Zorko Prelovec petdesetletnik

Zorko Prelovec petdesetletnik Tone Kos

Pisec članka je dve leti kasneje govoril na Prelovčevem grobu; karikaturo za članek je narisal France Podrekar 1922

Viri:	Slovenski narod, št. 35, sobota, 13. febr. 1937, str. 3; preslikal in pretipkal France Malešič; tudi [ dLib].
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Ljubljana, 13. febr.

Jemenes, kdu b si mislu, da je naš prjatu, naš dragi Idrčen, g. Zorko Prilauc predučirejnem Abrahama vidu. »Se tu ni maguče«, prauje negavi prjatli jen znanci, ka ih je an velk kap, »deb ih jemu Zorko ris ži pîdeset na puklnu. Zakaj? Zatu, ka sma pr Zorkotu preveč vajeni na negau mladustn jen hudamušn smih, na negava gibčnast m pa na negava vična pridnast, sej je zmiram u sammu lubmu dîlu. Glih zdej piše spît ane idrske pîsm – pa bai se, beb na babiu anga al dveh bel padkavanih rajakau, kab zalažil tistih tri da štirtaužnt dinarjev, ka sa patribni za izdaje. Lub muj! A na viš, kulk nas je Idrčenau m pa »nehnih« prjatlau, ka bama pakpil tiste Tvaje pîsm kat deb pamašknu. Se vîma, de baje fajn m pa zrîle – če ih pišeš za svaje pidestlîtnca. Bjedn b Ti ih na prsudu pîdeset, kvičm anih štirdeset. Nu, sma pa le paglîdal u tiste bukve, kîr sa lîta nutr pisane. Akurat! Pîdeset ih je!

Ja kaj nej Ti pa dama za tuj jubileum? Use, kar b Ti dal, b blu premal, ka-s nam pa Ti tulk dau. Se vendr spaštujema use ti druge, ka tud muska dîlaje, Tjebe, naš Zore pa lubma, ka si resničnu tak vas naš, kat sa Tvaje pîsm naše, kaj ih zna jen ih puaje ris ži usak Slavenc, kat drugih nkal tak m pa tulk. Sej je teh Tvaih pîsm za ana urnh klauže brez lejnštata – kar naprej ih je njeslu jen ih še zmirej nus, kat deb t jekla Idrca pausud, kir se slavensku gavari m pa puaje – še čez murje, ki u Amerika i je ubrala. Se je ni tam prasvetne prreditve, kir b se med izsilenci na pile Tvaje »rdiče ruže« jen še druge. Pa si riku: »Bjenmu na pavej, ka na maram, deb me spît pa cajtngah dajal – sam Juže žihr zvî!« Duabru, se je pa sam Južetu pavidalu.

Mi pa, ka vîma, kaj si nam, Ti pavima, de si kat vîčnu žiu kus, izrîzan iz našga idrskiga srca, ka živi u Tjeb jen s Taba, ka na bu nkal umaru, duakler jen kir se bu gavarila slavenska besida. Ka Ti tu pavima prau iz naše duše, Ti ušma za Tvaih pîdeset lit, deb se Ti spaunile use želî, kar ih še imaš u svajmu bagatmu sarcu – deb prvrîle iz nega še use tise pîsm, ka s ih zamislu za nas, za druge – sej zase jen nase u svai skruamnast jen znani dabrut nisi nkal velik žjelu jen mislu. Pa še nikej Ti želima: deb Ti usak dan pa an Idrčen, prjatu jen znanc zataknu u knoflehar an frišn, rdîč nagl, deb biu zmirej abnaglčkan, kat sma Te vidl na dan, ka si vidu Abrahama. –Tune–