Zrak (Mateja Reba)
| Jurček in Packarija (Zrak) Mateja Reba |
| |||||||||||
Jurček je čez hribe in doline kmalu prikolesaril v Packarijo. Te dežele pri najboljši volji ni bilo mogoče zgrešiti. Povsod so ležali odpadki visok dimnik je izkašljeval črn dim in Jurčku se je takoj posvetilo, da je na cilju. Stopil je s kolesa, da bi se malo pretegnil in zajel sapo, a ga je takoj zgrabil hud kašelj. Ob robu ceste je namreč stal avtomobil, iz njegove izpušne cevi se je kadilo kot za stavo, voznika pa nikjer! »Hej, malček, kaj šariš okrog avtomobila?« se je razlegel gromki glas. Jurček je zagledal voznika, ki je sedel v travi in mirno malical. »Zakaj ne ugasnete motorja?« ga je vprašal Jurček. »Zakaj naj bi ga ugasnil? Takoj se bom odpeljal naprej! Kdo pa sploh si, da mi boš ukazoval, kaj moram storiti? Sploh veš, s kom imaš opravka? Sem Ferdinand Packo, glavni direktor tovarne!« »Mislite tiste, iz katere se vali črn dim?« je vprašal Jurček. »Prav tiste,« je ponosno rekel gospod Ferdinand Packo. »Glej, kako se kadi iz dimnika, delam s polno paro!« »Gospod Ferdinand, zdi se mi, da marsičesa ne veste in da potrebujete pošteno lekcijo!« je rekel Jurček. »Zakaj?« je bil presenečen gospod Ferdinand in si s prtičkom obrisal usta. »Sploh vesta, kaj je to zrak?« je zanimalo Jurčka. »Kakšno trapasto vprašanje! Seveda vem, saj sem inženir!« se je razjezil gospod Ferdinand. »To je plin, ki ga dihamo!« »Odlično. Toda če boste v tovarni še naprej tako delali, kmalu ne bo več kaj dihati. Zadušili se bomo!« je pribil Jurček. »Ah, neumnost! Zdaj me bomo že otroci učili,« je rekel Ferdinand Packo, si oblekel suknjič, ki ga je poprej odložil v travo, in hotel oditi. »Hej, počakajte malo! Dovolite, da vam nekaj povem!« je rekel Jurček.