Zvezda Severnica
Zvezda Severnica Olga Gutman |
|
Pozno v noč po času nas Zemljanov je mala Utrinka priplezala v domačo meglico. Toda joj, prejoj! Že na pragu jo je pričakala Večernica, mati vseh zvezd. Strogo je gledala malo potepinko, ki se ji je trepetajoča od strahu približevala. Z ostrim pogledom jo je nekajkrat premerila od pet do glave in nato spregovorila s kovinsko srebrnim glasom, ki je rezko odmeval po vesolju:
"Kod pa hodiš, potepinka? Zjutraj se vedno zadnja spraviš v posteljo, zvečer pa vedno zadnja iz nje. Vedno zamujaš! Vedno in povsod. Le kaj naj storim s teboj?"
Še enkrat je strogo pogledala Utrinko in nadaljevala:
"Danes boš za kazen vzela metlo in boš pometla Rimsko cesto! Pa nič se ne obotavljaj! Takoj na delo!"
Utrinka je zaprla usta, kajti ravno jih je odprla in hotela Večernici razložiti, kaj se ji je zgodilo. Ubogljivo se je lotila dela. Hitela je, kar se je dalo in še preden je Luna dala znak, da bo odšla k počitku, je bila v postelji. Hotela je dokazati materi Večernici, kije sedaj bila Danica, da zna biti tudi pridna. Ko je Danica pokukala skozi posamezna okna, da bi se prepričala, če so vse zvezde v posteljah, se je zelo začudila, ko je videla Utrinko, kako mirno spi pod srebrno pernico.
"Oh, presenetljivo, tudi Utrinka je že v postelji," je še rekla in tudi sama odšla k počitku.
Dan je bil dolg, posebno za zvezde. Utrinka se je zbudila kmalu potem, ko se je pri nas na Zemlji dan prevesil čez poldne. Ni mogla več spati, temveč je razmišljala o svojem prijatelju Alešu, ki ga je spoznala na Zemlji. Ko je opazila, da moč sonca pojema in da se bliža večer, je tiho vstala. Umila se je, oblekla ter čakala, da bo ob pravem času pohitela iz hiše. Da ne bo vedno zadnja.
Luna je zasijala na nebu in mati Večernica je stopila na prag ter pozvonila s srebrnim zvoncem, da bi zbudila svoje otroke - zvezde. Komaj je utihnil zvonec in so zvezdice začele dvigati glave, se je na pragu pokazala Utrinka z metlo v roki, pripravljena, da gre pometat Rimsko cesto. Večernica je ostrmela od presenečenja in ni mogla verjeti svojim očem. Spraševala se je:
"Kako pa to, Utrinka je prva in kar na delo hiti? Mogoče sem bila prestroga s tem otrokom."
Mala Utrinka se ji je zasmilila, ko jo je gledala takole drobceno, z metlo v roki in kako brez besed hiti na delo na prostrano Rimsko cesto.
"Hej, Utrinka, odloži metlo! Dobila boš drugo delo."
Utrinka je odložila metlo in ubogljivo prišla pred mater Večernico, da bi dobila novo nalogo.
"Ker si bila sinoči prva v postelji, potem ko si lepo in čisto pometla Rimsko cesto, in si danes spet prva na nogah in lepo urejena, boš danes dobila delo, ki si ga sama želiš. Povej, kaj bi rada delala?"
Utrinka je bila v zadregi, toda samo nekaj trenutkov. Kmalu se je zbrala in se spomnila, kaj je obljubila Alešu. Hitro je zaprosila:
"Mama Večernica, rada bi opolnoči vsaj za trenutek svetila točno na severni strani neba."
Mama Večernica jo je pogledala, se prizanesljivo nasmejala in ji rekla:
"Prav, odslej boš vsak večer zasvetila točno na severni strani neba. Ker si dobila svoje stalno mesto na nebu, ne boš več Utrinčica. Poslej ne boš imela več časa pohajkovati po mesečevih stezah in padati proti drugim svetovom, temveč boš imela svoje stalno delo. Zato se boš poslej imenovala zvezda Severnica!"
"Hura!" je zavpila Utrinčica, sedaj Severnica. Čim je Večernica utihnila in da si morda ne bi premislila, je odhitela na svoje prvo delovno mesto.
Točno opolnoči se je Aleš zbudil in pogledal v nebo. Tam, od koder je ponavadi pihal mrzli sever, je zagledal svetlo zvezdo. Bila je svetlejša od drugih. Gledal jo je in gledal in vedno bolj se mu je zdela znana. In naenkrat se mu je zazdelo, da mu je zvezda pomežiknila. In spomnil se je ter veselo zavpil:
"To je moja prijateljica Utrinka."
Veselo ji je pomahal, ji poslal pozdrav tja daleč na severno stran neba, se obrnil k steni in sladko zaspal.