Zvesti jazbec

Zvesti jazbec Neža Maurer

Spisano:	Anja Pinter
Viri:	Maurer, Neža (1999). Zvesti jazbec. Ljubljana: Karantanija. (COBISS).
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

MOJA MAMA – ČAROVNICA

Uvod

Nekega dne, ko je zunaj deževalo in je bilo popoldne malo več časa, sta mama in hčerka nekako mirno, kot brez pravega posla, obsedeli na stolih v hčerkini sobi in se zagledali skozi okno. Vendar dolgo ni bilo mogoče tako otrplo molčati. No, kdor bi ju gledal od daleč, bi mislil, da sta pač po naključju tako zasanjano obsedeli. Če pa bi prišel bliže, bi začutil, da je med njima neka čudna napetost. In res se nenadoma oglasi hčerka:

»Mama, ko sem bila majhna, si bila ti še čisto navadna mama. Zakaj pa zdaj ne moreš biti navadna stara mama, kot je bila na primer moja stara mama?«

»Kako to misliš?« vpraša mati.

»Glej, jaz sem zdaj že odrasla. V resnici te ne potrebujem tako zelo kot sem te takrat, ko sem bila še majhna. Vendar bi se včasih rada s tabo kaj vsakdanjega pogovorila. In navsezadnje: tudi jaz bom imela otroke in ti bi jim lahko pripovedovala zgodbe ... ali pa bi vnučki spletala kitke, kot jih je meni moja stara mama. Zjutraj mi je skuhala jajček ... in obvezala mi je koleno, če sem se potolkla, in okregala me je, če sem po kuhinji vse popacala. Tudi to ... vse skupaj je bilo tako lepo.«

»No, pa kaj bi rada od mene?« se skoraj vznejevolji mama.

»Rada bi, da si najdeš nekje stalno prebivališče. Saj ni treba, da si ravno pri nas doma, ker imamo res bolj malo prostora. Tja te bom lahko prišla kdaj obiskat ali pa ti bom pripeljala svoje otroke.«

»No, no! O kakšnih otrocih govoriš kar naenkrat! Saj jih še nikjer ni.«

»Če jih še ni, pa še bodo,« odgovori hčerka. »Vsekakor bi lahko bila takšna, kot so druge babice.«

»Aj, ja,« zavzdihne mati, »zdaj so drugi časi.«

»Kako to misliš - drugi časi?«

»Tako. Včasih so babice res potrebovali tudi zato, da so vnukom kaj svetovale, podučile mlade ali da so tudi kaj malega pomagale. No ja, njega dni so jih potrebovali. Posebno hčerke so se ravnale po materah. Zdaj pa teče čas tako hitro, kot kakšen potok, ko preide v brzice. Še sama se ne znajdem več, kaj da bi še tebi svetovala ... Najbrž se boš lažje znašla sama. V tem času si zrasla, vajena si brzic. Pa še ti boš morala zelo preudarjati ...«

»Zakaj razpredaš vse to? Misliš, mama, da je to kakšno opravičilo?«

»Ne mislim se opravičevati,« pravi mati, »ampak, dušica draga, tako je: kadar koga potrebuješ, ga imaš navadno tudi rad. In tisti, ki ga imamo radi, ki ga imamo zelo zelo radi, je navadno dober. Zato so bile babice dobre, vsaj pripovedujejo o dobrih babicah. Tam, kjer so grdo ravnali z njimi, pa tudi njega dni niso bile dobre. Kako pa misliš, da so nastale zgodbe o čarovnicah?«

»Na, pa smo tam!« se vznejevolji hčerka. »In zdaj hočeš biti še ti čarovnica! Boš rekla, da te nimamo radi?«

»Oh, ja, kaj nimate radi, seveda me imate radi, ampak časa pa le ni nobenega zame. Saj ga dandanes nihče več nima. Glej, ti greš v službo, potem delaš doma, pa mlajša si in greš rada na kakšen izlet, na ples ... Ja, kdo se bo pa ukvarjal z mano?«

»No, mama, če ti je dolgčas, pa pojdi v kakšen dom za ostarele, mnogo ljudi je tam. Lepo se imajo.«

»Saj, saj,« zagode mati, »nič slabega ni to, morda bom pa kdaj celo šla. Ampak zdaj, dokler sem še toliko krepka, bom pač postala čarovnica. Tako sem sklenila; že dolgo dolgo je, odkar sem tako sklenila.«

»Ojoj, kako je s teboj težko! In potem ne bo nikjer nobene prave mame in babice več!«

»No ja, dekle, priznaj: ali ni tudi to nekaj, da boste imeli čarovnico v družini? Morda bo še bolje tako. Kaj se ve, kaj vse vam bom lahko pričarala.«

Hčerka jo široko odprtih oči pogleda:

»Mama, kaj misliš, da bom tudi jaz čarovnica, ko bom stara?«

»Ni nujno,« se nasmehne mati. »To se ne podeduje. Boš videla, kakšen bo čas; ljudje se vedno ravnamo po času. Lej, da bi jaz samo doma sedela in tožila, kako je hudo in kako so me vsi pozabili, kako mi zmanjkuje moči, denarja in zob, tako kot tožijo mnoge moje ovdovele ali kakor koli osamljene znanke - o ne, to pa ne bom! Sem pa že raje čarovnica.«

In mati se je kar takoj dvignila, kot da hoče ta trenutek izpolniti svoje besede. Odšla je v svojo sobico in hčerka je zaslišala neko premetavanje kovčkov in lončkov, ki jih je mama najbrž spravljala vanje. Globoko je vzdihnila sama zase:

»No ja, morda je pa tudi čarovnica lahko za kaj dobra. Kaj se ve, kako se bodo bodoči otroci ob tem zabavali.«

Prva zgodba: ŽIVI ZMAJI

Da, šele zdaj je hčerki pravzaprav prišlo na misel - pa kdaj se je že zgodilo? - a dekletce tedaj ni niti pomislilo, da bi njena mama lahko bila čarovnica ... Z mamo sta šli v mesto, v veliko mesto, kamor se ne spomni, da bi jo že kdaj vzela s sabo. To pot sta imeli silno pomembno nalogo. Na tržnici ji bo mama kupila copatke, in sicer natanko take, kakršne si deklica želi. Ne bo jih izbirala mama, in to je bil tisti veliki čar, ki je ta dan deklici na široko odprl oči: saj bo vendar ona izbirala! Hodili sta in hodili daleč daleč od postaje. Oh, kdove, kje je že ostal avtobus, ko sta prišli na velik most, ki se je dvigal nad zeleno motno reko. Na vsaki strani mostu so stražili zmaji, veliki, velikanski zmaji z zavitimi repi. Deklica je obstala in jih gledala. Mama je tedaj rekla:

»Aha, bistro hčerko imam. Si tudi ti opazila?«

»Kaj pa?« je vprašala deklica.

»Kako je ta desni zmaj pomahal z repom.«

»Z repom? Ne, mama, ti si zmišljuješ! Kako bo pa mahal, saj je železen.«

»O ne,« je rekla mama, »ni železen.«

In deklica, ki je nekje slišala, da se veliki kipi delajo iz brona, je rekla: »Ja, potem je pa bronast.«

»O ne, tudi bronast ni.«

»Ja, več pa ne znam naštevati. Morajo biti čudne snovi, iz katerih se delajo velikanski zmaji.«

»O ne,« je rekla mama, »nisi se zmotila v kovini ...«

»Pojdiva! Beživa, nič rada ne gledam teh zmajev.«

»No, no, saj so ljubki. Včasih, kadar mi je bilo dolgčas, sem šla čez most, prav tegale desnega malce pobožala, on pa mi je pomahal z repom.«

»Kako to misliš?«

»Ja tako. Vidiš, še zdaj, kadar pridem blizu, me spozna in mi pomaha z repom. Veš, ti zmaji so živi.« 

»Pa saj so čisto pri miru!«

»Oh ja, seveda so mirni, ker spijo. Pijani so, Ljubljanice so se napili. Ti si še majhna in misliš, da se lahko opijaniš samo od žganja ali od vina ali pa od kakšnega drugega alkohola. Ne veš, kaj vse lahko opijani ljudi in živali! Veliko reči je, od katerih so ljudje pijani: od pomembnosti, od bogastva, ko imajo vsega dovolj in preveč, od občutka, da so lepi, od tega, če jih ima kdo preveč rad ... O, ljudje se hitro napijejo in potem so od pijanosti že kar omotični.«

»Mama, o čem mi zdaj govoriš - o zmajih ali o ljudeh?«

»Ah, no ja, hotela sem ti razložiti, da se tudi zmaji lahko opijejo česar koli - ni treba, da je ravno vino ali žganje. Če so ljudje lahko pijani na primer od oblasti, zakaj ne bi mogli biti zmaji pijani od Ljubljanice. Napili so se in so tukaj na mostu zadremali, kot včasih zadrema maček na robu slemena.«

Deklica ji ni verjela in jo je gledala, kot da ji laže.

»Ti se vedno kaj zmišljuješ,« ji očita.

Pa je mama brez besed stopila k možu, ki je sedel na cementnem podstavku ob zmaju. Mož je bil negiben, saj je bil kip. Stresla ga je za ramo in vprašala:

»No, pa vi povejte, ali so zmaji živi ali niso?«

Možak se je zganil, počasi odprl eno oko in razločno rekel:

»Seveda so. Zdaj me pa pustite, da spim dalje.«

Deklica je otrpnila od groze in se zavedla šele, ko ji je mama na trgu kupovala copatke in jih je morala pomerjati in se odločiti, katere bo vzela. Oh, takrat je izbrala modre - in kdove zakaj se je tako odločila ...

Morda zato, ker so bili tisti modri copatki najmehkejši, ali pa zato, ker se ji je zdelo še najvarneje hoditi po svetu v copatih, ki so takšne barve kot je nebo, kadar je jasno. In deklica bi tako rada varno hodila po svetu! A vedno so nekje neki zmaji, ki se lahko zbudijo - in nikoli ne veš, če bodo prijazno pomahali z repom ... Da, v modrih copatkih bo še najbolje, se je hitro odločila in to tudi povedala mami. Od takrat naprej ima najrajši modro barvo, skoraj vse stvari izbira svetlomodre, če pa ji kdo kaj podari, je najbolj vesela, če ji podari kaj svetlomodrega. Na primer svetlo modro mlado jutro ali pa večer ...

Mh, to je že daleč, zdaj je ni več tako strah. Takrat, takrat jo je pa bilo, kajti ni še vedela, da je njena mama čarovnica.

Druga zgodba: JAZBEČEVA LJUBEZEN

Čarovnica Jala že dolgo dolgo časa ni več prišla v mesto; niti domov k hčerki se ni vračala. Zdaj živi v hiški nekje na deželi, natanko nad strehami drugih hiš. Kadar hodi okrog svojega doma, je skoraj tako, kot da bi stopala po strehah sosednjih hiš. Okrog hiške je namreč zelo malo prostora, po stezici lahko stopa samo en človek. Če pride k čarovnici v vas pes, mora hoditi za čarovnico, prav tako kokoš, če slučajno pripraska po strmem gričku iz katerega od vaških kurnikov. No, miš, ta pa lahko drobi vštric.

Tisti dan je bilo vreme oblačno, čeprav se je bohotila pomlad. K nevihti se je pripravljalo in čarovnica je bila, kdove zakaj, tako čudno nataknjena, tečna in žalostna. Oblaki so se že podili po nebu, zato jih ni mogla pričarati. Pes je tekal nekje po vasi za mačkom in je ni prav nič potreboval. Kokoši pa so čemerno ždele na brajdah in nobena se ni spomnila, da bi lahko šla na obisk k čarovnici. Ja, najhuje je bilo to, da je ta dan ni nihče potreboval. Nihče ni spodaj od hiš zaklical: »Halo, bi prišla pomagat, voda se je ustavila!« Ali pa: »Krava ne da mleka!« Ali pa: »Streha se podira!« »Voz se bo prevrnil!« Kar koli že. Noben otrok ta dan ni iskal izgubljene žoge. Skratka, vse je bilo narobe, ker je bilo vse prav. Ja, najhuje je bilo to, ker je nihče ni potreboval ...

Tako si je čarovnica nataknila črna očala, si zavezala rdečo ruto čez zeleno pobarvane lase in odšla v gozd. Upala je, da se bo tam nekoliko pomirila, toda - bila je pomlad! Pticam je bilo malo mar čmerikavo vreme, veselile so se in ženile. Potok je žuborel, rože so cvetele in dehtele, muhe so bile sitne kot muhe, ker se je pač pripravljalo na dež. Tedaj je spoznala, da je najbolj nesrečen tisti, ki je nesrečen med srečnimi. Stiskalo jo je v prsih in začutila je, da ji bo od žalosti počilo srce. Prestrašila se je, hitro snela rdečo ruto z glave in si jo zadrgnila okrog prsi. Tako, zdaj pa naj poči srce, če more!

Hodila je in hodila počasi, nalahno po ozki gozdni stezi, ki pravzaprav ni imela ne pravega začetka ne konca, ker je čarovnica oboje spretno spreminjala v grmovje. To je bila namreč njena steza in nihče drug ni smel hoditi po njej. Šla je tako zamišljena, gledala predse in nenadoma zagledala sredi poti jazbeca. Sivo dlako je imel umazano in oguljeno pa silno žalostno jo je gledal; temne proge čez oči so bile kot od solz.

»Ja kaj pa ti je, jazbec?«

»Noga me boli že štirinajst dni, pa ne morem več kopati za ogrci in koreninicami. Pa saj še pravega apetita nimam.«

»No, pokaži to nogo, da ne rečem taco.«

Jazbec je stegnil sprednjo taco in čarovnica je ugledala v njej košček pločevine od konzervne škatle, ki se mu je zadrl globoko v meso.

»Seveda,« ga je nahrulila, »kod pa hodiš?! Zakaj pa brskaš po dvoriščih?!«

»Kakšnih dvoriščih!« je bil užaljen jazbec. »Samo po gozdu ob potoku in po njivah hodim, kod pa naj drugod.«

»Ah, saj res,« je zavzdihnila čarovnica, »pozabila sem, v katerem času živimo. Pozabila sem, da so konzervne škatle povsod, da jih je več kot kamenja. No ja, bomo že pomagali.«

Z levico je tako močno prijela taco, da jazbec ni čutil drugega kot grozo, da mu jo bo odtrgala. Ves je drhtel. Čarovnica pa je s svojimi dolgimi, močnimi nohti že izdrla strašno pločevino. Hitro se je z usti sklonila do rane, jo oblizala in izsesala kri, čeprav bi lahko to storil jazbec sam. A čarovnica si je že od otroštva dalje vse rane zalizala, tudi svojim otrokom je vedno storila enako. Izsesala je umazanijo in jo izpljuvala, pa se ni nikdar nič zagnojilo.

Jazbec pa zaradi bojazni za taco tako ni kaj prida čutil. In ko mu jo je povila z rjavim robčkom in končno spustila, ni rekel niti hvala. Obrnil se je in odšepal, zdaj že mnogo laže in hitreje.

Čarovnica Jala se je rahlo nasmehnila. Navsezadnje je le bil na svetu nekdo, ki jo je potreboval! Kar pozabila je okregati jazbeca, ker se ji ni zahvalil in še zato, ker je odšepal po njeni poti. Malce si je zrahljala rdečo ruto okrog prsi, kajti zdaj se ji je zdelo, da se ji srce vendarle ne bo razletelo, in pomirjena je odšla dalje po gozdu.

Z jazbecem sta se spet srečala čez teden dni, seveda prav na tej poti, ki je bila samo čarovničina. Babnica je bila tokrat mnogo boljše volje in se je iskreno začudila:

»V katero od tac si pa zdaj dobil pločevino, da te spet najdem na svoji poti?«

Jazbec je poravnal belo obrobljena ušesa in povesil oči, kot se spodobi v takšnih primerih, če kdo koga nepričakovano zasači na prepovedanih poteh.

»No, a boš kaj odgovoril ali si danes mutast? A te je čebela pičila v jezik? No, le bliže z ubogim smrčkom,« se je norčevala Jala.

Jazbec je gledal v tla in majal s progasto glavo sem in tja, gobca pa ni odprl.

»Veš kaj, tako se pa nisva zmenila! Če ne misliš odgovarjati ali če me ne potrebuješ, hodi po svojih stezah, mojo pa pusti meni! Takrat sem ti izjemoma odpustila, ker te je bolela taca.«

»Ne jezi se,« je jazbec končno le zinil, glave pa ni dvignil. »Rad te imam. Vedno hodim na to pot, od tistega dne dalje.«

»Kaj?« se je prestrašila čarovnica. »Sem prav slišala?«

»Prav,« je počasi kimal jazbec in, kot da se zaveda svoje krivde, še naprej gledal v tla.

»Groza,« je vzdihnila Jala. »In to se mi je moralo zgoditi prav tisti dan, ko sem bila tako nesrečna, da bi mi skoraj srce razgnalo. Res, nikoli ni človek tako nesrečen, da ne bi mogel biti še bolj! Ja, čuj, jazbec, kaj pa bom imela od tebe in tvoje ljubezni?«

»Ne vem. Jeseni ti bom nakradel koruze z njiv.«

»Oh, prav željna sem glodati koruzne storže s tole mojo protezo.«

»Ja, to je pa hudo. Če boš bolna, ti bom arnikove cvetove zmlel v gobcu. Jaz imam še dobre zobe, veš. In potem jih boš lahko zaužila in boš ozdravela.«

»Joj, a za tabo da bi jedla arniko, ki je grenkejša od samega pelina?«

»Je pa zdrava, to moraš priznati.«

»To že. No, in kaj še?« ni nehala tečnariti vedno bolj zmedena Jala.

Opazovala je skrbno skrtačene dlake na črnih in belih progah od gobčka proti trupu in rahlo drhtela od užaljenosti. Tedaj je jazbec prav odločno dvignil glavo in godrnjaje zarenčal:

»Če povem po pravici, nikar toliko ne stokaj. Misliš, da je lahko ljubiti čarovnico? A kaj hočem, meni se je to zgodilo in zdaj nimam kaj. Ljubil te bom pač do konca dni.«

Gledala sta se skoraj preplašeno in obupano, kot da ju je zasačil kakšen silno hud lovec in ju postavil pred puško. Pa ni bilo daleč okrog nobenega lovca. Steza je bila ozka in se je izgubljala med grmovjem in nihče ju ni mogel ne videti ne slišati. Kar stala sta tam, ali bolje rečeno: jazbec je ždel na svojih kratkih nogah in gledal čarovnico naravnost v oči, kot da je takšna pač usoda. In potem, ko tega molka le ni hotelo biti konec, je jazbec zavzdihnil:

»Ja, pa še nekaj ... Kadar boš čisto obupana, saj veš, da se ti včasih to zgodi, bom sedel pred teboj in ti gledal v oči. In v mojih očeh boš videla zapisano, da si najpomembnejše bitje na svetu. Mogoče ti bo pa odleglo.«

Čarovnica se je kratko nasmehnila s svojo lepo protezo in skoraj zadovoljno zagodla:

»No, to pa je nekaj. To je pa res nekaj. Se bom pač sprijaznila, da me ima jazbec rad. Se bom že nekako privadila.«

Jazbec je zdaj povedal vse, zaradi česar je dan za dnem pohajal in posedal na skriti stezi, in kot da bi opravil težko, skoraj neljubo dolžnost, je zdaj odločno vstal in rekel:

»Pa srečno! Saj se bova kmalu spet srečala. Kadar ti ne bo šla čarovnija od rok, kadar te ne bo nihče potreboval, kar pridi na svojo stezo. Čakal te bom, čarovnica moja!«

Tretja zgodba: LETEČI KLOPOTCI

Ja, ja, čarovnica Jala je - kot vse prave čarovnice - zelo rada letala. Včasih je poletela z divjim vetrom. Spomladi se je oprijela kar regratove lučke in se z njo spustila po zraku. Ob večerih in ponoči je letala z netopirji. Na daljše poti pa se je podala celo z letalom.

»Tudi moj sin leta po zraku, zakaj pa ne bi še jaz,« je govorila in se tako vnaprej branila pred vsakim, ki bi jo napadal ali opravljal, da pravzaprav ni lepo, ker od spomladi do jeseni dobesedno leta naokrog. Nikdar ni nikomur razlagala, kako njen sin leta. Ljudje ji sploh niso verjeli, da ima kje kakšnega sina, saj so jo poznali kot čarovnico Jalo. Potem pa so mislili: No ja, če ga že ima, potem najbrž leta pač tako, kot letajo navadni ljudje - z letalom, zmajem ali s helikopterjem, in že sproti pozabili na vse skupaj. Dovolj so imeli opraviti z lastnimi otroki.

Ena izmed starejših žensk v vasi pa je vendarle nekoč ustavila Jalo in ji rekla:

»Poslušaj ti, zelenolasa, saj nimamo nič proti tebi. Navadili smo se na to, da nam sediš dobesedno na dimnikih in nam pomagaš ali pa nagajaš, tako kot pač pomaga ali nagaja življenje. Toda zakaj ne bi letala tako, kot so njega dni letale čarovnice?«

»I, kako pa?«

»Ja na metli vendar, saj veš, saj si menda že kdaj slišala.«

»Oh, saj res! Hvala lepa. A veste, da se nisem spomnila. Slišala sem, pa pozabila. Oprostite, vaščani, takoj si bom priskrbela, kar je treba.«

Čez kakšen dan ali dva je res stopila v trgovino v prvem večjem kraju. Toda kot sodobna čarovnica se nikakor ni napotila med tiste navadne metle, pač pa je začela urno izbirati med sesalci za prah. Izbrala si je najmočnejšega, ga plačala in odnesla domov. Ko so jo v vasi nekam čudno gledali in ko jo je srečala tudi tista starejša ženica, je Jala pojasnila:

»Nikar ne bodite tako starokopitni, to je metla na reaktivni pogon za sodoben čas. Vse gre hitreje, zakaj ne bi šla še jaz!«

Toda pojavile so se težave. Ta njena metla na reaktivni pogon je potrebovala elektriko. Kaj pa zdaj? Pa se je čarovnica tudi v tej zagati nekako znašla. Učila se je nekaj o elektriki, in čeprav ni bilo vse po pravilih, je šlo - kajti znala je pač tudi čarati. Stopila je do kovača v vasi, ga pozdravila in rekla:

»Slišala sem, da ste se prejšnji teden zaleteli s fičkom.«

»No, no, a je to že do vas prišlo,« je zagodrnjal kovač, vendar prav nič nejevoljno. To je bil nasploh dobrovoljen kovač. Res ni podkoval kaj prida konj v svojem življenju in tudi okovanih koles težkih kmečkih voz ni več bilo; pač pa je delal lepe, zelo lične kovane mreže za okna na vikendih. Dobro je zaslužil in imel poleg še svoje veselje. Rad se je ponorčeval iz Jale, da bi tudi njej lahko skoval takšno lepo mrežo za na okna, da bo varna pred tatovi. »Oh,« je imela takrat navado reči čarovnica, »kar naj pridejo. Vse, kar imam dragocenega, imam pri sebi v postelji. (Pri tem je seveda mislila na svojo čarobno palico.) Drugo pa ni vredno piškavega oreha.«

»No, teta čarovnica, kaj pa bi vi danes radi? Ali ste mi prišli samo to povedat, da sem se zaletel s fičkom?«

»Ne,« je rekla Jala. »Kolikor vem, je pri tem fičku akumulator ostal nedotaknjen.«

»A, tudi to veste? In kaj bi radi?«

»Rada bi, da mi posodite ta akumulator.«

»Nič lažjega, vzel ga bom ven. Pa boste vedeli, kako ravnati z njim?«

»Nekako bom že začarala,« je rekla brezbrižno Jala, in kovaču je bilo jasno, da se ni vredno pričkati. Zakaj pa je čarovnica, če ne zna čarati tudi zase.

»Samo,« jo je opomnil, »veste kaj, če boste pustili luči goreti, ko avto ne bo vozil, se vam bo v nekaj urah akumulator izpraznil.«

»Že dobro, že dobro,« je rekla čarovnica in z akumulatorjem pod pazduho odvihrala. Po poti v svoj strmi breg, kjer je nad vaškimi strehami stala njena hiška, pa je med sopihanjem malo jezikala: »Zdaj me pa še uči in se dela neumnega! Saj ve, da nimam avtomobila. O, ti grdoba kovačevska ti!«

Pa ji ta kovačev nasvet le ni bil tako odveč. Urno se je znašla, smuknila med bližnje vinograde in pobrala dva klopotca. »Ta dva se bosta prav lepo vrtela in mi sproti polnila akumulator, ko bom letela po zraku. Saj bosta namesto prednjih ali pa zadnjih avtomobilskih koles. Vse urejeno, vse urejeno,« se je veselila svojega prvega izleta, ko bo letela na sodobni metli.

Res ji je vse, kar je bilo potrebno s prirejanjem sesalca, z akumulatorjem in klopotci, šlo dobro od rok. »Šmentana čarovnica,« so godli ljudje, ko se je dvignila nad vaške strehe, udobno nameščena na sesalcu in s klopotcem, privezanim na vsaki nogi. Vetrnici sta se divje vrteli in sproti nadomeščali potrošeno elektriko. Ampak nekaj je pa čarovnica vendarle pozabila - morda zanalašč? - Vetrnici ni snela s klopotcev! Tako sta klopotca urno klopotala: klop, klop, klop, klop! In tako je pelo klop, klop, klop, klop nad vasjo in nad gozdom. Namesto da bi uzrla občudujoče oči svojega prijatelja jazbeca, se je v gozdu vse poskrilo. Še ptiči so umolknili, ko jo dobesedno klopotala nad tem lepim svetom.

»Oh, ti presneta stvar!« je godla Jala, »postala sem čarovnica zato, da bi k sebi privabila čim več ljudi, da bi pritegnila čim več živali, na, pa se mi tale stvar z letenjem takole ponesreči! Namesto da bi letela tiho in previdno in naglo, kot se pač da leteti na najboljšem sodobnem sesalcu, klopočem kot kača klopotača po puščavi.«

Ampak vse skupaj je ni spravilo v slabo voljo. Kar malo se je smejala sama pri sebi. Odklopotala je še v bližnje predmestje nad znano hišo, kateri je nekoč davno davno, kdove pred kolikimi časi, pravila dom. Tam na dvorišču je zagledala drobno stvarco; ne, te še ni videla. Spustila se je niže, toda tisti drobižek je pričel tako neznansko kričati, da je neka večja stvarca - no, saj to je bila najbrž njena hčerka - pritekla ven, pobrala tisto drobno stvarco in odvihrala z njo v hišo.

»Na, tole ti je bilo pravo čarovniško srečanje z vnučko ali vnukom,« je rekla Jala, se prešerno nasmejala in odklopotala nazaj v sedanjo domačo vas. Ko je klopotala nad kovačnico, je kovač trdo udarjal po železu, a je vendarle slišal klopotanje. Prenehal je in veselo porobantil:

»Presneta babnica, ta naj bi si še zame izmislila kaj pametnega. Ne bi mi bilo treba takole vse na roke skovati. Gotovo bi mi kaj izčarala, če bi jo vprašal za svet. Ampak nerodno bi mi pa malce le bilo, priznam, zaradi žene. Gotovo bi se razvedelo ... Žena pa je še vedno prepričana, da sem najpametnejši človek na svetu.«

Tako je ostalo pri starem: kovač je koval tako, kot je koval doslej - čarovnica pa je tudi naslednji dan vrnila akumulator. Zahvaljevala se je:

»Imenitno mi je služil. Vračam vam ga prav tako polnega, kot je bil. Če ga bom še kdaj potrebovala, bom prosila zanj. Ampak mislim, da se bom raje vozila z vetrom, če se bo le dalo. Malo tišji je.«

Četrta zgodba: PLES BREZ ZVESTE TACE

V vasi so pripravljali velik gasilski ples pod milim nebom ali pod razprostrtimi jablanovimi vejami. Zbili so iz desk trden oder in tudi godba je bila že pripravljena, velikanska godba: harmonika, kontrabas in menda še nek boben. Če pa bi boben slučajno odpovedal, bodo veljale tudi kakšne pokrivalke, samo da bodo dajale takt.

»No, boš šel z menoj ali ne?« je zagodla čarovnica nad jazbecem. Ta je molčal, ona pa si je še dalje sušila svoje zelene lase nad kuhalnikom ali pa je dvignila kuhalnik in ga nosila okrog glave. Tako je bilo pravzaprav še udobneje: naviti kodri so se hitreje sušili. Ko se ji je zdelo, da bo njena solata na glavi dobra, je razvila navoje, in kodri, ki so nastali, so bili čisto podobni tistim, ki si jih deklice delajo spomladi iz regratovih stebelc: zeleni in na drobno zaviti.

»A veš, kako si smešna!« je zapuhal jazbec iz najtemnejšega kota v hišici. Dolgo zadrževani smeh ga je kar lomil, tako da se je prekopicnil in valjal po tleh.

»O, to je pa velika pohvala zame,« je rekla čarovnica. »Moja ljuba mati mi je kot majhni deklici vedno govorila: Dokler se ti bodo ljudje smejali, je vse dobro. Ko bodo jokali zaradi tebe, o, tedaj bo pa hudo.«

»Ne jokali, umirali bodo zaradi tebe na plesu,« se je jazbec v smehu držal za okrogli trebuh, da bi pokazal, kako strašno je smešna. »Takšna si kot - kalužnica - le da si ti zgoraj zelena, uh, uh, juh!«

»Ali ta tvoj smeh pomeni, da nočeš z menoj?« je malce osuplo vprašala Jala. Pa tako si je enkrat spet želela poštenega plesa pod milim nebom z gasilsko godbo na pihala. Rekla je glasno in odločno:

»Tako si želim dobrega plesa, dobrega plesa z dobro glasbo!«

»In z jazbecem?« je zapuhalo tam iz kota.

»Ja, kaj je spet narobe? Sem ti že kdaj očitala, da si jazbec? Si, kar si. Vse besede nič ne zaležejo; ne morem te začarati v princa.«

Tako sta končala. Čarovnica je v svoji oranžni obleki sama odhitela na vaško veselico. K sreči je bil pod košatimi lipami že sredi popoldneva mil polmrak. Čarovnici je zdaj postalo malce nerodno, da je sama prišla na veselico, saj tudi na vasi ljudje navadno prihajajo v parih, pa še otroci gredo zraven, zato se je stisnila v senco k debelemu deblu. Njeni lasje so po barvi res spominjali na spodnjo stran lipovih listov - toda imela je kričeče oranžno obleko. Vendar pa nihče ni prišel po njo za ples, kot da je niso opazili ... Res, niso je opazili.

Kje je zdaj ta moj jazbec, ki pravi, da bodo ljudje umirali zaradi mene! Huje - še pogledajo me ne! Je trpela in ni vedela, kaj naj napravi. Naj začara cesarsko trobento? Saj res! Bliskovito je skočila do prve mize, zgrabila steklenico in zlila v zlato trobljo cel liter vina. Poooooong, je naredilo, zagrgralo in utihnilo. Ljudje bi bili gotovo obstali in zgrabili Jaline zelene kravželjne, če ne bi harmonika tako sladko prepevala: tra-la, la, tra-la, la, da se je svet kar vrtel in čarovnice nihče še pogledal ni.

Ali bi se sploh moglo zgoditi kaj hujšega? Najraje bi se bila vdrla v tla. Da, še najbolje bi bilo, da se plesni oder podre nanjo. Zlezla bi podenj, a je bila prevelika gneča. Nesrečna je odtavala k drevesu in se spet naslonila nanj. Prezrtost vsakogar dobesedno zmelje. Celo čarovnice. Stisnila je lice k deblu in tako pač samoten plesalec, ki je stopil za njo, ni mogel videti, koga prosi za ples. Narahlo, prav milo se je nekaj dotaknilo njene rame, kot da bi se kakšen ptič podrgnil ob njo s svojo perutjo. Obrnila se je in nedolžno zamrmrala: »Kaj pa bi radi?«

Pred njo je stal velik, močan možak z velikim trebuhom in debelimi očali na nosu.

»Rad bi plesal. Redkokdaj pridem s planine, ampak kadar se sliši do nas tako lepa glasba, ne zdržim. Ja, nič naj ti ne bo nerodno, svetlolasa Adila - najbrž si kakšna gozdna vila - če te prosim. Prišel sem sam, nihče te ne bo zmerjal, če si tudi ti sama. Mislim, da bova kar dober par.«

K sreči, ponavljam, k sreči je bil pod košatimi, nizkimi vejami sladek polmrak in možak je imel zares debela stekla na nosu. Čarovnica je čutila, kako se ji je od srca odvalila velika skala, kako so ji noge postale nenadoma poskočne in kako so kar same našle natanko take korake, kot so ustrezali nagajivi harmoniki. Bombardon pa se tako ni več oglasil. Zacingljale so pokrovke, zaropotal je boben in zelenolasa čarovnica in mogočen možak s planine sta se zavrtela, da sta pometla pol odra na tla. Zdaj pa so ljudje opazili Jalo in se hudovali. A ko ni nič zaleglo, so se pobrali, zvrnili kozarce in se vrteli naprej pod drevjem.

Čarovnica je z neznanim hrustom divje plesala cele tri ure. Noge so ji že drgetale, lovila je sapo, ko se je možak nenadoma ustavil kot vihar, ko poneha.

»Zdaj pa grem nazaj v planino, da mi kakšen spak ponoči ne raztrga jagnjed. Pa še drugič pridi, kadar bo spet glasba v vasi,« je pokimal proti Jali in že zginil med drevjem.

Čarovnica se je, kot ob prihodu, spet naslonila na lipo, le da je zdaj po vsem telesu čutila sladko utrujenost, in prav vseeno ji je bilo, kaj ji je gobezdal jazbec in kaj dedec z gore. Nihče ni od smeha umrl zaradi nje, nihče ni nesrečen - in to je najvažnejše, zahotelo se ji je, da bi se malo spočila. A že se je njene rame spet dotaknilo nekaj mehkega. Je nov plesalec? Ne, bil je samo netopir. Šepnil ji je:

»Pojdi, noč je! Spremim te domov. Čeprav si čarovnica, ni dobro, da tavaš sama po temi.« Jala je bila užaljena, nekaj jo je zabolelo, zbodlo jo je ob kraj čela, prav v sence, kot bi se ji trn zadrl v glavo.

»Kaj res ni nikogar, razen tistega vihravca s planine, da bi me spet povabil na ples?«

Ne, nikogar ni bilo. Vsak je imel svojo družbo in se veselil. Jala se je bolj začudena kot žalostna obrnila in šla z netopirjem med drevje, pa do potoka in čez most... Netopir je frlel okrog nje, se ji vesil na rokave, na lase, še na nos bi se ji obesil, če ga ne bi odpodila:

»Ja, kaj pa noriš? Si me zato zvabil domov, da se boš igral z nuno?« se je hudo razjezila, zamahnila s prstom kot s čarobno palico in netopir je odletel ter obvisel pod prvim nadstreškom z glavo navzdol. Obesil se je od strašnega obupa; čarovnica ga je pognala.

Zelenolasa se je ustavila kot avto, ko mu zmanjka bencina. Čez hip pa se je obrnila, kot na ukaz, zdrvela do potoka, ga preskočila - zdaj se ji je mudilo, ne bo hodila naokrog na most -in tekla za zvokom harmonike in pokrovk.

No, zdaj so bili ljudje pod lipami že tako okrogli, da so vsi vprek peli: »Mi se imamo radi ...«

»Le kdo ima koga rad,« je na tihem zagodla Jala, »še mojih zelenih las nihče ne opazi. Navsezadnje je v tem tudi nekaj sreče: lahko bi opazili moje predolge nohte, protezo in zgubano kožo,« se je tolažila.

»E, kaj pa godeš? Kaj bi koža, ljuba moja!« jo je nekdo potrepljal po rami s težko roko, da se je skoraj zgrudila. Zgrabil je oranžni rokav in jo obdržal pokonci. Pihal ji je v obraz: »Nič ne maraj! Drvaril sem v Afriki dolga leta, videl daljne dežele in pomisli, sloni imajo zgubano kožo, takoj ko se rodijo. Ne maraj za kožo! Glavno je, da se imamo radi. Pojdi, greva plesat!« In že jo je zavrtel in Jala je takoj spet pozabila na vse bridke misli. Ko sta obstala, pa je rekla:

»A mi da se imamo radi?«

Tisti hip se ji je zvrtelo, da je telebnila na tla.

»Nič se ne sekiraj,« jo je vlekel pokonci drvar, »seveda se imamo.«

Njej pa se je svet le vrtel in vrtel, da se je morala nasloniti na drvarja. Tuhtala je in se oštevala:

»Le kaj me je gnalo nazaj! A se nisem zarekla, da bom pustila ljudi in živela sama zase. Pa že naletim na koga, na koga, ki je še slabši kot jazbec. Ne bom razmišljala o jazbecu ..."

Potem je revsknila drvarju: »Jaz sem čarovnica, da veš!«

»Prava figa! Pijani šofer je hujši kot deset čarovnic. Povozi ti mačko, psa, celo otroka, pa še ustavi ne.«

»Svet se prekopicuje, konec me bo,« je zavzdihnila čarovnica in se sesedla na bližnjo klop.

»Prava reč,« je spet ponovil drvar. »Ti se kar mene oprimi. Dokler si vesela, te ne bo konec«

»A sem vesela?« je Jala začudeno lovila sapo.

»Seveda, vsak je potihem vesel, če mu kdo reče, da je boljši, kot so drugi, pa naj bo to resnica ali debela laž. No, jaz te že nekaj časa hvalim. Pojdi, zaplešiva še enkrat, potem te bom pa spremil domov, če si utrujena.«

Čarovnico je zares lovila omotica. Mogoče od utrujenosti, mogoče od sreče, od plesanja, ali pa zaradi drvarjevih besed, da jo bo spremil domov. Kar ni mogla več ujeti pravega koraka, nekajkrat se je celo opotekla. Drvar jo je potegnil z odra in že sta zavila po stezi proti mostu. Jalo je pošteno zanašalo. Pa ne sem in tja kot pijance, pač pa gor in dol, kot se spodobi za čarovnico. Joj, če zapiha kakšen malo bolj divji veter - še odneslo jo bo, je čutila sama v sebi. K sreči jo je pri potoku čakal zvesti jazbec. Zdelo se mu je, da je predolgo ni domov, pa ji je šel nasproti. Obesil se ji je na pete, kadar jo je potegnilo navzgor, in jo spet varno postavil na tla. Ko je drvar videl, kako stvari stoje, pravzaprav kako ne stoje, se je obrnil k progastemu jazbečjemu šlemu:

»No, pa lahko noč! Vidim, da imaš svojega spremljevalca.«

Res je čarovnica z jazbečevo pomočjo prišla domov cela pa še dobre volje. Drzno je pomežiknila jazbecu. Ja, ja, za ljubljeno bitje se vselej preveč bojimo.

Peta zgodba: ZOB IZ ČIK GUMIJA

Proti koncu avgusta, ko je poletje malce pojenjalo, je odletela Jala na veliko čarovniško srečanje. Ne, ni odklopotala na svojem sesalcu, kar z letalom je šla. Bilo je predaleč in lahko bi se ji na koncu koncev zgodilo, da bi ji akumulator odpovedal.

Na simpozij so prišli čarovniki in čarovnice iz vseh krajev sveta. In kaj so obravnavali? Seveda, položaj čarovništva v današnjem svetu. O, bile so zelo zanimive teme, bilo je veliko predavanj in potem še razprava. Tudi o sedanjem šolstvu so govorili - v vseh svojih željah po napredku namreč povsem zanemarja resnično pomembnost čarovnikov in čarovnic.

Mogočen govornik je dejal: »Kdo je prvi letel po zraku, če ne čarovnice? Tudi tisti slavni Ikar, o katerem pišejo zgodovine, je najbrž bil čarovnik, le da takrat te besede še niso uporabljali. In če razpredamo dalje: kdo je prvi že samo z dihom zastrupljal živali in ljudi, kar zdaj počnejo tovarne, avtomobili - kdo, vas vprašam? Čarovniki! Kdo je priklical strašne potrese, kakršne danes povzročajo podzemne eksplozije? Tudi po dobri plati: kdo je zdravil z besedami in rokami - kar danes počnejo bioenergetiki? Kdo je z zdravilnimi zelišči reševal bolne domače živali, otroke, odrasle? Vse to je bilo delo čarovnikov, in današnje šolstvo nam ne da pravega mesta.«

Čarovnica Jala se je že hotela oglasiti in reči, kako imajo šolarji že tako preveč učenja. Dobro se še spominja, koliko lepih popoldnevov je morala njena hčerka presedeti pri zvezkih, in še zdaj je pravzaprav njej žal za tiste popoldneve, kot da bi jih ona za vselej izgubila.

V odmoru je pristopil k Jali imeniten čarovnik iz južnih krajev. Imeniten zato, ker ni imel na glavi niti enega lasu, okrog pasu pa je imel obešene dolge čope las. Kdove čigavih! Pri najboljši volji ga čarovnica ni upala vprašati. On pa se je zasmejal z zelenimi zobmi in rekel:

»Sem slišal, da pri vas na severu nobena čarovnija več ne velja. Še otroci ne verjamejo, da znajo drevesa govoriti.«

»Eh, kolega, mnogi otroci pri nas dreves še poznajo ne,« je odgovorila čarovnica in pomislila na veliko mesto, kamor se včasih odpravi. Njen postavni kolega je zmajal z golo glavo, odprl zelenozoba usta in modroval:

»Najbrž si ti zanič čarovnica, da še dreves ne moreš pričarati.«

Čarovnica je s tako ihto ugriznila v sendvič, ki ga je pravkar jedla, da si je odlomila dva prednja zoba. Od jeze ni več odprla ust do konca posvetovanja. Naj so še toliko govorili o zapostavljenosti čarovnic in čarovništva, na koncu so le ugotovili, da je danes svet bolj začaran, kot je bil nekoč. Ljudi začara televizija, začara jih film, začara še radio, začarajo pisane luči. In ljudje čarovnice (četudi tega ne priznajo) vendarle silno cenijo in spoštujejo.

Zmagoslaven zaključek prvega dela je predstavljal Jalin osebni rekord: ravno takrat je požvečila svoj dvatisočpetstoti čik gumi. Toliko jih je namreč po vrsti prežvečila, da je zmogla ostati tiho.

Posvetovanje se ji je zdelo zgubljeno, in to samo zato, ker se ona ni oglasila. Iz prežvečenega belega čik gumija si je pod mizo žalostna zgnetla bela zoba in ju pritrdila v luknjo na protezi.

Ko je bil spet odmor, ko so se spet na široko smejali in vsevprek pogovarjali, ko je avstralski čarovnik kimal in pozvanjal z zvonci na kapi, je k Jali spet pristopil čarovnik z juga.

Kaj res ne bo miru pred njim? je pomislila Jala.

On je najbrž slišal to misel, kajti ni je pozdravil, ampak je takoj začel:

»Ti si kar zanimiva stara čarovnica, da veš. Rad se pogovarjam s tabo, ker pustiš človeku do besede.«

Jala je pokimala, se nasmehnila z vsemi zobmi, rekla pa ni nobene. Kdove, kakšen je ta čarovnik; lahko da on povzroča lomljenje zob ...

»A misliš, da res ne bi mogla pričarati dreves?« jo je zaupljivo vprašal.

Z dlanjo si je rahlo zakrila usta, kot da je sramežljiva, in potem predlagala:

»Veš kaj, pridi enkrat k nam na sever, če hočeš. Prav vesela bom. Peljala te bom v mesto, postavila te bom na največje križišče in če dosežeš, da bo zraslo sredi tistega asfalta in izpušnih plinov drevo, potem bom častila tebe bolj kot kar koli na svetu. Bojim pa se, da boš prej sam postal štor, kot pa bo tam ozelenelo drevo.«

Čarovnik je nekaj časa molčal in že je bila prepričana, kako silno ga je užalila. On pa je le žalostno povesil oči in zaupljivo potožil:

»Ja, vsak ima svoje težave. Pri nas še vedno razsaja malarija, pri vas pa razsaja asfalt. Kaj se hoče! Povsod je kaj narobe. Čarovniki si pač po svojih močeh prizadevamo, da bi v vsakdanje življenje vnesli malo več veselja.«

Jali je postalo nerodno, da je bil tako spravljiv, saj se je hotela z nekom skregati, da si da duška, ker je morala zaradi škrbavosti ves čas posvetovanja ali simpozija - učeno povedano - molčati. Zelenozobi kolega ni povedal imena - se je pa vljudno poslovil.

Čarovnica je odhitela na prvo letalo, da poleti domov, tja, kjer je med hišami vedno manj dreves. Dlje ko je letela, bliže ko je bila domačim krajem, bolj je čutila, da je tale čarovnik z juga morda čisto dober, ampak popolnoma nesodoben.

Šesta zgodba: ORGLE V OBLAKIH

Jesen je čas nerazumljivega hrepenenja. Čarovnica Jala si ni mogla več pomagati: česar koli se je lotila, vse je kaj kmalu pustila. Hodila je iz sobe v sobo z izgovorom, da pospravlja, a je naredila več zmede kot koristi. Končno si je morala priznati, da v prvih jesenskih dneh, ko še ni megle in deževja, poletja pa tudi ni več, v prosojnih dneh, ko pripotuje hladnikast veter od nekod daleč in odhaja še dlje z listi, pticami in oblaki, takrat pravzaprav ni mogoče ničesar načrtovanega početi.

»Zdaj bom šivala,« je rekla. Pripravila si je šivanko, a po treh vbodih se je zbodla v prst, da je priklila iz kože kapljica krvi.

»Na, to ima človek od skrbnega krpanja! Raje bom pospravljala!« je sklenila. Lotila se je prahu na policah, brisala je in brisala, dokler ni s police zabrisala tudi steklene vaze v obliki slona.

»Še sreča, da imam več vaz in slonov - tako mi ni treba jokati.«

Potem se je lotila pometanja. Ah, to ti je bil posel! Veter je vlekel skozi vse špranje in skozi odprta vrata, dvigal pometeni prah in ga vrtinčil kot suho listje na cesti.

»Zdaj mi je pa dovolj!« se je razjezila Jala. Odprla je okna in vrata: »Oba ne moreva delati. Delaj sam!«

In glej: kot za stavo je veter pridivjal, zapiskal svoj fju, fju, fju in odnesel skozi vrata ves prah in vse smeti. Čarovnica se je vedro nasmehnila. Če ne bi bila jesen, tista jesen, ki vleče človeka nekam daleč daleč, kamor ne more, četudi je čarovnik, potem bi bila zdaj naravnost srečna.

»Hočem biti srečna,« je zatrmarila. Komaj je to izrekla, je brž poiskala svoja rožnata očala in si jih nataknila na nos. Svet je zažarel, svet je bil rožnat. Kako preprosta rešitev.

»Samo še navzdol med strehe pogledam, če je treba kaj odčarati, potem pa bom pravzaprav res lahko srečna,« se je bodrila. Toda za popolno veselje je treba prej opraviti kakšno nujno delo. »Kaj pa je nujno delo?« je vprašala samo sebe, ker trenutno ni bilo v hiši jazbeca, da bi jo spraševal ali ji ugovarjal.

»Za čarovnice bi bilo nujno delo pravzaprav to, da napravijo točo. A kaj čem delati točo? Zdaj je že jesen, pridelki so zreli, škoda bo velika. Pa še nekaj: letos so listne uši, rja in drugi škodljivci že tako veliko pridelkov uničili prej, preden so jih dobili v roke ljudje. O ne, toče že ne bom delala! Saj je še kakšno dobro delo za čarovnice.«

Spomnila se je polnih cest avtomobilov in si mislila: Ja, pravzaprav bi lahko začarala, da bi se vsi avtomobili zaleteli. Ampak potem bi bila zelo hudobna čarovnica. Tudi zadoščenja mi ne bi prinesel tak posel, ker se preveč avtomobilov zaleti že brez čarovnije. Rada delam takšne stvari, da je potem bolje, kot je bilo prej. Če bi lahko na primer začarala, da se avtomobili ne bi zaletavali ... A to je strašansko težak posel. Pretežak zame.

To spoznanje jo je užalostilo. Nemoč nas vedno pobije.

»Ven grem,« je sklenila. In kot v potrdilo njenim besedam se je zunaj oglasilo ga, ga, ga, kot da ji trikratno potrjuje, da ima popolnoma prav.

»Ja, kaj pa ti tukaj, Repka?« se je začudila, ko je na pragu zagledala veliko belo gos. Saj sta se poznali, doli iz vasi je bila. Včasih jo je vzela s seboj na zračno potepanje, a ne tako pogosto.

»Je tudi tebe pregnalo hrepenenje ali če lahko rečem, tale zapeljiv jesenski veter?« In Repka je brž potrdila: »Ga, ga, ga.«

»Prav imaš. Greva malce okrog hiške in poglejva, kako je s to jesensko srečico.«

»Ga, ga, ga,« je spet mogočno potrdila gos, razširila peruti in udarila z njimi po zraku.

Še čarovnica bi najraje razširila peruti in udarila z njimi po zraku, a na žalost jih ni imela. Tako se je pač morala zadovoljiti s tem, da je zamahnila z rokami, in Repka je prestrašeno odskočila.

»No, saj te ne podim! Le dobre volje sem, kot ti. Jaz nisem prav nič odskakovala, ko si mahala s perutmi,« jo je pokarala Jala.

»Ga, ga,« je odsekano potrdila Repka.

Jala si je popravila svoja rožnata očala, pogledala čez rdečkaste gozdove in rožnate planine ter poklicala Repko: »Pridi, pridi sem!«

Stegnila je roke in goska se ji je mirno pustila vzeti v naročje. Tako se je, v dobri družbi - kot rada poudarja Jala - odpravila na sprehod okrog hiše. Komaj sta napravili nekaj korakov po ozki stezi, že je priplaval nad njima velik, svetlosiv oblak. Čarovnica ga je očarano gledala. Nikjer ni bilo rečeno, da ima ona tako silno rada svetlosivo barvo, ampak ta oblak je bil nekaj posebnega. Skozi očala ga je seveda videla vijoličastega. Le na kaj jo je spominjal? Ni se mogla spomniti, nikakor se ni mogla domisliti, a spominjal jo je na nekaj zelo zelo lepega. Zapihal je veter in tam gori iz oblaka se je zaslišala godba. Na kaj jo le spominja? Vedela je, da jo spominja na nekaj zelo daljnega in zelo lepega. Melodija se je nadaljevala in oglasilo se je petje, pesem o domačem kraju in o neki dolgi beli cesti ...

»Ah,« je rekla čarovnica, »že vem, to si ti, moj dragi cigan! Prišel si!«

»Seveda sem prišel,« se je oglasilo iz oblaka, »saj pridem vsako jesen.«

»Vidiš, pa se nisem mogla spomniti, na kaj me spominja ta oblak. Saj res, to so tvoje električne orgle, tvoje imenitne orgle, ki si mi jih tako vneto razkazoval takrat.«

»No, no, deklica, nikar ne glej tako strmo navzgor! Se ti lahko zgodi, da telebneš navzdol na strehe.«

»Dobro, dobro, bom pa gledala v tla. Ti pa malo zaigraj.«

»Samo pri miru stoj na tisti tvoji ozki stezi, drugače ti res lahko zdrsne. Bojim se zate. Ali pa pojdi na sredo travnika.«

»Lahko se zgodi, da boš tačas ušel.«

»Saj res. Bolje bo, da kar obstaneš.«

Jala je obstala z gosko v naročju nepremično kot kip. S svojimi rožnatimi očali je zrla v vijoličasto daljavo in njena svetlorjava obleka, ki jo je oblekla za ta jesenski dan, se je lepo odražala na beli hiški.

Ljudje spodaj v vasi so se čudili: »Le kaj je čarovnici? Pa ne, da se je začarala? Kot kip stoji pred svojo hiško.«

Slišali so samo veter, in niti na kraj pameti jim ni prišlo, da Jala sliši orgle, da posluša igranje svojega ljubega cigana, najdražjega godbenika v njenem življenju.

Ljudje so gledali navzgor, nekateri so že mislili, da jo je mogoče zadela kap, pa so rekli:

»Eh, takrat človek ne stoji, takrat pade.«

Potem so sklenili: »Delo imamo, treba je pospraviti krompir. Če bo zvečer še tako stala, se bomo povzpeli do njene hiške in pogledali, kaj je z njo narobe.«

Tako so brž pozabili na čarovnico, kot hitro pozabimo na nekoga, od katerega pravzaprav nismo posebno odvisni, s katerim ne živimo skupaj vsak dan.

Čarovnica pa je zamaknjeno poslušala in je slišala tisto, česar drugi res nikdar in nikoli ne bodo. Padale so besede o nekem tujem vetru, ki včasih joče, včasih poje, za trenutek je rek postal, a tej vetrovi pesmi ni vedel izvora.

Jala je dobivala čedalje lepše poteze na obrazu, srečen nasmeh jo je obsijal in postala je tako mlada. Spet se je oglasilo navzdol iz oblaka:

»Veseli me, da tako lepo poslušaš in tako mirno stojiš.«

»Saj si rekel, da moram,« je šepnila Jala.

»Seveda, seveda, nekoč bi se skoraj zgodilo, da bi zaradi mene padla pri diplomi.«

»Ja, se spominjam; vidiš, pa nisem, tudi zdaj ne bom. Takrat sem bila še študentka,« je dodala, »veš, zdaj sem pa čarovnica.«

Pa ni napravilo to na njenega junaka niti najmanjšega vtisa. Zasmejal se je:

»Čisto vseeno mi je: ali deklica ali ženica, ali čarovnica ali kdor koli že. Glasba je za ljudi, ki jo imajo radi, vedno enako lepa.«

»Ali zdaj sebe hvališ?« ga je malce zbodla čarovnica.

»Niti najmanj. Saj vendar sama veš, kako rad igram, kako srečen sem, če me ljudje željno poslušajo, če me poslušaš ti. Kako bi se mogel hvaliti.«

Čarovnici je postalo nerodno: »Nikar mi ne zameri teh besed.«

»Še na misel mi ne pride,« seje oglasilo iz oblaka. »Prihodnjo jesen bom spet prišel.«

»Boš zagotovo prišel?«

»Prihajal bom vsako jesen vse do tvoje smrti,« je obljubilo iz oblaka.

Spet je zapihal veter in zaslišala se je prelepa melodija, ki pa se je čedalje bolj oddaljevala. Jala je dvignila oči in pogledala skozi rožnata očala: oblak je bil rožnato obrobljen, da, tisti svetlo-sivi oblak, ki je plaval dalje in dalje ... Kdove, koliko ljudi, koliko mladih in starih bo še poslušalo prelepo glasbo zračnih orgel, na katere igra njen cigan, njen zvesti oblak ...

Ko je vse utihnilo, je goska zapela svoj ga, ga, ga, razprostrla krila in se pognala navzdol na domače dvorišče. Čarovnica se je še vedno smehljala: skozi očala je videla rožnato gosko.

Sedma zgodba: PALEC NA NOGI ZEBE

Zima je prišla hitreje, kot jo je kdo pričakoval. Zametla je vse doline in griče, zametla poti in posadila na strehe velike snežene kučme. Po vasi so kurili, iz vsakega dimnika se je kadilo. Tudi čarovnica je kurila, kaj pa je hotela drugega - saj njena čarobna palica ni mogla pričarati niti sonca niti žarkov! Pa vseeno, četudi je še tako zelo kurila, jo je kar po malem stresalo. Hiša je bila lesena.

»To ni dobro, to ni dobro,« je godrnjala sama pri sebi in premikala otrple roke in noge. »Ne, nikakor ni dobro!« V mislih je preobrnila vso čarovniško zgodovino in pretehtala vse čarovnije, ampak nikdar v vseh časih se še ni zgodilo, da bi kdo začaral, da bi pomlad prišla hitreje, da bi sonce toplo grelo sredi zime.

»Ah, čuden tale poklic,« je rekla. »Misliš, da si z njim vse dosegel, da si boš lahko pričaral kar koli boš poželel sam ali kar koli bi rad dal drugim. Potem se pa izkaže, da si prav tistega, kar najbolj potrebuješ - toploto sredi zime - nikakor ne moreš privoščiti.«

Bila je resnično nesrečna in nejevoljna, ker se je morala spet enkrat pokoriti istim zakonitostim kot vsi drugi. A zavedala se je, da bi rada bila nekaj posebnega, zato je pa tudi hotela postati čarovnica - namesto da bi bila vdana, navadna stara babica, katero hčerka in vnukinja (pa še kdo) morda malo karata, hkrati pa ji pripravita toplo blazino za hrbet, tople copate za mrzle noge in še kakšno mehko ogrinjalo za okrog ramen.

»Na, zdaj pa imam,« se je oštevala. »Treba bo ravnati tako kot drugi. Pravijo, čim bolj te zebe, tem bolj se moraš gibati. Kje naj se gibljem? Tukaj v hiški? Tako dolgo že nisem pometla in stepla prahu, da se bo dvigal v vse smeri, če začnem zdajle mahati z rokami in nogami. Zunaj pred hišo? Tam pa še manj. Skotalila se bom po bregu kot velika kepa in se raztreščila ob prvem hišnem vogalu. Saj vendar živim na vrhu strmega griča in okrog hiše je poleti komaj potka za enega; zdajle pozimi pa je vse zametlo. Nikamor ne morem.«

Mrzlično je iskala po spominu in premišljala, kaj naj stori. Da bi vsaj jazbec bil tukaj, lahko bi ji pomagal! Ampak jazbec je zdaj spal v svoji jazbini in globoko smrčal in še mar mu ni bilo ne zime ne čarovnice. »Ja, on bo zimo kar prespal,« mu je zavidala Jala. »Nekaj je pa le naredil zame,« se je spomnila in odcapljala po najtežje čevlje, kar jih je imela. Še jeseni ji je jazbec rekel, da ji bo v čevlje, v te najtežje gojzarje nasul zmletih smrekovih iglic. Rekel je, da zmlete smrekove iglice grejejo.

»Kdove, kje se je tega naučil, kje je to slišal. Gotovo ga je kdo potegnil. Nikoli ne nosi čevljev, pozimi spi in iz lastne izkušnje tega ne ve.«

Pa vseeno ni stresla iglic iz čevljev. Obula je volnene nogavice, potisnila noge v čevlje in zavezala vezalke. Oblekla je še topel plašč s kožuhom, zavezala šal, nataknila kučmo na zelene lase in odsunila vrata.

»Umi,« je zavila burja okrog vogala in ji vrgla naročje pršiča v obraz.

»Lep pozdrav,« je godla čarovnica. »Burjo bi začarala, da bi postala mil pomladni veter... Ampak tudi česa takega v čarovniški zgodovini še ni bilo. Raje ne bom poskušala, da se ne osramotim.«

Za vsak primer je vzela s seboj čarobno palico in odštorkljala počasi in previdno navzdol. Zavila je mimo hiš, kjer so bile gazi vsaj za silo shojene in usmerjene proti bregu za vasjo. Od tam se lepo pride na njeno skrito, na najbolj skrito stezico v gozdu. Tja bi rada. Kadar je bilo kaj narobe, kadar ji je bilo tesno v prsih ali glavi, je vedno zavila tja. Kot po neki njej neznani čarovniji se ji je v gozdu vedno vse zjasnilo. Odvalil se ji je kamen od srca ali pa kamen iz glave. Lahka in vedra se je vračala domov.

Stopicljala je čedalje težje in vse bolj počasi. Čevlji so od koraka do koraka tehtali več, gaz pa je bila čedalje slabša. Z obeh strani so se vanjo kotalile kepe in burja jo je zasipala z drobnim pršičem. Pa je Jala vendarle drobencljala naprej, čeprav je čutila, kako jo zebe v nos in kako jo - presneta reč! - zebe tudi v desni palec na nogi. Nenadoma se je zjezila - imela pa se je tudi na koga jeziti, to je še sreča - ko se je spomnila na jazbeca in na njegove smrekove iglice. Zdaj jo te smrekove iglice presneto pikajo skozi volnene nogavice, zebe jo pa vseeno! Gledala je v napol zasuto gaz, majala z glavo sem ter tja in godrnjala:

»Mrhač moj, mrhač moj, ti mrhač grdi, kje si le slišal, da so iglice tople! O ti mrhač, kaj boljšega bi se spomnil!«

Tedaj je kot velikanski odmev na svoje besede med smehom in vriskom od vseh strani zaslišala vpitje:

»Mrhač moj, mrhač moj, ti mrhač grdi, le kje si slišal ...«

Stresla se je in dvignila glavo, kot da se je zbudila iz sanj. Vse naokrog so se preganjali otroci, polno otrok s sanmi, smučmi in s kepami v rokah. Gledala jih je in ni vedela, kaj naj jim reče. Oni pa so se kar smejali in tulili: »Mrhač moj, mrhač moj ...!«

Že je hotela zavpiti, da njim nič mar, kakšen mrhač je njen jazbec, da je samo njej naredil hudo, njim pa ni storil prav nič zlega, razen če jim je morebiti sunil kak storž koruze, a zato ga nimajo pravice zmerjati; takrat pa se je domislila, da otroci sploh ne vedo, nad kom ona robanti. Nekaj je zamomljala v šali in poskusila odkrevljati naprej. Takrat pa je prva krepka kepa priletela vanjo. Zdaj ji je bilo pa dovolj! Obrnila se je, vzdignila svojo čarobno palico in zavpila:

»Mularija, vsi se boste prehladili! Kašljali boste, obležali, umrli boste!«

Otroci so se rdečih lic smejali in spet so priletele kepe.

»Ti boš kašljala! Ti boš obležala, ti boš umrla! Ti si stara!« so se drli vsevprek.

»Če tako mislite,« je rekla Jala grenko, »potem me pa tako ni škoda.«

Tedaj je prifrčala velika kepa in ji zbila kučmo z glave. Otroci so se zastrmeli v njene košate, zelene lase, ki so bili videti tako nenavadni sredi bele, zasnežene pokrajine in golih, pustih vej. Najmlajši od otrok je stopil prednjo, od začudenja širil oči in potem začebljal:

»Čuj, saj nisi stara! Saj zeleniš kot trava ali kot vrba spomladi!« Otroci so se smejali in vpili drug čez drugega: »Saj nisi stara, saj zeleniš!«

Čarovnici je postalo čudno toplo pri srcu ob teh besedah. Nič ni mogla reči, kar gledala jih je zelo dolgo in mogoče tudi zelo toplo (saj človek lastnih oči ne vidi), in otroci so nenadoma začutili, kako v rokah nimajo več ledenih kep, ampak nekaj toplega in dišečega. Da, tudi dišalo je.

Pa je vzkliknil najmlajši: »Saj to je krof!«

In potem je rekel oni lump, ki ji je zbil kučmo z glave:

»Joj, kako so sladki! Krofe jemo, krofe jemo!«

Pa je vprašal dekliški glasek iz pajaca:

»Kdo nam jih je dal?«

Začudeno so gledali Jalo in grizli tople, sladke krofe. Zadišalo je po vsem bregu. Ko so krofe pohrustali, so si obrisali roke v plašče ali ob kape in se s smučmi in sankami pognali navzdol po bregu.

Čarovnica se je smejala v svoj debel šal, pobrala kučmo, otepla z nje sneg, si jo poveznila na glavo, se tesno zavila v lisičji ovratnik in se napotila proti svoji najbolj skriti, najlepši gozdni stezi. Zagazila je na celo, hkrati pa je začutila, da nikakor ne bo mogla več naprej. Toda saj zdaj ji je navsezadnje vseeno, četudi ne pride do tiste svoje steze. Nekaj tako veselega in toplega se ji je pretakalo od srca po telesu, da je tudi v palec na desni nogi ni več zeblo. Skoraj bi se bila vprašala: Le kako so otroci prišli do listih slastnih in dišečih krofov? Pa jo je bilo malo sram, da bi zganjala takšno hinavščino sama pred seboj.

Ko se je vračala pod bregom, so se otroci kot na klic zbrali okrog nje in vsak je držal v rokah velikansko kepo. Pestovali so jih, kot bi kdove kaj pričakovali. Najmlajši pa ji je stopil naproti in se nasmehnil:

»Lej, saj imam dve kepi! Eno bom dal tebi, če bo spet postala teko topla in dišeča.«

Čarovnica se mu je nasmehnila, ga toplo pogledala - ja, saj človek sam ne ve, kako pogleda - in trenutek za tem je fantič že stegoval roko proti njej in ji ponujal velik, slasten, dišeč, topel krof.

Osma zgodba: PRIMI SE ZA MEGLO

Kako neznansko puščoben zna biti takle februarski dan! Umazane zaplate snega naokrog, vse zmehčano, vlažno in megla takšna, da bi jo moral najprej posušiti, če bi jo hotel kam odpihniti. Mokra in težka, kot cunja, namočena v ostankih beleža.

Čarovnica je sedela v svoji hiši in predla dolgčas. Od časa do časa je pogledala skozi okno - saj niti ni mogla pogledati ven. Pogled ji je šel le do okna, za oknom pa je bila debela bela zavesa, ki je bila obešena tam nekje zgoraj na nebu in je segala do tal.

»Spet bo minil dan, ne da bi kogar koli videla ali slišala,« je godla Jala sama pri sebi. »Niti muh ni zdaj pozimi, kaj šele mojega jazbeca. Tega sploh ni več blizu. Tudi bela gos ne pricaplja več iz vasi sem gor. Vseeno če bi prišla kakšna druga, ne ravno tista moja lepa Repka, ki jo imam res rada; ali pa kakšna kokoš, vsaj mačka. Še miši so se nekam poskrile ob zadnjem mrazu! Ali pa jih je glad vzel.« O tem ni hotela premišljati - že tako se je počutila v tem sivobelem dnevu kot bi bila zaprta v samici.

»Ne, takole ne bo šlo več dalje,« je stokala čarovnica sama pri sebi. »Brez živega bitja še sam nekako nisi več živ. Dosti mi je tega!«

Odločno je stopila k omari, vrgla nepremočljivi dežni plašč čez ramena, si poveznila kapuco na glavo, obula škornje in zakoračila ven v gosto meglo. Hodila je po tej donebesni vlažni vati, vendar se ni bala, da bi se zgubila. Imela je izjemen čut za smer, nekaj takšnega kot kompas v glavi. Tako je štorkljala dolgo dolgo in prišla v dolino na avtobusno postajo. Nihče ni čakal, le ona. Ko so iz megle primežikale luči, je stopila na sredo ceste, da je šofer ne prezre. Pripeljala se je v mesto. Sama pri sebi je modrovala:

»Tu je toliko ljudi tečnih in slabe volje, da mi kar odleže, kadar jih zagledam. Meni se še zdaleč ne godi najslabše.«

Postavila se je na pločnik ob križišču in opazovala promet. Pešci so se jezili, ker se zelena luč tako dolgo ne prižge in zabavljali nad vozniki. Šoferji v avtomobilih so krilili z rokami in odpirali nema usta - kar so govorili, se skozi šipe ni slišalo, saj se je še videlo komaj, ko je bila takšna megla - najbrž so robantili nad pešci, ki se niso dovolj hitro spravili čez cesto. Gospodinja, ki je vlekla težko košaro s trga, je bila nejevoljna, ker ni bilo nikogar, ki bi ji pomagal. Možakar, ki se je kdove kje zamudil, je poskakovaje tekel - najbrž v službo ali na vlak; spodrsnilo mu je na mokri cesti in toliko da se ni položil prav pred avtomobil. Potem je pridivjal šop otrok, morda so šli k telovadbi ali petju, in Jala se je spet bala, da bo katerega povozilo.

»Ne, tako ne gre več naprej!« je sklenila. »Četudi semafor dela, se lahko ob tejle megli zgodi huda nesreča. Nekdo bo spregledal zeleno luč, drugi bo spregledal rdečo, tretji ne bo upošteval rumene ...«

Odločno si je popravila kapuco na glavi in jo oblikovala v nekakšen ščitnik, vzravnala ramena, potegnila kdove iz katerega žepa piščalko in se postavila na sredo križišča. V desnici je držala čarobno paličico, da se bo ja videlo, ko bo pokazala prosto smer.

Zaradi goste sive megle ljudje sploh niso opazili njenih zelenih las ne gumijastih škornjev. Vsak je gledal samo to, kako bo čim varneje in čim bolje prišel čez cesto.

Odprla je smer in zaprla prečno. Opazila je psa na prednjem sedežu avtomobila.

»A ne veš, pasja glava, da je to nevarno? Takoj se mi spravi nazaj!« je zakričala kar skozi šipo in šofer je bil ves zmeden, ko se je pes nenadoma pobral na zadnji sedež. Mož pa ni razumel niti besedice. Le kakšen je ta prometnik ...?

Potem je pripeljal trebušast avtobus, kateremu so se brisalci zatikali. Šofer se je zvijal in zviral, da bi bolje videl - in Jala ga je ustavila. Mož se je opravičujoče nasmihal, prometnica pa se je s svojo palčko dotaknila desnega in levega brisalca - in brisalca sta bila kot nova. Potniki so si oddahnili, šofer je sklenil dlani in ju krepko potresel nad glavo ...

Čarovnica se je na križišču imenitno počutila. Zabavala se je takrat, kadar je gledala besne obraze, in imela je dober občutek, kadar je komu pomagala. Ko se je tako kar nekako pogrezala v samozadovoljstvo, se je nenadoma pripeljal proti križišču kolesar z otrokom na ramenih. Kaj takega pa še ne! Bliža se, bliža in čarovnica se boji, da bo otrok zdaj zdaj padel na tla. Malce naj kolo zanese, malce naj kolesar zavre ... - Zakaj ga vendar ni posadil pred sabo? Seveda, to je žensko kolo. Ja zakaj ga ni posadil ... Zakaj nima posebnega sedeža? Kaj naj stori, ja, kaj naj vendar Jala stori? Ustaviti ga ne more, zelena gori. Kaj se bo zgodilo, kaj se bo zgodilo? In tedaj - kot da bi otrok slišal njene misli - stegne proti njej svojo ročico in ona mu brž pomoli čarobno palico. Otrok jo veselo zagrabi, podrži jo kvišku, in že je tako, kot bi bil privezan na gosto meglo.

Oh, kako si je oddahnila čarovnica! Od olajšanja so ji omahnile roke. Negibno je stala sredi križišča in mirila srce. Še dobro, da ga semaforji nimajo, in tako so še naprej enakomerno utripale, zelena, rdeča, pa rumena in spet zelena, rumena, rdeča ...

Tako se res ni zgodila nobena nesreča. Minil je čas in k Jali je stopil pravi službujoči prometnik. Potrkal jo je po rami, ozrla se je, on je začudeno odskočil, potem pa rekel:

»Ja, kdor koli si že, zdaj sem jaz prišel na to mesto. Prometna konica bo vsak hip in dobro je, da strokovna oseba ...«

»Že prav, že prav,« je Jala zagodrnjala, »že prej ne bi bilo škoda, če bi bil kdo tukaj, kar povejte tam, na vaši komandi.«

Njemu je bilo to preveč:

»Pa ti povej! Če je naša komanda, je tudi tvoja.«

»Malo težje,« je odnehala. »Zmeniva se, kdo bo povedal.«

»No, naj ti bo, če si tako nasajena,« je popustil policaj, in nikakor ni mogel, da ji ne bi odločno zabičal, da vsak ni poklican na križišče.

»Da le ni bilo nesreče v tej megli,« se je Jala nasmehnila malce utrujeno, malce odmaknjeno, malce pa tudi od sreče, da je na tak nemogoč dan storila nekaj dobrega. Počasi, lepo peš se je napotila proti tistim svojim daljnim, v megli nevidnim hribom, kjer ima domek. Šele ko je že dolgo, dolgo hodila in so jo začele hudo boleti noge, se je domislila:

»Ja, zakaj pa nisem šla na avtobus?«

Vendar, bila je že zunaj mesta, škoda, da bi se vračala, kje je - če sploh je - tukaj postaja, pa ni vedela. In tako je počasi stopala dalje. Prišla je do ograje - najbrž je lesena ograja ob cesti varovala vrt onstran. Postala je malo, pogledala, če ni morda kje kakšen pes na prekratki verigi in bi bilo treba opomniti gospodarja. Ali pa bo verigo kar sama podaljšala s svojo čarobno palico ... Kaj, s svojo čarobno palico? Saj je nima! Kje pa je? Saj res! Nekemu otroku jo je dala. Hmm, saj pravim, če je človek predober, je oslu podoben. Kaj bo pa zdaj!? Komaj je dobro to pomislila, že je skozi špranjo v ograji pogledala neka palica. Jala se je ustavila, a palica je bila tako nizko, da je morala počepniti. Gledala je palico: »Prav res, moja je!« Prislonila je oko k špranji: da, onstran je otrok, ki mu je dala paličico, in zdaj jo moli na cesto, kot da čaka, kdaj bo prišla mimo. Prijela je palico in rekla:

»Moja je, veš.«

»Vem, teta,« je zažgolel otrok, »pa hvala in pridite še kaj.«

Čudno, čudno, zdaj sem postala že teta. No, nič hudega, samo da imam spet palico, si je mislila. Glasno pa je rekla:

»Srečno se vozi in naroči očetu, naj pritrdi na kolo sedež zate.«

»Bom, bom! Vi pa še kaj pridite.« 

»Kako me boš pa spoznal?«

»Kako? Po paličici vendar. Kdo pa ima takšno paličico kot vi,« se je otrok zasmejal. »Tudi jaz si bom naredil podobno, samo da pride pomlad in mi oče kupi nož.«

Čarovnica se je zasmejala: kako bi bilo preprosto, če bi si lahko v vsakem grmu odrezali čarobno paličico! Ojoj, kako bi ljudje čarali! Samo če ne bi preveč! Vse ima svoje meje.

Ko je prišla do prvega grmovja ob cesti, je iz šib zvila dve kolesi, položila tretjo šibo povrhu, se vsega skupaj dotaknila s čarobno palico in se z novim, zelenorjavim kolesom odpeljala domov.

Deveta zgodba: ONSTRAN IZLOŽBENE ŠIPE

Tisti dan je bilo mestece tako lepo kot na razglednici. Nebo sinje, oblaki beli, strehe rdeče, kot na novo prebarvane ali na novo prekrite. In v daljavi so se videle planine. Pravo pravljično jutro. Grad na griču je bil starinski, mogočen, obraščen z bršljanom, kot da bi imel brado. Čarovnica se je nestrpno obračala sem in tja na mostu in ni vedela, kaj naj počne. Saj na takšen lep dan so bili vsi ljudje videti srečni in ona pravzaprav ni imela komu pomagati. Njena čarovnija pa je imela pravi smisel samo tedaj, če je lahko komu kaj dobrega naredila. Takrat se je potem res počutila potrebno, zadovoljno in srečno. Kadar je nagajala, eh, takrat ji ni bilo tako lepo, pa čeprav je včasih kar pošteno vrnila milo za drago.

»No ja,« je rekla, »bom pač opletala s svojimi zelenimi lasmi grede po ulici, da si me bodo ljudje malce ogledovali ali pa se me prestrašili. Pohajala bom - kdo mi pa kaj more?«

Ustavila se je pred moderno izložbo, v kateri so visele zares čudovite obleke. Ni jih gledala z zanimanjem, ker bi jih hotela kupiti, o ne, lepo vas prosim! Saj te obleke so vendar narejene za mlade, vitke ljudi - in navsezadnje tudi za vesele ljudi. Kaj bi ona z njimi? Gledala jih je, ker so bile zanimive, ker si vsi, ki krojijo obleke, predstavljajo, da bodo kupci vsaj lepi, če že ne mladi.

Kakšna zmota! Na svetu živi toliko ljudi, ki morajo potem doma predelovati in spreminjati kupljeno, če nimajo denarja za šiviljo ali krojača. Nihče si noče niti predstavljati, kako čudno so raščena nekatera človeška telesa…, a tudi ta potrebujejo obleko.

Ko je tako premišljala, je oči uprla skozi steklo v trgovino.

»Vidiš, lej no, tu je že ena takšna,« je ugotovila.

V trgovini je stala deklica, kdo bi vedel, koliko let je imela. Jala je videla samo to, kako je v roki stiskala oguljeno torbico - verjetno je bilo to vse njeno premoženje. Kako ga je zaslužila? In kaj bi rada ta deklica?

Prodajalki je s prstom kazala na zvončasto modro obleko. Ne, saj ni bila povsem modra; cvetje na njej je bilo belo z zelenimi listi, podlaga pa nebesno modra. Tako v pomladni jasnini cvetijo češnje, jablane, hruške, akacije ...

Prodajalka je odkimala z glavo in si ogledovala dekle. Lutka, ki je nosila obleko, je bila vitka, imela je svetle, kodraste lase in žive modre oči. Tudi zato je bila obleka tako lepa. Deklica pa je bila debelušasta, imela je lase nedoločljive barve, nekaj rjavo črnega, brez leska, in tudi oči so bile mrtve, brez leska in otožne. Ne, to dekletce ni bilo čedno.

Prodajalka je nejeverno majala z glavo.

»Saj ti ne bo prav, nima smisla, da jo pomerjaš.«

»Pa mi dajte večjo številko, prosim.«

»Potem ti bo pa predolga in kaj boš z njo?« je spet odkimavala prodajalka.

Dekle pa je le hotelo in hotelo.

»Vsaj videla bi jo rada od blizu, v roke bi jo rada vzela.«

Prodajalka je končno popustila in prinesla deklici zeleno-modro-belo oblekco. Deklica jo je obračala v rokah in se kar ni mogla odtrgati od nje.

»Jo lahko pomerim,« je zaprosila, »saj jo bom kupila.«

»Ne bo ti prav, če ti rečem, da ni delana za tvojo postavo. Saj imamo tudi takšne obleke, ki ti bodo prav,« je že nejevoljno godrnjala prodajalka, ker ji je dekle jemalo toliko časa.

Dekle je hitro smuknilo iz svoje obleke in si že natikalo nase novo. Ampak komaj jo je zvlekla čez rame, se je že zataknilo.

»Ne bo šlo, pusti, če ti rečem!« se je razhudila prodajalka.

Zdaj je v čarovnici zavrelo. Šepnila je skozi šipo, šepnila tako na tiho, da je niti mimoidoči niso slišali, ampak vedela je, da bo dekle dobro slišalo:

»Kar potegni, potegni, saj bo šlo!«

Dekle se je najprej prestrašeno ozrlo okrog, ker ni vedelo, od kod prihaja glas, potem pa močno potegnilo.

»Trapa, kaj pa noriš! Saj jo boš še strgala,« je bila prodajalka vsa iz sebe.

»Potegni, potegni!« je spet šepnila čarovnica s svetim prepričanjem, da bo vse v najlepšem redu.

Dekle je res potegnilo na vso moč. Obleka je bila na njenem telesu kot ulita. Dekle se je obrnilo k ogledalu in njeni lasje so se začeli rahlo kodrati in svetlikati. Oči so se od veselja zalesketale.

»Lej si ga no!« je začudeno tlesknila z rokami prodajalka. »Kako se je pa to zgodilo? Saj je videti, kot bi bila sešita prav za tebe«

Dekle je v zadregi zardelo in rdeča lička so se lepo podala k zeleno-sinje-beli obleki.

»Plačala bom. Koliko stane?« Ponudila je kar celo denarnico.

Prodajalka je odštela denar, deklica pa je stlačila svojo staro obleko v vrečko in odrajala iz trgovine. Po ulici ni hodila, ampak je poplesavala in pela:

»Tra-la-la, tra-la-la ... pomlad je prišla!«

Ljudje so se ozirali za njo presenečeni in veseli, da nekaj tako lepega kot kakšen velikanski metulj, kot cvetoča veja, kot sama pomlad poplesuje po mestnih ulicah.

Čarovnica se je zadovoljno hahljala in si mela roke kot nekdo, ki je našel zelo donosen posel ali pa napravil dobro kupčijo. Vesela in opogumljena je stopala dalje. Šla je mimo večih trgovin, saj so se v tisti ulici kar vrstile. Končno pa se je ustavila pred trgovino s pokrivali. Ja, Jala je imela zelo rada kape, klobuke, rute - vse, kar je lahko poveznila na svojo zeleno glavo. Seveda ji je moralo pristajati. Ogledovala si je klobuke in najbolj ji je ugajal zelen lovski klobuk z velikim gamsovim čopom. Ampak kaj bi z zelenim klobukom na zelenih laseh? To ne gre, tako vsaj pravijo. Pa še svetlozeleno, pa temnozeleno - saj nazadnje jo bodo še zamenjali s kakšno papigo velikanko. Bolje bo, da si kupi rdeč klobuk. Živo-rdeč. Ne, živordečega nikakor! Temnordeč. A je kakšen temno-rdeč? Ko je gledala in izbirala med pokrivali v izložbenem oknu, je (tako kot prej) z očmi sledila dogajanju onstran šipe, v trgovini.

Star mož, ja, kar možiček bi lahko rekli, je nestrpno prelagal klobuke sem in tja in si zdaj tega, zdaj onega posadil na glavo. Prodajalec ni bil z njim preveč prijazen, to se mu je videlo na obrazu.

»Saj nimate denarja, da bi kupili kakšno posebno drago pokrivalo,« je zamrmral bolj zase kot kupcu. Čarovnica pa ga je vseeno slišala. »Molči, molči, boš že videl,« je požugala. Na glas pa je prodajalec dejal:

»Veste kaj, tale svetel klobuk vam prav nič ne pristaja.«

Možičkove že tako globoke, žalostne, navzdol zarezane gube - kot risba vrbe žalujke - so se še bolj povesile. Zdaj mu pa klobuk res ni pristajal. Prodajalec mu je podal drugega, temnejšega, in kot je kazalo, tudi slabšega. Možiček si ga je poveznil na glavo in ko se je pogledal v ogledalu, so se mu gube še bolj povesile in videti je bilo, kot da mu bo brada vsak čas padla na prsi.

»Težko bo, težko,« je zmajeval prodajalec. Možiček je že odprl usta, da bi rekel: Nič ne bom kupil, saj nima smisla. Nazadnje je vseeno, če nosim svoj oguljeni klobuk - staremu človeku tako nič več ne pristaja, nič več ga ne polepša.

Pa je čarovnica šepnila:

»Pomerjaj dalje! Gotovo se bo kaj našlo zate.«

Možiček je sumničavo nagnil glavo, češ, le kdo mu prišepetava, potem pa potrpežljivo in nekam vdano rekel prodajalcu:

»Prinesite mi še druge klobuke, gotovo imate še kakšne drugačne. Potrebujem nov klobuk.«

Nejevoljno in s težavo se je prodajalec premaknil in prinesel nove klobuke.

»Ne takih, pisanih ne maram, enobarvni naj bodo,« je dejal možiček.

»Nič takega, kar bi bilo za vas, ni več v naši trgovini, zelo mi je žal,« je uradno dejal prodajalec, čeprav se mu je na obrazu videlo, da mu ni prav nič žal.

Spet je možičku upadel pogum in že je prijel za palico, da bi odšel.

»Nikar, saj ima še druge klobuke. Zahtevaj,« je rekla čarovnica.

»No, pa prinesite tiste, ki niso zame.«

Prodajalec se je nejevoljno obrnil in potem res postavil predenj vrsto zelo svetlih in zelo lepih klobukov.

Možiček je izbral takšnega zelo svetlega, s kratko fino dlako, In si ga posadil na glavo.

»A vidiš, a vidiš, kakšen si zdaj!« je kliknila čarovnica.

In nenadoma so gube poplitvele in usta so se potegnila navzgor, kot se dvigne cvet, ko dobi zadosti vode. Ves obraz je sijal v smehu. Nenadoma je bil to prav čeden in simpatičen možiček.

»Tegale bom vzel,« je rekel prodajalcu.

Ta ga je nejeverno gledal in priznal:

»Pa vam res pristaja, imenitno vam pristaja!«

In čarovnica si je spet vsa zadovoljna mela roke, ah, imenitno kupčijo je danes sklenila, že drugo imenitno kupčijo! Kako lepo je včasih biti čarovnica, koliko lepega lahko doživiš!

Odšla je naprej, ne odšla, kar neslo jo je, kar malce je divjala, kol bi rekli v njeni vasi. Kot pač furja človek, kadar pred čem beži, kadar se mu kam mudi ali kadar kaj izjemno lepega doživi. Odneslo jo je do stare, mogočne, velike cerkve. Vse okrog nje je bilo polno cvetja: ležalo je na tleh, na stojnicah, stalo je v velikih posodah in se srečno in veselo ponujalo vsem mimoidočim. Kot bi govorilo: Poglej, kako sem lepo! Kupi vrtnice, kupi nageljne, kupi lilije, kupi vse, kar si poželiš, saj je toliko vsega! V resnici so govorile prodajalke. Ampak Jali sploh ni bilo mar cvetja, saj ima doma tako lepe plave zvončnice, pa ivanščice in zdaj zdaj bodo zacvetele tudi kresnice. Na strmem bregu vse cveti, kaj bi ona rože kupovala. Vendarle je hvalila sem ter tja in verjela:

»Gotovo imam tudi tu kakšno opravilo.«

Ženice izza stojnic s cvetjem so jo že nejevoljno ogledovale, zdaj pa zdaj je katera še pomolila roko proti njej in rekla:

»Gospa, poglejte!«

Jala pa je spustila pogled tja naprej, kjer se ploščad prevesi po stopnicah navzdol. Prav na spodnji stopnici je stala ženička - pravzaprav ni stala, bila je naslonjena na zid visoke hiše in v rokah je držala navadno, pleteno košaro. V tej košari je bilo pet zajetnih šopkov, preprostih šopkov: bili so to zoreči žitni klasi, med njimi je žarel mak in so sijale plavice.

Čarovnica je tehtala zdrave kmečke šopke in nezdravo, sivkastorjavo barvo ženičinega obraza. Kdove, kje je nabrala to žito, te plavice in ta mak: nekje mimogrede, morda ji gospodar niti ni dovolil. Saj navsezadnje ni napravila toliko škode, malo klasja je vmes, več je cvetja; skoraj tako je, kot bi cvetje raslo na njivah in bi klasje bilo vmes samo za lišp.

Tako je mislila pri sebi čarovnica in presodila: Najbrž je bolehna, revna in zelo potrebuje denar. Kako bi bilo ... Ne, jaz ne smem kupiti teh šopkov, to ni zame. Postavila se je tam blizu in gledala ljudi, ki so prihajali. Spustila je mimo vse preudarne in poštene in malce sitne gospodinje, ki so hodile s tržnice s polnimi košarami zelenjave, sira in jajc in vsega dobrega, ker je vedela, da takšnim nikakor ne bo mogla prišepniti, naj kupijo še poljski šopek. Ja, kupile bi kvečjemu vrtnice ali nageljne ali kaj velikega, bahatega, ali kakšen nenavaden cvet s finim imenom, ki sploh ne raste pri nas in njegovo ime je naravnost težko izgovarjati.

Tako je čakala, čakala in opazovala ženičko s šopki. Vsi so hodili mimo nje, kot da je ni, in ona se je vse težje naslanjala na steno visoke hiše. Pa je prišel - ali bolje rečeno prirajal med cvetočimi stojnicami vesel, zaljubljen par. Zmedena drug od drugega nista vedela, kako naj bi si vse najlepše povedala, saj sta si vse že tolikokrat izrekla. Drhtela sta in z očmi, z mislimi iskala: Kako? Kako?

Čarovnica je šepnila:

»Kupi ji, kupi ji vse šopke!«

Fant se je začel nemirno ozirati okrog, kje in katere šopke. Niti najmanj se ni začudil, ko je slišal Jalin glas. Kaj vse je slišal v teh dneh svoje sreče! Ves svet mu je nekaj prišepetaval, ves svet mu je pel in ves svet je bil z njim vesel.

»Tiste šopke kupi, ki so iz žita, maka in plavic. Vidiš, tiste tam, ki jih ima ženica v košari. To so zdravi in veseli šopki, spominjali vaju bodo na polje in na toplo poletje.«

»Glej,« je rekel ljubljeni deklici, »kakšni nenavadni šopki, kakšni lepi šopki! Greva, dal ti jih bom.«

»Kako čudoviti šopki, joj!«

In že sta stekla k ženici, ki je imela pet šopkov v košari. V zadregi ju je pogledala in vprašala:

»Bosta kaj kupila? Saj dam poceni.« »Vse bom kupil,« je rekel on. Ženica je od začudenja odprla usta: »Vse?«

»Vse bom vzel, kolikor jih je. Ali jih je pet ali pa več. Zdi se mi, da jih bo pet« »Ja, pet jih je.«

»Vse bom vzel!« In že jih je jemal iz košare, jih polagal deklici v naročje in odšteval denar, kolikor mu je ženica rekla. Potem sta odrajala naprej po trgu - dva srečna otroka srečnega mesta.

Za njima pa je gledala ženica, začudeno, dolgo dolgo samo začudeno, potem pa tudi malce srečno, kot da je fant delček svoje sreče neopazno položil v njeno košaro, ko je ven jemal poljske šopke. Nasmehnila se je, si trdneje zavezala ruto pod brado, spravila denar v žep ter se počasi in previdno ob zidu napotila do prve stojnice z živili. Kupila je čisto svež, rahel bel kruh in kislo smetano.

Čarovnica pa si je spet mela roke in sama sebi čestitala:

»Kaj lepšega pa še ne! Oh, samo da sem to, kar sem!«

In potem je odvihrala do stojnice z otroškimi igračami, si kupila majhen helikopter, plačala, ga navila, se spodaj oprijela njegovih koles in odfrčala z njim domov, v svojo hiško na strmem gričku sredi samotne vasi.

Deseta zgodba: GOVOREČA MUCA

Nekatera opravila so tako prijetna in lepa, da bi jih čarovnica vsak dan ponavljala. Tako bi vsak dan trgovala - na tuj račun seveda; vsak dan bi potovala na kakšno veliko, daljno posvetovanje - čim dlje, tem lepše, čim bolj neznano, tem bolj zanimivo. So pa tudi takšna dela, ob katerih se čarovnica turobno zamisli.

Tako se je nekega jutra pripeljala k njej hčerka in rekla:

»Čuj, mama, bi prišla jutri k meni? Veš, jaz moram ves dan ostati v službi, moja deklica je pa potem sama doma. Majčkena je še, dolgčas ji bo. Seveda, opoldne bo prišla soseda in ji dala jesti, ampak tačas, kako naj se igra?«

Čarovnica se je zdaj spomnila, da bo morala biti babica, to, pred čemer je pravzaprav pobegnila, če pove čisto po pravici. In kako naj se zmaže?

»Oh, veš kaj,« je rekla, »mi smo takšna rodbina, da se zgodaj navadimo biti sami. Ko si bila ti še čisto majhna, sem te lahko ure in ure pustila, pa si se sama igrala.«

»Le s čim sem se igrala,« je zanergala hčerka, hkrati pa ji je lica preletela nejevolja, češ, kako me je mama nekoč puščala samo. Ampak zdaj z mamo ni bilo mogoče govoriti tako kot včasih. Niti je ni mogla prositi, ker ni bila več majhen otrok, niti ji ni mogla ukazovati: navsezadnje je bila mati skoraj čarovnica ...

»No, nikar naj te ne skrbi, nekako bomo že uredili,« je rekla čarovnica in se obrnila, da gre v hišo.

»Kako, nekako?« se je zmedla mlada mati.

»Brez skrbi bodi! Ti lepo opravi, kar je treba, pusti svoji punčki igrače in pojdi, kamor moraš. Vsak ima v življenju svoje dolžnosti. Tvoja mala bo imela pač to dolžnost, da se bo nekaj ur sama igrala.«

Hčerki se je zdelo to dokaj zahtevno, ampak ... Premišljala je, ali naj še koga prosi ali ne, potem pa si je mislila: Saj otrok res ni tako majhen, navsezadnje bo ostal sam.

Naslednjega dne se je z malce težkim srcem odpravljala od doma. Svoji deklici je rekla:

»A boš pridna?«

»Seveda bom, zakaj pa ne bi bila.«

»Pa ne boš ničesar nevarnega naredila? Ne boš odpirala pralnega stroja, ne boš prižigala plinskega štedilnika?«

»Še na misel mi ne pride! Imam dovolj svojih punčk in mačk in medvedov, pa godrnjavega jazbeca. Morda bo prišel v sobo še kakšen ptiček, saj je odprto okno, a ne?«

»Okno je odprto; samo da se ne boš spomnila, da bi se ti igrala ptičko!«

»Brez skrbi, mi še niso zrasla krila,« je rekla mala in se že zatopila v oblačenje in krtačenje svojih ljubljencev. Zdelo se ji je, da se zelo mudi; zjutraj je treba opraviti toliko stvari.

Mama je svojo hčerko gledala izza vrat in se ob tem spomnila svoje matere - čarovnice, ki je trdila: »Oh, pri naši hiši smo vajeni že zelo zgodaj ostati sami.« Pomislila je, da ima morda mama vendarle prav. Odhitela je in spotoma še naročila sosedi, naj kdaj pa kdaj le pogleda k deklici.

Čas je tekel; tekel je za hčerko, ki je na zahtevnem predavanju pozabila na vse drugo, tekel je tudi za njeno malo deklico, ki je doma preoblekla že vse punčke in jazbeca ter jih tudi nahranila, da je bila kuhinjska miza čez in čez popacana z mlekom in kruhom.

Tekel pa je tudi za čarovnico. Nikoli ni rada pogledovala na uro; če je čas prehitro minil, je pač minil. Kar ni naredila danes, bo naredila jutri. Saj ni tako vezana na to nesrečno uro, kot so vezani ljudje po službah. Ta dan pa ni mogla odtrgati pogleda od kazalcev, tako hitro sta se premikala. In neprestano je morala misliti na tisto drobno bitje, za katerega pravijo, da je njena vnukinja ...

Naenkrat ni več zdržala. Stopila je pred hiško, poklicala veter, se prijela zanj in že je odletela v domačo dolino. Spustila se je pod znano jablano in se odplazila proti hiši. Okno je bilo še vedno odprto in lahko je prisluškovala, kaj se v hiši dogaja. Otroški glas je brbljal:

»Tako, tako, pupe moje! Site ste, preoblekla sem vas, naigrale ste se, zdaj pa lahko greste spat, če hočete ...«

Z jokavim glaskom se je nekaj oglasilo: »Mamaaaaa!«

»Seveda,« se je nasmehnila čarovnica, »tako se derejo tržaške punčke, ki jih kupijo navadno zato, da zaradi lepšega sedijo na večno prekriti postelji.«

Ampak njena hčerka je vendar toliko bistra, da jih da otroku ...

»Oooo, kako lepo me ubogate!« se je veselil dekličin glasek.

Čarovnica je videla, kako dekletce polaga punčke drugo poleg druge, kot bi bile polena, in jih pokriva z veliko debelo odejo. Ah, če bi bile žive, bi se zadušile pod njo; vsa sreča, da so samo igračke.

Dekletce se je veselo pretegnilo in reklo: »Kaj pa zdaj? Otroci spijo, medved dremlje in jazbec je v košari ...«

»No, no,« je takoj prišepnila čarovnica, »zdaj bom pa lahko delala.«

»Saj res, zdaj bom pa lahko delala! Bi pospravljala, šivala ali šla na vrt? Mamica je rekla, naj ne hodim ven, naj počakam v hiši. Hm! Kaj bom pa zdaj?«

Čarovnica je začutila nevarno past. Ta trenutek bi pravzaprav morala nastopiti ona. Peljati bi jo morala pred hišo in ji reči: »Tako, deklica mala, zdaj bova pa medve gredice opleli ...« In potem bi deklica že pomagala ali pa se uprla.

Ampak čarovnica je bila preveč trmasta. Če je rekla hčerki, da so otroci lahko sami, ne bo tega prekršila. Vendar jo je žrlo: zdaj zdaj se dekletce lahko začne dolgočasiti. Morda bo našlo kje vžigalico, odprlo vodovodno pipo, joj, koliko je slabih možnosti! Nesrečno se je ozirala okrog, in kot odrešiteljica je od nekod primijavkala sivobela muca.

»Mijav, mijav,« se je zvijala okrog čarovničinih nog. Ta jo je pobožala in ji rekla s čarovniškim glasom:

»Tako, odslej boš govorila. Šla boš v hišo in se pogovarjala z ono malo deklico.«

»Mijav,« je rekla muca, »bom, bom, če tako hočeš.«

In že je skočila na okensko polico in z nje v sobo. Vesel vrisk je čarovnici dokazal, da se je deklica silno razveselila muce. Potem je lahko samo še sedela v senci in poslušala, kaj sta govorili, ter včasih potihem prišepnila muci, kaj naj reče.

»Dober dan, deklica! Tako majhna, pa sama doma,« je rekla muca.

»Saj nisem majhna, ti si manjša.«

»Že res, ampak me smo manjšega rodu. Si že videla kakšno mačko tako veliko, kot je dojenček? Ti pa že zdavnaj nisi več dojenček.«

»Jaz sem že pametna,« je poudarila deklica, »ampak moje punčke so majhne, pa poglej, kako pridno spijo.«

»Ja, tiste so tudi drugega rodu, mijav,« je rekla muca.

»Ali bi kaj rada?« je vprašala deklica, ki je bila vajena, da je njena mama vedno vprašala muco, če kaj želi. »Bi jedla, pila?«

»Ne, samo na obisk sem prišla,« je odvrnila muca.

»O, to je pa lepo od tebe. Si mi kaj prinesla?«

»Ali je treba kaj prinesti, če prideš na obisk?« se je začudila muca.

»Seveda, takšna je navada.«

»Potem pa počakaj, da ti skočim po miško.«

»Kaj praviš?« se je prestrašila deklica.

»No, če ti že moram prinesti darilo, ti bom pač prinesla najbolj dragoceno darilo, ki ga lahko prinese mačka. Prinesla ti bom miško.« 

»Boš prinesla živo ali mrtvo?«

»Kakor želiš. Mislim, da je najbolje, če ti prinesem na pol živo, ki ne bo mogla več uiti, ti pa boš lahko tekala za njo sem in tja in se igrala.«

»Ne, ne, ne!« so se deklici nabirale solze v očeh, kajti navsezadnje je tudi miške imela rada, in da bi jo muca na pol zadavila samo zato, da bi njej napravila veselje, ji nikakor ni šlo v glavo.

»Muca, saj sem se samo šalila. Sploh ni res, da bi morala kaj prinesti! Samo da si ti prišla!«

»Dobro, potem pa se igrajva gostijo,« je rekla muca.

»Gostijo? Kako to misliš?«

»Ja, tako, da boš ti mene pogostila, če sem jaz prišla na obisk.«

»S čim pa te smem pogostiti?« je vprašala deklica.

»Mislim, da z mlekom. Če imaš meso, je pa še bolje,« je zapredla muca. »Saj vem, da miši ne znaš loviti in mi je zato ne boš dala.« Deklica je stekla po mleko.

»Že grem, že grem,« je spotoma žlobudrala, »takoj bo nared. Tebi bom nalila na krožnik, sebi pa v skodelico, in potem bova rekli - živijo! - in pili na zdravje.«

Čarovnica se je brezskrbno muzala, kajti ta igra ji je res imenitno uspela. Ko je videla, da prihaja soseda pogledat, kaj počne deklica, se je umaknila za drevo. Soseda je dolgo ostala v hiši in tudi muca je ostala notri. Ko je soseda odhajala, je ves čas nejeverno zmajevala z glavo. Čudno, saj tačas ni muca prav nič govorila. Čarovnica ji je ukazala, da mora molčati oziroma samo mijavkati.

Komaj je soseda odnesla pete, pa se je igra nadaljevala. Mala deklica in muca sta se popoldne šli skrivalnice, igrali pa sta se tudi mačko in miš, ampak tako, da je bila mačka miš, deklica pa je bila mačka. To je bilo skrivanja in tekanja po stanovanju, pa mijavkanja in cviljenja! Igračke pa so vseeno brezskrbno spale. Čarovnica je imela svojevrstno zabavo. Doslej sploh ni bila vedela, da je tako prijetno varovati otroke - če znaš čarati ...

Ko je proti večeru zaslišala, da prihaja njena hčerka - mamica, se je ročno oprijela vetra in zdrvela v svoj domek.

Naslednje jutro je, kot je pričakovala, nekdo zgodaj potrkal na vrata. Pomela si je oči in rekla:

»No ja, pa naprej, da meni ne bo treba ven.« Vedela je, da je pred vrati hčerka.

In res je stala tam, malce začudena in malce prestrašena, ko je rekla:

»Čuj, mama čarovnica! Ne vem, ali se naj tebi zahvalim ali je kakšna druga čarovnija vmes. Moja deklica je bila navdušena, kako lepo in prijetno družbo je imela včeraj. Ves dan je bila na obisku pri njej neka mačka, lepa sivobela, ki je znala govoriti in s katero sta se igrali gostijo, pa tudi mačke in miši sta se igrali. Ali kaj veš o tem?«

Čarovnica je modro pomolčala in potem rekla: »Ali se je tvoji punčki kaj hudega zgodilo?« »Oh, ne! Kdo pa je rekel kaj takega?«

»No, potem je pa tako vse v redu,« je zatrdila čarovnica. »Nekaj je že bilo, neka čarovnija. Veš, nekateri mladi ljudje mislijo, da se da prav vse povedati in da lahko načrtuješ, kaj se bo zgodilo. Ampak včasih pridejo vmes tudi nepredvidene stvari, ki si jih komaj predstavljamo. Otroci imajo pač bujno domišljijo,« je na hitro končala.

»No ja, saj si rekla, da je pri nas to v rodu, le verjela nisem. Pa hvala ti in nasvidenje.«

Enajsta zgodba: OBISK SINJEGA

Sredi noči je čarovnica trznila iz sna. Začudila se je, saj navadno trdno spi tja do prvega svita. Pozimi je seveda to zelo pozno, poleti pa včasih dokaj zgodaj. Tokrat je bila še trda tema; natančneje - mesečina je prodirala skozi veje in kukala na posteljo. Čarovnica je pozorno poslušala. Kljub letom je imela še oster sluh. Je kje škrtnila miš ... je kaj nenadoma padlo ... ali pa je bil veter? Morda pa je lazil okrog njen ponočnjak jazbec in ji mimogrede potrkal na okno. Prav treba jo je bilo buditi!

Tedaj pa se je pred vrati oglasilo otožno, zelo nizko in malce zateglo:

»Hooov!« in nato še enkrat: »Hooov!«

Le kdo bi se tako oglašal? Človek ne kliče tako, jazbec tudi ne in mačka še manj. Minila jo je zaspanost, strahu ni čutila, zato se je hitro zravnala v postelji in rekla:

»Kdo pa je?«

»Prispel sem iz vesolja!«

No, lepa reč, si je mislila čarovnica. Pa kar takole sredi noči ...

»Hooov! Bi odprli, prosim!«

Naj bo, si je rekla. Kdor koli je že, zakaj mu ne bi odprla. Zunaj ni ravno topla noč. Odpahnila je vrata in pred njimi zagledala nekaj sinjebelega, pet pedi visokega. Hotela je prižgati luč, da bi bolje videla tisto nekaj na štirih nogah, pa se je bitje streslo in reklo:

»Ne prižigaj luči, bolje je tako! Nisem vajen elektrike in vseh novotarij, ki jih imate na Zemlji. Pri nas je drugačna svetloba, zato tudi potujem ponoči.« In spet čez čas: »Hooov, se razumeva?«

Čarovnica je bila, čeprav vajena vsega mogočega, vendarle malce začudena.

»Kako, pri vas? Kdo pa si in od kod prihajaš?«

Še sreča, si je mislila, da razumem vse živalske, človeške in kot kaže celo medplanetarne jezike. Tudi to je dobra čarovniška lastnost, se je smehljala sama pri sebi. Neznano bitje pa je, kot da je razumelo misli, reklo:

»No, malo bolj napni oči, da boš vsaj videla, kaj sem.«

»Ja, podoben si psu,« je rekla.

»Saj tudi sem pes.«

»Pa nisi ne rjav, ne črn, ne lisast, ne bel, kakršni so na svetu.«

»Ne, jaz sem Sinji pes iz daljnega planeta Iks lpsilon/XY 936.«

»No ja, za svoj planet bi si lahko izbral še težje ime. Lahko pa bi mu rekel tudi čisto preprosto Sinji planet. Lepo zveni, mar ne?«

»Imaš prav. Vesel sem, da sem te srečal,« je odgovoril pes.

»Ja, pa menda nisi prišel mene iskat?« je čarovnici nenadoma zrasel pogum, pa tudi samozavest. Zazdelo se ji je silno imenitno, da nekje na daljnem planetu vedo zanjo in da jo morda celo potrebujejo.

»Ne vem, ali sem prišel ravno tebe iskat ali ne. Ker ne vem, kdo si.«

»Čarovnica sem!«

»Veš, prišel sem iskat svojega najboljšega prijatelja. Si to ti?« 

»Pa ne veš, kakšen je tvoj najboljši prijatelj? Ga še nisi videl?«

»Nisem, veš. Na našem Sinjem planetu, da mu rečem po tvoje, živi mnogo psov. Najrazličnejših. Belega ni, svetlorjavega tudi ne, nas je pa dosti sinjih psov. Jaz sem največji. In med nami že stoletja, morda tisočletja, kdove koliko časa, krožijo zgodbe, da so bili nekoč nekje naši predniki človekovi najboljši prijatelji. Toda na našem planetu ni nobenega človeka. Sklepal sem takole: če je pes najboljši človekov prijatelj, potem je tudi človek najboljši pasji prijatelj. In poizvedoval sem, leteč na svojem vozilu po vesolju, kje, na katerem planetu bi našel človeka. Tu so mi povedali tako, tam so mi povedali malce drugače in končno sem pristal pri vas. Barv zdajle ponoči ne ločim dobro, zato bom rekel preprosto po tvoje - Temna zvezda. Priletel sem na ta vaš Temni planet in mislil, da si ti človek. Rekli so mi, da hodi samo po dveh nogah, da je kosmat samo po glavi, drugače pa ima na sebi nekakšne cape - in ti precej ustrezaš opisu.«

Čarovnica ga je z zanimanjem poslušala. Navsezadnje ni mogla o sebi trditi, da ima posebno rada pse; ampak sovražila jih pa tudi ni in nobenemu ni nikoli nič zalega storila. Tudi nje psi navadno niso oblajali, kaj šele, da bi jo kateri ugriznil. Med njimi je veljalo nekakšno tiho, strpno premirje.

In potem je rekla počasi, s preudarkom, kot da zastopa vse človeštvo: »Našemu planetu pravijo še vedno Zeleni planet. Je precej velik - in povej, kako da si prišel najprej k moji hiški, tu nad vasjo?«

»Ja, najprimerneje se mi je zdelo tukaj pristati, ti si više od drugih. In pa nekako me je privlačil ta kraj.«

Čarovnica je s ponosom pomislila, da njena moč deluje še v spanju, in je rekla:

»Saj me veseli, da si prišel prav k meni. Povej, si mogoče lačen ali žejen?«

»Nič takega, nič takega. Samo kaj lepega bi rad videl ali slišal ali doživel pri ljudeh; nekaj takega, kar samo oni naredijo z nami, psi, ker so naši najboljši prijatelji. In kadar srečaš najboljšega prijatelja - ne znam povedati ... samo čutim ... Povej, kaj naredite pri vas, kako ravnate s psi?«

Čarovnica je pomislila na svoje dolge nohte in malce neprijetno ji je bilo, pa je vendarle stegnila roko, ga narahlo pogladila po sinji dlaki in nato prav previdno popraskala najprej za levim in potem še za desnim ušesom. Previdno zato, ker se je zavedala, kakšne nohte ima. Ker je imela dober namen, je vendarle dosegla prav to, kar dosežejo gospodarji pri svojih psih, kadar jih tako ljubkujejo. Veliki sinji pes je začel nekako zadovoljno gosti in od užitka stokati. Še malo, pa bi se zleknil na tla. Pa si je premislil, se stresel in rekel:

»Pa je res lepo, čudovito je, če najdeš prijatelja. Bi lahko šla pogledat še druge? Saj je najbrž več ljudi tod okrog, videl sem njihova bivališča. Če je to, ta kajža, tvoje bivališče, potem so druge kajže spodaj najbrž bivališča drugih ljudi.«

»Temu pravimo hiše,« ga je popravila čarovnica.

»No, no, nič hudega. Pri nas pravimo bivališču uta ali pa kajža, navadno pravimo pasja uta. Zakaj ne bi rekli človeška uta?«

»Ah!« je čarovnica globoko vzdihnila in si mislila: Temni planet pa Sinji planet pa človeška uta, naj bo! Saj je vseeno, imena niso važna, dokler nam je dobro. Z obžalovanjem se je ozrla na toplo posteljo, ki jo je morala zapustiti, potem pa odločno pokimala:

»Ne pride vsak dan ali vsako noč takšen pomemben obisk. Napravila se bom in šla bova v vas. Morda srečaš kakšne svoje sorodnike ali pa svoje najboljše prijatelje, kot ti temu praviš. Samo ne bodi preveč nestrpen in vnaprej vesel. Lahko boš doživel tudi kaj neprijetnega.«

Medtem je že oblačila krilo in plašč, si zavezala ruto na glavo in preslišala, kako je Sinji pes pri sebi začudeno godel:

»Neprijetnega? Ja, kako naj bi pri prijateljih doživel kaj neprijetnega! Prijatelj te je vesel, prijatelj te razveseljuje. V lastno srečo ti v vsem ustreže ...«

Ampak čarovnica ga ni slišala, zato mu tudi ni pojasnjevala ali ugovarjala. Napotila sta se po strmem griču navzdol v vas. Ni ga spraševala, kje ima svoje vozilo; morda pa je to skrivnost. V vse pa tudi ni treba, da vtika svoj dolgi nos.

Bolj ko sta se približevala vasi, glasneje so se oglašali psi. Sinji pes je od radosti kar trepetal:

»Zdaj zdaj jih bom videl! Zdaj zdaj jih bom srečal!«

»Ali pozdravljajo mene?« je vprašal čarovnico.

»Najbrž. Toda zdi se mi čudno - tja nekam proti gozdu lajajo, na ono stran, ne gor k nama.«

»Saj res! Le kaj imajo? Ali naj se jim oglasim?«

Tudi na to vprašanje čarovnica ni vedela odgovora. Kaj bo bolje? Kdove, ali Sinji pes vedno tako milo laja, ali tudi kako drugače? Navsezadnje njen spremljevalec ni več zdržal.

»Hov! Hov!« je zazvenelo kot vrisk nad vasjo. A tam z drugega konca je odgovorilo presunljivo lajanje, nato cviljenje in pravo pasje jokanje.

»Kaj pa je to?« je otrpnil Sinji pes.

Cviljenje in pasje jokanje je postajalo čedalje hujše. Zdaj sta s čarovnico že dirjala povprek za glasom. Pritekla sta na drugo stran vasi do samotne hiše. Velik privezan volčjak se je dobesedno trgal z verige, obupno cvilil in jokal. Nad njim pa je njegov gospodar vihtel usnjen bič, s kakršnim poganjajo konje. Udrihal je, kolikor je mogel.

»Ti bom že pokazal! Pasja mrcina! Zdaj lajaš, zdaj, ko je že vse mimo! Zdaj, ko je lisica že podavila kokoši! Saj, le zakaj te redimo! Kar ubil te bom!«

Nesrečni pasji čuvaj je v svoji jokajoči tožbi pojasnjeval, da njegova veriga ne more doseči kurnika, da so ga preveč na kratko privezali, da je lahko samo lajal. Ampak lisica, ki je dovolj zvita, je že davno vedela, da ne more doseči vrat, kjer spijo kokoši. In prav ta večer so vrata po naključju ostala samo priprta. Splazila se je notri na slepo. Klala je in odnesla najdebelejšo ter najlepšo kokoš. Toda gospodar ni bil dober človek, kaj šele čarodej, in ni prav nič razumel pasjega jezika; slišal in razumel je samo cviljenje ter javkanje.

»Ti bom že dal, hinavec grdi! Zdaj bi pa še cvilil, zdaj bi pa še rad, da bi se mi smilil! Naj drugič pride volk in te požre! Tebe, ja - ne samo koristne kokoši!«

In po ubogem psu je padalo in padalo, tako da se veliki Sinji pes poleg čarovnice ni mogel več premagovati. Planil je naprej in kvišku divje zarenčal, da se je gospodar sesedel. Obležal je na blatnem dvorišču in od strahu z belimi očmi bolščal v prikazen, Groza, pasja smrt je prišla ponj! Ko je zbral malo moči, je planil kvišku, stekel v hišo in zaklenil vrata. Luč je pustil.

Čudno tiho je postalo na kmečkem dvorišču. Sinji pes je bil ves zmeden, zgrožen in žalosten. Čarovnica je opazila, kako v njegovih sinjezelenih očeh blestita dve veliki solzi. Volčjak, ki je prej tako milo cvilil in prosil, je zdaj sedel na zadnje tace in prednji tački stezal kvišku, kot da bi hotel objeti Sinjega psa, se mu zahvaliti, se mu potožiti in mu vse razložiti. Kajti volčjak je takoj ugotovil, da je to njegov močnejši sorodnik. Še to mu je bilo najbrž jasno, da je sorodnik z nekega daljnega planeta, s Sinje zvezde, h kateri je on vsak večer, kadar mu je bilo zelo zelo dolgčas, tulil in pošiljal gor svoje tožbe. Tožil je, da ga puščajo privezanega na vročem soncu, kadar je poletje, in da mu pozimi prav nič ne posteljejo v utici, čeprav piha zunaj oster veter in pritiska mraz. Skratka, pustijo ga, da trpi, kakor ve in zna, hkrati ga pa vežejo na kratko. Ne more ne tekati ne skakati, zato pobesni, postane hudoben in grize vse, kar koli mu pride blizu ...

Volčjak je sedel na zadnjih tacah in stegoval prednje Sinjemu v pozdrav. Gledala sta se tako iz oči v oči in čarovnica je čutila, kako si predajata preteklost, sedanjost. Sinji pes je imel vedno bolj žalostne oči, vedno temnejše. Potem je stopil k svojemu sorodniku, odprl gobec in pregriznil debelo ovratnico na njegovem vratu.

Volčjak je zastokal:

»Zdaj sem svoboden, ampak kaj bom počel? Kam naj grem? Če me dobi drug gospodar, bo morda še slabši, kot je bil prvi.«

Sinji pes se je šele zdaj do kraja zavedel, da so psi na Zemlji pravzaprav živalski sužnji. Eni morajo varovati hišo in živino, drugi morajo zabavati gospodarje, tretji jih morajo povsod spremljati, pa naj jim to ugaja ali ne; nekateri morajo celo vlačiti bremena, čuda stvari. In potem je nastal rek, da so psi človekovi najboljši prijate¬lji, ker so zvesti. Kaj pa človek?

Vse to se je Sinjemu psu podilo po glavi, zagodel pa je samo:

»Ne boj se. Z mano pojdeš. Skupaj bova šla. To noč lahko pomagam samo tebi, drugič bom lahko še drugim. In mogoče, kaj se ve, mogoče pride kdaj čas, ko bodo ljudje in psi zares prijatelji: glej, tale, ki me je pripeljala sem,« je pokazal na čarovnico (njej se je zdelo za malo, da si ni zapomnil niti tega, kaj je ona), »tale je bila prav dobra z mano.«

Volčjak jo je spoštljivo pogledal in pomahal z repom. Sinji se je nekako osramočen zdrznil - in storil isto. Potem sta se zatopila v dolg, celo Jali nerazumljiv pogovor: samo tiho godenje, kimanje.

Jala se je počutila kot smet, ki je ostala na cedilu ... morda kot prevreta kamilica, ki je zdaj odveč - a brez nje ne bi bilo čaja. Vzravnala se je in počasi odšla skozi vas. Vsi psi so divje lajali, tulili, in nekaj veselega je bilo v teh njihovih glasovih. Vrata in okna so se ihtavo odpirala. Gospodarji so hoteli vedeti, kdo straši okrog voglov, toda bilo ni nikogar. Čarovnica jo je s prvim vetrom popihala nazaj v svojo hiško in pod odejo.

Drugi dan pa je lahko v vasi poslušala, kako je skrivnostno izginil Karo, dober volčjak, ki je skrbno varoval hišo in živino na domačiji ob gozdu. Gospodar pa je imel vročino. Nekaj dni se mu je bledlo o veliki sinjebeli pošasti, ki je prišla na njegovo dvorišče in ga ustrahovala. Šel je celo v bližnje mesto na društvo za varstvo živali in jim natrosil čuda podob o neznani, psu podobni zverini. Ampak čarovnica je zvedela, da so se mu tam prav tako smejali, kot so se mu smejali v rojstni vasi. Nihče mu ni verjel; prevečkrat jih je že naplahtal. Na Zemlji še vedno velja, da je pes človekov najboljši prijatelj. Seveda se nikdar nihče ne vpraša, ali je lahko prijatelj samo eden - drugi pa to izrablja.

»Ni samo s psi tako,« gode Jala sama pri sebi, ko hiti po svoji pomirjevalni gozdni stezi. »Tudi med ljudmi se dogaja, da te štejejo za prijatelja samo, dokler te lahko izrabljajo ... Koliko je samotnežev, ki živijo bolj zapuščeni kot jaz v bajtici nad strehami. Ej, Sinji - to je vendar škoda, da nisi pričakal jutra ... Zate bo Zemlja vedno samo Temni planet - a to je le del resnice.«

Dvanajsta zgodba: SONCE NA ŠTIRIH NOGAH

Sonce je tisto jutro zelo rano vstalo in posvetilo tudi skozi okna hiške nad vasjo. Poščegetalo je zaspano čarovnico po nosu in ta je nejevoljno planila kvišku. Oh, saj ona je zjutraj pogosto brez volje - kadar ji gre prav ali kadar ji gre narobe. Pogledala je na koledar in videla, da ima ravno danes rojstni dan. Ne, rojstnih dni pravzaprav ni nikoli upoštevala. Ko je bila še majhna, jih pri njih niso slavili, ko pa je bila v srednjih letih, je ves čas hitela nekod po svetu. Pozneje, no pozneje pa so prišli na vrsto rojstni dnevi njenih otrok, vnukov - in tako se je na njene pozabilo.

Kaj bi zdaj ta dan? Ali naj gre takoj v gozd, da se vsem ogne? Vrgla je nase obleko, odprla vrata in že se je spotaknila ob velik sveženj. Sveženj se je prevrnil, vrvica, s katero je bil zavezan, se je pretrgala in po tleh se je razsul lanski kostanj.

»No, kaj takega, kaj takega pa mi lahko daruje pravzaprav samo moj jazbec,« je rekla. »Kaj si ne izmisli! Gotovo je kostanj že ves črviv, kdo ga bo jedel! Samo za napoto mi ga je prinesel, ga moram zdajle pobirati in spravljati, kdove kam. Po bregu navzdol? Ne, kar razsuti ga ne smem, da se zakotali navzdol v vas!«

Tako je godrnjala in se prav po tihem zavedala, da je nehvaležnica. Njena nejevolja še ni splahnela, ko se je na pragu pojavila hčerka.

»Dobro jutro, mama čarovnica! Danes je tvoj rojstni dan.« »Ja, kaže, da je - ampak to se mene ne tiče.« »Koga pa naj se tiče, če ne tebe?«

»Ne vem. Najbrž vas, ki nosite čisto neprimerne svežnje. Le za kaj mi bodo takšni svežnji, polni lanskega kostanja ali pa lanske sreče ali pa lanskega snega? Vse, kar je lanskega, mi je odveč!« je pribila čarovnica in že hotela hčerki pred nosom zaloputniti vrata. Ta pa je prav prisrčno stegnila roke in rekla:

»Mama, poglej, kaj sem ti prinesla!«

Čarovnica si ni mogla kaj, da ne bi odprla lično zavitega darila. A kaj se je prikazalo iz njega? Kavbojke! Prosim vas, kavbojke zanjo!

»Kaj si pa misliš, da imam še kakšnega otroka pri hiši, ki bo nosil te kavbojke?« je rekla in jih vrgla na posteljo. Veliko raje bi jih pravzaprav hčerki zagnala v glavo. Kaj se norčuje tale punca? Če ona nosi kavbojke, potem jih naj pa še njena mati. S trdimi petami je jezno topotala sem in tja po hiški, enkrat, dvakrat, trikrat - še ji ni bilo dovolj. Hčerka pa se je sladko smejala, namesto da bi takoj odšla. Saj, saj - samo posmehuje se njeni jezi!

»Lej, saj to je bilo samo ogrevanje,« je spravljivo rekla, »tukaj imaš pravo darilo. Vse najboljše ti želi tudi moj mož in seveda moja hčerka in najmanjši sinek.«

»Kaj praviš?«

»No, želimo ti vse najboljše.« »Vse življenje premišljujem, kaj je to - najboljše, a si ne znam predstavljati. Da bi vsaj ugotovila in bi vam lahko povedala, kaj mi želite.«

Hčerka je v zadregi stala med podboji in poskušala s svojo mlado in pronicljivo pametjo ugotoviti, kaj je najboljše.

»Najbrž bo tako, mama: za vsakega je najboljše kaj drugega. Misliš, da imata dva človeka čisto enake želje?«

Čarovnica je nekaj zamomljala in potem začela previdno odvijati drugi zavoj. Če ne bo v njem kostanja, če ne bo kavbojk, bodo prav gotovo kakšni opanki z visoko peto, v katerih ne bi mogla hoditi niti po hiši, kaj šele po bregu navzdol. Pa se je pokazalo nekaj povsem drugega: njena hčerka ji je prinesla zeleno obleko! Takšno zeleno, kot si jo je celo življenje želela, takšno zeleno, kot so njeni lasje. Prinesla je še zelene uhane in zeleno ogrlico. Vse prav lepo in lično izdelano. Nalašč zanjo.

Jala je bila pretresena in očarana. Seveda je hotela to skriti, in je poočitala:

»Le kako si mogla! Le kje si dobila toliko denarja!«

»Oh, mama! Navsezadnje je tvoj rojstni dan,« je veselo začebljala hčerka. Bila je zelo počaščena, saj ji je mama malokdaj tako očitno pokazala, da ima prav. Tokrat pa se je videlo, da ji je zares ustregla.

»Zdaj pa grem. Veš, moram nazaj v službo. Saj popoldne se bomo pa tako videli.«

»Kje se bomo videli?« se je začudila čarovnica, kajti ves čas je premišljala samo o tem, kako bi ušla z vetrom ali pa kar peš tja na svojo stezo v gozd.

»Ja, saj veš, danes je tvoj rojstni dan. Ne boj se, ne bomo ga posebej slavili! Ampak v vasi pri Mačkovih imajo danes svatbo. Gotovo so tudi tebe povabili.«

»Ah, seveda so me. Dolgo že živim nad vasjo in me povabijo za vsak nič, za vsak rojstni dan, za vsako najmanjše slavje, ki ga priredijo.«

»A ni to lepo! Ti pa se pritožuješ.«

»Seveda je lepo. Ampak ne vem, zakaj bi bila tale svatba nekaj posebnega.«

»Povabili so te, in ker je danes tvoj rojstni dan, pridi! Na vsak način pridi! Tudi mi bomo tam.«

Že je odbrzela, in čarovnica je ni utegnila niti vprašati, kdo je to »mi«. Najbrž bo to njen mož, pa še kakšni prijatelji ...

Malce razveseljena je začela pospravljati po hiški. In potem? Ja, če se hoče urediti do popoldneva - bo potrebovala cel dan! Ko je človek mlad, se hitro oprha, malo počeše, nekaj vrže nase, in že je lep! Ampak v njenih letih je treba očistiti protezo, si opiliti nohte, si naviti lase, in treba je nekako, kdove kako, vsaj malce zravnati ali zabrisati gube in gubice, podaljšati trepalnice in poravnati obrvi - ah, koliko je dela! Pravzaprav se ji tudi zato ni nikamor dalo, ker je imela zdaj toliko opravka s sabo kot s četo mladih deklet. Še četo mladih deklet bi prej uredila kot pa takšnole staro čudo!

Ampak danes jo je zamikala zelena obleka. Bila je to njena skrita želja, in kdove, zakaj si je že davno ni sama kupila. Toda skrite želje, ki jih človek uresniči sam, ne pa njegovi dragi, niso povsem izpolnjene. Šele takrat, ko se nekdo, ki te ima rad, domisli natanko tistega, kar si želiš, in ti to tudi napravi - da, takrat je pa sreča popolna. Zato je čarovnica s svojim piskavim glasom popevala po hiši, si umivala lase, se česala, se navijala in počenjala še tisoč reči, ki naj bi jo polepšale. Ko se je dan prevesil v pozno popoldne in se je iz vasi že slišala godba, je čarovnica stala pred ogledalom. Zazdelo se ji je, da je še kar, samo še mrak počaka, pa bo lepa. Iz spodnjega predala je privlekla tudi svoje temnozelene šolenčke in jih obula. Zelena obleka je bila v pasu ozka in je v treh nadstropjih padala prav do tal. Od pasu navzgor pa so bili zeleni volančki in tudi nekaj zelenih čipk je bilo okrog vratu. Prav visoko so se penile okrog vratu in ga tako skoraj popolnoma skrile. Obraz nad zelenim okrasom je bil obkrožen z zelenimi kodri in je spominjal na kako pozabljeno hruško sredi trave. Res, prav tako. Ne, ne, nočem biti uvela - in si je hitro posula na lica malce rdečila. No, zdaj je moja hruška že boljša! Potem je nad očmi potegnila z zelenim svinčnikom in te so ji kar zablestele. Nato je iz enega od svojih mnogih predalov, v katerih je bilo spravljenih čuda reči iz tistih dni, ko se je še marsičesa veselila, ko še ni bila čarovnica, izbrskala temnordečo torbico. Pravzaprav so bili to lepi spomini, ki jih je redko pregledovala in še redkeje uporabljala. Kajti spomini niso zato, da jih prekladamo in jočemo nad njimi, spomini so zato, da varno počivajo in nam pomagajo, kadar je res nujno.

Kar nekam lahkotno se je spustila navzdol po bregu in glasni zvoki harmonike so ji kazali pot. Saj je vedela, kje je pri Mačku - ampak da ne bi zgrešila, da ne bi tavala sem in tja, je šla dobesedno za godbo, ki jo je imela zelo rada, in prišla na znano dvorišče, tam so bile mize, obložene s poticami, z mesom in vinom, pa tudi s sokom - vsega je bilo. Celo oder, kjer so plesali in kjer so godli muzikantje, so postavili. Za najdaljšo mizo sta sedela ženin in nevesta. Jala je šla naravnost k njima in rekla:

»Želim vama srečo! Ne vse najboljše, kajti to se nikoli ne ve, kaj je - pač pa vama želim, da bi se vedno imela zelo rada in da bi bila zdrava. Najbrž potem tisto, čemur se pravi najboljše, ne bo tako daleč od vaju.«

Ko je tako modrovala, so ljudje pozorno prisluhnili in čarovnici je postalo nelagodno, saj ni bila vajena govoranc, razen na mednarodnih čarovniških posvetovanjih. Iz zadrege jo je rešil harmonikar, ki je urno raztegnil meh in zaigral tako poskočno, da so Jaline pete kar same pričele potrkavati po tleh.

Tedaj se je od nekod vzela skupina maškar. Takšna navada je bila v teh krajih, da so maske prišle na gostijo voščit srečo in zabavat goste. Kajti dan je dolg, še daljša je noč, in potrebno je, da nekdo razveseljuje svate. Prišla je velikanska kamela, ki je znala poklekati na prednje noge in modro kimati z glavo. Znala je tudi piti - toda ne pri gobcu, pač pa je pila nekje med prednjima in zadnjima nogama. Čudna kamela! Svatje so se zelo smejali, in ko je njen gonič vpil, da je tudi lačna, je spravljala kose potice in krofe spet kar nekam med sprednje in zadnje noge. Saj pravim, (čudna kamela! Med maskami je bil klovn, ki se je prekopiceval in postavljal na glavo in tedaj na nogah nosil klobuk, v katerega je nabiral denar. Le zakaj mu bo denar? Ej, zato, da si bo kupil srečo! Eden si jo pridobi s poroko, drugi pa si jo mora kupiti - se je smejal klovn, ko je spet stal na nogah.

Še neka nenavadna maska je bila poleg: sonce, veliko zlato sonce s široko razpredenimi žarki; valjasto, v rumeno ovito telo je hodilo po štirih kratkih nogah. Nenavadno sonce! In to sonce se je oziralo zdaj sem, zdaj tja, največkrat pa je gledalo ženina in nevesto in nenehno, kot kaseta, ponavljalo:

»Da bi vama vse življenje sijalo sonce sreče, da bi vama vse življenje sijalo sonce sreče, da ...»

In nenadoma se je kot po naključju obrnilo proti čarovnici in začelo:

»Da bi vama, ne, ne, da bi ti vse življenje sijalo sonce sreče.«

Jalo je presunila ta želja do dna duše. Zabolelo jo je na levi strani prsnega koša in prijela se je za srce. Od tistega trenutka dalje ni mogla odtrgati oči od tega zavaljenega, zlatega sonca. Kadar je sedela za mizo, počasi drobila z roko kos potice in jo nosila v usta, kadar jo je kdo povabil na ples - vselej se je obračala tja, kjer je sijalo njeno sonce. No, navadno je stalo pred mizo z ženinom in nevesto in ponavljalo: »Da bi vama vse življenje ...«

Tja proti polnoči, ko je bilo že vse veselo in okroglo, je tudi sonce nenadoma zarajalo po sredi dvorišča in veselo vzklikalo:

»Da bi nam vsem skupaj vse življenje sijalo sonce sreče!«

Opoteklo se je v plesu in se kot po naključju oprijelo zelene čarovnice; sklonila se je, prijela rumene cunjice in zaplesala sta kot pomladno sonce in zelena pomlad. Nihče ni več opazil hruškastega, malce uvelega obraza, vsak je videl samo frfotajočo zeleno obleko in živo rumeno sonce, ki je sijalo sredi volančkov. Čarovnica od veselja ni več vedela, kaj. Tako lepega rojstnega dne še nikdar v življenju ni doživela. Kot da je to njen prvi ali pa poslednji rojstni dan. Ah ne, to so napačne besede! Pri prvem rojstnem dnevu se dete še ne zaveda, in pri poslednjem, ko je človek že navadno v letih, mu je kaj malo mar, ali ga slavi ali ne. No, bila je srečna, kot da je rojstni dan samo enkrat v življenju.

Ko sta spet opotekaje plesala s štirinožnim, pritlikavim soncem, si ni mogla kaj, da ne bi rekla:

»Vem, da ni vljudno, da ti to povem, ampak zlato sonce: v nikogar na svetu se še nisem tako zaljubila kot vate. Kar sram me je in krivo se počutim, da sem danes zjutraj tako godrnjala na sonce, ki mi je za dobro jutro posijalo na oči.«

»Nič ne maraj,« je s sladko vzdihujočim glasom odvrnilo sonce, »saj ti bo vse življenje sijalo sonce sreče.«

Ko je bilo Jali dovolj rajanja in so se gostje že začeli razhajati, se je štirinožno sonce nenadoma znašlo ob njeni strani.

»Strmo pot imaš,« je reklo, »in bolje je, da te nekaj časa spremljam, da svetim tvojim stopinjam.«

Čarovnica se je trdno oklenila svoje torbice, kot da bi jo ona lahko rešila silne zadrege, v kateri se je znašla. Zazdelo se ji je, da je še v obraz pozelenela - ne zardela - od zadrege, in tako je bila vsa zelena kot tista prva, prva pomlad. Sonce se je najbrž potihem smejalo, toda zlata maska je vse skrila. Reklo je:

»No, pojdiva. Lep večer je. Sredi noči ti sije sonce. Si kdaj že doživela kaj takega?«

»Še nikoli,« je dahnila, »in nikoli te ne bom pozabila, ljubo, zlato, pritlikavo sonce. Samo hudo mi je, ker mi svetiš le eno noč; ne prej, ne pozneje mi ne boš nikoli več.«

»Nič ne maraj,« je reklo sonce, »raje si ponavljaj: vse življenje mi bo sijalo sonce sreče.«

To so bile poslednje besede Jalinega spremljevalca, v sonce preoblečenega neznanca. Potem se je spretno obrnil, kajti pred njima je že bila čarovničina hiška, in odšel.

Čarovnica dolgo ni mogla zaspati; potem pa je sanjala prelepe sanje, v katerih je neprestano sijalo sonce z mavričnimi žarki, razvejanimi na vse strani. Bilo je podobno velikanskemu drevesu, sredi katerega se smehlja prijazen rumen obraz, veje pa so žarki, ki prepletajo vse nebo. Zjutraj ji je v oči spet sijalo sonce, in že je hotela zagodrnjati: Človek pa tudi nima nikoli in nikjer miru, pa se je le nasmehnila ob spominu na svoje ljubo zlato sončece. Hkrati pa jo je obšla rahla otožnost: nikoli več ne bo videla otroško iskrene zlate maske ...

Vrgla je nase rjavosivo ogrinjalo in odvihrala v gozd, tja na svojo stezo, kamor je zahajala, kadar ji je bilo zelo lepo (a to je bilo zelo redko) in kadar ji je bilo zelo hudo, tesno (to je bilo večkrat). Hodila je in hodila in se med hojo malce umirila, kot da bi jo zajelo neko upanje, kot da bi jo koraki sami zazibavali in ji govorili, da bo morda le še kdaj srečala svoje sončece.

Nebeško sonce, tisto pravo, je prodiralo skozi veje in ji risalo bleščeče podobe na tla. V vsaki je videla odsev sinočnje zlate maske.

Nenadoma se je pred njo pojavil jazbec:

»O, dobro jutro, dober dan! Danes si pa zgodnja!« je rekel godrnjavo.

»Dober dan tudi tebi,« je bolj zavzdihnila kot rekla, »pa hvala za tislo čudno darilo.«

»Ni za kaj, ni za kaj! Veseli me, da si srečno in veselo preživela svoj rojstni dan. Tako lepa si bila včeraj, joj, kako lepa v svoji široki zeleni obleki, kar cela si bila nekako mlado zelena.«

Čarovnici je pognalo kri v glavo. »Kako pa ti to veš?«

»Kako ne bi vedel, saj sem te spremil skoraj do doma.« 

»Kaaaj!« se je Jali stisnilo srce, da je komaj izdavila: »Ti, ti si bil tisti ...?«

»Da, jaz sem bil sonce, tisto tvoje zlato sončece. Draga moja čarovnica, naj ti sije sonce sreče, dokler boš živela!«

Čarovnici se je zvrtelo in pred očmi so ji zaplesale zlate podobe, ki jih je pravo sonce risalo skozi veje. Zavzdihnila je:

»Ti moraš pa tudi človeku vse pokvariti!«

»Lepo te prosim!« je zavzdihnil tudi beločrni gobček pred njo. »Saj si sama kvariš. Ali nisi vesela, da danes spet srečaš svoje včerajšnje sonce, ki ti je svetilo v tvoji najlepši noči?«

Čarovnica je sklanjala glavo in molčala. Jazbecu, ki jo je gledal od spodaj navzgor, se je zdelo, da ji v vsakem očesu že migota solza. Zdaj zdaj bo padla ...

»No, no, nikar! Saj že tečem v skrivališče po masko. Dal bom na glavo podobo tistega ljubega sončeca in potem bova šla skupaj na sprehod. Kajne, da bova šla?«

Čarovnica se je otožno nasmehnila in pokimala:

»No, pa pojdi po masko, ti moje sonce na štirih nogah!«

Trinajsta zgodba: PRISMOJENA GOSTILNA

Trikrat na dan moramo jesti. To je velika izguba in zamuda časa. Poleg tega bi radi jedli dobro, to se pravi tako, kakor vsakemu od nas najbolje ustreza. Okusi pa so zelo različni!

Nič čudnega torej, če je čarovnica spodaj v vasi poslušala neprestano godrnjanje mož in celo otrok nad tem, da njihove žene ali gospodinje ne kuhajo dobro. Ker je bila po svoje lahkoverna, je preprosto verjela. Verjela je, da nekoga stalno boli želodec in da zaradi tega nikakor ne more hoditi v službo. Verjela je, da je nekdo debel že po naravi in da nikakor ne more shujšati. Verjela je celo, da tretjemu in četrtemu in petemu nobena kuharica ne more po volji skuhati.

Ona pa zna tako fino kuhati! Vse, kar si skuha, poje. Nič ji ne ostane. Komaj še za mačko, ki kdaj pride, kakšna žlica - včasih pa njej posebej skuha zdrob ali kaj mlečnega. Tudi mačka vse poje, če ne prva, pa katera od tistih, ki ponoči stražijo njeno hišo.

Čarovnica se je globoko zamislila: zakaj vendar ne bi pomagala vsem tem revežem, ki nikjer ne morejo dobiti ustrezne hrane zase. Rečeno - storjeno! V vasi je bila zapuščena hiša, v kateri že nekaj let ni nihče živel, in čarovnica je vprašala, če bi lahko v njej uredila neke vrste gostilno.

Ljudje so se muzali in spogledovali. Šepetali so si: »Ali nam bo pekla kuščarje ali nam bo pekla žabe? Kdove, kaj tale ženska sploh cmari!«

Zanjo niso nikoli vedeli, kaj si kuha, saj je le redkokdaj zavila v trgovino, prav nikoli pa se ni pogovarjala z drugimi ženskami, kaj je včeraj jedla, kaj bo jutri jedla, kaj bo pojutrišnjem jedla, in tako naprej, kar je bila ena od zelo priljubljenih vsebin vsakdanjih klepetov vaških gospodinj.

Na zunanjost ni veliko dala. Namesto da bi zidove prepleskala, je okrog svoje bodoče gostilne zasadila fižol. Ta se je hitro razrasel in skril propadajočo zgradbo. Notranjost je seveda morala počistiti. Pomagali so ji otroci, pomagal pa ji je tudi jazbec. In tako je bila gostilna nared.

»Še ime mora imeti,« se je spomnil eden od otrok. »Kako pa naj ji rečemo?«

»Čakaj, čakaj,« je bila previdna čarovnica, »da začnem kuhati. Potem bodo gostje sami našli ime.«

Na tablo je napisala samo GOSTIŠČE. Najrajši bi napisala JEDIŠČE, kajti pijač ni nameravala točiti. Rekla je, da je vodovod v gostilni še v redu in da voda, ki teče iz njega, poteši vsakega žejnega. Če pa bo kdo zelo žejen, mu lahko prevre na vodi ščepec šipkovega čaja ali pa - kar je še bolje - vlije v vodo malce kisa; takšna okisana voda je potem najboljša za prebavo in za žejo.

Imela je svoje mnenje o hrani in zato je morala priznati, da so gostje spočetka prihajali bolj iz radovednosti kot iz potrebe. Kakšnih pijancev pa sploh ni bilo; česa pa naj bi se napijali? Tako tudi ni imela težav s preklinjanjem ne z odpravljanjem moških domov, in prihranila si je tudi jezo vaških žena. Ne gre, da bi se v gostilni pri zelenolasi čarovnici zbirali moški in ostajali pozno v noč! Kje pa! Začeli so prihajati takole nekako ob pol dvanajstih dopoldne, govorili in čakali, kaj bo Jala skuhala. Njen jedilnik je bil zelo preprost in vendar vsak dan drugačen: za začetek prežgana juha oziroma prežganka, ampak vsak dan malo drugačna. Rekli so ji črna juha. Za glavno jed so bile poleti pečene paprike z medom. Poleg je lahko gost jedel kruh ali pa krompir, kakor je želel. Na koncu si je lahko privoščil še v surovem maslu dušena jabolka z gorčico. To je bila posebna poslastica. Tisti, ki so želeli jesti meso, so ga dobili na koščke narezanega, po eni strani napol surovega, po drugi pa črno ožganega. Takšne so bile njene specialitete. In oni, ki so si morali vsak dan naphati želodec do zadnjega kotička, so lahko naročili še riž z jabolki ali pa testenine z makom. In četudi bi vsak dan jedli samo riž z jabolki, niti dvakrat ne bi bil enak, kajti čarovnica je vsak dan dodala vmes še kaj drugega: včasih je dodala par rozin, drugič pa malce kumine. Popolnoma različna okusa! Za solato je vse leto pripravljala regrat, ki je zrasel v senci, pozimi pa kislo zelje.

Kaj bi natanko opisovali njeno kuho! Ustavimo se raje pri treh glavnih gostih. Prvi je prihajal vsak dan, ker je trdil, da ima zelo bolan želodec in da mora pač jesti, kar prenese. Zaradi bolnega želodca tudi ni mogel hoditi na delo: imel je bolniško - joj, že več kot leto dni! Možak se je vsak dan sprehajal naokrog po gozdovih, zavil tudi v kakšno drugo gostilno, kjer se je dalo kaj popiti, ampak na hrano je redno prihajal k čarovnici. Tako je pravzaprav kar udobno živel: nič ni delal, kot da bi ga od želodca bolele tudi roke, noge, vse telo.

Drugi Jalin gost pa je bil vampast debeluh, ki je trdil, da mu je vsa ta maščoba prirojena. Ojej, le kako se je rodil, če je bil že takrat tako strašno debel! Trdil je tudi, da se te maščobe nikakor ne more znebiti in da mu bo pri tem mogoče pomagala čarovničina kuhinja.

Tretji pa je bil tih, krepak možak, živel je sam, delal v kamnolomu in pojedel vse, kar mu je čarovnica dala.

Potem so bili seveda občasni gostje: teh se je nabralo deset, petnajst - kakršen je že bil dan, in Jala je potem nametala v ponve še nekaj zajčjega ali konjskega mesa, dosula še nekaj že poprej skuhanega riža, nakrhljala še nekaj jabolk, v naglici pod napuščem natrgala še mladega rmana in tako je šla njena kuhinja srečno naprej.

Imela pa je Jalina kuhinja svojo posebnost: vsaka jed je morala biti bolj ali manj prismojena. Juha je bila podobna sipini, meso je bilo po eni strani zagotovo črno, celo jabolčni krhlji so bili prežgani svaljki ali polžki so imeli črne kape, makaroni črne copatke in vsak riž je bil po eni strani črn. Tako je njeno gostišče dobilo slovito ime PRISMOJENA GOSTILNA (prežgano ali prismojeno je pravzaprav eno in isto). Imela je PRISMOJENA GOSTILNA tudi svojo zapoved: kdor je kosil v njej, ni smel potem še drugje jesti - lahko bi mu škodovalo. Kuharica je bila vendar čarovnica.

Nihče se ni spotikal ob jedilnik. Marsikateri gost pa je želel, da bi lahko pil še kaj drugega kot šipkov čaj ali okisano vodo. Vendar je bila pri pijači čarovnica neomajna; lahko si dobil edino še pelinovo vodo.

Tako je srečno minilo pol leta. Čarovnica se je že malo utrudili; skoraj se je naveličala kuhanja. Vsak dan, ojoj! Ampak za srečo svojih gostov človek marsikaj žrtvuje. Neko dopoldne, ko je ravno lepo po vsaki strani opekla riž in ga na eni strani bolj posmodila kot na drugi, privihra v gostilno njen prvi gost. Bil je tako divji, da je v ihti prevrnil mizo in po tleh razsul rozine in mak. Kar je bilo še huje - začel je vpiti na čarovnico:

»Ti si kriva! Ah, vi ste krivi! Ne, ti si kriva, samo ti si kriva, nesrečna čarovnica! Ah, kaj si mi naredila s svojo hrano!«

Jala se ni dala zmesti; njegova jeza ji je prišla še kar prav. Prvo, kar je pomislila, je bilo: Aha, zdaj bom pa morda le lahko nehala kuhati. To bi mi prišlo kot nalašč!

»Kaj se je pa zgodilo?« je vljudno vprašala.

»Nekaj strašnega, rečem ti, rečem vam, nekaj strašnega!«

»Ja, kaj, nesrečni človek? A vam bodo morali operirati želodec?«

»Mnogo huje, mnogo huje! Z ničimer mi ne moreš poplačati škode, ki si mi jo naredila s svojo nesrečno kuhinjo.«

No, zdaj je pa celo čarovnico že rahlo pretreslo in ni več vedela, kaj naj reče. Popila je kozarec vode in potiho prosila možaka, naj ji vendarle pove, kaj se je pripetilo. On pa se nikakor ni mogel pomiriti, zato mu je skuhala metinega čaja in mu ga za nameček celo malo posladkala, čeprav je bila sicer odločno proti sladkorju. Možak se je usedel za mizo in obljubila mu je:

»Napravila vam bom prav dobro prismojeno meso, samo povejte mi že, kaj je!«

Takrat se mu je glas zatresel in po licu sta mu spolzeli dve debeli solzi:

»Oh, čarovnica, veš, bil sem pri zdravniku zaradi potrdila, da sem še naprej nezmožen za delo. Ko me je pregledal, je rekel, da imam zdrav želodec! Pomisli! Po desetih letih bolehanja zdrav želodec! In to samo zaradi tebe! Vprašal me je še, kje se hranim, in povedal sem, da se hranim v PRISMOJENI GOSTILNI. On me je potrepljal po rami in dejal: >Le tako naprej, le tako naprej! V ponedeljek pa na delo.< Nesrečnica, kaj si mi storila! Delati bom moral!«

Možak se je prepustil svojemu obupu, čarovnica pa mu je v naglici prismodila nekaj mesa in ga postavila predenj. Nesreča ne pride nikoli sama ...

Tisti debeluh, ki je trdil, da se nikakor ne more znebiti odvečnega sala in da se je tak že rodil, je iz dneva v dan postajal tanjši. Rad je jedel, ni kaj reči, ampak preveč prismojen riž mu ni ugajal. Preveč prismojen krompir je tudi puščal, celo prismojeno prežgano juho je samo do polovice posrebal. Tako so se njegovi obroki manjšali in manjšali - toda možak ni zbolel. Postajal je vedno tanjši in - kar je celo čarovnica lahko opazila - vedno bolj čeden. Kdove, ali se je možak tega zavedal, da ni čarovnici nikoli očital, kako jedi niso vselej okusne. Kuharica Jala se je že bala, da bo morala preostanek življenja hraniti tega svojega gosta. Prvega se je namreč takoj znebila, ker je na vsak način hotel še dalje bolehati in je odslej hodil jest v drugo gostilno. Toda bivši debeluh se je držal - vedno tanjši, vedno srečnejši in vedno bolj čeden.

Pa se je storil lep dopoldan - ob enajstih je njen drugi gost stopil prednjo z velikim šopkom gladiol in ganjen spregovoril:

»Draga kuharica, moram se vam iskreno zahvaliti za svojo srečo.«

»Kakšno srečo?« je vprašala Jala. »Ali mi hočete reči, da ne boste več jedli pri meni?«

»Nekako tako. Vendar ne jemljite tega za zlo. Resnično sem vam hvaležen. V zahvalo vam poklanjam šopek.«

»Kdo je pa že kdaj videl, da bi kuharicam nosili cvetje!« se je obregnila Jala in zamahnila z roko.

»No no, poslušajte me do konca,« se je nasmihal gost, »zelo sem srečen. Čez teden dni se poročim. Našel sem si ljubko dekle, In zakaj mi ne bi privoščili te sreče?«

Čarovnica se je začela sunkovito smejati. No, kmalu se bo končala njena gostilniška kariera! Ni rešitve: vse naredi narobe in vendar je potem na nek način vse prav.

Od zadrege ni vedela, kako se naj zahvali, pa se je hitro obrnila k štedilniku in mu naložila na krožnik nekaj prismojenega mesa:

»No, tole še pojejte, pa malo z okisano vodo zalijte. Za vašo srečo! In recite ...«

»Da da, rekel bom svoji bodoči ženi, naj tudi ona tako kuha, če hoče, da bomo zdravi in srečni!« se je veselo smejal nekdanji debeluh.

Tako je k PRISMOJENI GOSTILNI zahajal pravzaprav samo še en sam stalen gost. Drugi so prišli ali pa niso prišli. Ta pa je hodil redno, dan za dnem, rekel ni nikoli ne bele ne črne, pojedel je vse, kar mu je dala čarovnica na krožnik, in spet odšel.

»Le kaj naj naredim?« je tuhtala Jala. »Zdaj imam pa že dovolj te kuharije in gostilne! Zaradi enega samega človeka! Saj ne gre za izgube - ampak vsaka stvar se enkrat konča.« Ne, ona navsezadnje ni postala čarovnica zato, da bo odslej do svoje smrti kuhala enemu samemu človeku, je sama zase godrnjala.

Pa se je nekega dne ojunačila. Ko je postregla gostu z najboljšo slaščico, to so jabolka z gorčico, je sedla nasproti njemu in previdno začela:

»Čujte, na dopust bom odšla. Ali bo kaj narobe?«

»O, nič, nič,« je odkimal gost in hitro nabadal jabolka. Očitno se ni dal zaplesti v pogovor.

»Čujte, ne vem, če se bom kdaj vrnila,« je pleteničila dalje. Gost pa je še kar naprej nabadal jabolka in toliko da ni preslišal Jalinega vprašanja:

»Ali bo kaj narobe?«

»O, nič, nič, bom šel pa kam drugam jest,« je rekel. »Saj je povsod dobro, saj je povsod dobro.«

Otrpnila je, kot bi jo strpal v hladilno skrinjo: tale tretji gost sploh ni opazil razlike med njeno kuhinjo in drugimi kuhinjami!

Mogoče pa nima okusa, se je tolažila ... Tako sta se tistega dne po kosilu čisto tiho poslovila z dvema kozarcema vode, v katero je kanila nekaj kisa.

»Pa srečno!« je rekel gost.

»Tudi vam srečno, kjer boste odslej jedli!«

»O, saj bo, saj bo. Če si lačen, je vse dobro,« je izrekel doslej največ besed in odšel. Od takrat se nista več videla.

Čarovnica je zaprla svojo gostilno, ali natančneje - PRISMOJENO GOSTILNO. Stara hiša je spet utonila v samoto. Vendar pa se je čarovnica tolažila: Pokazala sem jim pa le! Če bo treba, bo že kdo prismodil kakšno jed, da bo debeluhe stanjšala in tiste, ki nočejo delati, spet spravila v red. Sama pa se je svobodna in lahka napotila v hišico nad vasjo. Zdelo se ji je, da bi kar poletela! Saj - kako je pravzaprav zmogla toliko časa skrbeti za goste. In živeti brez jazbeca ...

Kadar je odslej zavila skozi vas, ji nobena od gospodinj ni več razlagala, kaj je včeraj kuhala, kaj bo drugo leto kuhala ...

Štirinajsta zgodba: HOČEMO DEŽ!

Pritisnilo je vroče poletje. Sonce je vsak dan, od jutra do večera, žgalo z neba in kmetje so se vsi prestrašeni in žejni ozirali k obzorju, ali se ne bo od nekod prikazala glavica oblaka, ki bi obetal vsaj malo dežja za žejna polja. In tudi za travo: kar stoje se je pričela sušiti, namesto da bi rasla in postala velika in slastna za živino pozimi.

V mestu takih skrbi niso imeli, asfalt in hiše ne potrebujejo dežja. Še lažje je pravzaprav, če ga ni. In vendar so ljudje postajali iz dneva v dan bolj nemirni. Ponoči so slabo spali, podnevi pa so se kopali v lastnem znoju.

Dež je postal skupna želja. Vsi so ga želeli, nihče pa si ga ni upal od kogar koli zahtevati. Od koga pa naj zahtevaš dež?

Toda v vasi, nad katero je živela čarovnica, so ljudje želeli dež prav na poseben način. Zakaj pa trpijo čarovnico v svoji sredini, če ne zato, da jim bo napravila dež? Prav res! Sprva so jo pozdravljali od daleč, bolj potihoma, skrivoma. Potem so jo pozdravljali že bolj glasno. Čarovnica tega ni bila vajena. Nikoli je niso pozdravljali, razen če so prišli čisto blizu ali so jo slučajno srečali. Zdaj so začenjali že navsezgodaj pogovor z njo:

»Ja ja, to ni dobro, to ni dobro! Nobenega dežja!« Ali pa: »Joj, joj! Spet je takšno kot včeraj! Le kaj bo, spet nobenega dežja!«

Jala se pri najboljši volji ni domislila, čemu nenadoma tolikšna pozornost njenih sovaščanov. Čisto začudena je bila, koliko ljudi se nenadoma zanima za njeno zdravje, koliko jih je izjemno prijaznih in koliko jih govori z njo nekako očitajoče. Ko je suša čedalje bolj pritiskala in se je koruza že kar zvijala, ko je žito že povešalo drobceno klasje in začelo rumeneti, čeprav še ni bil čas žetve, je čarovnica nekega večera zaslišala pred svojo hiško moške glasove. Brez trkanja so vstopili, rekli: »Dober večer!« in sedli, kamor je pač kdo mogel: po postelji in na tri stole. Čarovnica je obstala sredi sobe kot na zaslišanju. Kaj pa je zdaj to? je tuhtala. Napovedali se niso, prosili me niso, če lahko pridejo ... Vendar se je obvladala in mirno vprašala:

»Kaj pa bi pravzaprav radi od mene?«

Možje so se spogledali, si dajali nekakšne znake in potem je najpremožnejši kmet - dobro ga je poznala, bil je tisti, ki je imel največ polj, zasajenih s koruzo - odločno pribil:

»Hočemo dež!«

Čarovnica je onemela in šele čez čas spravljivo začela:

»Tudi meni ne bi škodoval. Sicer nimam niti vrta niti njiv, a mislim, da bi se bilo lepše sprehajati po gozdu, ki je opran in napojen z dežjem. Pa tudi pred hišo bi mi lahko malo počistil in odnesel prah.«

»Ne tako!« se je trdo oglasil drugi kmet, »tako ne bomo prišli nikamor. Stvar je v tem: ti živiš pri nas že precej let, vedno smo bili dobri s teboj. Če si kaj potrebovala, smo ti pomagali. Kovač ti je celo posodil svoj akumulator, gostišče si dobila v najem. Če si kdaj potrebovala kakšno jajce, ti ga je katera koli gospodinja v vasi rada dala. Bela goska prihaja k tebi na obisk, naše mačke prihajajo k tebi na obisk, psi te varujejo ...«

»No, in?« je vprašala čarovnica. »Kaj pomeni vse to naštevanje? Čas obračuna?«

»Mislimo, da bi tudi ti lahko bila dobra z nami.« 

»Kako - dobra?«

Zdaj je najmlajšemu, ki mu je navadno najhitreje prekipelo, pošlo potrpljenje in je rekel:

»Ja, zakaj pa si čarovnica! Dež napravi, to pa menda ja znaš! Saj še nismo videli, da bi kdaj kaj poštenega delala, če odštejemo tisto tvojo prismojeno gostilno!«

Čarovnici je vzelo sapo. Rada je imela mirne večere brez obveznosti in brez skrbi za naslednji dan. Navsezadnje skrbi sodijo k mladim letom ... Ko je človek starejši, pa se tako rad mirno zazre v večerno nebo in gleda, kako se mrači, kako ugaša dan in kako pravzaprav počasi ugašajo tudi njegove želje in skrbi ... Potem pride mirna noč in za njo, če je sreča, pride mirno, svetlo jutro. Takšno življenje ima rada - ne pa z nekimi zahtevami, ukazi: Naredi dež!

»A taka je ta stvar,« je rekla počasi, otožno.

»Ja!« se je oglasil srednji kmet. »Upali smo, da se boš sama spomnila in vsaj našo vas rešila te hude nadloge.«

»Saj, saj,« je začela jecljati Jala - ni se mogla domisliti pravih pomirjujočih besed, »saj bi, a nekako si nisem upala na svojo pest. Saj veste bolje je, da se ljudje dogovorimo med seboj.«

»No, potem je pa tako dobro,« je rekel največji kmet. »Prav si imela. Zdaj smo prišli, pogovorili smo se, povedali smo ti, kako in kaj. Bilo bi nam kar prav, da nocoj ponoči ali pa jutri čez dan napraviš - ne ploho, ampak takole miren, obilen dež. Cel dan, ali pa še bolje, noč in dan bi lahko deževalo.«

Po teh odločnih besedah so kmečki ljudje molče obsedeli, s težkimi rokami v naročju, in jo pričakujoče gledali. Nič drugega ji ni preostalo kot to, da je pokimala in obljubila:

»Potrudila se bom.«

»Prav,« je rekel eden v imenu vseh, »ne bom ti govoril o plačilu. Saj veš, da smo vedno dobri s tabo.«

Jala si je mislila: No ja, ravno dobri ne, slabi pa tudi ne. Rekla pa je:

»Že v redu, že v redu, saj smo sosedje.«

Kmetje so se porazgubili v jasno noč, čarovnica pa se je sesedla na potlačeno posteljo. Spanje je usahnilo, to je bilo gotovo. Nocojšnja noč bo šla po zlu in kdove, koliko noči še, če se ji ne posreči »napraviti« dežja. Najraje bi se slekla, zbrisala večerni obisk in v miru zaspala - ampak srce ji je močno utripalo in po celem telesu jo je ščemelo. Nič ne bo s spanjem, je ugotovila. Če vzamem še toliko uspaval, če se še tako enakomerno pozibavam v postelji sem in tja - nič, prav nič ne bo pomagalo. Zato si je kljub topli noči nadela svojo temno težko čarovniško obleko, si posadila koničasto kapo na glavo, nadela si je še čarobna očala, in kaj še manjka? Mačka! Treba je najti črno mačko! Črnuba naj bi ji sedla na ramo in potem bi odšli in bi čarali. Seveda, še nekaj je treba, se je spomnila tisti hip: Palico moram vzeti, brez palice ne morem čarati! Odrinila je vrata in preiskala nebo, če je kje vsaj kakšen čisto čisto majhen oblaček. Nekako bi še zmogla, da bi iz majhnega oblačka naredila velikega, ampak brez vsakega oblačka - to pa ne ve, če ji bo uspelo ... Navsezadnje je imel tisti čarovnik z juga na velikem čarovniškem kongresu kar prav, ko ji je rekel, da ni kaj prida čarovnica.

Vedno bolj jo je tiščalo okrog srca in pošteno jo je skrbelo. Ko bi bilo svetlo, bi odšla na svojo stezo v gozdu; morda bi srečala celo jazbeca, in če drugega ne, bi ji gledal v oči in ji govoril, da je najboljša čarovnica na svetu. Tako bi se ji mogoče povrnila odločilna samozavest. Ampak sredi noči ne more loviti jazbeca, ko vendar on lovi svojo hrano. Morala se bo pač sama znajti. Pogledala je pod posteljo, čarobne palice tam ni bilo, premetala je posteljo, tudi v njej je ni bilo. Pogledala je za mizo, pogledala je v omaro - nikjer ni bilo čarobne palice. Nazadnje je z baterijo lezla še na podstrešje - ampak kaj naj bi palica delala zgoraj na podstrešju? Čudno, čudno, le kdaj jo je imela nazadnje? V tistem svojem gospodinjskem zanosu, ko je kuhala v Prismojeni gostilni, je pravzaprav čisto pozabila na svoj poklic. Seveda je kuhala drugače, kot kuhajo druge gospodinje, ampak to ni bila nikakršna čarovnija. Bila je čisto navadna prismodarija ali prismojenost. Ni in ni se mogla domisliti, kdaj je nazadnje uporabljala čarobno palico. Ah, najbrž takrat, ko je igrala nevidno mamo pri svoji hčerki; takrat, ko je začarala tisto mačko, da je govorila. Ampak, ali je sploh prinesla čarobno palico nazaj s hčerinega vrta? Tega se nikakor ni mogla spomniti.

Vsa zbegana je šla ven v jasno, a temno noč in začela nemirno oprezati najprej okrog hiše, potem je zdivjala povprek do gozda; pa ne do svoje ozke stezice - kar po gozdni cesti je divjala gor in dol, se ustavila ter ihtavo splezala na najvišje drevo in se ko veverica poganjala z veje na vejo. Da, to je znala tudi brez čarobne palice. Tedaj je od nekod privršal veter in obupana mu je položila svojo nesrečo. Veter je napel njeno čarovniško obleko kot balon in jo nosil po nebu sem ter tja, da bi morda vendarle kje našla svojo palico, jo po naključju zagledala.

»Ali se tvoja palica v temi blešči?« jo je iznajdljivo vprašal veter.

»Ne vem, niti tega se ne morem spomniti, nikoli je še nisem iskala,« je bila čarovnica čedalje bolj zmedena. V svoji vedno večji ihti, da najde palico, je divjala in divjala po nebu sem ter tja, in bolj ko je divjala, bolj si je tega še želela. Že davno je pozabila na iskanje; mislila je samo še na to, da nekako uide svoji obljubi in trpki zavesti, da ne more izpolniti dolžnosti. Navsezadnje je čarovnica in morala bi pričarati dež!

Sploh ni več gledala navzdol na temno zemljo. Z vetrom je divjala daleč daleč - prav do morja. V nosu jo je prijetno zaščemelo od vlažnega zraka. Seveda, morje izhlapeva, se je spomnila šolske učenosti, in kot po nekem skrivnem ukazu je začela pod svojo košato čarobno obleko zbirati velike količine vodnih hlapov. Nabirala jih je in nabirala in čutila, kako ima obleko že vso prepojeno z drobnimi, vlažnimi vodnimi kapljicami. Gosta megla se je nabirala okrog nje. Čarovnica pa je še kar divjala in divjala, z vetrom je rajala nad morjem čedalje bolj divji ples in že se ji je zdelo, da se izpod njenih čevljev krešejo iskre. Kot v živih sanjah je slišala rahlo grmenje. A to je ni motilo; plesa je bila vajena in vrtela se je neutrudno. Nenadoma je opazila, kako se z njo vred vrti velikanski črn oblak, do roba napolnjen z dežjem in ves nabit z elektriko. Ni se bala strele, saj je kot ptica prosto plavala v zraku - in ničesar se ni dotikala. Zato se je brez predaha divje vrtela naprej in prosila veter, naj jo nosi, naj njo in oblak nese nad kopno! In veter, ta njen najzvestejši prijatelj (seveda če odštejemo jazbeca, ki jo je ljubil), jo je res poslušal. Uprl se je v njena čarobna oblačila in jo gnal proti kopnemu in naprej in naprej proti vasi, v kateri je živela. Jala pa je vlekla s seboj velikanski oblak, ves napolnjen z vodo in elektriko. Grmelo je vse bolj in tudi svetilo se je vse bolj, tako da bi bilo neukega glede elektrike lahko zelo zelo strah.

Čarovnico pa je prežarjala zmagoslavna misel: Navsezadnje se ji bo morda tudi brez čarobne palice posrečilo, da nad svojo vasjo in še nad okoliške pripelje dež. Vriskala je in divjala, poskakovala in plesala ter čutila, kako prve dežne kaplje padajo na zemljo.

»Veter,« ga je rotila, »hitreje potegni, da pridemo do naše vasi. Kako naj živim nad vaščani, ko se njihova koruza zvija od suše, ko nedoraslo žito rumeni; drobnica na paši se sestradana opoteka, gospodinje in gospodarji pa se vedno bolj zgubani od skrbi ozirajo v žareče sonce. Ne morem več živeti tam, kjer so dobri z mano, če ne pripeljem dežja.«

Veter je vse to morda razumel ali pa tudi ne. Razumel je bistvo - naj še bolj zapiha in jo ponese nad domačo vas.

Proti jutru, ko bi se morala razcveteti prva zarja, se je nad vasjo nagnetel velikanski temen oblak. Treskalo je in grmelo, da so ljudje prestrašeno stiskali glave pod odejo, zapirali okna in skrivali vse kovinske predmete, da ne bi vlekli strele nase. Križali so se:

»Čarovnica nam je pomagala! Samo da nam ne bi predivje pomagala.«

»Slabo je,« je stokal največji kmet, »da smo prav njo šli prosit za dež. Čarovnice so menda njega dni delale točo ... Mi pa smo govorili o dežju. Kaj se ve, kaj se ve, ali je naša čarovnica razumela ... Je kaj drugačna od tistih davnih strašnih čarovnic, ki so vedno samo uničevale, škodovale ...?«

»Joj, joj, kaj bo!« je javkal najmlajši kmet. »Kaj se ve, če se nam ne bo maščevala, ker smo predrzno zahtevali dež in nismo prosili zanj.«

Ampak po hudem grmenju je s prvim svitom narahlo začel rositi dežek. Najprej je zaškrebljalo na strehah, potem je zapelo po žlebovih, zadrobilo po dvorišču - in kmetje so srečni odpirali vrata. Ah, kako se to dobro vidi, kako je to prijetno! Zdelo se jim je, da se koruza preteguje, se dviguje in si oddihuje - ah, kako je to prijetno, samo padaj, padaj dežek!

Kot je v navadi, kadar se želja izpolni, so mimogrede pozabili na Jalo. Vaščani so bili srečni, zadovoljni, da je dež začel padati, da bo namočil polja, osvežil drevesa, da bodo živali spet spočite in site, da bo vse raslo in bo življenje šlo naprej. Tudi v mestu so si ljudje oddihavali, se obračali v polsnu in sladko zadremali ob šumenju dežja ...

Tudi Jala je sladko izmučena zaspala. Kar oblečena je legla na posteljo in spala ves dan; tudi deževalo je ves dan. Dobri prijatelj veter je zadrževal deževen oblak nad vasjo. Hkrati pa je prignal še druge oblake od morja sem in jih razporedil po vsem nebu, da se bo zemlja odžejala. Ves dan je čarovnica spala in potem še vso naslednjo noč. Ko se je v lepem jutru zbudila in pogledala skozi okno, je videla kmete in kmetice na njivah. Vse je gomazelo, vse je delalo. Gledala je dol nanje, se veselila lepega polja in tudi tega, da ni nihče pogledal proti njeni hiški, da so pozabili nanjo, kot da je sploh ni. Ne bi se počutila dobro, če bi se ji zdaj kar naprej zahvaljevali. Pravzaprav bi bilo to zanjo kot veriga dolžnosti, s katero je priklenjena nanje. Ne ne, noče biti priklenjena! Kadar jih bo potrebovala, jih bo že poiskala - tako kot so oni njo.

Petnajsta zgodba: PRVAKINJA MARINKA

Tiste čase je bila Jala še precej bolj nataknjena in žalostna kot po navadi. Zdaj se ji ni dogajalo samo to, da bi ji sonce zjutraj prezgodaj posvetilo na obraz ali da bi ji mačka preglasno mijavkala okrog nog ali da bi ji pes doli v vasi nikakor ne dal miru in jo stalno spominjal na nočni obisk iz vesolja in na njeno dolžnost, da mora nekako varovati živali, ki si same ne morejo pomagati. Oh, še marsikaj je bilo - a najhujša od vsega je bila zavest, da nima več svoje čarobne palice. Že res, da jo je pozabila ali izgubila na hčerkinem vrtu takrat, ko je vnučki čarala mačko. A kaj ji je ta zavest pomagala? Prav nič! Punčka palice gotovo ni našla, in če bi jo našla, je ne bi znala uporabljati. Kdove, kje je ostala, kdo jo je pobral ali pa, kar je še slabše, morda jo je kakšen človek preprosto vrgel v peč ali pa v vodo.

Nejevoljna je od jutra do večera rešetala svojo črno usodo. Kako naj bo zdaj čarovnica brez čarobne palice? Četudi si pusti rasti še daljše nohte, si še bolj živozeleno pobarva lase, naj si poišče velikansko črno mačko, ki ji bo sedela na rami in jo ves čas opominjala, kaj mora storiti, brez palice se sreča z dežjem ne bo ponovila ... Naj poskusi in gre v temni pomladni noči v gozd in si ujame mlado sovo, jo uči ter čaka, da ji bo nekoč kot velika modra ptica svetovala, kako mora ravnati. Neznanske skrbi so preganjale Jalo in tako se je po svetu pravzaprav bolj potikala kot pa hodila. Kamor koli se je že namerila, vedno spet in spet je buljila v tla, kot da išče svojo palico. Zavedala se je, da je to neumno, a ni mogla drugače. Jazbec se ji je najprej posmehoval, potem jo je skušal s šalami, godrnjanjem in vzdihovanjem spraviti v dobro voljo, nazadnje pa, no nazadnje se je zgodilo tako, kot se zgodi pri vseh, ki se imajo količkaj radi: še sam je začel vsepovsod buljiti v tla, kot da išče čarobno palico.

Dnevi pa so tekli, čas je mineval in se ni prav nič oziral na Jalino slabo voljo in na jazbečevo preobračanje suhljadi.

V vasi se je razširila vznemirljiva novica, da je deklica Marinka iz sosednje vasi zasedla prvo mesto v igranju na metalofon. Čarovnica ni prav dobro slišala, ali v naši državi ali v Evropi ali kar na celem svetu. Kajpada je bila vest nenavadna, saj se nikoli prej ni slišalo, da bi neka Marinka iz majhne hribovske vasi že kdaj nastopala na metalofonu. No, imeti ga je že morala, drugače se igranja ne bi niti naučila - ampak o izjemno nadarjenih otrocih se navadno daleč sliši.

In v želji po slavi so spodaj v vasi pri vseh hišah kupili metalofone, večje ali manjše. Otroci so od jutra do večera brenkali nanje - klimpa, klempa, klimpa, klempa. Nekateri s posluhom, drugi brez, vsekakor pa vsi s palicami, da je zvenelo prav gor do čarovničine hiše. Tudi to jo je ubijalo, kot bi tolkli po njeni glavi. Ko je prišla sobota in je Jala videla, da se spodaj v vasi vsi lepo oblačijo in pripravljajo, da se z velikim vozom nekam odpeljejo, ni več zdržala. Zaklicala je s hriba navzdol:

»Kam pa greste?«

Bila je že tako zbegana, da ni mogla zdržati brez človeške družbe, kajti neprestano se ji je motala po glavi njena palica in možgani so se ji od tega sesirili.

»Gremo poslušat Marinko, tisto Marinko, ki je zasedla prvo mesto. Igrala bo v trgu, komaj dobro uro vožnje z vozom.«

Trg so pravili večjemu kraju, ki je nekdaj res bil trg, zdaj pa je postal majhno mesto. A ljudje se kar niso mogli navaditi, da bi mu pravili mesto, zanje je ostal trg.

In že je kovač, ki je bil navsezadnje še najboljši z Jalo, zaklical:

»Ali greš z nami? Pojdi, pojdi, kaj boš čisto sama obsedela na svojem griču! Glej, vsi gremo! Malo se bomo razvedrili, pa še slišali bomo to svetovno čudo, ki je zraslo v naših hribih.«

Čarovnica je na hitro vrgla ogrinjalo čez rame, in že se je pognala navzdol. Vsako povabilo bi ji bilo v teh dneh dobrodošlo, pa če bi jo povabili, naj gre okopavat koruzo ali plet korenje, kar je v mladih letih najbolj sovražila, saj prej ko izdereš tri zeli, izdereš ludi že korenček. Da se pelje s konji poslušat - brenka, brenka -zakaj pa ne? Morda bo pa Marinka res igrala bolje kot otročaji v vasi pod njeno hišo ...

Dvorana je bila nabito polna. Če ne bi poznali Jale, bi bilo nemogoče, da bi dobila sedež. Tako pa so jo pozdravili, kot da ima kakšne posebne zasluge - pa saj jih tudi ima, odkar jim je pripravila tisto slovito nevihto z dežjem - in ji odstopili sedež v prvi vrsti. Kar malo nerodno ji je postalo, da se ni lepše oblekla; prireditev ni bila kar tako.

Na odru je stala priprava, zelo podobna metalofonu, ki ga je videla v vasi, le da je bila večja in je imela svoje samostojne štiri noge. No ja, to bo tisti metalofon, na katerega bo brenkala Marinka - je sama pri sebi godla čarovnica, malce radovedna in malce zdolgočasena, češ, naj bi se že začelo! Uh, to čakanje! Jala je v mislih že spet zablodila po še neprehojenih stezah in iskala svojo palico ...

Končno je Marinka stopila na oder. Če povemo po pravici, se je obnašala kot kakšna prava zvezda: klanjala se je v vse smeri, gledala je navzgor in navzdol in naokrog - samo ljudi ni pogledala. Potem je stopila k svojemu metalofonu in čakala, na videz zelo nestrpno, v resnici pa srečno, da bo divje ploskanje v dvorani ponehalo. Jasno je bilo, da se je iz kmečkega dekleta prav uspešno prelevila v junakinjo, ki zna izrabiti svoj položaj.

Potem je v roke vzela dve palčki, eno v levo in drugo v desno, in začelo se je igranje. Sprva narahlo, potem močneje, kot da narašča vihar, nato kot ples divjega zmaja po zraku in nazadnje čofotanje, kot da pada dež, in končno hrumenje razburkanega morja. Česa vsega Jala ni slišala v njenem igranju! Vedno bolj je bila navdušena, vedno bolj je bila srečna in vedno bolj jo je odnašalo s sabo. Ko je deklica za hip prenehala in je iz dvorane planilo na oder divje ploskanje in kričanje, je tudi čarovnica začudena ugotovila, da tudi sama na vso moč ploska in kriči. Deklica pa se je zdaj, v nasprotju z obnašanjem, ko je prišla na oder, skromno priklonila in pomolila kvišku svoji dve palici, kot bi hotela reči: Njima se zahvalite! Posebno z desno je zelo odločno mahala po zraku. Jali so obvisele oči na tej desni palčki in se ji od začudenja širile. Kot bi ji nekaj prebodlo srce. Da, spoznanje prebode človeku srce. Pa saj to je ... Pa saj to je njena čarobna paličica! Ni mogoče! Je mogoče? Ni mogoče! Je mogoče? Kaj naj stori? Kaj naj stori? Kaj naj stori? In v njenih prsih se je ponovil ves koncert, le da je bil precej bolj divji in precej bolj strašen. In ni ji dal odgovora, kaj naj stori ...

Deklica pa je spet stopila k svojemu glasbilu in zaigrala milo uspavanko, kot da pojejo vsi črički in ptički, da prav narahlo uspavajo travo, listje, vode, živali in ljudi, posebno otroke. Tudi Jalo je zazibalo v rahlo sanjarjenje, in rekla je sama pri sebi: Kako lepo, kako lepo! Brez čarobne paličice ne bi moglo biti tako čudežno. To se pravi ... Kaj se to pravi? Da je to moja zasluga! Kako moja zasluga? Deklica ima dve palici. Tista glavna je moja - dobila sem jo, ker sem pomagala ljudem. In če jo zdaj vzamem nazaj? Počakajmo, počakajmo ... Bom doma pretuhtala ...

Deklica je prenehala, ljudje so spet začeli ploskati in Marinki prinesli rož, naravnost zasuli so jo s cvetjem in še veliko košaro lokvanjev so postavili prednjo na oder. Deklica je spet ljubko zibala paličici, kazala jih je ljudem, kot bi hotela reči: Oni igrata! Desno palico je pobožala in jo potem dala v košaro lokvanjev, kot bi jo položila na cvetočo posteljo.

Nobenega dvoma ni bilo več; Jala je vedela, da je to njena paličica. Spoznala je obliko, spoznala je barvo - skratka, spoznala jo je. Spoznala je tudi njeno moč. Kaj vse je mogoče z njo narediti! Kako naj bi pridna Marinka, nadarjena, a brez višjih sil, tako enkratno igrala, če ne bi bilo njene palice? Bistra je, rada ima glasbo, ampak tista pretresljiva moč ... Kaj naj stori? Kaj naj stori? se je vprašala Jala, gledala Marinko, ji ploskala ter bila srečna in nesrečna obenem. Če gre zdaj k njej in ji reče: Veš, deklica, slavo si dosegla in mnogo lepega si nam dala, ampak ta palica je moja ... Kaj bo storila deklica? Morda se bo zjokala in jo prosila, naj ji paličico pusti. Gotovo jo je sama našla. Morda se bo branila, da je paličica njena, da ji jo je prinesel ata, ko je prišel iz službe. Morda se bo razjezila in rekla, naj je ne moti, da je postala velika umetnica in da mora delati to, kar ji velevata njeni paličici. Navsezadnje je bilo to še najbolj res. Kaj vse zna takale paličica, koliko lepega lahko ustvari! Deklica bi postala zagrenjena ... Pa ne samo to, ljudem bi odvzela toliko lepe glasbe, in Jala ima vendar rada glasbo, da, tudi sebi bi vzela srečo. Rajši bo pustila paličico, kjer je, naj Marinka igra. Prosila jo bo kdaj, naj še njej posebej zaigra, samo zanjo. Tedaj ji bo morda previdno razkrila skrivnost.

Takšnih misli se je čarovnica odpravila proti izhodu. Vsi so drli k odru, da pozdravijo to deklico s kitami, deklico, ki so jo tako dobro poznali in je zdaj nenadoma postala slavna po vsej državi, po Evropi ali celo po vsem svetu; Marinko, ki je njihova sreča in ponos. Čarovnica se je odločila. Niti na voz ne bo čakala, šla bo peš domov, tako se bo najbolj pomirila. Hoja, hoja pod mirnim nočnim nebom ji bo dala vedrejše misli in utrdila njen sklep. Počasi je hodila, preudarno, kot da bi njene noge igrale po peščeni poti. Pomirila se je, pogovorila z nočnim vetrom in utrujena mirno prespala prvo noč, odkar je izgubila paličico. Še v sanjah je bajala: Zdaj sem jo našla, zdaj vem, kje je paličica in koliko lepega, dobrega bo še naredila ljudem. Okrepljena se je zbudila v nov dan - trdno odločena, da palice ne bo zahtevala nazaj.

Šestnajsta zgodba: KAKO SI PRIDOBIŠ ZGUBLJENO

Odslej Jala ni več sedela križem rok ali pa se brez cilja potepala naokrog in gledala v tla. Ne, nič takega ni počela. Iz dneva v dan je brskala po časopisih, prebirala oglase in pravne nasvete, če bi morda kje našla navodilo, kako si spet pridobiš čarobno palico. Izrezovala si je primere in jih spravljala; vsa hiška je bila že nastlana s časniki. Tudi tranzistor je vztrajno odpirala: morda bo pa kakšen pravni svetovalec zjutraj ali pa pozno zvečer le povedal, kako si človek, pošten človek, to je - poštena čarovnica - spet pridobi čarobno palico. A ničesar takega ni našla. Zato si je kupila papir in pero; najraje bi si kupila še pisalni stroj. Saj res, pisalni stroj bi potrebovala, da bi pisala v kopijah na vse strani in spraševala vse razgledane ljudi eno in isto: kako si spet pridobiš čarobno palico. Res je pisarila vse dneve, da je imela prste že pošteno utrujene - odgovora pa ni bilo.

Končno pa se je domislila. Napisala je dolgo in izčrpno pismo Združenju čarovnikov, ki je pred leti priredilo simpozij nekje na vzhodu in na katerem so se zbrali imenitni čarovniki in čarovnice z vsega sveta. Oni ji bodo odgovorili; nemara se je še spominjajo. Gotovo ji bodo tudi svetovali, kako si spet pridobiš čarobno palico. Odposlala je pismo, oblepljeno z vsemi tujimi znamkami, priporočeno - in potem je tako rekoč ostala brez dela in brez moči.

Ždela je v hiški in čakala, čakala dneve in noči. In medtem so se ji motala po glavi čudna vprašanja in še bolj čudni odgovori. Takrat namreč, na začetku njenega dela, ko se je odločila, da hoče čarati, jo je hčerka vprašala, ne enkrat - spet in spet jo je spraševala: »Pa zakaj hočeš biti čarovnica? Ali ne bi raje postala kot večina drugih dobra babica, babica, kot je treba?«

In zdaj si je Jala spraševala vest: Saj res, zakaj hočem še vedno čarati? Takrat je hčerki odgovarjala:

»Hočem še kaj izjemnega, koristnega narediti; hočem imeti še kaj veselja zase - na primer govorečo gos, hočem podariti otrokom tople kepe, hočem pomagati avtomobilom, da se jih ne bo toliko zaletelo! Nočem vsako jutro poslušati, koliko nesreč je bilo prejšnji dan in koliko mrtvih so zahtevale vojne.«

Hčerka je odkimavala:

»Mama, tvoj čas je minil. Vsak ima na svetu svoj čas, ko je pri močeh. Tudi ti si ga imela. Vzgojila si dva otroka, napisala si gromozansko število člankov, okopala nekaj gredic, pomila in razbila precej posode, obesila precej perila, prevozila si dosti dežel in naredila marsikakšno neumnost.«

»Misliš, da je to vse, za kar sem bila na svetu!« se je takrat razjezila Jala. »In zdaj naj grem na odpad? O ne, hčerkica draga, zdaj se bom izučila za čarovnico.«

Tako ji je odgovarjala takrat. Kaj pa bi rekla danes, ko je zgubila čarobno palico? Ali ne bi bilo morda res bolje, da se odreče temu svojemu konjičku, kot pravijo. Saj tega svojega čaranja, ki da včasih kakšno korist, kakšno majhno veselje - v bistvu pa služi za to, da se ona sama zdi svetu potrebna, ne more imenovati poklic. Ali ni to malce plehko? Njena čarobna palica je zdaj v rokah kmečke deklice, ki opravlja svojo veliko življenjsko nalogo: igra nametalofon ljudem po vsem svetu in jim daruje mnogo lepega. Čarovnica Jala bi lahko za vedno izginila.

V takih in podobnih mislih, zdaj svetlih, zdaj temnih, kakor so se vrstili tudi dnevi, je čarovnici neopazno tekel čas. Posušila se je, bila je zelo suha, skoraj da so jo bile same kosti in koža. Kodrasti zeleni lasje so postali ravni kot trava in tudi pobešali so se ji navzdol po ramenih in daleč do sredine hrbta kot majska trava, kadar jo obilno namoči topel dež. Oblek ni ne prala ne likala in po hiši ni pospravljala. Skratka: postala je pravo strašilo. Niti jazbecu ni hotela odpreti.

Vaščani so že kar malo zaskrbljeno pogledovali navzgor na grič, češ, ali bo prišla proč, kot se reče, ali jo bo lepega dne kar zmanjkalo ali pa se bo posušila in spremenila v fižolovo preklo? Morda pa se bo spremenila v velikanski zelenorumen list in jo bo veter odnesel po zraku …

Tako je bilo vse do tistega dne, ko je pismonoša nenadoma prisopihal tudi do njene bajte na griču. Pismonoša! Nikoli še ni prišel do nje. S svojim glasnim motorjem drvi od hiše do hiše v vasi, raznaša časopise in pisma, k njej navzgor pa ga ni. Časopisov nima naročenih. Če jih potrebuje, si jih sposodi pri sosedih. Piše ji pa tudi nihče. Toda ta dan je dečko brez trkanja divje odsunil vrata in zagnal v hiško velikansko pismo - tako je bil navajen - in je spet brez pozdrava oddrvel. Kam pa bi prišel, če bi stalno pozdravljal ljudi in se z njimi pogovarjal o težavah in skrbeh!

Jala je kot zaslepljena strmela v veliko pismo na tleh. Bilo je lepe vijoličaste barve, s celo vrsto rdečih in modrih znamk. Pa veliko najrazličnejših žigov je bilo na njem. Roke so se ji tresle, ko ga je pobrala s tal. Morda od slabosti, mogoče od razburjenja, kdo bi vedel. Toliko časa že ni jedla, da bi jo bilo treba samo malce poriniti, reči nepravilno besedo, pa bi že omedlela in padla po tleh.

Z obema rokama je držala pismo in se sesedla na posteljo. Tako se ji je zdelo varneje kot na stolu, kajti tukaj bo lahko takoj omahnila na blazine, če bo v pismu kaj slabega. Prerezala je ovojnico in potegnila na dan veliko plahto papirja, prav tako živovijoličaste barve, kot je bila ovojnica. Z lepimi temnovijoličastimi črkami je bil popisan ves papir. Jala je brala, brala. V katerem jeziku je sporočalo pismo? Vseeno, v katerem. Razumela je vse čarovniške jezike. Na koncu, ko je vse prebrala, je brala še enkrat in še drugič in še tretjič in globoko se ji je vtisnilo v spomin: čarovniško palico si spet pridobiš, če ti jo kdo sam od sebe podari. Tista palica ni treba, da je prej čarobna. Samo mora ti jo podariti človek z dobro voljo, ne da bi prosila zanjo. To je bilo zelo preprosto povedano, ampak kako naj to doseže?

Prebirala je pismo še in še in nato si je znameniti rek kot geslo izpisala na širok trak papirja:

Čarovniško palico si spet pridobiš, če ti jo nekdo z dobro voljo sam od sebe podari, ne da bi prosila zanjo.

Ni treba, da je palica prej imela čarobno moč, čarobna postane tisti hip, ko ti jo nekdo sam od sebe podari. Rek si je obesila nad posteljo, legla in utonila v spanec.

Globoko je spala in si tako pridobila novih moči, kajti že je skuhala svojo priljubljeno polento, se najedla, umila, si oprala tudi lase, da so se spet skodrali, se preoblekla, skratka - vstala je od mrtvih. Seveda, na kosti se ji ni takoj obesilo novo meso, zato je kar takšna suha odšklepetala v gozd. Šla je naravnost na svojo stezo in hodila po njej tako dolgo sem in tja, da je zagledala jazbeca. Vsa razburjena mu je hitela pripovedovat o pismu in o načinu, kako si lahko spet pridobi čarobno palico.

»Pomagaj mi, pomagaj mi, ljubi jazbec! Samo tebi zaupam, kako si želim, da spet dobim čarobno palico!«

»Tokrat gre za darilo - torej mora priti k tebi mnogo ljudi. Čim več je ljudi, tem več je možnosti, da ti nekdo podari palico. Pa še nek razlog morava najti, da ti bodo prinašali darila...«

»Saj res! Vedno sem si želela, da bi bilo na stara leta okrog mene mnogo ljudi, četudi tako rada živim sama. No, ne mislim, da bi bilo v moji hiški mnogo ljudi, pač pa, da bi se dobivala z njimi ...«

»Ja, zakaj pa se potem tako zapiraš zase in vase?« je poočital modri jazbec. »Hodila bi na veselice, hodila bi na shode - vabi se samo enkrat.«

»Saj mi ne moreš očitati, da ne hodim,« se je Jala že hotela spreti. »Ampak zdaj to ni bistveno. K meni mora priti mnogo ljudi.«

»Se bom posvetoval z živalmi,« je bil kratek jazbec. »Jutri se spet dobiva.«

Čarovnica je zelo nemirno preživela ta dan. Hitro ji je minil le zato, ker se je z vso vnemo lotila čiščenja svoje hiške, spet je uredila pot okrog majhnega doma, skratka, delala je red v svoji duševnosti in svoji zunanjosti.

Drugi dan ji je jazbec sporočil:

»Živali bodo priredile velik koncert. Ti pa pripravi plakate, razobesi jih po vaši vasi in po drugih vaseh. Tudi telovadni nastop bo. Peli bodo seveda ptiči, mogoče bo še kakšen srnjak zabokal vmes, tako za takt. Telovadile pa bodo predvsem veverice, nekoliko tudi zajci, ki se bodo prekopicavali. Morda bo še kakšen srnjaček tekmoval v teku. Lisic pa ne bomo vabili - že tako bo dovolj zanimivo. Kje pa imaš danes kakšen živalski koncert ali živalski nastop? Povsod nastopajo samo ljudje. Prepevajo človeški pevski zbori, telovadijo znameniti telovadci - no in ljudje drvijo na take nastope v velikih skupinah. Zakaj ne bi prišli na živalski koncert in živalski telovadni nastop?«

Čarovnica je tako hitro kimala z glavo, da se je jazbec zbal, da ji bo odpadla.

»Saj, saj,« je govorila, »saj mnogo ljudi bo prišlo in gotovo mi bo kakšen podaril palico. Napisala bom plakate. Kaj praviš, ali ne bi bilo pametno priskrbeti tudi hrano in pijačo?«

»To je pa res modro,« je rekel jazbec, »a kdo bo kuhal?«

»Ah, to bom že sama pripravila. Prežgala ali prismodila bom nekaj mesa in opekla nekaj kruha. No, potem pa lahko pripravimo tudi limonado, kajti vina in piva ne bomo točili, ne, tega pa ne! Pa četudi gre za mojo palico.«

Jazbec je zelo cenil svojo Jalo prav zato, ker za nobeno ceno ni popustila svojim načelom, da bi točila alkoholne pijače. Pa tudi drugim načelom ne, tistim pač, katere ima.

Dogovorila sta se in se razšla.

Jazbec je začel po vseh gozdovih naokrog zbirati ptice za veliki pevski nastop na gozdni jasi, druge živali pa za telovadni nastop. Pomagali so mu še ustrežljivi zajci, pomagal je jež, pa tudi srne, skratka vsi, ki so dobro poznali čarovnico.

Jala pa je risala plakate. Potem je morala po klobasice k mesarju v oddaljeno vas, kupiti je morala limonado, zbrati jogurtove kozarčke, v katere bo točila pijačo ... Imela je neznansko dela do prve sobote, ko bo pevski in telovadni nastop. Tako ni utegnila razmišljati o svojih skrbeh, o tem, ali si bo spet pridobila čarobno palico ali ne. Rado je tako: kadar se nameriš na velike priprave za pridobitev čarobne palice ali pa diplome, sproti pozabiš, kaj je cilj tvojega truda, ker te delo vsega použije.

Pevski nastop na jasi je imenitno uspel, prav tako tudi telovadne točke. Pridrlo je mnogo ljudi, vsa okolica jase je bila polna zvedavih glav. Stali so, sedeli, polegali, gledali, poslušali in se smejali. Jala je bila navdušena - toda samo na začetku. Bolj ko je opazovala ljudi, jasneje ji je postajalo, da so prišli samo zdravi, krepki, mladi ljudje in da nihče, prav nihče nima s seboj palice. To se pravi - zadeva je propadla.

Ko so se obiskovalci zadovoljni in srečni razhajali, je ona pobegnila po stranski cesti, ki se strmo vzpenja na sosednji grič. Precej visoko je obsedela na robu ceste vsa obupana, zakopala glavo v dlani in premišljala: Ali naj še čaka ali naj takoj skoči v bližnji prepad in konča svoje nesmiselno življenje? Tako ne gre več naprej. Sami zdravi in mladi ljudje, kaj bi z njimi? Debele kaplje so se ji kotrljale po licu, pa sploh ni vedela, da joče. Ker je imela predolge nohte, si jih ni brisala z rokami, ampak z rokavi. Tudi nos si je brisala z rokavi in vedno niže, vedno bolj zgrbljeno lezla sama vase.

Ni opazila nizko upognjene ženičke s košem na rami, kako se je počasi vzpenjala proti njej. Nekaj moke in fižola si je nesla visoko v svojo bajtico. Obstala je, gledala ubogo neznanko, kako sedi ob cesti in pretaka solze. Bolj sama zase kot zanjo je rekla:

»Poglej jo, revo! Ti si najbrž še bolj uboga kot jaz. Morda se še dvigniti ne moreš, kaj se ve. Mene pa noge še kar nosijo.«

In kot bi jo prešinila dobra misel, ji je pomolila svojo palico v pomoč. Čarovnica je široko razprla oči in sunkovito segla po palici, kot se utapljajoči zgrabi za rešilno bilko. In glej, že je planila kvišku, mahala s palico ter plesala in pela kot nora.

»Rešena sem, rešena!«

Vihtela je palico, jo stezala kvišku - in kot na ukaz je začel rositi rahel dež. Ni ga želela; ampak zadnja njena čarovniška naloga, ko ni imela več palice, je bila, da mora napraviti dež.

Uboga ženička je obstala na cesti vsa zmedena. Hitro je postavila koš na parobek in pokrila borni imetek s polivinilom. Čarovnica pa se je smejala, da je odmevalo od hribov in dolin, in mahnila staro ženičko s palico po nogah.

»A to mi zdaj daješ v zahvalo, grdoba!« se je zadrla ženica, si oprtala koš in stekla navkreber tako hitro, kot bi jo podila tolpa volkov.

Šele doma, v svoji bajtici se je zavedla, da je tekla lahkotno kot mlada deklica in da je noge sploh niso bolele.

»Oh, jaz trapa! Kaj sem ji le očitala, čarovnici!« je rekla sama zase. Srečna je tlesknila z dlanmi in začela poplesavati po hiški ter prepevati tisto pesem iz otroških let:

»Prišla je čarovnica, tra-la-la, stara in pa grbasta, tra-la-la. Sedem hudih os je imela, tra-la-la, pa so vse bile brez žela, tra-la-la.«

Ženička je bila zdaj brez skrbi, rešena bolečih nog bo z lahkoto hitela v dolino in nazaj.

Kaj pa Jala? Ta je šele plesala! Preplesala je ves gozd, iskala je jazbeca, iskala je vse živali, da bi se jim zahvalila in jim povedala svojo najboljšo, najlepšo novico: spet ima svojo čarobno palico.

Sedemnajsta zgodba: ČIRA - ČARA - BUM!

Odkar je Jala spet imela čarobno palico, je bila mirna in zadovoljna. Kadar je bila takšna, z vsem svetom spravljena, je bila skoraj podobna navadni babici. Zato si je njena hčerka drznila in ji nekega lepega dne za roko pripeljala pred njeno hiško svojega drugega otroka, navihanega fantiča.

»Lepo te prosim, kdaj so pa že čarovnice čuvale otroke!« se je malce, ampak čisto malce vznejevoljila Jala.

»Ti ga boš, saj je tvoj vnuk,« je bila odločna hčerka.

»Ničesar ne maram zase, še tistega ne, kar pričaram! Čaram vedno le za druge, to veš ti prav tako dobro kot jaz. Kako naj bi bil potem tale okrogloličen otrok moj?«

»Tu ga imaš! Varuj ga in ne govoriči. Zvečer pridem ponj, ali pa že popoldne, če se bo le dalo.«

Čarovnica je začudeno gledala mlado, odločno ženo in tisto okroglo stvar, ki je sedela na tleh pred njeno kajžo in s tanko paličico brskala okrog sebe. Žena je odšla, ne da bi še kaj rekla, tisto otroče pa je kar brskalo s palico po tleh.

»Hopla, kaj pa ti malo niče delaš s to palico?«

Otrok ni odgovoril, pač pa je dvignil palico visoko nad glavo in krožil z njo naokrog, kot da posnema kakšno oso.

»No, ali boš kaj reklo, ti fante?«

»To ni palica, to je letalo.«

»Kaj?« se je začudila čarovnica in si mislila sama pri sebi: Takšne besede zna uporabljati, kdo bi si mislil! Pa tako majhen je.

»Ja, to je reaktivno letalo, tako, ki drvi z nadzvočno hitrostjo. A ga sploh kaj slišiš?«

»Nič,« je odgovorila čarovnica.

»No, kadar nič ne slišiš, je to nadzvočna hitrost,« je zmagoslavno reklo otroče in dalje vrtelo svojo palico nad glavo.

Čarovnica je bila vsa iz sebe. Hitro je utrgala nekaj listov kisle deteljice, ki raste ob stezi, in jih požvečila, da si je povrnila sapo. Tako je stala naslonjena na steno in gledala proti gozdu. Potem pa, ker ji je bilo pač naročeno, naj čuva tega otroka, je spet pogledala proti njemu in glej! ta je šaril s palico po tleh.

Še dobro, da nimam posajenih rož okrog bajtice, je pomislila čarovnica. To otroče bi jih vse uničilo. Glasno pa je rekla:

»Kaj pa počne tvoje letalo na tleh?«

»Saj to ni letalo, to je buldožer. Ne vidiš, da dela cesto za mravlje?« je vsevedno odgovoril otrok.

Čarovnica je stegnila roko in na slepo zagrabila po steklenici zdravilnega pelinkovca, ki ga je imela vedno pripravljenega na okenski polici - za vsak primer. Naredila je požirek iz steklenice in si globoko oddahnila. Tole ti je pa res prava čarobna palica, si je mislila in gledala otroka. Moja je malce zastarela stvar... Počasi počasi je prihajala do spoznanja, da se njen čas zares izteka.

»Dobro, ti mali prijatelj,« je rekla, »vse mogoče znaš pričarati, živega pa le ne moreš ničesar spraviti na svet!«

»Kako da ne!« je vrisnil otrok, »poglej sem!«

Nekaj švigne proti tlom. Čarovnico zaboli gleženj, da kar počene.

»Joj, kaj pa je bilo to?«

»Kača, huda kača, hudi strup! Namazi si nogo z blatom, ovij jo v debele povoje in trdo zavezi. Drugače bo šlik, šlak - noga preč.«

»Joj, joj,« je zavzdihnila Jala, »že grem, da si nogo namažem z blatom in da si jo povijem z debelimi povoji. Ti pa kar čaraj dalje, samo glej, da mi hiške ne podreš.«

»Brez skrbi! Kam pa naj bi se potem hodil igrat, kadar gre mamica v mesto?«

Popoldne, ko je mlada, odločna žena odpeljala tisto čarovniško otroče, je čarovnico nenadoma prešinila žalost. Kot bi pritekala navzdol iz temnih oblakov, ki so se vse bolj kopičili na nebu, ali kot bi se plazila navzgor iz doline, kjer so se vlačile vlažne megle. Kar prišla je ta žalost, naselila se je v hiški in v njenih prsih in ni hotela nikamor več. Po glavi ji je vrtalo vprašanje: Kaj naj pa sploh še čaram, če zna takole otroče več kot jaz? Ali naj zdaj sama zaženem v brezno svojo čarobno palico, ja, prav tisto palico, ki sem si jo tako težko spet pridobila?

In kot vedno, kadar ji je bilo težko, si je ogrnila pled okrog ramen in se podala na svojo skrito pot v gozd. Zavila je v somrak drevja pod že tako mračnim nebom in se vsa zavila v temne misli. Te so ji zameglile pogled in tako ni več videla. Stezo je pravzaprav samo tipala s stopali, sicer jo je pa znala tako na pamet, da so noge same od sebe prestopile vsak kamen, vsako korenino. Zato je bila vsa zmedena, ko se je spotaknila ob nekaj mehkega in padla.

»Čudno čaranje,« se je hahljal pod njo jazbec.

»Kaj pa ti tukaj sredi poti? Ves moj čarovniški vek se mi že dobesedno pleteš pod nogami!« je vso svojo nejevoljo in žalost zlila jazbecu na glavo.

»Obriši, obriši si z oči svoje temne misli, da boš spet videla,« je spravljivo puhal jazbec svoji čarovnici, ki je zdaj sedela poleg njega in se ni hotela pobrati samo zato, da se ji ne bi spet pletel pod nogami.

»A tako, zdaj me boš pa še ti učil!«

»Ja, kdo te je pa že učil? Kaj pa je spet narobe?«

»Ne bom več čarovnica,« je odločno stresala svojo zelenolaso glavo in opletala čedalje močneje, hitreje - zdaj zdaj bo glava v silnem zamahu odletela po sivi megli in se zgubila.

»O, zakaj pa ne?« jo je začudeno, z velikimi zvestimi očmi pogledal jazbec.

Jala je užaljeno in s težavo vlekla iz sebe, naravnost iz globin svojih prsi tisto težko moro, ki je danes dopoldne legla vanjo.

»Tisto malo fante, ki so mi ga zjutraj pripeljali v varstvo, bolje čara od mene.«

»Oh, spet te grabi stara negotovost! Vsi otroci znajo čarati. A predstavljaj si čez nekaj let: to otroče bo zraslo in bo postalo čisto navaden moški. Hodil bo v službo, vozil avto, mogoče bo balinal ali igral tenis, se oženil ... Ti kar meni verjemi! Najboljša čarovnica si, kar jih je na svetu, in do smrti boš ostala najboljša čarovnica.«

Jala se je čudno zdrznila, jazbec pa je odločno nadaljeval:

»Poglej mi v oči: rad te imam, zato mi lahko verjameš. Ni boljše čarovnice na svetu, kot si ti.«

»Oh, ti moj jazbec ti!« je skoraj nežno zamrmrala čarovnica, gibko pobrala čarobno palico, zamahnila z njo in rekla:

»Naj že posije sonce, naj že posije sonce, da bova šla malo na sprehod. Seveda, če nimaš spet kakšnega kosa pločevinke v taci.«

»Ne, danes so vse štiri moje tace zdrave. Pojdiva na sprehod. Ti pa glej pod noge, da se spet ne spotakneš.« In čez čas je jazbec spet povzel:

»Le zakaj se žreš za stvari, ki so povsem naravne! Mogoče pa bo to malo otroče podedovalo nekaj tvoje čarovniške moči. V oporoki mu lahko zapustiš svojo čarobno palico. Vedno bo na svetu kaj, kar bo treba popravljati, vedno bo kdo, ki mu bo treba pomagati.«

Jala se je nasmehnila sama sebi, jazbecu in sinjemu nebu nad drevjem - tako smehljajoča je bila videti skoraj lepa. Mogoče je imel jazbec prav, ko je trdil:

»Najboljša čarovnica na svetu!«