Zvest do smrti (Domoljub, 1889)
| Zvest do smrti. Anonimno |
| |||||||||||||
Minolo je kakih 25 let, odkar je katolišk župnik Kobilovič v Oratovem, v mali občini blizo velikega ruskega mesta Kijeva, stopil zvečer v mraku iz hiše zavit v širok plašč.
»Kam pa še nocoj, gospod?« vpraša ga stara njegova postrežnica; »da saj vem povedati, ako kdo pride in vpraša za vas.«
»Pridem kmalu nazaj,« odgovori še precèj mladi duhoven, »ni treba nikomur vedeti, da sem šel od doma.« — »Strah naju bo z materjo po noči v tej samoti, vsaj to povejte, kam ste puško položili, ker je ni na navadnem kraju,« govori prestrašena oskrbnica, ker je poznala nevarne tiste kraje.
»Kaj puška? Jo bodete že dobili, jaz je sedaj nimam časa iskati. Z Bogom!« S temi besedami izgine župnik v gluho noč. Postrežnica se vrne vsobo k bolni materi župnikovi. »Tako me nekaj skrbi; ne vem, kaj pride. Sama ne vem, kak vzrok vleče danes gospoda pozno v noč z doma; to mora biti nekaj posebnega.«
»Bo že zopet kje kak umirajoč katolik, ki se boji ruskih razkolnikov in si ne upa po dnevu poslati po duhovna. Saj veš, kako prežé na nas razkolniki in kako nas ovirajo v našem katoliškem življenju. Molive sedaj večerni rožni venec, da se nam gospod srečno vrne domu.«
V tem je župnik prišel do obširnega gojzda; tam ga je v nekem skritem zatišju čakal voz. Urno stopi v voz, ki brzo oddrdra skozi gozd. Blizo dve uri se vozi, da pride do svojega namena; v veliko hišo vodi ga pot. Tu se mu pokaže ginljiv prizor. V lepo razsvetljeni sobi, koje okna so pa bila skrbno zagrnena in zadelana, čakala je družina duhovnika, ki naj jim krsti novorojenca, in ki naj previdi njegovo umirajočo mater. Oče družine je bil višji uradnik, katoličan, ki pa ni smel kazati se katoličana, sicer bi ga bili precej odstavili iz službe.
»Hvala vam prelepa, gospod župnik, da ste se potrudili k nam v temni noči na tako daljno pot; milostljivi Bog naj vam obilno povrne to vašo prijaznost.«
»Da bi me le kdo ne zapazil in ne izdal,« odgovori duhovnik.
»Upam, da se ne bo zgodilo,« pravi oče, »moj Ivan, ki Vas vozi, je molčeč človek in noč je popolno temna. Toda jaz vas prosim: Vi mene ne izdajte, ker veste, da bi bil precej ob službo, ko bi vlada zvedela, da sem katolik in zraven tega bi bil še hudo kaznovan. Za-se bi mi že ne bilo toliko, a poglejte mojih šest nedoraslih otrok, katere mi je preživljati.«
»Menim,« reče gospod župnik, »da mi ni potreba še posebej povdarjati, da bom molčal; to se razume samo ob sebi; od mene o tem ne zve nikdo in nikoli nobene besede, za to vam je porok moja duhovniška beseda.«
Četrt ure pozneje je zopet voz zdrdral proti gozdu. Duhovniku je nekako tesno pri srcu, sam ne vé, zakaj. Vedno mu pravi notranji glas: »Moli, da boš mogel premagati!« Zdi se mu, da čuje besede Gospodove: »Ako želiš biti moj učenec, zatajuj sam sebe, daj za-me vse, jaz bom tvoje neizmerno plačilo.«
Komaj stopi doma z voza, že pribiti oskrbnica njegova, rekoč: »Gospod, le hitite, komaj vas že čakamo; prigodila se je velika nesreča; oskrbnika Petrova so našli ustreljenega.«
»Petrova, moža moje stričnice?« zakliče župnik prestrašen.
»Da, umorjen je; hoteli so vam naznaniti; organist je bil z drugimi gotovo že desetkrat tukaj in morala sem povedati, da vas ni doma.«
»Ali je Petrov še kaj časa živel?«
»Ne, bil je že mrtev, ko se ga dobili.«
»Bog bodi mu milostljiv! Sedaj pa me pustite samega,« pravi župnik. Bila je ena čez polnoč, župnik je truden kmalu zaspal. Uro pozneje vzbudi ga nenavaden ropot. Ko pogleda, bila je v sobi luč in pred seboj zagleda ruskega policaja in par kozakov ž njim.
»V imenu postave,« pravi policaj, »vi ste v naši oblasti; precej vstanite, ker nam je vas peljati v ječo.«
Župnik se čudi, povprašuje, toda nič ne zve; vdati se mora sevéda, ročno vstane in zjutraj zgodaj že zve od preiskovalnega sodnika, da so ga zato zaprli, ker je sumljiv, da je on Petrova ustrelil. Puško njegovo namreč ravnokar izstreljeno našli so v zakristiji in s tem so mislili, da so prišli pravemu morilcu na sled.
Kako je prišla puška v cerkev? Kdo jo je odnesel iz sobe? Kdo je streljal iz nje? Na vsa ta vprašanja je imel župnik le ta odgovor: »Jaz nič ne vem.« Toda tak odgovor malo velja pri sodniji. Rad bi bil zvedel župnik, kdo da ga je ovadil pri sodišču, a na to mu niso ničesar odgovorili. Misel mu šine v glavo: Kaj ko bi bil to storil organist? a misel ta je prestrašna, sumničiti človeka groznega hudodelstva, zato jo zatare v sebi.
Preiskovalni sodnik mu torej reče z oblastnim glasom: »Gospod župnik, pritrdite, da ste res vi sami ustrelili Petrova.«
Župnik vstane mimo iu dostojno, pogleda uradniku naravnost v oči, ter reče: »Bog mi je priča, jaz nisem storil toga hudodelstva; jaz nič ne vem o tem in sem popolno nedolžen.«
»Ali ste si kedaj bili nasprotni v prepirih z možem svoje stričnice?« ga vpraša sodnik. — »Bil sem zoper ženitev, ker sem vedel, da zakon ne bo srečen. Cesar sem se bal, se je zgodilo in zato sem oba večkrat svaril, naj nosita pokoro, katero sta si naložila rado voljno.«
»Vi torej tajite,« nadaljuje sodnik, »da bi bili storili to hudodelstvo? Kje pa ste bili takrat, ko je bil Petrov ustreljen?«
Župnik obledi; v tem času je on krstil otroka in previdel umirajočo ženo uradnikovo. »Jaz sem bil — jaz sem — o tem ni moja dolžnost, da bi vam naznanil, govori v zadregi župnik, ko se spomni, da je dal uradniku častno besedo, da bo molčal o tem vedno in povsod.«
»Ali ste bili doma?«
»»Ne!«
»Ali je šel kdo z vami?« — »Nikdo!«
»Ali imate navado zvečer hoditi z dóma?«
»Ne, samo če me kličejo k bolnikom.«
»Sinoči vas niso klicala službena opravila, torej vas še enkrat vprašam: Kje ste bili takrat, ko se je izvršilo hudodelstvo? Dokažite mi s pričami, kje ste bili in potem ste precej prosti.«
Župnik pa molči nekoliko, potem pravi: »Izjavim vam še enkrat, da sem popolno nedolžen, a pripravljen, če Bog hoče, tudi nedolžen trpeti.«
»Vi ste Petrova usmrtili in nobeden drugi,« zavpije sodnik. »Odpeljite ga v ječo!« zakliče služabnikom.
Nekaj dni pozneje se odpró vrata ječe in organist stoji pred jetnikom-župnikom. Tega moža so razkolni uradniki poslali, da je katoliškemu župniku grenil življenje in hujskal ljudstvo zoper njega; dasiravno katolik, bil je popolno v rokah razkolnikov.
Župnik se zato začudi, ko ga vidi pred seboj; še bolj se mu pa čudno zdi, ko predenj poklekne ter zakliče: »Gospod, pomagajte mi, da najdem mir svojemu srcu, dovolite, da se vam spovem.«
Nič hudega sluteč vstreže župnik njegovi želji ter ga spove. Kake pol ure pozneje stopi organist bled in zamišljen iz ječe. Pred vratmi pa se ozre še enkrat nazaj na ječo in zamrmra: Sedaj so mu usta zaprta; spovedal sem se mu, da sem jaz morilac Petrova in sedaj mora on molčati o tem vekomaj, — sedaj sem varen!
Župnik pa je v tem klečal v ječi in tem srčneje molil, kolikor hujše je bilo njegovo trpljenje: Ne moja, tvoja volja, Gospod, naj se zgodi!
Šest tednov pozneje se je vršila obravnava. Župnik ni mogel in ni hotel povedati, kje da je bil tisto noč in tudi ni nikogar imenoval, da bi ga imel na sumu, le to je trdil, da je popolnoma nedolžen. Toda zastonj; vse je govorilo zoper njega: njegova izstreljena puška, posebno pa, ker ni hotel povedati, kje je bil ono noč. Zato je bil župnik obsojen za celo življenje v sibirske rudnike.
»Zgôdi se volja Gospodova, trpljenje bo kratko, a plačilo bo večno,« pravi obsojeni župnik. — Kmalu na to pride tudi dekan iz okraja v ječo ter mu prebere pismo škofa Borovskega; v tem pismu izreče škof veliko izobčenje nad župnikom zaradi strašnega umora. »Poljubim roko svojega škofa,« jeclja župnik, »on ne vé, — on ne vé, — da sem jaz nedolžen — —« in zgrudi se na zemljo: to je bilo za nedolžnega preveč. Kmalu potem zve, da je mati od žalosti umrla; vesel reče: »Hvala Bogu, sedaj mati že vedó, da sem nedolžen.«
Par tednov pozneje so gledali ljudje celo vrsto jetnikov po dva in dva skupaj zvezanih, ko so jih peljali v Sibirijo, med njimi je bil tudi župnik Kobilovič.
Dvajset let je minulo od takrat. V Oratovem že dolgo službuje drugi župnik. Organist je bil še tam, a bolan in ves zbegan je lazil okrog. Njegova žena, stričnica prejšnjega župnika in vdova umorjenega Petrova, s katero se je organist kmalu po smrti Petrova poročil, klečala je cele ure v cerkvi moleč in jokajoč. Vse je povpraševalo: kaka žalost tare organista in ženo. — Ne dolgo na to zboli organist, župnik ga previdi in predno prejme sveto obhajilo, izpove vpričo mož: »Jaz sem Petrova umoril, zato da sem se poročil z njegovo ženo; sum sem obrnil na prejšnjega župnika, vzel zato njegovo puško, porabil njegovo nenavzočnost in nazadnje, da sem bil popolno varen, sem se mu še greha spovedal. Vedel sem, da duhovnik rajše umrje kot hudodelnik, kakor da bi prelomil svojo spovedno molčečnost. In nisem se motil. Pogumni mučenec rajše trpi že dvajset let v sibirskih rudnikih, ako ga že ni Bog rešil hude poskušnje ... Bog bodi meni milostljiv!« — Ne dolgo potem in organist je bil mrtev. — Sodnija je takoj naznanila v Sibirijo, naj župnika Kobiloviča izpusté domov, ker je popolnoma nedolžen. A prišli so prepozno. Štiri leta je že počival blagi mož v zemlji; težkemu delu ni bil vajen in delo ga je uničilo. Eden svetnikov je več v nebesih; zvesti služabnik že vživa svoje plačilo.
Ta dogodba je popolnoma resnična. — Velik je Bog v svojih svetih!