Prijazno mestice je Kranj,
Spominjam se še vedno ná nj;
Tam živel sem mladostne dneve,
Mladostnə ne, detinske dni;
Veseli zá me so bili,
Le malo mi zavdali reve.
Za to sem rad obiskovál
Še vselej ondi kraje znane;
Naj prvo kjer sem stanovál
Ljudi te čas mi srčno vdane.
Tam én krat spet čez dolgo grém
Obiskat mamke in očeta,
Al z bridko žálostjo pozvém,
Da ona je že šla iz sveta.
In on — s prestárimi očmi
Spoznál, več spomnil se me ni;
Al ko oznanim: kaj, kakó,
In pa objamem sivo glavo,
Poljubim ga — solzé v okó
So mu stopile; dá mi právo,
Veselja ta je trepetala
In gorko mojo potresála.
Pristavi mi slonílnik svoj,
Po sili nà nj me posadí,
Nevrednega me te časti
Kakor bi bil služàbnik moj.
Prinesti naglo reče vina
In kruha hleb domačega,
In me gostuje kakor sina
Čez dolgo se vrnívšega.
Obískal sem vse cerkve zale,
Naj prvo svetega Škocjána
Ki vélika je cerkev zvana
Od prebivavcov množe male
Al vredne vsake dobre hvale.
Visoko dimec še glavó
Moli iz gotiškega doma
In gleda k višku na nebó,
Okoli njega v edno roma
Podnebnih kita pótnikov;
Počivalíšče jim je zvezda
In ž njo visoki cerkve krov,
In turen, star in v edno nov,
Jim dom je, kjer imajo gnjezda;
On oče je teh krókavtov,
Če oče ne, saj oskrbnik
Za sine in za polosine
Od zdolnje Kókrine pečine;
Tarn teče Kokra zidov tik.
To strašna je globina ta
In z viškega ponížana,
O pač že dolgo skale liže
Da je skopála take niže!
Komunov doli je dovolno,
Kopálišča nam tam bilé
Zadovoljive nam popolno.
Nad nami pa čerí strmé
Visokoravne kot orjaki
Molele vun na strani vsaki.
In kavke in postovke tam
In kačji vred in gadji plod
Po dompljah ímajo svoj kot
Nedosežljiv zalážnikam.
In róžnikranska cerkev vsa
Je kakoršna je pred bilá
In danes še ko prejnje čase
Pobožne ogledujem krase.
Sprostira se od tam ozír
Da lepšega ti ni nikir,
Od spodaj suje siva Sava
Valovje tje naprej podí,
Ga drvijoča od Triglava
Snežnikov veličanska hči.
Čez Gáštej nese te pogléd
In gledaš doli proti Loki,
In gledaš planjo z griči v red,
Čez Šmartno Bítin steg široki,
Šmarjétna gora je na pravi,
Ozira se na ravno v te,
Umiva v Savi si nogé,
In za hribovjem tam v daljavi
Ste skrite snežnobele glavi,
Šentjóšta cerkve turna dva.
In glej še bolj na desno stran
Odpré se Bistrška dolina,
In hrib za hribom, skalni stan,
Skor brez pretrga do Bohínja.
In Púngrad nemškega iména
Imá še zmiraj nemšk' imé,
Tam stale krasnega pleména
Ste veličanske lipi dve,
Visokovršni nad oblake
Širokolistnih senčnih vej,
Al konec na tem svetu vsake
Stvarí je prej al pa poznéj.
In tudi tu ozír je krasen
Tje na zahodnjejužno stran,
Na Sorško polje, Sorško plan,
In kamor val šumí tu glasen
Na levo tje do gore Šmarne
Pokraj Marije blagodarne.
In proti levi teče Sava,
Od zdolej Kokra v njo priplava,
Koroške meje silna hči
Ko se naliva napojí.
Al tam od kodar solnce vzhaja
Je plan do tje kjer vas Šentjúr
Stojí brez dobre vode kraja,
In dalje da zaklene dur'
Mogočni Grintovec s sosedi
Na Stajerskokoroško stran;
Al proti sevru ti pogledi
Dajó občudovati stan
Gorenskih krepkih velikanov,
Planinske Záplote krasóst,
In nje soseda — skalnih stanov
Divjine žlahtne — visokost,
Orjaškega Storžcá strmine,
In tje raztégnjene pečíne. —
In ondi je Zorin prebival,
In prvega poduka dar,
Pripravo za prihodnje, vžival.
Za uk imel je skrb in mar,
Al pridnost to in to marljivost
Poviševal je zlo spomín
Strline in lastná zvedljivost
Ki prirojeno je Zorin
Imel po oču dedu svom
In lastno vsem soródnikom.
Al ti naj glávniši spodbod
Bilá si le Strlina zala,
In vsega dobrega navód
Nevédoma si ti dajala.
Bil maren je za to ker ti
Za se si njemu srce vnela,
Da pláma ljubav ne zgubi,
Prijáznost ne bi ovenéla.
Edino tebi le želí
Postreči, da bi le imela
Ga rada ti ko tebe on;
In vé da rada ga imáš,
In ti da tebe on to znaš,
In to je močen spet nagón.
Al da je to resnica prava
Previdi slehrno okó,
Ker slednji šolski uk predava
Strlini kedar prinesó
Vakance prázniki radóstni.
Jo brati je, pisát' učil
In v zapomljívosti mladóstni
Se vsega brž je naučila;
Za njo te trud je majhen bil.
K malu je brala in pisála.
In toliko hitrejša bila
Je v uku vsacem ker dajala
Od njega se jej vsa je vaja
K' imél je srce celo nje.
Za to podájale jej slaja,
Obilo so podučbe te.
In ona je bilá pobožna
Naj bolj pokorna vseh otrók,
Svom staršem v slednjem Vsa podložna
Srdú jim nikadár uzrók,
In angeljskega vsa duhá
Marijnočistega srcá,
In vsi ki so jo le poznali
So eno hvalo jej dajali.
In taka njena ta pobožnost
Do njega 'mela vso je moč,
Dajala mu je več krat zmožnost
Da hodil je za njo gredóč,
Za njo gredoč, po njej živéč,
In ona bíla je priložnost
Da zboljšal si napák je več.
Pod solncom ni ga brez napák
Nobenega biló človeka,
Posebnost kako íma vsak
Ki čédnostim kak rane seka;
Duh je volján, mesó je slabo
In vleče bolje na pohabo.
Zorin tud tega ni bil prost,
On primke rad dajál je
In v tem je urjena mladóst,
Po sebno pa Zorin lahkóst
V nečédnosti si tej pribrál je.
In ostre, žive so iména,
Ki jih dajál je on bilè,
Pristojne podarjencu vse
In prav zadétega poména
Da v občnost so se vrinile.
To ni biló nikár lepó,
Pa bila je le vender taka,
Odstráni hémbraj se težkó
V navado vrinjena napaka,
In ak se kdo je le 'znebi,
Zgubi po težkem jo borenju,
Al pa če kaj se prigodi
Človeku važnega v živlenju,
Kar časi ti je majhna stvar,
Sama na sebi brez pomena,
Osebno pa je velik dar,
In v tem obziru mnoga cena.
Prigódljaj kak kjer se spozná
Kak neprevídljiva previdnost
Véliko in veliko pot imá
In modro vse in prav ravná,
Kar um, in kakoršno 'ma pridnost,
Preglédatí nikár ne vé
Če še takó visoko gré.
Vakance so bilé. Domá
V očetnem rojstnem kraji
Je blizo bival spet srcá
Ki ga pojilo z medoslaji.
Bil čas je ko po polnoči
Nikoli več pokoja ni,
Ko ročne trlice rožlájo
Ko pridne trice lan teró;
Dokler je noč pestače 'majo,
Za dne se deca k njim zberó.
Zorin jo tudi prikoraka,
Marljivost tric ga veseli,
Marljivost res ne koj enaka.
Al trice niso brez soli,
One so tice tankokljune,
Njih jezik zakomúnjen ni
Imá napete ojstre strune,
Le vari ti, še prekosé
Te v primkodájanju one.
Strlina tudi je prišlá,
Lepó na smeh se je držala.
Zorín jo vgleda; hipno vsa
Pozornost je na njó zbežala.
Al glej, z obraza zgine smeh,
Obrne se in gre Strlina,
Od jame stran koraka v speh
In nc porájta za Zorina.
Kakó je to? Je on uzrók
Da se tak brž je umeknila?
Ne on. Al kteri drug otròk?
Ne. Vaša, trice, užalila
Jo primkovanja je grdóst,
Ne on; ni njega nikdar čula.
Njegova to zazná bistróst,
Ga rdečíca je obsula,
Ga zaboli, se zmuza stran;
In važen zá nj je bil te dan,
Trenutek te; in te trenutek
Razvade bil mu je sozútek,
Ta rana se je zacelila,
Nikoli več se ponovila. —
En krat dobil je v bukvicah,
Na ktere ona je molila,
Pri kipih in podóbicah
Med listi skoraj brez števila
En kip, eno podóbico,
Pod njo pa to zapisano;
»Preljubi moji materi.«
Otrpnili mu čuti vsi,
V srce genílo ga je zlo.
Poznál je on, da roka nje
Pisala je besede te.
»Al ljubiš ti očeta tak?
Al ljubiš mater ti takó?
Odgóvor: — nàk in nàk in nàk!«
In dosti jo to zá nj biló.
Od séh mal bil je ves drugačen,
Do staršev ni bil nič več mlačen,
In staršem je to dobro délo,
Srcé jim zmiraj bolje grelo.
Drugi del.
uredi
Ta ista doba je prišlà
Ko se spoznávati začenja
Da sta na svetu spola dva,
In ker narava se ne menja
Se v njem obuja tudi čut,
In čas, te čas je tudi hud.
Al mišljenje na njó nevelo
Ga marsičemu je otelo;
Ki je sicèr prijáznost bila
V ljubezen se je premenila. —
O ne črtíte je nikár
Ki črtite jo tak ]jubezen,
Ne mislite je hudo stvar,
Brez vse koristi, samo kvar,
Ne imenujte je bolezen!
Še le zdravílo je močnó,
Ozdrávlja dušne srčne rane,
Očišča vest; in z nova ž njo
Prebuja glase nje zastane,
Odvrača od grdìh razvád,
Té vodi spet na prave pota
Ki zapeljala jih je zmota;
O dober dober je nje sad,
In prava — ti je blagrov dota.
In grehov ki mladóst težkó
Jim ubeži, ga obranila
Ljubezen je, ki jo živó
Srcá čistóst je zmir hranila.
Ki ga sprimljala je povsót,
Ni dala v grehe mu zabresti,
Ki ga je várovala zmot
Ki le prerade pravo pot
Jemljó mladini in jo vnesti
V pogubo vtegnejo, ki ni
Obrániti se je poznéje,
Ki vse veselje ogreni,
Lepo število let odveje,
In te kar še ga je ostánek
Je nejevolja in otóžnost,
Mu vest je tanka os šiváinek
Ki zbádajo ga na vso zmóžnost,
Bodó ga v dušo in srcé,
Skali se um in pamet zmanjša,
Vsa dušna moč po vodi gré,
Vkup skrči se in vsa vsa stanjša.
Tovarši so ga dosti krat
V strupéni greh zapeljeváli
Samó sladkóst mu obljubljáli
Al ni dobil ga v roke škrat.
Ti bíla angelj si njegov,
Na pómoč brž si prihitela,
In ko je mislil, da gotov
Je plena že, da že ga vjela
Je zanjka zá nj nastavljena,
Ti prišlasi in ga otela,
In zanjka se je strgala.
In leta dalje so letéle,
Da so do časa prihitele
Ki malokomu izostane
In čas težave je neznane.
Dvoúmi verski nastopíli
In nastopáli so počás,
Zastàl je mnogo krat njih glas;
Al bíli niso zamorjéni,
Le niso upali na dan
Od grehozdetja prekroténi,
In pójani od misel stran.
Al mišljenje se bojeválo,
Se um je v eno mer boril,
In tisuč je reči nastalo
Ki vá nje se je ves povil,
In znal se ni jim izmotáti,
In kol'kor bolj napina um
Ne jenja le se povijáti
V nasledke dvombne novih trum.
O čas nastàl mu je strašán
Notránjega sebó prepira,
Nepokoj hujši ni podán
Ljudém od takega nemira.
Gorjé mu kdor te čas je sam
In sebi prepuščèn sirota,
Ne ve jo zakrmíti kam
Od tega trnjastega pota;
Težava silo je velika,
Gorjé gorjé mu brez vodnika!
Al tri krat tri krat mu gorjé
Ki pride slabemu v roké.
In ni ga on imel vodnika,
Ki dati mogel rešenika
Ime bi mu, ki veseli
V srcé in dušó, ki velika
Tolažba je vse žive dni.
Te dvombe so mu nagajale
Od prve luči v trdi mrak,
Pa tudi niso odbežale
Ko trupla so moči pospale
Ker ni s telesom duh enák,
Ne spi, po noči dan nadalja.
Vrsti s pošastjo se pošást
Pred njim ki Lucifera kralja
Peklenska vlada jih oblást.
Te vse vrstijo se pred njim
In mu ne dájo mirovati;
O ti al mar ne veš, da Rim
Ima to moč jih pokončati
In to kar Rim veli? — Zorin,
Al se 'znebiti bolečin
Ne boš poslužil nje darila?
Saj matere si vender sin
Ki mati vseh je naj bolj mila,
Priteci brž pod njene krila.
Pritekel je in res dobil.
Nazaj srcá mirú sladkósti.
Al dolgo ni ga slaj pojil,
Zagazil v prejnje je grenkósti.
Vse pravi da zaup njegóv
Do matere je bil preplitev,
Ki sam pomoček je gotóv
In pot edina ki v rešitev
Iz zlega slednjega peljá,
Iz čistoplámnega srcá
Izvírala mu ni molitev.
In spet je blodil kakor pred
In po temoti gosti taval,
In zemlja je pred njim, in svet
In s svetom on je v dvombah plaval.
Strašneja od zablodnih zmot
Je druga, če si se gotovo
Prepričal da prepričbe pot
Ti pot je v dvombe le na novo.
Odreči se je pač težkó
Temú kar se je zasejalo
Iz mladega v srce voljnó,
In kar nas kdaj je radóvalo.
Lahkó verjeti da prepir
Notranji je tiranski ljut,
Lahkó verjeti da nemir
Je tak neizrečeno hud,
Ko sabo se razum bojúje
Predsodke tesne otresuje.
Vakance bíle so. Domá
V očetnem rojstnem kraji
Je blizo tistega srcá,
Prebival spet, ki ga z naj slaji
Občutki ki jih kdaj imél,
Z radóstjo vedno ga navdajal
In s kupico medú napajal,
In bil je vzrok da zdaj trpél
Prepir notránji je ložeje.
Zatreti pa se le ni dal,
Prihajál je na dan močneje
Ko v stran je nje zamišljen stal.
In en krat v misli te vtopljèn
Pristopa v cerkev razsvitljéno,
Za vencom venec lep zelèn,
Iz rož naj krásnišili spletèn
Oltar s podobo vá nj vložéno
Device ki nam porodila
Je njega ki vesolni svet
Od njega rešen in otet
Slavi ga in ga bo častila
Zemlja do konca let števila,
Okoli in okoli krasi.
Pobožna množica ljudí
Prepeva čast z veselja glasi
Gospé ki níkadar se ni
Branila biti vernim mati,
Ki vsem pomóč, posluh deli
Ki hočejo k njej pribežáti.
Obhájali veseli god
Nebes kraljice — vel'ki Šmaren,
Ki ga praznuje verni rod,
Za dan časti ga blagodaren.
Obhájali so ga lepó,
Pobožno, kar se dá slovesno,
Zamaknjen duh kipél v nebó
Je vsem, vsak zabil je telesno.
In pred oltarjem je častit
Služábnik večnega bogá,
Z visóstjo mášnika oblit,
Obdán s ponižnostjo duhá
Obhajal tistega spomin
Ki je ljubezen sama živa,
Ljubezni otca ljubi sin,
Ljubezen plamna nevgasljiva,
Ki zemlje vse ljudi objema
Od veka vekov brez izjema;
In te gospé spomin ki mati
Ljubezni bíla je odbrana,
In ki ne néha skazovati
Da čast ta ni zastonj jej dana
Da je ljubezni mati zvana,
Ljubezni čiste večnožive,
Ljubezni plamne, nevgasljive,
Ki zemlje vse ljudi objema
Od veka v veke brez izjema.
O kak po cerkvi je svitló!
Pri luči lučica gori,
In zraven solnčice zlató
Podobi božje porodnice
Skoz okno sije ravno v lice
In lice rajski se žarí.
Poldanska v srcu vseh svetloba,
Al v enem je temota groba;
Zorín ne vidi kinča, krasa,
Ni glédanja mu za očí
In za ušesa ni mu glasa,
Pobožnosti za srce ni.
Občutki so mu vsi pospali,
Ne ve al čuje ali spi,
In kaj krog njega se godí
Povédati bi lože znali
Kot on zidovi in klopí.
Duhoven mašo dokončá
In: »ite, missa est,« zapoje,
In ministrónt po svoje
Še: »deo gratias« dodá,
S čežinom potlej pozvončká.
In verni ljud pristópa bliže,
Pokleka čedno v polokrog
Na spodnje štapnje, na naj niže
Oltarja, kjer se žívi bog
V podobi kruha jim daruje,
K ljudém se revnim ponižuje.
Strlína pride naj na zad,
Poklekne čedno pred oltár,
Da prejme naj zlatejši dar
Ki se zamore darovát'
Ljudém na zemlji, in ki cene
Je večnovečne brez premene.
Zorin povzdigne zdaj glavó,
Navspred ozre se pred oltár;
Strlíno koj spozná okó,
Obdá ga rdečice žar,
In gleda gleda in ne trne,
Očí nikamor ne zabrne.
Nikoli vidil ni še take,
Vsa premenjena se mu zdi,
In lepša, zališa od vsake,
Od slednje dobe prejnjih dni.
Je v oblačilu snegobelem,
Ročici sklenjene imá.
In vidi po držanju celem
Zunanjem se čistóst srcá.
ln lej, zdaj se obhaja,
In naj bolj zala je te hip,
Vsa angelj, angeljček iz raja,
Živ angeljček, ne njega kip.
Zorin pobesi v tla okó,
Obraz z rokama si pokrije,
Se vtrínja solza za solzó,
Po vpalih licih s cvrkom lije
In dvrombe z njega vse umije.
Spet veren je in prav kristján
Do srca ganjen in skesán.
Ga v žívo to genilo je,
Zamíšljen ves je v nje svetóst,
In bolj in bolj premišlja še
In zmir je večja globokóst,
On vtaplja se, da se vtopí,
Da se v nebesih duh zbudí.
Visok je tron bogá očeta,
In dragocén čez ceno cen,
Iz rude, ki ni 'z gore vzeta,
Beleji ko slonokoščén,
Svitleji kakor iz zlatá,
Leskeč bolj kakor iz srebrá.
Bog oče tu sedí v visosti
In brada nebnosrebrosiva
Mu kras vratú in prs pokriva,
Neskončne znamenje starósti,
Starosti večne in mladósti;
Obraz, obličje brez popisa,
Vá nj glédati je le sladkóst,
In veličast je brez obrisa,
Je brez obrisa visokost.
Bog sin na pravi bog očeta
Sedí na tronu ravno takem.
Ta ruda ni iz gore vzeta;
Kar teka po stvarjenja širu
Svetóv po zmiraj enem tiru,
Kar hribov, gričev in gorá,
Noben te rude ne pozná.
Kot oče v krasu je enakem.
Z očetom ena visokost,
Z očetom ena veličast,
Enaka za očí sladkóst
Enaka za vse srca slast,
Obraz, obličje mu žarí
Od luči ki nam znana ni,
Ljubezen sama v njeni plamí
Obsežna vseh svetov stvarí.
In sveti duh kot una bog
Nad bog očetovo glavó,
Kot oče sam, kot sín sam bog,
Z očetom, sinom ves enó,
Z očetom, sinom visokost,
Z očetom, sinom veličast,
Enaka za očí sladkost,
Enaka za vse srca slast.
Na levi roci bog očeta
Sedí Marija mati sveta
Ki vseh milóst je sama mílost,
Milósti vseh milóst obílost.
Krog trona legijon legjonov,
Krog trona milijon miljonov
Vrntí se angeljcov ministrov,
Devet je korov teh ministrov,
Vsak kor imá legjon legjonov,
Vsak kor imá miljon miljonov.
In zad sprostira se presrečnih
Nebéščanov brez konca, kraja
Razšir v nebesih vednovečnih,
V očestvu blagih sapic maja.
To duše so izvóljenih
Na zemlji kdaj ljudí pobóžnih;
Oko jih ne pregleda vsih
In jezik ne prešteje jih
Teh trum številu ne podložnih.
Iz vseh so časov in strani,
Iz zemlje, drugih tud svetóv,
Iz vseh narodov, vseh stanóv,
In vse še, vse se veselí
Takó da popisáti ni;
Naj večja rádost in sladkóst
Je pa da glédajo visóst
Neskončnega gospod bogá
Očeta, sina in duhá
In angeljci trobéntajo,
Prelépo muzicirajo,
Dušíce lepo rajajo,
Z veseljem se napájajo
Ki ga ni slišalo uhó,
Ki ga ni glédalo okó,
Ki ga čutilo ni srcé,
Ki živa duša zá nj ne ve.
In še je sédežev velíko,
Še praznih, še priprávljenih,
Z iméni teh zaznámnjanih
Ki še živé in večno diko
Prejeli bodejo nebés,
Vživáli glorjo čez in čez.
Te angeljci pristávljajo,
In zmir nové naprávljajo.
Imena nove píšejo
Ljudí ki so še le rojeni,
Imena stare bríšejo
Teh ki so za nebó zgubljeni.
In létajo z nebá v nebó,
Posle oprávljajo zvestó.
In angelj varh Strlinin, glej!
Koraka v trumi naj na prej,
Se bliža tronu bog očeta,
In stopi na povišan kraj,
Da vidi vsa družina sveta,
In vsi omólknejo tedàj.
Aleluja in hosana!
Čast in slava se ti poje
Od vse zemlje, vseh svetóv;
Aleluja in hosana!
Slavi te stvarjenje tvoje,
Zná da oče si njegov;
Aleluja in hosana,
Aleluja in hosana!
Ni je duše na Slovenskem,
Ni je duše na vsej zemlji,
Kakor duša na Gorenskem, —
Blago sporočilo jemlji —
Ni svetejše od Strline,
Vsa nedolžnost, vsa svetost,
Čast Slovenske je mladine,
Čast za vso svetá mladóst. ...
In angelj nje je tak vesél
Da več ne more govoriti,
Da več ne maga jim znaníti;
Al hoče bog, in že prejél
Je vsak nebéščanom družine
Znanílo polno od Strline,
In po nebesih zagrmí
Da konca več in kraja ni
Pojéjo pesem vedno peto:
Sveto, sveto, sveto;
Aleluja in hosana!
Večna slava ti dajana!
Aleluja in hosana!
Sveto, sveto, sveto!
In címbale zvoné in trombe
Nebeških muzikóntov sto
In sto veselih te opombe,
In muzikújejo lepó,
Da tako živega veselja
Nobena ne preseže želja,
Ga slišalo še ni uhó,
Ga vidilo še ni okó,
Čutilo ga še ni srcé
In vse stvarjenje zá nj ne ve.
Se bog trojica veselí,
Marija se na smeh drží,
Vsi angeljci se veselé,
Naj bolj pa angelj vareh njé
Družína vsa na glas grmé:
Aleluja in hosana!
Čast in slava se ti poje,
Od vse zemlje vseh svetóv,
Aleluja in hosana!
Slavi te stvarjenje tvoje,
Vé da oče si njegóv,
Aleluja in hosana!
In le grmí pa le grmí
Da konca več in kraja ni,
Pojéjo pesem vedno peto:
Sveto, sveto, sveto!
Aleluja in hosana,
Aleluja in hosana!
Zorin kras gleda in je priča
Kakó Strlina se veliča,
In kak nebéščani o njé
Svetósti vsi se veselé.
Spomin mu hud na pamet pride,
Nesrečna misel mu uide:
O káko bo še le z menó!
To bo veselje oh veselje!
Ko vrelci kèsa operó
Me greha, me vse grešne želje;
Ker veče je veselje néba
O enem samem spokorjénci
Kot nad pravíčnimi pošténci
Devet deset devet ki treba
Jim ni pokore — Misel zla
Nesréčna komaj mu ušlá,
Kar zgane se, nebó zgubí,
Na zemlji duh se prebudí.
To je napúh, napúh, napúh,
Zá nj grabi nas peklenski duh.
Strlina, oj Strlina!
Ti nisi nič več za Zorina,
Ti vsa ponižna, angelj svet,
Jaz pa v ošábnosti napet.
O preč je preč za zmirom preč,
Te nisem vreden več,
Te vreden nisem bil nikdár.
O misli ve! — nikdár, nikdár —
Kaj češ? drevó je posušéno,
Ne bo nikoli več zeléno. —
Strlina, zdaj si pač Strlina,
Vstrelila si na smrt Zorina.
In kaj Zorin, spet njo dolžiš?
In sam si kriv, kar zdaj trpiš. —
Zorin, Zorin, gorjé Zorin;
Dozórel, zrel si za pogin; —
Strlíni biti zóren dan,
Strlini jaz; prevzetna misel!
Jaz zóren dan! o mračen dan
Strlini jaz — glodávna misel!
Kaj češ? drevó je posušéno
Ne bo nikoli več zeléno. —
Ne prašaj me, al sta še kdàj
V živlenju vidila se z nova;
Ne vem; to vem da vidil kraj
Domači on ni več od zdaj
In njega ne zibél njegova.
In ona? kje in kaj? kakó?
Več vidilo je ni okó,
Od nje nič slišalo uhó.