Tebe še gledam,
ti mi še siješ
ljubo in milo,
zgodnja danica!
Kakor sijala
meni otroku
v varnem naročji
majčice mile.
Nepremenljívo
v sreči in tugi
ti si mi sama
zvesta ostala;
uper poderte
znova budíla,
vsako veselje z mano delíla.
Ti me spremljala
z doma na tuje,
z doma po svetu,
zgodnja danica!
Vendar še gledaš
moje domovje,
majki miljaš še
v sreberne lase.
Je-li še zdrava
majčica mila,
majčica mila,
cerkvica bela?
Še bi jo enkrat
vidil v obličje,
kanila z oka
solza bi gorka; –
vendar še siješ
ljubo in milo
tje na gomilo
moga očeta!
Rad bi pokleknil,
križ bi objel še
temkej na grobu
svoga očeta:
Preden posiješ
ljubo in milo
meni na rako,
zgodnja danica!
