Zvezde na nebu
| PASTIRICA DROBTINICA Kristina Brenk |
| |||||||||||||||
Nekoč je živela deklica, ki si je želela priti do zvezd na nebu. V jasnih nočeh je videla, kako svetijo skozi okna, in mislila je, kako srečna bi bila, če bi mogla do njih. Vprašala je očeta in mamo, ali bi jih lahko dobila, pa sta ji oba rekla, naj ne bo neumna. Zaspala je v mislih, kako bi bilo vendarle lepo, če bi imela zvezde.
Nekega dne pa se je odpravila na pot in jih šla sama iskat. Najprej je prišla do starega mlina ob ribniku. In je rekla ribniku: »Prosim te, ali si videl zvezde na nebu ?«
Ribnik je odgovoril: »Seveda, saj se često igrajo v moji vodi. Skoči vanjo in zaplavaj, morebiti jih najdeš.«
Deklica je skočila v ribnik pa plavala in plavala, toda zvezd ni mogla najti. Priplavala je le na potoček in ga vprašala:
»Ali si videl zvezde na nebu? Tako rada bi prišla do njih!«
»Seveda,« je odvrnil potoček, »saj se rade pridejo igrat na moje bregove. Pobrskaj naokrog, morebiti jih najdeš.«
Brskala je in brskala in brskala, dokler se ni utrudila, toda zvezd na nebu še ni mogla najti. Prišla pa je na travnik, kjer so rajale vile.
»Prosim vas, ali ste videle zvezde na nebu?« je vprašala vile. »Zelo rada bi vedela, kje jih naj¬dem ?«
. »Seveda,« so rekle vile, »saj se pogosto blešče v travi pri naših nogah. Zarajaj z nami in morebiti jih najdeš.«
Deklica je rajala in rajala in rajala, pa jih še vedno ni mogla najti. Pri tem se je močno utrudila. Sedla je in se spustila v jok.
»Plavala sem, brskala, rajala, zvezd pa še vedno nisem našla,« je rekla. »Če mi ve ne morete pomagati, mi ne more nihče.«
Vile pa so rekle: »Če hočeš iti domov k materi, punčka, pa pojdi naprej.«
»Bom prišla do zvezd na nebu?« je vprašala.
»Mogoče,« so dejale vile. »Prositi moraš štiri noge, da ponesejo dve nogi k breznogemu, breznogo pa te bo odneslo do stopnišča brez stopnic. In če se povzpneš po stopnišču brez stopnic, boš pri zvezdah na nebu ali pa nekje drugje.«
s Deklica se je zahvalila vilam, se poslovila in z novim pogumom odšla na pot, pri tem pa si je skušala zapomniti, kar so ji povedale.
Kmalu je prišla do temnega gozda. K drevesu na robu gozda je bil privezan konj.
Deklica je rekla konju: »Prosim, ali mi lahko pomagaš najti zvezde na nebu ?«
»Ne,« je odvrnil konj, »s tem nimam nobenega opravka. Moj posel je služba vilam.«
»Saj so mi vile rekle, naj prosim štiri noge, da po¬nesejo dve nogi k breznogemu. Breznogo naj me ponese do stopnišča brez stopnic in če se bom mogla povzpeti po njih, bom morebiti prišla do zvezd.«
»Če je tako,« je dejal konj, »pa odvezi vrv in mi skoči na hrbet.«
Deklica je storila, kakor ji je velel in že je konj zdirjal skozi temni gozd. Dolgo sta dirjala, potem pa prišla do široke ceste. Široka cesta ju je pripeljala do morja in tu se je konj ustavil.
»Razjahaj, punčka,« je rekel, »kajti opravil sem, kar so mi ukazale vile.«
Skočila je s konjskega hrbta in dejala:
»Prosim, ali mi lahko pomagaš najti breznogo?«
»To ni moj posel,« je odgovoril konj. »Prinesel sem te do kraja kopne zemlje, dlje pa štiri noge ne gredo.«
Premišljala je, kaj naj stori. Tedaj pa se je ob njenih nogah prikazala velika čudna riba in pomolila glavo iz vode.
»Prosim, ali mi lahko pomagaš najti zvezde na nebu ?« je vprašala deklica.
»Ne,« je odvrnila riba, »to ni moj posel. Moj posel je služba vilam.«
Deklica pa je dejala: »Saj so mi vile rekle, naj poiščem breznogo, ki me bo odneslo k stopnišču brez stopnic, in če splezam po njih, utegnem najti zvezde.«
»Če je tako,« je rekla velika, čudna riba, »mi skoči na hrbet.«
Skočila je torej ribi na hrbet in okobal sedla nanjo, kar pa ni bilo lahko, kajti riba je bila spolzka. Toda oprijela se je plavuti in že sta odplavali.
Plavali sta čez morje po široki bleščeči progi in ko sta prišli do konca, je bila tam neka stvar na nebu. In ta stvar je bila vsa pisana, rdeča, rumena, modra, zelena in se je raztezala naravnost čez nebo. Končno sta prišli do konca tiste stvari in riba je rekla:
»Zdaj pa le dol z mojega hrbta, deklic! Prinesla sem te do stopnišča brez stopnic, tukaj te pa moram zapustiti, kajti opravila sem, kar so vile ukazale.«
Deklica je torej zdrknila z ribjega hrbta, riba pa se je obrnila in odplavala in že je ni bilo več videti.
Deklica je stala na spodnjem koncu tiste stvari na nebu in se je zelo bala, kajti bila je majhna, stopnišče pa je bilo silno visoko. Vendar pa je bila vsa iz sebe od začudenja, ker je bila stvar tako svetla in bleščeča. Začela se je torej vzpenjati. Vzpenjala se je in vzpenjala in vzpe¬njala, do zvezd na nebu pa ni in ni prišla. In kolikor više je prihajala, toliko svetlejša je postajala luč. Potem pa jo je zagrabila vrtoglavica. Bolj in bolj se ji je vrtelo, dokler ni zdrsnila in omahnila. Padala je in padala in morebiti bi padala do današnjega dne, če ne bi priletela na tla svoje spalnice. Potlej pa se je zbudila in videla, da je jutro.
Angleška pravljica