Zvečer na hribu pri Soči
| Zvečer na hribu pri Soči. Poezije Fran Zakrajšek |
Srbi leta 1876. → |
| |||||||||||||
Legli so na morji že valovi,
Kjer mi solnce zdaj slovó blišči;
Trudni dan pojema in mrakovi
Plavajo po zraku, da temní.
Mira prapor ko plamtečo blano
Na zahodu zarja širi v znam,
Sum beži, lej, tiho je pod mano,
V krilu tu večernem bivam sam;
Le skoz lipo gor nad mano veje
Tu na hribu sapic mili duh,
Mir mi v srce žalne čute seje,
In strmenju služi vid in sluh.
Ko od tmin preplašena devica
Soča v bližnje morje tja hiti,
Le po malem še rudeva v lica,
Ker v valéh ji komaj še brli.
Slastno gledam, kjer po zelenini
Perivoj mi tih je cvel nekdaj,
Kjer zrcali se v vodâ sinjini
Grškega nebá zmir jasni raj.
Kjer na bregu hladna beka rase,
Kjer umira solnca žgoči pik,
Kjer se beli janec mirno pase,
Pil sem bujnih cvetek sladki mik. –
Oj mladost! Spremili njeni časi,
Ki ji skrb in strah še ptujca sta;
Nič ne mara, pa nebeški klasi:
Sla in blagor jo že venčata.
Nič si z žitja trga ni otela
Ko v ognjenih prsih silni žar,
Vendar je nebesa si najela,
Predno je prinesla spravni dar.
Tam ko v čarovitem ogledalu
Zrl božanstvo sem, navdušja poln,
Ko še mirno po življenja valu
Zibal se je mislij lahki čoln.
Iz prepolnega srcá je vrelo,
V mé ni meril trpkih dvomov lok:
Perje še pomembno je šumelo,
Še pomembno mi šumljal je tok.
V vrte nezvenljive fantazija
Iskajoče vêdla je okó,
Kjer je sveže vence poezija
Kazala mi z limbarsko rokó.
Zdaj v gorečem srcu je zatlelo,
Pa kipelo je v tihi vzduh
In po mladih strunah je zvenelo
Kakor bi je šlatal skriti duh.
Kakor tihi, lej, metulj cvetice
Poljubuje tam, presrečen gost;
Tak sem sreče božal tovaršice,
Pil nebeško sem zamaknenost.
Kak je treslo v svetem me žarenju,
Kak sijale so mi nade v prid!
Ali silnemu mi hrepenenju
Se pripenjal se je blag izid.
Zdaj pa – oj nemilega podira! –
Kjer sem drznih upov zidal grad,
Gledam vele cvetke sred brebira,
Tempelj siplje se, spomin je mlad,
Ki ga ljubljenca osoda veže
Na livado, srečni je pastir:
On smehljá se zarji, srečen leže
In življenje mu je večen pir.
Slastnega tovariš je občuta,
Sveta radost spremlja ga povsod,
Ker prijetno rožami obsuta
Se pred njim razteza tiha pot.
Scer trpina na življenja cesti
Temnih spak proganja mene roj,
Le da s špranj nebeških up še zvesti
Mi mrliha dol na zemski boj:
Kjer nedolžnost brez pomoči stoka,
Še slabost goreč občutek je,
Kjer hudoba gleda drznooka.
In pravica v volčjem žrelu mrè;
Kjer če, ko prijazen videz plava,
Jaz zaupno bližam se kak čas,
Praznosrčja mi Meduz'na glava,
Ko razgrnem jo, moli obraz.
V peznici ječečemu bojazni
Otemni mi sanj kalejdoskop
In njegove pisane prikazni
Zibnejo mi v nič, pozabe rop.