Zvezdne živali
| Zvezdne živali Miška spi Svetlana Makarovič |
| |||||||||||
Da živijo živali samo na zemlji? Kaj pa še! Živali so tudi na zvezdnatem nebu. Seveda so malo drugačne od naših, zato ker so to zvezdne živali.
Kakor koli že – tam so bili neke junijske noči Kozorog, Lev in obe Ribi. Kozorog se je ogledoval v luninem jezercu in štel zvezde, ki so se utrinjale s konic njegovih rogov. Lev se je igral z izgubljenim planetom kakor mlad muc z žogo. Ribi pa sta zdolgočaseno plavali po jezercu sem in tja in debelo buljili druga v drugo. Bili sta dvojčici in popolnoma enaki na pogled, zato pa sta tudi uporabljali druga drugo namesto ogledala. Samo spogledali sta se, pa je že vsaka vedela, kakšna je in zato sta bili vedno bolj slabe volje in obraza sta se jima zmeraj bolj kremžila.
Kozorog je preštel že vse utrinke.
Lev je izgubil svoj planet v zvezdnem prahu in se mu ga ni ljubilo iskati.
Ribi sta bili vsega strašno naveličani. Sedli sta na breg – pri zvezdnih ribah je to nekaj vsakdanjega – in sta zehali. Spogledali sta se in zazehali še bolj na široko. Potem sta se obrnili vsaka na svojo stran in se dolgo časa nista hoteli pogledati.
Kakšen dolgčas, kakšen dolgčas! Zazehala sta tudi Kozorog in Lev.
Po dolgem molku je Kozorog spregovoril:
– Pojdimo se potepat!
– Kam neki? je vprašal Lev in se po mačje pretegnil.
Ribi pa sta strogo pogledali Kozoroga in zajavkali v istem tonu:
– Naše mesto je v zodiaku.
Zodiak – no, to je čudna beseda, ki vam je zdajle ne utegnem razlagati, pomeni pa med drugim tudi to, da morajo zvezdne živali biti med zvezdami, prebivati v nekakšnem krogu ali kaj.
Lev je rekel:
– Briga me zodiak! Ampak kam naj bi šli?
– Od tukaj se mi vidi Zemlja prav smešen planet, je
rekel Kozorog.
Ribi sta se zgroženo spogledali in spet obrnili druga drugi hrbet.
– Meni je sicer najljubši Saturn, je pripomnil Kozorog, ampak ko sem bil zadnjič tam, sem malo odkrhnil njegov prstan. Gotovo so opazili. Torej gremo rajši na Zemljo.
- Uh, tak majčken planetek! je rekel Lev.
– Gremo ali ne gremo? je zaklical Kozorog.
– Prav posrečeno, je menil Lev. Gremo! Ribi pa sta po ribje molčali.
– Pa vedve? je zarenčal Lev.
Ribi pa sta se spogledali in rekli, da ne gresta nikamor, posebno ne s takima divjakoma, kot sta Lev in Kozorog.
– Kvečjemu, če bi šel še kdo, sta predlagali. Na primer, lahko bi povabili Ovna, ta je tako prijazen ...
– Ovna! Tega bastarda! je zavpil Kozorog.
Bastard je huda beseda in žaljivka in pomeni še huje, kakor če komu rečeš, da si ni umil ušes.
– Ali pa Bika ...
Zdaj je nasprotoval Lev in je rekel o Biku nekaj tako žaljivega, da se sploh ne sme napisati na bel papir.
– Pa nič! sta rekli Ribi. Kozorog pa se je norčeval:
– Zakaj ne bi vzeli Raka in Škorpijona? Ha ha!
Ribi sta kar poskočili in zacvilili:
– To pa nikoli, samo tega ne!
Nekoč sta se na smrt sporekli z Rakom in Škorpijonom, najbrž si lahko kar mislite zakaj, in odtlej so živeli daleč narazen.
– Prav, greva pa sama! sta rekla Kozorog in Lev, Ribi pa sta se užaljeno pogreznili v svoj ribji molk.
Tedaj se je zaslišalo cepetanje bosih nožic in dva razkuštrana fantka sta pritekla po lesketajoči stezici, držeč se za roke in glasno kričeč.
– Glej ju no! je zaklical Kozorog, Dvojčka, smrkavca! Kam pa kam?
– Kopat sva se prišla, sta rekla Dvojčka, seveda, če nista Ribi že spet skalili vode.
In že sta čofotala v jezercu.
– Pridita že ven! je poklical Lev. Nekaj vama bomo povedali.
V hipu sta bila radovedneža na bregu in sta stresala mokre kodre, da je škropilo daleč naokrog in je bilo nebo polno utrinkov.
– Potepat se gremo, je rekel Lev.
– Na Zemljo, je dodal Kozorog.
Dvojčka sta hotela seveda na vsak način iti zraven, ampak Ribi sta sitno ugovarjali, dokler se Dvojčka nista zahihitala, zgrabila vsak eno Ribo za rep, si ju stisnila pod pazduho, da sta komaj dihali, in zavpila:
– Gremo?
– Gremo! sta rekla Lev in Kozorog in že so zaplavali skozi vesolje.
Samo pol ure – pa so pristali na Zemlji. In kje? Ravno na otroškem igrišču sredi parka. Ko pa so leteli skozi zrak, je veter odpihnil z njih zvezdni prah in tako se niso nič več bleščali.
Radovedno so se razgledovali naokrog. Bila je noč in od tukaj je bilo nebo videti cisto drugačno, zvezde so bile čisto majčkene, luna se je zdela kakor žoga – in veter! tega niso poznali. Zelo čudno je bilo. Potem pa so odkrili gugalnice in vrtiljak in zvirala. Dvojčka sta vrgla Ribi v ribnik in se šla gugat na konja, Ribi pa sta vpili iz temne vode:
– Tukaj so tudi ribe, prave ribe, ampak spijo!
Razigrano sta se lovili po ribniku, dokler nista prebudili drugih rib. Te pa so bile ogorčene zaradi njunega divjanja in so ju začele poditi iz vode. Zvezdni ribi sta jim zaman poskušali dopovedati, kdo sta in od kod – ribe so ju vrgle na breg in spet odšle spat. Ribi pa sta se šli gugat v ladjico in sta še dolgo razpravljali o tem razočaranju.
Lev se je vozil na vrtiljaku, dokler mu ni postalo slabo. Kozorog je splezal na vrh zvirala in se je tam zviral. Dvojčka pa sta se izvrstno zabavala na konjičkih, ker sta
bila oba enako težka in sta včasih kar obvisela v zraku. Bilo je čisto tako kot doma v zodiaku, ko sta se gugala na stari Tehtnici, dokler se ni prebudila iz spanja in ju razjarjena vrgla dol.
– Poiščimo živali! je slednjič predlagal Lev.
Vsi so bili za to, le Ribi sta rekli, da bodo razočarani kakor onidve. Pa ju ni nihče poslušal – kdo bi pa ribe resno jemal. In so šli.
Hodili so in hodili, ni vazno, kod. Nazadnje so prišli na visoko goro in zgoraj med skalami je stal kozorog in gledal v dolino. Naš Kozorog je šel k njemu.
– Živijo ... prijatelj! je rekel.
– Nimam prijateljev, je odgovoril kozorog.
– Kako to? se je začudil Kozorog in pogledal svoje tovariše.
– Ker sem samotar, je rekel oni. Živim sam, jem sam, veselim se sam in pogovarjam se sam s seboj. Kar stran pojdi!
Zvezdni Kozorog je bil užaljen:
– Ali sploh veš, da prihajam od zvezd?
– Tvoja stvar. Pojdi stran!
– Lepa reč! je rekel Kozorog pa so šli.
Spet so hodili in hodili, saj je vseeno, kod. Prišli so v puščavo. Tam je bil lev. Zvezdni Lev je tekel k njemu. Takole sta se menila:
– Živijo, kako je kaj?
– Tako tako. Kaj je pa tebe treba?
– Jaz prihajam od zvezd, da veš!
– Od zvezd? Zakaj pa potem loviš v mojem revirju?
– Saj ne. Gledat sem te prišel.
– No, zdaj si me videl. Pa kaj?
– Ampak saj si mi čisto podoben!
– Pa kaj? Saj sem lev, tako kot ti. Ali boš še dolgo tu? Rad bi spal.
– No, pa srečno, je čez čas rekel Lev, oni je pa že spal. Potem so šli naprej. Hodili so in hodili, pa nič zato. Nekajkrat so komaj ušli ljudem, ki so hoteli Leva in Kozoroga spraviti v živalski vrt, Dvojčka v vrtec, Ribi pa pojesti. Ampak vselej so srečno ušli.
Otroci so bili povsod zelo prijazni, vsak jih je hotel peljati k sebi domov in jih pokazati staršem. Zvezdne živali pa niso hotele z njimi. Samo Dvojčka sta se enkrat pustila pregovoriti dvema punčkama, ki sta bili tudi dvojčici, da sta šla z njima k njunim staršem na večerjo. Tam pa bi morala jesti ovsene kosmiče, zato sta rajši pobegnila.
Vsi skupaj so bili slabe volje, pa tudi domotožje so imeli.
Neke noči so se krepko odgnali od Zemlje, se prepustili vetru, nato pa zaveslali v vesolje. Precej utrujeni so stopili v zodiak.
Tam pa jih je čakala kazen za dolgo potepanje. Rak in Škorpijon sta z užitkom uščipnila Ribi v rep, Oven in Bik sta pobodla Leva, Vodnar je zlil Kozorogu škaf ledeno mrzle vode na glavo, Strelec ga je pa pičil s puščico. Dvojčkoma je stara Tehtnica strogo povedala, da se ne bosta smela nikoli, ampak prav nikoli več gugati na njej, tudi takrat ne, ko bo spala!
Samo Devica je gledala rožo v svoji roki in se smehljala, ker ji je bilo kakor vedno veliko do tega, da bi jo hvalili, kako blage narave da je in kako mehko srce ima.
Zdaj je bilo njihove svobode konec. Vsaj za nekaj časa.
Sicer se nekaj govori po vesolju, da so jih že kakšen. mesec zatem videli na Marsu, te potepuhe.