Zvest pastir
| Zvest pastir V. Kosmak |
Objavljeno v Domoljub 1893, št. 13 (6. julija) v rubriki Listek
| |||||||||||||
Pred uekaj leti je prišel v vas blizu Pariza nov gospod župnik. Bil je visoke postave, bistrega očesa in črnili la«. Nekdaj je bil v vojski Dona Karola na £pauskem; večkrat ranjen je moral zapustiti zmagovalno vojsko iu domovino; pristopil je pa k tihi vojski, katera se bori za krasiiejšo in večno domovino — za nebesa. Z vso svojo dušo io vso še ostalo močjo boleliuega telesa se je posvetil svojemu novemu poklicu.
Prvi čas je hodil še žalosten; hrepeneč se je oziral v ono stran, kjer je od Boga blagoslovljena, od ljudij pa opuslošena iu vsega bogsstva oplenjeua Spauija, njegova mila domovioa; ali pa je sedel z nagnjeuo glavo, kakor hi poslušal, če se čuje gromeuje Karolovih topov. Velikokrat si je zakril z belima rokama bledi obraz; prsi so te mu razširile in globoko je vzdihuil. Tako sope le ognjenik . . .! Ko je pa stopil o praznikih na prižnico, zapustila ga je britkoet in žalost; po koncu stoječ kakor vojak je vneto pošiljal na vse strani žsrke duha iu resnice. Oči so se mu svetile, lasje so mu vihrali kakor črni oblaki okoli belega čela, — obraz je žarel svete navdušenosti. Zbrana množica je stala kar osupnena; oči vseh so bile uprte z otroško udaoostjo v njegova usta,Poslušalci, gredoč iz cerkve, niso modrovali. ni«o pretresavali župnikovih be.sed — verovali so in videč gospoda župuika so se častitljivo priklanjali. V kratkem je bil otrokom oče, mladini vt<r; aesrečnim tolažba, slabim podpora; dobrotnik revežem, bol' nikom augelj iu — vsem prijatelj.
Plamen šviga naokrog io vse vname, kar ni »kali ali mrtva zemlja. Tako je tudi naš gospod župuk, »ni poln ognja ljubezni do lioga io bližnjega, vnel z onim svetim ognjem vso občino. Ta vspeh je obveselil ujegoio srce. Pozabil je krasne Španije, njenih uedoseiuib hribov in jasnih rek; ujetjih logov iu pomarančnih gozdov, njenega večuo prijetnega solnca in večno veličastnega morji, njenega ljubega ljudstva; — pozabil je tudi vojske za resnico in pravico pod zastavo Karolovo. V tiospodevnu vinogradu je našel novo domovino iu uovo — bolj li*tležuo bojišče.
Bil je zadovoljen, recimo srečen — samo ena ga je žalila.
Blizu vasi je .stala sredi velikega vrla grajščilia. \ uji je prebival že pr.cej star, neoienjen posvetujak. 1* K hodil mnogo let za raznovrstnim poslom križem sveta aaa se us zadnje tukaj naselil, da bi preživel svoja stara let* v tihi samoti. Ovdovela sestra IUU je gospodinjila. Ta posvetujak — imenovali so ga uavaduo .kapitan" — provzročil je gospodu župniku marsikatero grenko uro. Bil je sicer mireu, odkritosrčen — pa v cerkvi ga šenihče ni videl, še manje pa pri spovednici. Da, prejšnje čase je menda smešil včasih celo svete stvari. Seveda, odkar se je priselil novi gospod župuik, ogibal se je kapitan takega govorjenja iz spoštovanja in časti do vrlega duhovnega gospoda. Vendar svojih napačnih mnenj o veri ni spremenil, četudi mu je gospod župnik večkrat dokazat, da so njegovi nazori popolnoma krivi in pogubni. O-tal je trd ko kamen, mrzel ko led. Da, bil je kakor ona skala in mrtva zemlja, katere marljivi duhovnik ni mogel razvneli. Župnika je to hudo bolelo. Zal mu je bilo za to drugače odkritosrčno in dobro dušo. Sicer je pa bil gospod župnik prav srečen. Kakor delaven vrtnar je gojil in oskrboval vsak posamezni cvet. Vendar ne dolgo.
Duh je bil sicer voljan, telo pa je bilo bolehno in
- labo. Zaceljeud rane so se vnovič odprle in so sesale
njegovo moč kakor krvoses. Ko je naslednjo spomlad vse zelenelo, se oživljalo in razcvitalo, oslabel je Župnik popolnoma; resno se je pripravljal na pot v drugo življenje. Nekega dne si je poklical mizarja. Mizar je prišel, poljubil župniku roko. .Kaj pa želite, gospod župnik?" Župnik je sedel obnemogel v naslonjaču. Vžalostilo ju vsakega, kdor ga je pogledal. Črni, gosti lasje so mu viseli okoli visokega čela; velike jasne oči so se svetile izpod gostih obrvij — obrat je bil pa suh in mrtvaško bled. Podal je mizarju svojo suho, belo roko in smeje sega je mirno in uljudno vprašal: .Ljubi mizar, ali imate kaj hrastovih desek v zalogi?"
.Da, imam: Kaj pa telite?"
Gospod župnik se je s trudom vzdignil, postavil se ob steno, s hrbtom nanjo'naslonjen je vtdignil roko otd glavo in pokazal s prstom na steni: .Tukaj, ljubi mitar, in odmerite to višino."
Mizar je prestrašen obstal: .Prečastljivi gospod župnik, morda bi vi hoteli?"
.Le odmerite višino!"
Mojster je vzel mero in meril: .meter in 87 centimetrov."
.Naredite mi torej Uko dolgo rakev. Ce hočete lahko naredite oekaj daljšo — recimo, kake dva metra dolgo!" .Prečastitljivi oče."
.No, kaj pa) — Ali ne vidite, da sem te dotorel, seveda prezgodaj, pa vendar dotorel? Moram si torej oskrbeli zadnjo postelj."
Mizarju so solze v oči stopile. Prijokal je domov. Gospod župnik je pisal škofu in si sprosil pomočnika. Ta je prišel, goepod tupnik ga je predsUvil svojim ovčicam; sam se je pa poslovil pri oltarju od njih. Vsi so točili grenke solze, nobeden se ni mogel premagati — žalosten spomin!
Ko je vie vse drevje zelenelo in cveUlo, letal je gospod župnik na postelji in njegov namestnik je korakal proti župnišču nesoč bolniku sveto Popotnico. Pred njimje tvončkal cerkvenik. Zupuišče je bilo od ljudij tako reko« obteženo. Vse je klečalo in se jokalo, kakor da bi umiral skupni oče.
Samo goapod župnik je mirno ležal in molil. Previden in preskrbljen ta večnost je pogledal na rakev, katero so mu po ukatu v sobo priuesli. šepetal je: .Nune dimittis servnm tuum, domine!* (Zdaj spustiš svojega služabnika, goapod!)
Gospod ga pa še ui odpustil: njegov čas š« ni bil dopolnjen.
Stemnilo se je. Pokata!« so se zvetdc; večerui »vou je že odzvonil. Gospod župnik je ležal mirno in veduo molil. Dekla je sedela ob vtglavju iu mu stregla. Približala se je polnoč. Na enkrat je pridrdrala koč.ja in nekdo je pozvonil. Dekla je odprla; vstopila je kapitauova aestra in vsa objokana padla pri župaikovi postelji na kolena.
Gospod župnik ji je podal roko in jo uljuduo vprašal: .Zakaj se jokate?"
.0, prečaatitljivi oče, moj brat je nagloma na smrt zbolel in nobeden na avetu ga ne bo pregovoril, da bi w d»' prevideti, le Vi — in Vi - moj Uog! Vi sami." Ni mogla izgovoriti; naslonivli čelo na postelj se je jela vnovič britko jokati.
Bolnik je vzdihnil; sklenil je roke in čet wkaj fMt je jel tolažiti aeatro kapitanovo: .0, «aj j , T P i dnr moj pomočnik, gospod kapelan tukaj."
Sestra kapitanova je zmajala t glavo. .Trgtetk potna in ga ne bode za nobeno ceno poslušal — aati da ga bo še spodil."
Bolni župnik s« je otrl na križ Zveltčarjvv, lip vitel na sleni, in je šepetal: .Goapod vsaj še U> Obrnivši se je naročil dekli, naj pokliče gosped* kapel« Prišlega kapelana je prosil bolnik, da na) (tit cerkev pj av. Popotnico, pristavlja)«: .Peljala * 1« »kupaj, da previdiva gospoda kapitan* ' — „Obkti «' ukazal je dekli.
Pomočnik in dakla tla oaupnila.
.I«e storite, kar sem rekel!" Zapov.dal jt skoro strogo. .Meue kliče dollnost!" Pomočnik in dekla sta ubogala. Gospod iupmk i» bil, kakor da bi bil na novo oživel. Slabo umirajoč« * je aslišale duha. Posadili ao ga v kočijo in p ^ " 1 drteč av. Popotnice, ae je vse del zraven njega. BHa je čudnokraima in topla majeva noč. Visoko * aebu M je avetilo otvezdje .voi". Gospod Inpnik j« 'r »tnj oči in šepetal: .6e Be tahnja, Se npoloim stoječ Salve išeginal"
Pripeljali ao ae do kapitanovc domačsj«; b*1*1" župniku so pomagali is kočije in ga peljUi k bolna«« <«nu. Pred lupmkom j« šal mladi duhovnik t Najs«**" Kapitan zasliiavši zvonček ae j« ustrašil; j« »atopil mlad kapelu, j« vprašal tačude« i M * * pri meni? Kdo vaa j« klical?"
Toda takoj so se vrsta bolj odprla in prikazal se je umirajoči duhovni pastir, opirajoč ao na dva mota. Kapitan je kar ostrmel in čudeč se gledsl tupnika. Ta pa pristopivši bliije mu je podal roko. .Kaj Vas je pa, prečastitljivi gospod, k meni pripeljalo?" vprašal je skoro boječe kapitan.
„l)iagi prijatelj, slišal sem, da morate iti s tega sveta", rekel je odkritosrčno in odločno tupnik. .Tudi ni-ni se je ie približal čas smrti. Ali bi ne hoteli iti, dobri prijatelj, z menoj eno pot, pot pokore?" Kapitan se je zgrudil v naslonjač in je pekimal navzočim, da odidejo. Oba ua smrt bolna mota sta ostala dolgo, dolgo časa sama. Ko so pa drugi ua dano znamenje topet vstopili, videli ao kapitana solze prelivajočega iu gospoda iupuika z bliščečim obratom.
Pomočnik je podal kapitann aveto Rešnje Telo in ga dejal v sveto olje. Nato ga je prijel gospod župnik še enkrat za roko in oba ata gledala jeden drugemu tako dolgo v oči, da je kapitan, po junaš'vu umirajočega pastirja premagan, naredil nekaj, kar doalej nikdar — poljubil je župniku čelo. Ta ga je tudi poljubil na čelo in se poslovil od njega z besedami: .Na svidenje.' Umirajočega župnika ao odnesli v kočijo. Utrujen «e jo skoro zgrudil, oziral se vendsr še kvišku na nebo. Iskal je nebesnega „voia". Stal je že na zahodu. .Bil ja že skrajni čas", šepetal je župnik mlademu duhovniku.
.Poglejte no I .Voz' že zahaja in moj voz se tudi že pelje proti vratom večnosti.' Oprl se je bolj na svojega pomočnika.
Jutranii hlad ae je razgrel. 2vrgoleč škrjanček je vtletel gori k nebu in izlival ia svojega zalega grla hvalo in čast bogu Tudi jutranja zarja se js pokazala na obzorju. Pripeljali so se r župnišče. Junaškemu duhovniku ao pomagali t voza; spravili so gs v posteljo. Župnik se je ozrl na rakev in šepetal: .Odprite okno, zažgite svečo iu vi, gospod kapelan, molite molitev za umirajočega.* Kapelan je jel moliti in župnik je s sklenjenima rokama tihoma sledil.
Jutranja sapica je pihala v sobo in prinašala s seboj glasove tisočerih ptičev.
Naenkrat je vrglo vzhajajoče solnce prvi žarek na cerkveno kupolo; cela kupola se je svetila. Žarek blaženosti je spreletel obraz častitljivega, junaškega pastirja; mladi kapelan je padel na svoja kolena in zaklical: .Pruflciscere, anima christiana, de hoc mundo." (Odpotuj, duša krščanska, iz tega sveta ")
Mrtvaški zvon je zapel: ljudje v vasi so se prekrižali in molili. Majevi dan se je smejal kakor obraz srečnega, umrlega Župnika.
Kapitan je ozdravel in hodil še dolgo na župnikov grob.