Zvezdi
Zvezdi Gregor Krek |
|
Ko luna bleda priveslá
u noči mirni sred nebá,
se pevca duh le umirí,
ko vgleda zvezdo milosti,
ki novo moč mu liti vé
v utrudeno sercé.
V obraz nje mili se ozrè,
se nada zlata mu odprè,
vse potopijo se strastí
u viru pozabljivosti; –
in radost rajsko čuti le
pokojno spet sercé.
Ko jutra mrak jo prepodí,
si solzno še okó sledí,
ozira slednjič se za njo,
steguje hrepeneč rokó;
in lira slastno ji doní:
Ah z Bogom zvezda ti!